117. člen ZV-1

Sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na tožnikove ocene o porabi vode stranke z interesom, zaradi česar vode ne bo dovolj za tožnikovo kmetijo. Tožnikov izračun o porabi vode stranke z interesom v poletnih okvirnih dveh mesecih ne ustreza količini vode, katere poraba je dovoljena s predmetnim vodnim dovoljenjem, ki je predmet izpodbijanja v tej zadevi, pa tudi z upoštevanjem že podeljenih vodnih pravic.

Druga nasprotna udeleženka za koriščenje vode iz navedenega vodnega vira nima vodne pravice, domačija in stanovanjska stavba pa pitno vodo sicer pridobivajo preko javnega vodovodnega omrežja. Za koriščenje vode kot javnega dobra, tretji odstavek 19. člena SPZ določa, da se lahko pridobi posebna pravica uporabe le pod pogoji, kot jih določi zakon. Pravico do uporabe vode kot javnega dobro ureja Zakon o vodah. Ta rabo vode posamezniku dopušča le, če ta pridobi vodno dovoljenje in z njim vodno pravico. Navedeni zakon lastno oskrbo posameznega gospodinjstva s pitno vodo in v zvezi s takšno rabo tudi ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist takšnega zemljišča, dopušča le na območjih, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo in ob pridobitvi vodnega dovoljenja (117. člen). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni odločilo tudi o ustanovitvi takšnih služnosti.

Objekt A. je bil res zgrajen kot prizidek k stanovanjski hiši B., vendar stoji na svoji nepremičnini in je v tožničini lasti, zato je tožnica kot lastnica in samostojna uporabnica storitev javne službe oskrbe s pitno vodo dolžna izvesti priključek svoje stavbe na javni vodovod.

Pri lastni oskrbi s pitno vodo ne gre za nobeno drugo oskrbo s pitno vodo, kot je oskrba lastnega gospodinjstva. Raba vode za škropljenje teniških igrišč v obravnavanem primeru, ko tožnik ne navaja, da bi predstavljala teniška igrišča del njegovega lastnega gospodinjstva, zato ne pomeni lastne oskrbe s pitno vodo.

Tožnica je nesorazmerno visoke stroške priključitve objekta na javni vodovod uveljavljala šele v pritožbi, in to ne da bi obrazložila, zakaj tega ni storila že prej. Zato teh navedb o stroških priklopa na javni vodovod ni mogoče upoštevati. Poleg tega drugi odstavek 14. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo govori izključno o stroških, povezanih z „izvedbo priključka stavbe (…) na javni vodovod“. Pojem izvedbe priključka stavbe pa ne zajema vodovodne napeljave znotraj stavbe, zato stroškov v zvezi s to napeljavo ni mogoče upoštevati kot nesorazmerne stroške v smislu navedene določbe.

Izrek odločbe ne vsebuje opisa vodnega vira in mesta izvajanja vodne pravice, ki je eden izmed obveznih sestavin vodnega dovoljenja, tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali se vodno dovoljenje nanaša na neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo na navedenih vodnih virih ali na rabo vode zaradi oskrbe s pitno vodo iz zasebnega vodovoda. SPZ v 214. členu dopušča nastanek stvarne služnosti tudi z odločbo državnega organa, vendar ZV-1 ne predvideva, da se o služnosti iz tretjega odstavka 117. člena odloča z vodnim dovoljenjem.

Ko je oskrba s pitno vodo zagotovljena s priključkom ali možnostjo priključitve na javni vodovod, ni mogoče pridobiti vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo. Po prvem odstavku 195. člena ZV-1 se sicer šteje za vodno dovoljenje po tem zakonu tudi pravnomočno vodnogospodarsko dovoljenje, s katerim je pravna ali fizična oseba pridobila pravico do rabe voda na podlagi Zakona o vodah iz leta 1981, vendar gradbeno dovoljenje iz leta 1956, na katerega se tožeča stranka sklicuje, ni pravnomočno vodnogospodarsko dovoljenje. Tudi če bi tožeča stranka oziroma njen pravni prednik imel vodno pravico ob uveljavitvi Zakona o vodah iz leta 1974, bi moral to v skladu z 71. členom takrat veljavnega zakona prijaviti vodni knjigi. Tistim, ki tega niso storili, je Zakon o vodah iz leta 1981 omogočil še enoletni rok po uveljavitvi tega zakona.

Po ZV-1 raba vode brez ustreznega dovoljenja ni mogoča. Prvi odstavek 199. člena ZV-1 pa določa, da mora oseba, ki rabi vodno dobro, pa za takšno rabo ni imela dovoljenja ali koncesije, v dveh letih od uveljavitve tega zakona vložiti vlogo za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije skladno z določbami tega zakona. Ta določba ZV-1 torej določa obveznost tistim, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona brez dovoljenj ali koncesij rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo, in odlaga za čas dveh let od uveljavitve zakona inšpekcijske ukrepe, ne more pa pomeniti podlage za izdajo vodnega dovoljenja. Položaj, ko je za pridobitev vodnega dovoljenja vloženih več vlog, ki se nanašajo na isto vodno telo, ureja drugi odstavek 127. člena ZV-1. Že pri izdaji vodnega dovoljenja je treba upoštevati, ali se z vodnim dovoljenjem za lastno oskrbo s pitno vodo zagotavlja oskrba prebivalstva s pitno vodo, če razpoložljivost vodnega vira ne zadošča za izdajo vodnega dovoljenja vsem prosilcem.

V skladu s 1. odstavkom 117. člena ZV-1 je mogoča lastna oskrba s pitno vodo le na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, pri čemer mora stranka za tako lastno oskrbo pridobiti vodno pravico. Inšpekcijska odločba glede prepovedi izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture pomeni, da so za nelegalno zgrajeni objekt (pristojen za tako ugotovitev je gradbeni inšpektor) prepovedana dejanja, ki so sicer dovoljena za legalno zgrajene objekte, torej tiste, ki so bili zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. Prepoved o izvedbi komunalnih priključkov pa v ničemer ne vpliva na ugotovitev, da je na območju, kjer stoji tožničina stavba, zagotovljena oskrba s pitno vodo iz javnega vodovoda.

Vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo oziroma vodno pravico se lahko pridobi le za tista območja, kjer ni zagotovljena oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe (javnim vodovodom). Ob upoštevanju, da so tožniki že v postopku in nato tudi še v pritožbi in tožbi zatrjevali, da oskrba njihovih hiš s pitno vodo iz javnega vodovoda ni možna, je po presoji sodišča ostalo dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem (dejanske) oskrbe s pitno vodo na območju, kjer živijo tožniki, nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno.