201. člen ZV-1

V skladu z določbami 150. člena ZV-1 je potrebno za posege na vodnem in priobalnem zemljišču, če so te sploh zakonsko dovoljeni, vedno pridobiti vodno soglasje. V skladu z devetim odstavkom 153. člena ZV-1 je stranka v postopku izdaje vodnega soglasja samo investitor oziroma pravna ali fizična oseba, ki namerava izvesti poseg v prostor. Iz obeh vlog za izdajo vodnega soglasja z dne 5. 8. 2020 izhaja, da ju je vložila tožnica kot investitorka, pri čemer je tožnica v vlogi, ki se nanaša na posege na parc. št. 310/2, k. o. ..., celo izrecno navedla, da gre za dela v samoizvedbi. Ker nobena od vlog tožnice kot investitorke ni bila popolna, jo je organ na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP in v zvezi z drugim odstavkom 153. člena ZV-1 in 4. členom ter 5. členom Pravilnika pozval na dopolnitev. Ker je bila tožnica edina stranka v postopku, je bila dopolnitev vloge izključno njena procesna dolžnost, razlogi, iz katerih vloge ni dopolnila (pomanjkanje denarja), in jih navaja v tej tožbi, pa v tem postopku niso pravno pomembni. Pomembno je le, da je tožnica, če bi želela, da bi upravni organ o njeni vlogi vsebinsko odločal, morala vlogi dopolniti v skladu s pozivi organa. Ob tem sodiš

Sodišče mora presoditi, ali je nujna pot na način, kot jo predlagatelji predlagajo, dopustna in pri tem upošteva ne le določila SPZ o nujni poti, temveč tudi druge specialne zakone, kadar nujna pot poteka po zemljiščih, za katere velja poseben režim. V konkretnem primeru gre za vodotoke oziroma zemljišča, za katera veljajo posebnosti ureditve teh zemljišč po 37. členu ZV-1. Ob dejstvu, da obstaja še druga pot, ki ni obremenjena z vodotoki, bo ta pot bolj primerna.

V obravnavani zadevi je sporno že od začetka postopka to, ali bo predvidena gradnja sploh stala na poplavnem območju ali ne, kar pa je že stvar vsebinske presoje, zato sodišče meni, da niso podani procesni pogoji za zavrženje vloge kot nepopolne, ampak bi bilo potrebno vlogo tožeče stranke vsebinsko obravnavati, kar pa pomeni, da je potrebno upoštevati tudi načelo zaslišanja stranke ter pred izdajo končne odločitve dati stranki možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta. V odločbi, s katero upravni organ odloči o izdaji vodnega soglasja, obveznost ali pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Ker revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil, za zatrjevane zelo hude posledice pa ni predložil nobenega dokaza, pogoja za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazana.

Izključitev prepovedi iz 37. člena ZV-1, ki jo določa 201. člen istega zakona, lahko velja le za objekte, za katere je bilo pridobljeno ustrezno soglasje v času njihove gradnje.

Iz dokazil v postopku izhaja, da se je z gradbenimi deli prostornina prvotnega objekta bistveno povečala. V obravnavanem primeru zato ni mogoče govoriti o adaptaciji obstoječega skladiščnega objekta, za katerega bi bilo mogoče uporabiti izjemo iz prvega odstavka 201. člena ZV-1.

Treba je upoštevati, da se soglasje daje k projektnim rešitvam oziroma k predloženemu delu PGD, ki je v zvezi s predmetom soglašanja. Za izdajo soglasja so torej pomembni podatki, ki jih vsebuje ta dokument, in ne izjava stranke. Ker je iz predloženega PGD razvidno, da gre za novogradnjo in ne za rekonstrukcijo dela mlina, upravni organ ni (bil) dolžan ugotavljati resničnosti zatrjevanj tožnice, drugačnih od tistih, ki so navedena v samem projektu.

S tem, ko je upravni organ navedel, da gre za nasutje, ki ne predstavlja izjeme po 37. in 201. členu ZV-1, se ni opredelil do konkretnih okoliščin posega, ki jih je tožnik zatrjeval že v upravnem postopku in v tožbi, in tudi iz tega vidika presodil njegovo morebitno dopustnost v luči določbe 37. člena ZV-1. Ker je bil v postopku predložen hidrološko hidravlični elaborat in je upravni organ na njegovi podlagi celo ugotavljal pravno relevantna dejstva, bi se moral opredeliti tudi do njegove strokovne ocene o vplivu posega na poplavno območje. Če upravni organ dvomi v verodostojnost elaborata, bi moral postaviti izvedenca. Seznanitev stranke z uspehom dokazovanja je relevantna v primerih, ko upravni organ izvaja tudi dokaze, ki jih ni predlagala stranka, pa organ na podlagi izvedenih dokazov ugotovi drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je zatrjevala in dokazovala stranka.