38. člen ZV-1

Tožnica niti v svoji zahtevi niti v predmetni tožbi ni podala navedb oziroma razlogov, ki bi utemeljevali odpravo prvostopenjske inšpekcijske odločbe po nadzorstveni pravici po citiranem prvem odstavku 274. člena ZUP, saj v tej določbi navedenih razlogov niti izrecno niti smiselno ne zatrjuje. Sodišče zato nima podlage za presojo pogojev za njeno odpravo po nadzorstveni pravici. Tako v zahtevi kot v predmetni tožbi pa tožnica zatrjuje, da organ v prvostopenjski odločbi materialnih predpisov (določb ZV-1 in ZIN) ni pravilno uporabil, v tožbi pa tudi, da sploh ni uporabil relevantnih določb ZGO-1. To pomeni, da po vsebini trdi, da so podani razlogi za razveljavitev prvostopenjske inšpekcijske odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZUP. Sodišče ni našlo niti zatrjevane kršitve 37. člena ZV-1, ki določa, kateri posegi na vodno in priobalno zemljišče so dovoljeni in pod kakšnimi pogoji, ne določa pa inšpekcijskih ukrepov, kot to zmotno zatrjuje tožnica.

Že sam nedovoljen poseg na vodno in priobalno zemljišče pomeni škodo, ki jo je praviloma mogoče odpraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje, zato inšpektorju škode ni treba še posebej izkazovati.

Besedilo 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1 je treba razumeti kot celoto, kar pomeni, da gre za izjemo, ki gradnjo na vodnem in priobalnem zemljišču dopušča zaradi interesov obrambe in sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter zaradi izvajanja nalog policije, torej gre za izjemo, kamor gradnja spornega objekta (ograje), ki je po izjavi tožeče stranke namenjena varovanju zasebnega premoženja, ne sodi.

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik razpolaga z delnim vodnim dovoljenjem z dne 28. 5. 2009, s katerim je pridobil vodno pravico za neposredno rabo morja za naravno kopališče in da to pravico izvršuje na lokaciji naravnega kopališča „plaža hotela V.“. Da bi za tako rabo (torej za izvajanje podeljene vodne pravice) moral zgraditi objekt, pa ne v postopku niti v tožbi ne zatrjuje. Vsi objekti, ki jih je zgradil (njegov predstavnik je pri inšpekcijskem pregledu navajal npr. zunanji bazen, toaletne prostore, tuše), namreč že po naravi stvari niso objekti, ki bi bili potrebni za izvajanje vodne pravice, ki se nanaša na neposredno rabo morja. Za objekte, ki jih našteva v tožbi, tako tudi sam pove, da so potrebni za dejavnost kopališča. To pa pomeni, da bi tudi brez njih lahko morje neposredno uporabljal. Zato je zmotno stališče, da so njegovi objekti nujni za izvajanje pravice do posebne rabe morja za naravno kopališče. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je inšpektorica ob ogledu ugotovila, da je območje naravnega kopališča ograjeno, da se na vzhodni in zahodni strani kopališča nahaja vhod v naravno kopališče, kjer delavca zavezancem zaračunavata in pobirata vstopnino,

Za izvajanje vodne pravice tožnica ni zgradila objekta, ker gre za naravno kopališče. Objekti, ki niso namenjeni posebni rabi morja, temveč dejavnosti kopališča, pa niso objekti iz tretjega odstavka 125. člena ZV-1. Zato je pravilno stališče toženke, da tožnica za izvajanje vodne pravice na naravnem kopališču, v obravnavanem primeru za rabo morja, ne more zaračunavati in pobirati vstopnine na podlagi te določbe ZV-1 in s tem ovirati neškodljivega prehoda čez svoje zemljišče do morskega dobra in njegove splošne rabe, kar vsakomur zagotavlja prvi odstavek 38. člena ZV-1.

Za izvajanje vodne pravice tožnica ni zgradila objekta, ker gre za naravno kopališče. Objekti, ki niso namenjeni posebni rabi morja, temveč dejavnosti kopališča, pa niso objekti iz tretjega odstavka 125. člena ZV-1. Tožnica za izvajanje vodne pravice na naravnem kopališču, v obravnavanem primeru za rabo morja, ne more zaračunavati in pobirati vstopnine na podlagi te določbe ZV-1 in s tem ovirati neškodljivega prehoda čez svoje zemljišče do morskega dobra in njegove splošne rabe, kar vsakomur zagotavlja prvi odstavek 38. člena ZV-1.

Glede na zakonsko ureditev je bil sporni inšpekcijski ukrep tožnici lahko izrečen, ker je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da objekti v sklopu „Naravnega kopališča A.“ ne štejejo za objekte iz 5. oziroma 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1 in da tožnica ni zgradila objekta, potrebnega za izvajanje dejavnosti kopališč (v smislu tretjega odstavka 125. člena ZV-1).

Kljub temu, da meja vodnega zemljišča ni določena, je jasno, da je tožnica s postavitvijo ovire – ograje na vodnem zemljišču - preprečila prost prehod ob vodnem dobru, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 38. člena ZV-1.

Tožnici v obravnavanem postopku ni bilo omogočeno, da se izreče glede dejstev, pomembnih za ugotovitev kršitve, torej glede omejevanja prostega prehoda ob reki Krki. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Dejstvo, da meja vodnega zemljišča C. potoka ni vpisana v zemljiški kataster in da status tega zemljišča kot naravnega vodnega javnega dobra ni vpisan v zemljiško knjigo, ni ovira za izrek inšpekcijskega ukrepa z namenom, da se vsakomur zagotovi prost prehod ob vodnem dobru.