125. člen ZV-1

Drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) sicer omogoča vzpostavitev izjeme od splošne zakonske ureditve posebne rabe vode iz javnega vodovodnega omrežja, vendar le v povezavi s količinskim pragom, ki ga določi minister s podzakonskim aktom. Če minister takega akta ne sprejme, te izjeme ni mogoče uporabljati. Pri tem pa podzakonskega akta iz drugega odstavka 125. člena ZV-1 ni mogoče enačiti s podzakonskim aktom iz petega odstavka 108. člena ZV-1. Tudi slednji se sicer (med drugim) nanaša na določitev količinskih pragov, vendar v specifični situaciji posebne rabe vode na podlagi evidentiranja in zato le v povezavi z nekaterimi, posebej določenimi načini rabe. Zato količinskih pragov, določenih s tem aktom, očitno ni mogoče šteti za prag iz drugega odstavka 125. člena ZV-1, ki se nanaša na vse načine posebne rabe vode iz javnega vodovoda, ki so določeni v prvem odstavku istega člena. Revidentka, ki pitno vodo iz javnega vodovodnega omrežja uporablja na način in v obsegu, ki pomenita posebno rabo vode, ki ni oskrba s pitno vodo, mora za to rabo pridobiti vodno dovoljenje oziroma vodno pravico. Ker to vodo uporablja za čiščenje manipulacijskih površin tudi ni moža

S tem, ko je tožena stranka upoštevala nove podatke o gorvodni in dolvodni meji območja izvajanja vodne pravice, bi morala preveriti tudi vpliv teh podatkov na izračun potencialne energije. Teh okoliščin pa tožena stranka ni ugotavljala, niti jih v izpodbijanem vodnem dovoljenju ni pojasnila, kar kaže, da je dejansko stanje v tem obsegu ostalo neraziskano, odločitve pa zaradi pomanjkljive obrazložitve tudi ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Ker tožeči stranki mnenje izvedenca ni bilo vročeno in se o njem ni mogla izjaviti, je bila s tem storjena bistvena kršitev pravil postopka. Na ta zaključek ne vpliva okoliščina, da je prvostopni organ z dopisom tožečo stranko pozval k izjavi. Ta dopis je po vsebini kasneje izdana prvostopna odločba, ki je vsebovala tudi stališče prvostopnega organa o predmetni zadevi, mnenje izvedenca pa dopisu ni bilo priloženo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je glede na drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) treba pridobiti vodno dovoljenje, če odvzeta količina vode iz javnega vodovodnega omrežja ne presega praga, ki ga določi minister s predpisom.

Sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na tožnikove ocene o porabi vode stranke z interesom, zaradi česar vode ne bo dovolj za tožnikovo kmetijo. Tožnikov izračun o porabi vode stranke z interesom v poletnih okvirnih dveh mesecih ne ustreza količini vode, katere poraba je dovoljena s predmetnim vodnim dovoljenjem, ki je predmet izpodbijanja v tej zadevi, pa tudi z upoštevanjem že podeljenih vodnih pravic.

Tožnica v tožbi ne ugovarja pravilnosti inšpektoričinih ugotovitev o porabi vode glede na povprečnega posameznika, o številu dnevno prisotnih oseb na tožničinem objektu ter o dejanski porabi pitne vode na tožničinem nadzorovanem objektu v nadzorovanem obdobju. Iz teh v izpodbijani odločbi ustrezno kvanitficiranih podatkov (mesečna splošna poraba glede na število prisotnih oseb znaša cca 15 m3, dejanska poraba pa npr. v najmanj izdatnem mesecu decembru 515 m3) tako očitno izhaja, da gre v obravnavani zadevi za posebno rabo vode. Za tako rabo vode pa je skladno s prvim odstavkom 108. člena v zvezi s prvim odstavkom 125. členom ZV-1 treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja.

Pravni predniki prvotne tožeče stranke so imeli nepremičnine v mirni izključni posesti že pred sklenitvijo izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971. Pri prevzemu posesti torej prvotna tožeča stranka ni ravnala nepošteno, temveč je vstopila v položaj svoje matere kot izročevalke, v prepričanju, da gre za sestavni del premoženja, ki se izroča. Ob takšnem dejanskem stanju bi bila naložitev dolžnosti preverjanja dejanskega obsega izročenega premoženja ob sklenitvi izročilne pogodbe prekomerna. Zgolj dejstvo, da je bilo v listinah, s katerimi je razpolagala prvotna tožeča stranka, navedeno solastništvo spornih nepremičnin, ne izključuje njene dobre vere (posestni listi, davčne odločbe, izročilna pogodba). V vsem tem obdobju namreč niso bile ugotovljene nobene posebne okoliščine, ki bi pri prvotni tožeči stranki lahko vzbudile sum, da predmet izročilne pogodbe ni bil zgornji del vodotoka do celote in s tem aktivacijo njene poizvedovalne dolžnosti preverjanja dejanskega obsega izročenega premoženja. Za zaključek o slabi veri namreč ni dovolj le možnost, da priposestvovalec med tekom priposestvovalne dobe izve, da nima pravice do posesti, če tega dejansko ni izvedel.

Drugi člen Pravilnika o komercialnih ribnikih, ki določa pogoje za komercialni ribnik, ki so po svoji vsebini pogoji za podelitev vodne pravice, nima podlage v zakonu, zato ga sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ne bi smelo upoštevati, saj so sodniki pri sojenju vezani le na Ustavo in zakon.

Relevantna pravna podlaga, ki jo je moral upoštevati upravni organ pri odločanju o obeh vlogah za izdajo vodnega dovoljenja, je tista, ki je veljala pred novelo ZV-1D, t. j. zakon po noveli ZV-1C, ki je bil veljaven v časovnem obdobju od 21. 12. 2013 do 17. 6. 2014. Takšen sklep izhaja iz ustrezne gramatikalne razlage besedne zveze „v skladu z dosedanjimi predpisi“ iz 37. člena navedene novele. Ker je tožeča stranka podala vlogo za izdajo vodnega dovoljenja za rabo vode za potrebe MHE na zemljišču, za katerega je po gradbeni zakonodaji potrebno pridobiti dovoljenje za poseg v prostor oziroma gradbeno dovoljenje, Odlok o prostorskem redu Občine Braslovče kot občinski prostorski akt pa ne predvideva gradenj MHE na območju občine, je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev vodnega dovoljenja po takrat veljavni zakonski ureditvi.

Revidentka vsa tri vprašanja, s tem da prvo in drugo niti nista konkretizirani, gradi na napačnem razumevanju razlogov izpodbijane sodbe. Ključni razlog za zavrnitev vodnega dovoljenja je namreč ta, da se gojenje vodnih organizmov lahko izvaja le v prostoru, ločenem od narave. Prav to pa v obravnavani zadevi, kjer je revidentka kot prostor gojenja navedla celotno površino jezera, ni bilo izkazano oziroma zagotovljeno. Zato revidentkina vprašanja, ki niso ustrezno konkretizira in izhajajo iz napačnega razumevanja razlogov izpodbijane sodbe, za dovoljenost revizije ne zadoščajo, saj na odločitev v obravnavani zadevi sploh ne morejo vplivati. Za izkazanost zelo hudih posledic bi morala revidentka obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanjo zelo hude, in to tudi izkazati.

Prvi odstavek 199. člena ZV-1 določa obveznost tistim, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona brez dovoljenj ali koncesij rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo in odlaga za čas dveh let od uveljavitve zakona inšpekcijske ukrepe, ne more pa pomeniti podlage za izdajo vodnega dovoljenja. Zato je treba vlogo, ki je bila vložena v skladu s 199. členom ZV-1 obravnavati enako kot vlogo, ki je bila vložena po 126. členu ZV-1 in o izdaji vodnega dovoljenja odločati glede na pogoje iz 127. člena ZV-1. Na podlagi strokovnega mnenja Zavoda za ribištvo je bilo ugotovljeno, da je sicer izvajanje posebne rabe vode, ki je predmet zahtevka, mogoče, vendar pa hkrati tudi, da trenutno stanje akumulacije ni primerno za izvajanje dejavnosti gojenja rib, pri čemer so v izpodbijani situaciji natančno navedene neustrezne situacije in nujnost izvedbe določenih ukrepov v povezavi z odpravo le teh. To je pripeljalo do zaključka, da stanje akumulacij v času izdaje odločbe ne omogoča izvajanja dejavnosti gojenja rib oziroma bi bilo le-to v nasprotju s predpisi o sladkovodnem ribištvu.

Za posebno rabo vode je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, saj ne gre za posebno rabo, za katero bi bilo treba pridobiti koncesijo po 136. členu ZV-1 ali za posebno rabo vode, za katero bi bila pridobitev vodne pravice izrecno izključena (peti odstavek 108. člena ZV-1). Imetnik vodne pravice pa je, ne glede na to, ali je to dobil na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije po ZV-1 (prvi odstavek 123. člena ZV-1), dolžan plačevati vodno povračilo (prvi odstavek 124. člena ZV-1).

Prvostopenjski upravni organ je v ugotovitvenem postopku z več strokovnimi mnenji in odgovori ustreznih inštitucij ugotovil dejanski stan, ki ga določa 2. člen Pravilnika o komercialnih ribnikih, ki kot pogoj dodelitve vodne pravice določa, da se s tem ne posega v izvajanje že obstoječih podeljenih vodnih ali drugih pravic. Tožeča stranka ne prereka dejstva, da ima Ribiška družina C. pridobljeno koncesijo za upravljanje na celotnem ribiškem okolišu, v katerega spada tudi Slivniško jezero (Uredba o določitvi meja ribiških območij in ribiških okolišev v Republiki Sloveniji), zato so po presoji sodišča brezpredmetna vsa nadaljnja navajanja, ki se nanašajo na vnaprejšnje dogovarjanje med toženo stranko oziroma upravnim organom ter Zavodom za varstvo narave.

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik razpolaga z delnim vodnim dovoljenjem z dne 28. 5. 2009, s katerim je pridobil vodno pravico za neposredno rabo morja za naravno kopališče in da to pravico izvršuje na lokaciji naravnega kopališča „plaža hotela V.“. Da bi za tako rabo (torej za izvajanje podeljene vodne pravice) moral zgraditi objekt, pa ne v postopku niti v tožbi ne zatrjuje. Vsi objekti, ki jih je zgradil (njegov predstavnik je pri inšpekcijskem pregledu navajal npr. zunanji bazen, toaletne prostore, tuše), namreč že po naravi stvari niso objekti, ki bi bili potrebni za izvajanje vodne pravice, ki se nanaša na neposredno rabo morja. Za objekte, ki jih našteva v tožbi, tako tudi sam pove, da so potrebni za dejavnost kopališča. To pa pomeni, da bi tudi brez njih lahko morje neposredno uporabljal. Zato je zmotno stališče, da so njegovi objekti nujni za izvajanje pravice do posebne rabe morja za naravno kopališče. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je inšpektorica ob ogledu ugotovila, da je območje naravnega kopališča ograjeno, da se na vzhodni in zahodni strani kopališča nahaja vhod v naravno kopališče, kjer delavca zavezancem zaračunavata in pobirata vstopnino,

Za izvajanje vodne pravice tožnica ni zgradila objekta, ker gre za naravno kopališče. Objekti, ki niso namenjeni posebni rabi morja, temveč dejavnosti kopališča, pa niso objekti iz tretjega odstavka 125. člena ZV-1. Zato je pravilno stališče toženke, da tožnica za izvajanje vodne pravice na naravnem kopališču, v obravnavanem primeru za rabo morja, ne more zaračunavati in pobirati vstopnine na podlagi te določbe ZV-1 in s tem ovirati neškodljivega prehoda čez svoje zemljišče do morskega dobra in njegove splošne rabe, kar vsakomur zagotavlja prvi odstavek 38. člena ZV-1.

Za izvajanje vodne pravice tožnica ni zgradila objekta, ker gre za naravno kopališče. Objekti, ki niso namenjeni posebni rabi morja, temveč dejavnosti kopališča, pa niso objekti iz tretjega odstavka 125. člena ZV-1. Tožnica za izvajanje vodne pravice na naravnem kopališču, v obravnavanem primeru za rabo morja, ne more zaračunavati in pobirati vstopnine na podlagi te določbe ZV-1 in s tem ovirati neškodljivega prehoda čez svoje zemljišče do morskega dobra in njegove splošne rabe, kar vsakomur zagotavlja prvi odstavek 38. člena ZV-1.

Glede na zakonsko ureditev je bil sporni inšpekcijski ukrep tožnici lahko izrečen, ker je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da objekti v sklopu „Naravnega kopališča A.“ ne štejejo za objekte iz 5. oziroma 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1 in da tožnica ni zgradila objekta, potrebnega za izvajanje dejavnosti kopališč (v smislu tretjega odstavka 125. člena ZV-1).

Določbe 5., 6., 8. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih so v skladu z Zakonom o vodah - ZV-1, ker so v njih upoštevana vsa zakonska merila iz 124. člena ZV-1. Če je podrobnejša določitev posameznih elementov, ki opredelijo posamezno z zakonom določeno merilo za določitev višine javne dajatve, kar je tudi vodno povračilo, odvisna od dognanj različnih strok, mora zakonodajalec že zaradi narave stvari prepustiti izvršilni veji večje možnosti za lastno presojo. Ker strokovno-tehnična vprašanja niso pravna vprašanja, tudi ne morejo biti predmet presoje zakonitosti upravnega akta v upravnem sporu. Če pristojni organ v roku, določenem v predpisu, ne določi nove višine letne dajatve za naslednje leto, to ne pomeni, da dajatve ni, temveč, da se to dajatev plačuje v višini, kot je veljala prej, po novi višini pa šele od njene uveljavitve po objavi v Uradnem listu.

Določbe 5., 6., 8. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih so v skladu z Zakonom o vodah (ZV-1), ker so v njih upoštevana vsa zakonska merila iz 124. člena ZV-1. Če je podrobnejša določitev posameznih elementov, ki opredelijo posamezno z zakonom določeno merilo za določitev višine javne dajatve, kar je tudi vodno povračilo, odvisna od dognanj različnih strok, mora zakonodajalec že zaradi narave stvari prepustiti izvršilni veji večje možnosti za lastno presojo. Ker strokovno-tehnična vprašanja niso pravna vprašanja, tudi ne morejo biti predmet presoje zakonitosti upravnega akta v upravnem sporu. Če pristojni organ v roku, določenem v predpisu, ne določi nove višine letne dajatve za naslednje leto, to ne pomeni, da dajatve ni, temveč da se to dajatev plačuje v višini, kot je veljala prej, po novi višini pa šele od njene uskladitve po objavi v Uradnem listu.

Če je neposredna raba vode povezana s posegom v prostor, za katerega je treba pridobiti dovoljenje za poseg v prostor, že organ, ki odloča o izdaji vodnega dovoljenja preveri, ali je tak poseg v prostor skladen s prostorskimi akti in če ni, lahko zavrne njegovo izdajo že na tej pravni podlagi. Obravnavano zemljišče je po PUP opredeljeno kot kmetijsko zemljišče 2. kategorije. Iz PUP izhaja, da je na navedenem območju izjemoma in pod navedenimi pogoji dopustna nova gradnja vinske kleti, lokacija nove samostojne kmetije, gradnja objektov za spravilo sadja, gradnja male komunalne čistilne naprave in postavitev spominskih obeležij. Ker objeti ribogojnice ne spadajo med navedene objekte, njihova gradnja na navedenem območju ni skladna s PUP.