150. člen ZV-1

Inšpekcijski organ je kot poseg v prostor, za katerega bi moral tožnik pridobiti vodno soglasje v skladu s 150. členom ZV-1, štel gradnjo oz. ureditev dela zemljišča na način, da predstavlja utrjeno makadamsko površino, ki pa ne služi sama sebi, ampak je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da služi za parkiranje vozil in drugih premičnih objektov ter za skladiščenje različnega materiala. Povedano drugače, inšpekcijski organ je tožniku prepovedal parkiranje in skladiščenje na podlagi ugotovitve, da je tožnik na delu zemljišča ..., uredil zemeljsko površino na način, da ta omogoča in tudi dejansko služi parkiranju in skladiščenju, pri čemer tožnik za takšno ureditev (poseg v prostor) ni pridobil vodnega soglasja. Ker celotno zemljišče, tj. vse tri parcelne številke, predstavlja ogroženo (poplavno) območje, tudi ni relevantno, ali se je pred izdajo izpodbijane odločbe parkiranje res izvajalo le neposredno ob meji z občinsko cesto, ob tem ko ni bilo sporno, da utrjena makadamska površina dejansko sega na vse tri parcele.

V skladu z določbami 150. člena ZV-1 je potrebno za posege na vodnem in priobalnem zemljišču, če so te sploh zakonsko dovoljeni, vedno pridobiti vodno soglasje. V skladu z devetim odstavkom 153. člena ZV-1 je stranka v postopku izdaje vodnega soglasja samo investitor oziroma pravna ali fizična oseba, ki namerava izvesti poseg v prostor. Iz obeh vlog za izdajo vodnega soglasja z dne 5. 8. 2020 izhaja, da ju je vložila tožnica kot investitorka, pri čemer je tožnica v vlogi, ki se nanaša na posege na parc. št. 310/2, k. o. ..., celo izrecno navedla, da gre za dela v samoizvedbi. Ker nobena od vlog tožnice kot investitorke ni bila popolna, jo je organ na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP in v zvezi z drugim odstavkom 153. člena ZV-1 in 4. členom ter 5. členom Pravilnika pozval na dopolnitev. Ker je bila tožnica edina stranka v postopku, je bila dopolnitev vloge izključno njena procesna dolžnost, razlogi, iz katerih vloge ni dopolnila (pomanjkanje denarja), in jih navaja v tej tožbi, pa v tem postopku niso pravno pomembni. Pomembno je le, da je tožnica, če bi želela, da bi upravni organ o njeni vlogi vsebinsko odločal, morala vlogi dopolniti v skladu s pozivi organa. Ob tem sodiš

Že sam nedovoljen poseg na vodno in priobalno zemljišče pomeni škodo, ki jo je praviloma mogoče odpraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje.

Kolikšna je razdalja obravnavane parcele od prodišča ali običajne struge reke Soče, je v tem primeru pravno nepomembno, saj je, kot rečeno, za presojo bistvena določitev zunanje meje priobalnega zemljišča na podlagi meritve razdalje od meje vodnega zemljišča. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi bil sporen poseg v prostor izveden izven pravno relevantne zunanje meje priobalnega zemljišča reke Soče.

V zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka po vložitvi vloge dne 13. 8. 2013 za izdajo vodnega soglasja v roku, ki je krajši od 30 dni, pozvana na dopolnitev svoje vloge, ki pa jo vse do izdaje izpodbijane odločbe ni dopolnila tako, kot je bilo naloženo, zato tudi po mnenju sodišča v zadevi ni nastopila fikcija iz petega odstavka 153. člena ZVO-1, kot zmotno meni tožeča stranka.

Zemeljski izkop (zemljina in kamenje) je treba šteti za odpadek. Po prvem odstavku 150. člena ZV-1 se poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, lahko izvede samo na podlagi vodnega soglasja. Glede na to ni pravilno tožbeno stališče, da bi bilo v obravnavanem primeru tožnikovo ravnanje nedopustno le, če bi vplivalo na tok reke Ljubljanice, omejevalo pretočnost, preusmerjalo tok reke ali predstavljalo poplavno nevarnost.

Za presojo, ali se obravnavna zemljišča štejejo kot vodna, ni odločilno (kot zmotno meni tožnik), ali so kot taka evidentirana v javnih evidencah, temveč le, ali izpolnjujejo pogoje, predpisane v 11. oziroma 14. členu ZV-1.

Že zato, ker iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi glede izpolnjevanja zakonskega pogoja, da gre poseg v vodno ali priobalno zemljišče, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim, prav to pa uveljavlja tožnik v tožbi, ko navaja, da je toženka ob dejstvu, da so razne posege izvajali tudi drugi, povsem nekritično zaključila, da je za poplavljanje krivo ravno nasutje, ki naj bi ga po njegovih navedbah izvedel leta 1980, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

Ne upravni organ prve stopnje, ne upravni organ druge stopnje se v svojih odločbah nista opredelila do trenutka, ki je relevanten za presojo konkretnega posega v vodno zemljišče oziroma za odgovor na vprašanje, katero pravno ureditev je treba pri tej presoji uporabiti. Tako ni jasno, ali je tožena stranka kot relevantno štela zakonsko ureditev, ki je veljala v letu 1983, ko naj bi tožniki predmetni betonski prepust oziroma mostiček zaradi komasacije ter razširitve in poglobitve potoka deloma popravili, ali pa je upoštevala zakonodajo, ki je veljala pred letom 1965 oziroma letom 1964, ko je bil leseni mostiček nadomeščen z betonskim prepustom, oziroma ali je za presojo dovoljenosti oziroma nedovoljenosti posega upoštevala zgolj trenutno veljavno zakonodajo.

Tožniki so tako v postopku na prvi stopnji, kot tudi v pritožbenem postopku podali navedbe v smeri, da je bil betonski prepust, kot stoji še danes, zgrajen pred letom 1965 (oziroma kot izhaja iz tožbe pred letom 1964), pred tem pa je na istem mestu stal lesen mostiček, zato se je, kot izhaja iz odločbe upravnega organ druge stopnje, slednji na podlagi k pritožbi priloženih aerofoto posnetkov za leta 1968, 1975 in 1981, do teh navedb izrekel, in sicer je pritrdil tožnikom, da je bil čez Jelšanski potok že takrat zgrajen prehod oziroma most, ni pa pritrdil navedbam tožnikov, da takrat za tovrsten poseg pridobitev dovoljenja oziroma soglasja ni bila potrebna. Upravni organ druge stopnje je obrazložitev upravnega organa prve stopnje dopolnil zgolj z ugotovitvijo, da bi tožniki za predmetni poseg morali pridobiti vodnogospodarsko soglasje tudi po v času izvedbe spornega posega veljavnem predpisu, česar pa ni podrobno utemeljil.

Med strankama ni sporno, da se večina obravnavanega nasutja nahaja znotraj 15 metrskega pasu od meje vodnega zemljišča (brega) Ljubljanice, ki v skladu s prvim odstavkom 4. člena Pravilnika o določitvi meja povodij in porečij ter meja vodnih območij z vodami prvega reda, ki jim pripadajo, ter drugim odstavkom 14. člena ZV-1, pomeni priobalno zemljišče te reke. Tožnik tej ugotovitvi toženke ne ugovarja, prav tako tudi ne ugotovitvi, da leži predmetno zemljišče na poplavnem območju. Obravnavano nasutje torej pomeni poseg iz 150. člena ZV-1, za katerega bi tožnik moral pridobiti vodno soglasje, med strankama pa ni spora, da tega ni storil.

V obravnavanem primeru ni ugotovljeno niti temeljno pravno relevantno dejstvo, s katerim je pogojena uporaba ZV, ali gre za poseg v naravni ali umetni vodotok ali vodno zemljišče.

Po določbi 150. člena ZV-1 se kot poseg v prostor, ki lahko vpliva na vodni režim, obravnavajo posegi na vodnem in priobalnem zemljišču, za kar tudi gre v obravnavanem primeru. Za takšen poseg pa je v skladu s citirano določbo potrebno vodno soglasje, ki ga tožnik nima.

Že sam nedovoljen poseg na vodno in priobalno zemljišče pomeni škodo, ki jo je praviloma mogoče odpraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje, zato inšpektorju škode ni treba še posebej izkazovati.

Upravna organa sta pravilno štela, da so bile z gradnjo v zaščitenem 5-metrskem pasu kršene določbe 150. člena ZV-1, saj za tako izveden poseg tožnica ni pridobila v 1. točki drugega odstavka 150. člena ZV-1 zahtevanega vodnega soglasja, s tem pa je bila po presoji sodišča dana podlaga za izrek ukrepa na podlagi 175. člena ZV-1. Sodišče kot neutemeljenega zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na določitev inšpekcijskega zavezanca. Tožnici se namreč očita gradnja v nasprotju z vodnim soglasjem z dne 30. 3. 2005, ki je bilo izdano samo njej. Prav tako je bilo tožnici izdano tudi gradbeno dovoljenje, zato je bila pravilno določena kot edina inšpekcijska zavezanka.

Ne gre za točkovni odvzem vode v primeru, ko se voda v vodotok ne vrača tik pod odvzemom, temveč na razdalji 55 m oz. 56 m, merjeni po liniji vodotoka. Ker torej obstaja razdalja med mestom odvzema vode in mestom njenega vračanja, pa gre lahko le za kratek odvzem vode.

V določbi 150. člena ZV-1 je izrecno zapisano, da se lahko poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, izvede samo na podlagi vodnega soglasja. Gre torej za soglasje, katerega obstoj ugotavlja upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja v okviru 3. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, po kateri mora pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja. To pomeni, da tožeča stranka oziroma imetnik vodnega dovoljenja ni stranka v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ampak je stranka le soglasodajalec, ki to soglasje izda v posebnem postopku.

S tožnikovim pravnim položajem (torej lastništvom nepremičnin) niso v nobenem pogledu povezane odločitve o faznosti gradnje, njeni zahtevnosti in skladnosti predložene projektne dokumentacije s predpisi. To pomeni, da upravni organi o teh vprašanjih odločajo v javnem interesu, ki ga po povedanem tožnik kot stranski udeleženec v postopku ne more uveljavljati. Na to ne vpliva okoliščina, da tožnik spada v del javnosti, na katerega utegnejo te odločitvi vplivati bolj kot na druge. Za odločitev je bistveno le, da mu iz tega naslova noben od prej navedenih pravnih aktov ne daje nobene individualne pravice. Po prvem odstavku 150. člena ZV-1 se lahko poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, izvede samo na podlagi vodnega soglasja. To soglasje se izda na podlagi projektnih pogojev, ki se med drugim nanašajo na obstoječe pravice drugih oseb. Odločanje o vplivih nameravane gradnje na morebitne vodne pravice torej ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč ločenega postopka za izdajo vodnega soglasja. V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja se po prej navedeni določbi prvega odstavka 66. člena ZGO-1 preverja le, ali j

Neutemeljeno je tožničino mnenje, da bi moral upravni organ čakati do odločitve o njeni pritožbi zoper izdano vodno soglasje. Iz členov 150 do 153.a ZV-1 namreč izhaja, da vodno soglasje pomeni sprejemljivost posega v prostor z vidika vodnega režima in stanja voda, ne pa sprejemljivosti načina odvajanja meteornih voda glede na tožničine pravno varovane pravice. To presojo opravi upravni organ v postopku odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja in v tem okviru preizkusi tudi, ali se ugovori glede načina odvajanja meteornih voda nanašajo na varstvo tožničinih pravno varovanih pravic.