37. člen ZV-1

Pritožbi je treba ugoditi že iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z navedenim pravnim izhodiščem, da je treba pri odločanju o morebitni prekinitvi postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja upoštevati ustavno in konvencijsko pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prim. 23. člen URS in 6. člen EKČP), ki se na zakonski ravni odraža z načeli ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka. V okoliščinah konkretnega primera je prekinitev postopka zaradi pridobitve informacije, ali predlagatelji potrebujejo vodno soglasje in stavbno pravico tudi po oceni pritožbenega sodišča nesmotrna in nepravilna. Čakanje na odločitev v upravnih postopkih bi pomenilo nesorazmeren zastoj v predmetnem postopku. Ta namreč traja že od leta 2000. Poleg tega je na sporno vprašanje odgovorilo že pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 800/2017, v katerem je upoštevaje takrat podane okoliščine primera ugotovilo, da za varianto II ne obstajajo ustrezna upravna dovoljenja in da bi bila določitev nujne poti po varianti II v nasprotju s 37. členom ZV‑1. Ker bo moralo sodišče prve stopnje samo ugotoviti, ali je potrebna pridobitev upravnega dovoljenja in kakšnega, pa je t

Po presoji sodišča tožnik teh okoliščin, to je, da je bil navedeni poseg potreben zaradi ohranjanja narave, v upravnem postopku, enako pa v postopku pred upravnim sodiščem, ni izkazal. Zgolj na splošno je namreč navedel, da je z zacevitvijo potoka ohranil in olepšal naravo ter odstranil smrad, ki se je širil iz potoka.

Ker je obravnavani poseg izveden na vodnem in priobalnem zemljišču vodotoka 2. reda, kar je med strankami nesporno (tožnik navedenega v tožbi konkretizirano ne prereka; navaja sicer, da v priobalno zemljišče poseg ni izveden tako, kot je to na sosednjem zemljišču, vendar pa ne trdi, da ni posegel v vodno oziroma priobalno zemljišče, poleg tega pa je tudi sam v svoji vlogi za izdajo vodnega soglasja navedel, da gre za poseg v varovalnem pasu vodotoka 2. reda), je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da predmetni poseg (nasipavanje in utrjevanje zemljišča v varovalnem pasu) glede na 37. člen ZV-1 ni dopusten. Zato je izdajo vodnega soglasja utemeljeno zavrnil.

V skladu z določbami 150. člena ZV-1 je potrebno za posege na vodnem in priobalnem zemljišču, če so te sploh zakonsko dovoljeni, vedno pridobiti vodno soglasje. V skladu z devetim odstavkom 153. člena ZV-1 je stranka v postopku izdaje vodnega soglasja samo investitor oziroma pravna ali fizična oseba, ki namerava izvesti poseg v prostor. Iz obeh vlog za izdajo vodnega soglasja z dne 5. 8. 2020 izhaja, da ju je vložila tožnica kot investitorka, pri čemer je tožnica v vlogi, ki se nanaša na posege na parc. št. 310/2, k. o. ..., celo izrecno navedla, da gre za dela v samoizvedbi. Ker nobena od vlog tožnice kot investitorke ni bila popolna, jo je organ na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP in v zvezi z drugim odstavkom 153. člena ZV-1 in 4. členom ter 5. členom Pravilnika pozval na dopolnitev. Ker je bila tožnica edina stranka v postopku, je bila dopolnitev vloge izključno njena procesna dolžnost, razlogi, iz katerih vloge ni dopolnila (pomanjkanje denarja), in jih navaja v tej tožbi, pa v tem postopku niso pravno pomembni. Pomembno je le, da je tožnica, če bi želela, da bi upravni organ o njeni vlogi vsebinsko odločal, morala vlogi dopolniti v skladu s pozivi organa. Ob tem sodiš

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali so določbe Zakona o vodah (ZV-1) o posegih na vodno in priobalno zemljišče del materialnega prava, ki bi ga sodišči prve in druge stopnje kot prisilni predpis morali uporabiti pri odločanju (in posledično dajatveni tožbeni zahtevek zavrniti).

Poseg izgradnje zidu iz betonskih zidakov na vodnem območju ter pesjakov na priobalnem območju, četudi kot dejanje samopomoči zaradi grozeče nevarnosti poplav, ni dovoljen brez pridobljenega vodnega soglasja oziroma ne sodi pod nobeno od izjem 5., 6. ali 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1.

Zbiralnik fekalne kanalizacije skupaj s ploščadjo s stopnicami nad njim namreč predstavlja gradbeni inženirski objekt in s tem objekt gospodarske javne infrastrukture. Obveznost upravljanja in vzdrževanja tega pa je na zavarovancu toženke kot izvajalcu javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda na tem območju.

Tožnica niti v svoji zahtevi niti v predmetni tožbi ni podala navedb oziroma razlogov, ki bi utemeljevali odpravo prvostopenjske inšpekcijske odločbe po nadzorstveni pravici po citiranem prvem odstavku 274. člena ZUP, saj v tej določbi navedenih razlogov niti izrecno niti smiselno ne zatrjuje. Sodišče zato nima podlage za presojo pogojev za njeno odpravo po nadzorstveni pravici. Tako v zahtevi kot v predmetni tožbi pa tožnica zatrjuje, da organ v prvostopenjski odločbi materialnih predpisov (določb ZV-1 in ZIN) ni pravilno uporabil, v tožbi pa tudi, da sploh ni uporabil relevantnih določb ZGO-1. To pomeni, da po vsebini trdi, da so podani razlogi za razveljavitev prvostopenjske inšpekcijske odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZUP. Sodišče ni našlo niti zatrjevane kršitve 37. člena ZV-1, ki določa, kateri posegi na vodno in priobalno zemljišče so dovoljeni in pod kakšnimi pogoji, ne določa pa inšpekcijskih ukrepov, kot to zmotno zatrjuje tožnica.

Ob pravilni umestitvi zemljišč, na katerih so se izvedla dela (nasutje gramoza pomešanega z gradbenimi odpadki ter zemljo, odstranjena obrežna vegetacija, del vegetacijskega sistema pa je zasut z nasipanim gradbenim materialom, tik ob cesti na parceli položeni robniki, na novo postavljena kovinska mreža), kot zemljišč, za katera veljajo določbe ZV-1 in ugotovitvi, da za ta dela ni bilo pridobljeno predpisano vodno soglasje iz prvega odstavka 150. člena ZV-1, je po presoji sodišča tožena stranka, po ugotovitvi, da tožnik ni izvajal del, ki jih je na vodnem in priobalnem zemljišču dovoljeno izvesti, pravilno štela, da gre za dela izvedena v nasprotju z določbo prvega odstavka 37. člena ZV-1 in je pravilna tudi odločitev, da izrek ukrepa temelji na določbi 8. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1.

Listine priloženega upravnega spisa izkazujejo, da tožnica zahtevanega soglasja Direkcije RS za vode ni predložila. Sodišče zavrača tožbene navedbe, da je prvostopenjski organ kršil določbo 9. člena ZUP, ker pred izdajo izpodbijane odločbe tožnici ni omogočil izreči se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za zakonito in pravilno odločbo. Sodišče tožnici pojasnjuje, da gre za temeljno načelo, ki ima v upravnem postopku zelo pomembno vlogo (vzpostavitev kontradiktornosti), vendar v obravnavanem primeru po presoji sodišča to načelo ni bilo kršeno. Na obveznost predložitve navedenega soglasja in s tem vrednotenja tega dokaza je bila namreč tožnica opozorjena v pozivu za odpravo pomanjkljivosti in opozorjena tudi, kakšne posledice bo imela nepredložitev soglasja, zato vztrajanje pri realizaciji pravice iz 9. člena ZUP v konkretnem primeru ne bi imelo drugačnega vpliva na odločitev ne prvostopenjskega, ne drugostopenjskega organa.

Sodišče mora presoditi, ali je nujna pot na način, kot jo predlagatelji predlagajo, dopustna in pri tem upošteva ne le določila SPZ o nujni poti, temveč tudi druge specialne zakone, kadar nujna pot poteka po zemljiščih, za katere velja poseben režim. V konkretnem primeru gre za vodotoke oziroma zemljišča, za katera veljajo posebnosti ureditve teh zemljišč po 37. členu ZV-1. Ob dejstvu, da obstaja še druga pot, ki ni obremenjena z vodotoki, bo ta pot bolj primerna.

Besedilo 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1 je treba razumeti kot celoto, kar pomeni, da gre za izjemo, ki gradnjo na vodnem in priobalnem zemljišču dopušča zaradi interesov obrambe in sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter zaradi izvajanja nalog policije, torej gre za izjemo, kamor gradnja spornega objekta (ograje), ki je po izjavi tožeče stranke namenjena varovanju zasebnega premoženja, ne sodi.

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik razpolaga z delnim vodnim dovoljenjem z dne 28. 5. 2009, s katerim je pridobil vodno pravico za neposredno rabo morja za naravno kopališče in da to pravico izvršuje na lokaciji naravnega kopališča „plaža hotela V.“. Da bi za tako rabo (torej za izvajanje podeljene vodne pravice) moral zgraditi objekt, pa ne v postopku niti v tožbi ne zatrjuje. Vsi objekti, ki jih je zgradil (njegov predstavnik je pri inšpekcijskem pregledu navajal npr. zunanji bazen, toaletne prostore, tuše), namreč že po naravi stvari niso objekti, ki bi bili potrebni za izvajanje vodne pravice, ki se nanaša na neposredno rabo morja. Za objekte, ki jih našteva v tožbi, tako tudi sam pove, da so potrebni za dejavnost kopališča. To pa pomeni, da bi tudi brez njih lahko morje neposredno uporabljal. Zato je zmotno stališče, da so njegovi objekti nujni za izvajanje pravice do posebne rabe morja za naravno kopališče. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je inšpektorica ob ogledu ugotovila, da je območje naravnega kopališča ograjeno, da se na vzhodni in zahodni strani kopališča nahaja vhod v naravno kopališče, kjer delavca zavezancem zaračunavata in pobirata vstopnino,

Glede na zakonsko ureditev je bil sporni inšpekcijski ukrep tožnici lahko izrečen, ker je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da objekti v sklopu „Naravnega kopališča A.“ ne štejejo za objekte iz 5. oziroma 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1 in da tožnica ni zgradila objekta, potrebnega za izvajanje dejavnosti kopališč (v smislu tretjega odstavka 125. člena ZV-1).

Kljub temu, da meja vodnega zemljišča ni določena, je jasno, da je tožnica s postavitvijo ovire – ograje na vodnem zemljišču - preprečila prost prehod ob vodnem dobru, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 38. člena ZV-1.

Izključitev prepovedi iz 37. člena ZV-1, ki jo določa 201. člen istega zakona, lahko velja le za objekte, za katere je bilo pridobljeno ustrezno soglasje v času njihove gradnje.

Iz dokazil v postopku izhaja, da se je z gradbenimi deli prostornina prvotnega objekta bistveno povečala. V obravnavanem primeru zato ni mogoče govoriti o adaptaciji obstoječega skladiščnega objekta, za katerega bi bilo mogoče uporabiti izjemo iz prvega odstavka 201. člena ZV-1.

Določba 8. odstavka 153. člena ZV-1 poleg neskladnosti s projektnimi pogoji kot razlog za zavrnitev izdaje soglasja določa tudi ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv. Vsebinsko enaka je tudi določba 5. odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki jo je po 1. odstavku 151.a člena ZV-1 treba uporabljati v primerih, ko gre za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po predpisih, ki urejajo graditev objektov in vodno soglasje po ZV-1. Toženka je torej imela pravno podlago za zavrnitev izdaje vodnega soglasja kljub temu, da v zadevi niso bili najprej izdani projektni pogoji, vendar pa se pri tem ne more sklicevati na vsebino informacije o pogojih gradnje, temveč na ustrezno obrazloženo ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv. Po 1. odstavku 15. člena ZV-1 so celinske vode naravno javno dobro. Vnos podatkov o meji vodnega zemljišča v vodni oziroma zemljiški kataster zato lahko predstavlja le evidentiranje teh podatkov, ni pa mu mogoče pripisovati konstitutivnosti, torej tega, da bi predstavljal pogoj za varstvo voda po ZV-1.

Treba je upoštevati, da se soglasje daje k projektnim rešitvam oziroma k predloženemu delu PGD, ki je v zvezi s predmetom soglašanja. Za izdajo soglasja so torej pomembni podatki, ki jih vsebuje ta dokument, in ne izjava stranke. Ker je iz predloženega PGD razvidno, da gre za novogradnjo in ne za rekonstrukcijo dela mlina, upravni organ ni (bil) dolžan ugotavljati resničnosti zatrjevanj tožnice, drugačnih od tistih, ki so navedena v samem projektu.