VSRS Sklep X Ips 304/2017

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Mariboru, II U 272/2015-8 z dne 23. 8. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Mariboru (v nadaljevanju Upravno sodišče), na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika, s katero je izpodbijal odločbo Agencije RS za okolje, št. 42602-19/2014-2 z dne29. 12. 2014. S to odločbo mu je bilo naloženo plačilo nadomestila za rabo vode za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2013 v višini 243.942,40 EUR ter mu hkrati določeno plačilo v 27 obrokih, pri čemer prvi obrok znaša 9.034,90 EUR in zapade v plačilo 31. 12. 2014. Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor) je tožnikovo pritožbo zavrnilo z odločbo št. 3555-3/2015/2 z dne 12. 5. 2015.

2Iz (nespornega) dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je odločitev oprlo Upravno sodišče, izhaja: da je tožnik do uveljavitve Zakona o dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1C, Ur. l. RS 100/13 z dne 27. 11. 2013) rabil vodo, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo; da je bilo tožniku z izpodbijano odločbo naloženo plačilo za nadomestilo za rabo vode na podlagi četrtega odstavka 199.b člena ZV-1¹; da je bilo tožniku vodno dovoljenje izdano šele 19. 12. 2014.

3Po presoji Upravnega sodišča pri določbah, vnesenih z ZV-1C (členi 199.b, 199.c, 199.f in 199.g) ne gre retroaktivnost, ki jo prepoveduje 155. člen Ustave RS, saj za tak poseg države obstaja posebna javna korist, z novo ureditvijo pa tudi ni poseženo v pridobljene pravice. Posebna javna korist, ki utemeljuje naložitev obveznosti plačila nadomestila za rabo vode za nazaj, vzpostavlja enakopravnost med pravnimi subjekti, ki rabijo vodo na način, za katerega je predpisana pridobitev vodne pravice, in tistimi uporabniki vode, ki vodne pravice v obliki vodnega dovoljenja ali koncesije še niso pridobili. Ker je (naj bi bilo) nadomestilo za rabo vode po 199.b členu novele ZV-1C okoljska dajatev za rabo naravnih dobrin in posledično javnopravno razmerje, se po mnenju Upravnega sodišča tudi ne uporabljajo pravila o zastaranju.

4Zoper sodbo Upravnega sodišča je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. V njej je med drugim navedel, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj je v nasprotju z Ustavo RS. Upravno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo ter storilo več bistvenih kršitev določb postopka. ZV-1C retroaktivno posega v njegove pravice, kar je ugotovilo tudi Upravno sodišče, napačno pa je nadaljnje stališče sodišča, da je podana in izkazana javna korist, ki naj bi bila v tem, da se zagotovi enakopravnost uporabnikov vode. Upravni organ je že pred uveljavitvijo ZV-1C imel možnost odločati o podelitvi vodnih pravic in tudi odmeriti dejansko rabo vode, pa tega zaradi lastne neaktivnosti ni storil. Zakonodajalec za sprejem nove zakonodaje ni imel nobenih stvarnih razlogov, zasledoval je izključno proračunske koristi. Upravno sodišče zmotno ni uporabilo obligacijskih pravil o zastaranju oziroma se z vprašanjem zastaranja sploh ni ukvarjalo in ni upoštevalo upravičenih stroškov, ki jih je imel z upravljanjem vodovodne infrastrukture. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in odpravi odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 42602-19/2014-2 z dne 29. 12. 2014, oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Dovoljenost revizije

5Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,² ki je v času vložitve revizije določala, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v obravnavani zadevi izpolnjuje ta pogoj.

6Na revizijo tožena stranka ni odgovorila.

K I. točki izreka

7Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 267/2017 z dne 15. 7. 2020 prekinilo postopek in na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določb četrtega in petega odstavka, prve in tretje alineje šestega odstavka ter sedmega odstavka 199.b člena, prvega odstavka, prvega stavka drugega odstavka in petega odstavka 199.e člena ZV-1. Ker so bile te določbe relevantna pravna podlaga tudi za odločitev v tej zadevi, je Vrhovno sodišče skladno z drugim odstavkom 23. člena ZustS s sklepom X Ips 304/2017 z dne 20. 7. 2020 prekinilo postopek odločanja o reviziji do odločitve Ustavnega sodišča.

8Ustavno sodišče Republike Slovenije je o zahtevi Vrhovnega sodišča odločilo z odločbo U-I-384/20 z dne 30. 5. 2024. Odločilo je, da se peti odstavek in tretja alineja šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1 razveljavijo, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pred 1. 1. 2008. Zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka, prve alineje šestega odstavka in sedmega odstavka 199.b člena ZV-1 pa je zavrglo. Ker je s to odločitvijo prenehal zakonski razlog za prekinitev postopka, se revizijski postopek pred Vrhovnim sodiščem lahko nadaljuje.

9Vrhovno sodišče je obe stranki seznanilo s citirano odločbo Ustavnega sodišča in ju pozvalo, da se o njej lahko pisno izjavita. Revident je to s posebno vlogo storil. Navedel je, da je ob upoštevanju ustavne odločbe izpodbijana sodba nezakonita, saj temelji na materialnopravnih določbah, ki so bile ugotovljene kot protiustavne. Predlaga njeno spremembo na način, da se tožbi ugodi in vrne zadevo upravnemu organu z napotkom, da pravilno izračuna višino nadomestila in posamezne obroke.

K II. točki izreka

10Revizija je utemeljena.

11Izpodbijana odločba Agencije RS za okolje, št. 42602-19/2014-2 z dne29. 12. 2014 je bila izdana na podlagi četrtega odstavka 199.b člena ZV-1. Ustavno sodišče je sicer z odločbo U-I-348/20-20 z dne 30. 5. 2024 zahtevo Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti četrtega odstavka, prve alineje šestega in sedmega odstavka 199.b člena Zakona o vodah zavrglo, vendar so po presoji Vrhovnega sodišča temeljna stališča iz citirane ustavne odločbe tako glede pravne narave nadomestila za rabo vode (javna dajatev) kot s tem povezanega zastaranja po pravilih davčnega postopka, za odločitev uporabljiva tudi v obravnavanem primeru.

Postopek pred Ustavnim sodiščem

12Vrhovno sodišče je menilo, da so določbe ZV-1 (četrtega in petega odstavka, prve in tretje alineje šestega odstavka ter sedmega odstavka 199.b člena, prvega odstavka, prvega stavka drugega odstavka in petega odstavka 199.e člena), kolikor se nanašajo na rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pred uveljavitvijo ZV-1C, v neskladju z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Iz zakonodajnega gradiva po mnenju Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi bila izkazana javna korist, ki bi utemeljevala povratno učinkovanje izpodbijanih zakonskih določb. V zvezi z izpodbijanimi določbami, ki urejajo obveznost plačila nadomestila za rabo vode (199.b člen ZV-1) je ZV-1C na novo uvedel obveznost plačila nadomestila za rabo vode za tiste uporabnike, ki vodne pravice (še) niso imeli, pa so vodo kljub temu rabili. Javnega interesa za nazaj ni mogoče utemeljiti s povratno vzpostavitvijo enakopravnega obravnavanja uporabnikov vode, ki je posledica prejšnje nepopolne zakonske ureditve, kot tudi ni dopustno sankcionirati opustitve dolžnosti uporabnikov po prvem odstavku 199. člena ZV-1 z naložitvijo plačila denarnega nadomestila za nazaj. Večletno dopuščanje posebne rabe vodnega javnega dobra brez plačila za vodno pravico, ki gotovo ni v javnem interesu, ne izkazuje javne koristi za povratno učinkovanje izpodbijanih določb, temveč je odgovornost za takšno stanje na državnih organih. Poleg tega na podlagi kriterijev iz drugega odstavka 123. člena ZV-1 ni bilo mogoče niti predvideti, kaj šele določiti višine plačila za vodno pravico. Kriterije je nato več kot deset let kasneje določil šele ZV-1C. Tako ima tudi ta zakonska ureditev, ki ureja obdobje in določitev višine plačila za vodno pravico (199.e člen ZV-1), učinek za nazaj. Pri kriterijih pa se v nobenem delu ne sklicuje na 123. člen ZV-1, kar pomeni, da je ZV-1C na novo in za nazaj uredil način izračuna višine plačila za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo. Razlogi, s katerimi je zakonodajalec utemeljeval javno korist za povratno učinkovanje določb, ki urejajo obveznosti plačila nadomestila za rabo vode, tudi ne izkazujejo javne koristi za povratno učinkovanje določb, ki urejajo odmero višine plačila za vodno pravico. Zato je Vrhovno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti navedenih določb.

13Ustavno sodišče je v zvezi z navedenim v svoji odločbi št. U-I-348/20-20 med drugim navedlo, da je načelo plačila za obremenjevanje eno temeljnih načel varstva okolja, v skladu s katerim povzročitelj obremenitve krije vse stroške predpisanih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja in tveganja za okolje, rabo okolja ter odpravo posledic obremenjevanja okolja. Na enakem principu temelji ZV-1 in s tem je zakonodajalec plačilo za vodno pravico (199.e člen) in nadomestilo za rabo vode (199.b člen) opredelil kot okoljski dajatvi za rabo naravnih dobrin. Pri obeh dajatvah pa je treba ločeno presojati položaje, ki jih urejata, ter ločeno obravnavati povratne učinke zakonskih določb, ki se nanašajo na njiju.

14Glede nadomestila za rabo vode je Ustavno sodišče ugotovilo, da je to nova dajatev, ki jo je uzakonil ZV-1C in ki je vezana na dejstvo rabe vode pred podelitvijo vodne pravice. Z uvedbo tega nadomestila je bila dejanski rabi vode pripisana nova pravna posledica, tj. javna dajatev za rabo vode. Zato gre za ukrep, ki povratno učinkuje na pravne položaje dejanskih uporabnikov vode v obdobju pred dokončnostjo izdanih vodnih dovoljenj, ki so bili ob uveljavitvi ZV-1C že zaključeni. Enako je Ustavno sodišče ugotovilo tudi za plačilo za vodno pravico, ki samostojno in na novo ureja merila za njeno odmero in ne sledi predhodno določenim merilom iz 123. člena ZV-1.³ Ustavno sodišče je nato preverilo, ali gre v opisanem primeru za dopustno retroaktivnost iz drugega odstavka 155. člena Ustave, ki določa merila, pod katerimi je takšna retroaktivnost lahko ustavno dopustna, in sicer: 1) samo zakon lahko določi retroaktivnost, 2) samo posamezne zakonske določbe imajo lahko učinek za nazaj, vendar le tedaj, 3) kadar to zahteva javna korist in 4) če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Vsa merila morajo biti izpolnjena kumulativno. Prvo in drugo merilo je Ustavno sodišče ugotovilo za izpolnjeno. Ustavno sodišče je nadalje presodilo, da sta tako plačilo za vodno pravico kot tudi nadomestilo za rabo vode - vodno povračilo namenjena kritju stroškov vode kot naravnega vira in kot tako služita uresničevanju načela plačila za obremenjevanje voda z vključitvijo okoljskih stroškov v ceno končnega proizvoda. Uzakonitev teh dajatev s povratnim učinkom je bila usmerjena v odpravo neenakosti med subjekti na trgu (saj do sprejetja ZV-1C nekateri uporabniki vode njene rabe niso v celoti plačali). Vzpostavitev te enakosti pa je tista javna korist, ki terja povratni učinek okoljskih dajatev in ki je bila v obravnavanem primeru tudi v zakonodajnem gradivu ustrezno utemeljena. S tem je izpolnjen tudi tretji pogoj.

15Glede posega v pridobljene pravice prizadetih oseb je Ustavno sodišče ugotovilo, da ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice v primerih, kakršne zadevajo izpodbijane zakonske norme, ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Uporabnik nima pravice do rabe vode preko splošne rabe brez plačila, vendar pa je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena Ustave varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico in nadomestila za rabo vode ne ureja. Ker je obveznost plačila za vodno pravico treba zavezancu odmeriti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je takšna obveznost sorodna davkom. Ustavno sodišče je ob analogni uporabi Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odločilo, da pravica oziroma pristojnost države do odmere plačila za vodno pravico kot javne dajatve zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti. Na podlagi navedenega je treba šteti, da je nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode v letih 2005-2007, ki bi ju bilo treba ob ustrezni podzakonski ureditvi napovedati oziroma odmeriti v letih 2006-2008, ob uveljavitvi ZV-1C že zastaralo. S tem pa se je med uporabniki vode ustvarilo legitimno pričakovanje, da teh dajatev država ne bo več terjala. S potekom časa, v katerem bi terjatev države za plačilo vodne pravice za posamezno leto zastarala, so tako naslovniki pridobili pravno varovano upravičenje zoper obveznost plačila javne dajatve za posebno rabo vode.

16Pridobljene pravice pa ne uživajo absolutnega varstva. Poseg v človekove pravice lahko temelji le na ustavno dopustnem, stvarno upravičenem cilju, poleg tega je treba vselej oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti in nujnosti posega ter presojo njegove sorazmernosti v ožjem smislu. Ustavno sodišče je ugotovilo, da naknadna določitev obveznosti plačila dajatev za rabo vode za obdobje, glede katerega bi ob pravočasni vzpostavitvi pravne podlage za njuno odmero obveznost plačila že zastarala, ni primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja, ker v tem delu uporabnike postavlja v neenak položaj.

17Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da so peti odstavek in tretja alineja šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pred 1. 1. 2008, v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave, s tem pa tudi s prepovedjo povratne veljave zakona iz prvega odstavka 155. člena Ustave ter jih v tem delu razveljavilo.

Presoja v obravnavanem primeru

18Z izpodbijano odločbo z dne 29. 12. 2014 je bilo revidentu naloženo plačilo nadomestila za rabo vode za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12.2013. V navedenem obdobju je revident rabil vodo za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, brez vodnega dovoljenja. Revidentu je bilo z odločbo odmerjeno nadomestilo za rabo vode na podlagi četrtega odstavka 199.b člena ZV-1, v katerega Ustavno sodišče z odločbo ni posegalo (glej 10. točko te obrazložitve). Ne glede na to pa so temeljna stališča iz ustavne odločbe, ki se nanašajo na peti odstavek 199.b člena ZV-1⁴, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač pred 1. 1. 2008, uporabljiva tudi v obravnavanem primeru. Nadomestilo za rabo vode, ki ga je uzakonil ZV-1C je nova, javna dajatev, kot so nova tudi merila za njegovo odmero. Obveznost plačila, tudi za že porabljeno vodo, je bila za uporabnike sicer predvidljiva, vendar pa ne časovno omejena, načelo pravne varnosti in načelo zaupanja v pravo pa terjata časovno omejitev možnosti odmere te dajatve. Zato je Ustavno sodišče ob analogni uporabi ZDavP-2 odločilo, da pravica do odmere plačila za vodno pravico zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti. Če to stališče velja za uporabnike, ki jim je bilo izdano vodno dovoljenje, vodo pa so rabili že pred dokončnostjo vodnega dovoljenja (peti odstavek 199.b člena ZV-1), Vrhovno sodišče ne vidi razumnega razloga, da zastaranje odmere plačila za porabljeno vodo ne bi veljalo tudi za uporabnike, ki so vodo rabili brez vodnega dovoljenja (četrti odstavek 199.b člena ZV-1).

19To pa pomeni, da sta upravni organ pri izdaji izpodbijane odločbe in Upravno sodišče v izpodbijani sodbi za obdobje med 1. 1. 2005 in 1. 1. 2008 uporabila četrti odstavek 199.b člena ZV-1, za katerega pa ob ustavno skladni razlagi veljajo enaka pravila o zastaranju kot za peti odstavek (in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena) ZV-1, ki ga je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-384/20 z dne 30. 5. 2024 za isto časovno obdobje razveljavilo.

20Neutemeljen pa je revizijski ugovor o neupoštevanju revidentovih vlaganj v vodovodno infrastrukturo. Upravno sodišče je pravilno ugotovilo (glej 21. točko izpodbijane sodbe), da za vračilo takih vlaganj v smislu 199.f člena ZV-1 ni podlage. Določbe tega člena urejajo samo možnost poračuna med že plačanim zneskom za koncesijo in zneskom nadomestila za rabo vode in ne morebitnega upoštevanja kakršnihkoli vlaganj v infrastrukturo.

21Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je Upravno sodišče pri svoji presoji uporabilo zakonske določbe, ki jih ob pravilni materialnopravni razlagi ne bi smelo. Za obdobje pred 1. 1. 2008 revidentu nadomestilo za rabo vode ne bi smelo biti odmerjeno. V tem delu je treba izpodbijano odločbo odpraviti, vendar Upravno sodišče, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni ugotovilo dejanskega stanja na način, da bi se lahko ugotovilo, kolikšen del revidentu odmerjene javne obveznosti iz izpodbijane odločbe se nanaša na obdobje pred 1. 1. 2008.

22Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je ostalo neugotovljeno tudi relevantno dejansko stanje, odločilno za pravilno odmero nadomestila za rabo vode, reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 94. člena ZUS-1).

23V ponovljenem postopku bo moralo Upravno sodišče ugotoviti kolikšen del naložene obveznosti se nanaša na obdobje pred 1. 1. 2008 in v tem delu izpodbijano odločbo odpraviti. Pri tem Vrhovno sodišče še opozarja, da je Ustavno sodišče ureditev zastaranja pri odmeri nadomestil iz ZV-1 preko analogije vezalo na ZDavP-2. Zastaranje v davčnem pravu pa ne obsega zgolj relativnega zastaralnega roka za pravico do odmere davka (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2, ki ga je uporabilo Ustavno sodišče), temveč tudi njen absolutni zastaralni rok (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Ne glede na to, da Ustavno sodišče v svoji odločbi izrecno ne omenja absolutnega zastaralnega roka, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pomanjkanja ureditve zastaranja v ZV-1 nadomestiti zgolj z delnim sklicevanjem na ureditev v davčnem postopku. S svojo odločitvijo je Ustavno sodišče (preko zakonske analogije) v postopke odmere nadomestil za rabo vode po ZV-1 preneslo celotno ureditev zastaranja izZDavP-2, kar pomeni, da bo moralo Upravno sodišče v ponovljenem postopku po potrebi in glede na procesno situacijo upoštevati tudi možnost absolutnega zastaranja.

K III. točki izreka

24Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Glasovanje

25Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ Ta določa: Pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve Zakona o dopolnitvah Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 100/13) rabila vodo, za katero je predpisana pridobitev vodnega dovoljenja za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pa ji vodno dovoljenje do uveljavitve Zakona o dopolnitvah Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 100/13) ni bilo izdano, mora plačati nadomestilo za rabo vode.
² Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
³ Primerjaj 35. in 36. točko odločbe U-I-384/20 z dne 30. 5. 2024.
⁴ Ta določa: Pravna ali fizična oseba, ki ji je bilo do uveljavitve Zakona o dopolnitvah zakona o vodah izdano dovoljenje za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, ali vodno dovoljenje za rabo mineralne, termalne ali termomineralne vode za dejavnost kopališč in naravnih zdravilišč po predpisih o zdravstveni dejavnosti in je vodo rabila že pred dokončnostjo vodnega dovoljenja, mora plačati nadomestilo za rabo vode.