127. člen ZV-1

Obveznost zagotovitve migracije vodnih organizmov je bila opredeljena kot pogoj že v koncesijskem aktu, Uredbi, na podlagi katere je bil določen za koncesionarja in na podlagi katere je bila oziroma sta bili sklenjeni koncesijski pogodbi v letu 2004 oziroma 2009, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti tožbi, da gre za nedopustno nalaganje nove, dodatne obveznosti z izdajo vodnega dovoljenja saj je tožnik moral izpolnjevati pogoje, dogovorjene v pogodbi, kot tudi pogoje, določene v koncesijskem aktu, tj. Uredbi. V primeru neskladja med določbami pogodbe in uredbe.

Tožnik kot poglavitno ugovarja, da je organ pri odločitvi o zavrnitvi njegovega zahtevka uporabil kriterija (srednji pretok vode (sQs in sQnp) in prispevna površina vodotoka, določeno v 5. členu Uredbe o o načrtih upravljanja voda na vodnih območjih Donave in Jadranskega morja/2011), ki ju ZV-1 ne določa. Uredba je podzakonski splošni akt, ki ne more vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage, zlasti pa ne sme samostojno odrejati pravic in obveznosti. Prepovedi, omejitve in zapovedi, ki so v ZV-1 določene z namenom varstva voda in vodnih ter obvodnih ekosistemov in z namenom urejanja voda, se ne nanašajo na obseg prispevne površine vodotoka, kot tudi ne na minimalno vrednost srednjega malega pretoka vode (sQnp). Sodišče zato glede navedenih pogojev ugotavlja, da nimajo podlage v zakonu ali mednarodni pogodbi, zato so nezakoniti in jih v obravnavnem primeru ni mogoče uporabiti (načelo exceptio illegalis).

Drugi člen Pravilnika o komercialnih ribnikih, ki določa pogoje za komercialni ribnik, ki so po svoji vsebini pogoji za podelitev vodne pravice, nima podlage v zakonu, zato ga sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ne bi smelo upoštevati, saj so sodniki pri sojenju vezani le na Ustavo in zakon.

Prvi odstavek 199. člena ZV-1 določa obveznost tistim, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona brez dovoljenj ali koncesij rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo in odlaga za čas dveh let od uveljavitve zakona inšpekcijske ukrepe, ne more pa pomeniti podlage za izdajo vodnega dovoljenja. Zato je treba vlogo, ki je bila vložena v skladu s 199. členom ZV-1 obravnavati enako kot vlogo, ki je bila vložena po 126. členu ZV-1 in o izdaji vodnega dovoljenja odločati glede na pogoje iz 127. člena ZV-1. Na podlagi strokovnega mnenja Zavoda za ribištvo je bilo ugotovljeno, da je sicer izvajanje posebne rabe vode, ki je predmet zahtevka, mogoče, vendar pa hkrati tudi, da trenutno stanje akumulacije ni primerno za izvajanje dejavnosti gojenja rib, pri čemer so v izpodbijani situaciji natančno navedene neustrezne situacije in nujnost izvedbe določenih ukrepov v povezavi z odpravo le teh. To je pripeljalo do zaključka, da stanje akumulacij v času izdaje odločbe ne omogoča izvajanja dejavnosti gojenja rib oziroma bi bilo le-to v nasprotju s predpisi o sladkovodnem ribištvu.

Med strankama ni sporno, da je bil tožniku poziv k izjasnitvi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v zadevi, vročen na način t.i. nadomestne vročitve, da je treba za dan vročitve šteti 9. 4. 2015 in da je v tem pozivu za izjasnitev postavljen rok osmih dni. Tožnikova vloga, oddana na pošto dne 16. 4. 2015, je bila torej vložena pred iztekom navedenega roka.

Iz izpodbijane odločbe zgolj izhaja, da je podlaga za zavrnitev zahteve prva točka prvega odstavka 127. člena ZV-1, ki določa, da se vodno dovoljenje ne podeli, če nameravana gradnja ni skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrti upravljanja z vodami, pri čemer ni pojasnjeno, s katerim merilom ali pogojem za podelitev vodne pravice iz 109. člena ZV-1 nameravana raba ni skladna.

Upravni organ je v spornem primeru pridobil vse potrebne raziskave oziroma strokovna mnenja ter ugotovil, da je po rezultatih Analize tveganja vpliv vrtalnih del na črpališče zanemarljiv le ob skupnih črpanih količinah do 60 l/s. Ker ima črpališče C. podeljeno vodno pravico v količini 110 l/s, pomeni omenjeni poseg preveliko tveganje za javno vodooskrbo na širšem območju. Navedena ugotovitev, ki je med strankama postopka nesporna, prav gotovo kot zakonski dejanski stan spada pod 2. točko prvega odstavka 127. člena ZV-1.

Prvostopenjski upravni organ je v ugotovitvenem postopku z več strokovnimi mnenji in odgovori ustreznih inštitucij ugotovil dejanski stan, ki ga določa 2. člen Pravilnika o komercialnih ribnikih, ki kot pogoj dodelitve vodne pravice določa, da se s tem ne posega v izvajanje že obstoječih podeljenih vodnih ali drugih pravic. Tožeča stranka ne prereka dejstva, da ima Ribiška družina C. pridobljeno koncesijo za upravljanje na celotnem ribiškem okolišu, v katerega spada tudi Slivniško jezero (Uredba o določitvi meja ribiških območij in ribiških okolišev v Republiki Sloveniji), zato so po presoji sodišča brezpredmetna vsa nadaljnja navajanja, ki se nanašajo na vnaprejšnje dogovarjanje med toženo stranko oziroma upravnim organom ter Zavodom za varstvo narave.

Prenehanje odločbe o podelitvi koncesije in koncesijske pogodbe ni odvisno od volje koncesionarja ali koncendenta, ampak gre za zakonsko ureditev, kot izhaja iz prvega odstavka 25. člena ZV-1B. Glede na to, da mora ministrstvo v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZV-1B nadomestiti koncesijo z vodnim dovoljenjem najpozneje v 6 letih od uveljavitve tega zakona (11. 8. 2012), sodišče kot pravilno šteje tudi odločitev iz 5. in 6. točke izreka izpodbijane odločbe. V kolikor je namreč treba koncesije nadomestiti najpozneje v 6 letih, to pomeni, da po poteku tega obdobja, to se pravi po 11. 8. 2018, koncesijskih aktov ni več dovoljeno uporabljati, zato se s tem datumom raba vode lahko nadaljuje samo na podlagi izdanih vodnih dovoljenj.

Tožeča stranka je zaprosila za izdajo vodnega dovoljenja na območju, ki ima s področja ohranjanja narave poseben status, zato sodišče meni, da je bila odločitev prvostopenjskega organa, ki je v postopek na podlagi določbe 44. člena ZON pritegnil ZRSVN, pravilna. Način gojitve sladkovodnih organizmov v jezeru bi morala tožeča stranka opredeliti sama (kar je tudi storila in izrecno navedla, da gradnja bazenov ni predvidena) v vlogi 23. 1. 2013 oziroma v morebitni dopolnitvi ali razširitvi svoje vloge. Da je to storila iz listin priloženega upravnega spisa ni razvidno, navedba v pisni izjavi z dne 5. 3. 2013, ki se nanaša na možne druge načine gojitve, pa po presoji sodišča ne pomeni, da je stranka svojo vlogo razširila.

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev za pridobitev vodnega dovoljenja, to je, da ima soglasje lastnika priobalnega in vodnega zemljišča, kar določa 120. člena ZV-1, ter je v posledici tega utemeljeno zavrnil vlogo tožeče stranke.

Prvostopenjski organ ne bi smel izhajati iz stališča, da je zgolj Mestna občina Koper lastnik zemljišča, pa čeprav je tako vpisano v zemljiški knjigi, ampak bi moral izhajati tudi iz določila prvega odstavka 182. člena ZV-1, ki kot lastnika vodnega zemljišča določa Republiko Slovenijo. Zaradi navedenega razloga je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, posledično temu pa tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker se ni ugotavljalo, ali s podelitvijo vodnega soglasje soglaša Republike Slovenija.

Utemeljitev odločitve prvostopenjskega organa ne zadošča standardu obrazložitve, kot ga opredeljuje določba 214. člena ZUP, saj iz nje ne izhajajo razlogi, podprti s podatki o nameravanem posegu in vplivu odvzema vode na vodotok in v njem živeče vrste rib in rakov deseteronožcev, niti podatki, ki bi dokazovali vpliv posega na ekološko še sprejemljiv pretok vode, torej izpodbijana odločba ne temelji na izračunih na podlagi Uredbe o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka, na uporabo katere napotuje drugi odstavek 109. člena ZV-1. Gre za podatke, ki so sicer delno vključeni kot priloga tožnikovega predloga in podatke iz strokovnega mnenja pred izdajo koncesije za proizvodnjo električne energije, vendar sklicevanje na to strokovno mnenje, ki vsebuje tudi izračun podatkov po kriterijih iz zgoraj navedene Uredbe, ne more nadomestiti obveznosti organa, da te podatke, v kolikor nanje opre svojo odločitev, obrazloži.

Iz obrazložitve predloga Uredbe o načrtu upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja ne izhaja, da bi bila katerikoli zakonska določba ali mednarodna pogodba vsebinska podlaga za določitev prepovedi izdaje vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo električne energije, če je prispevna površina vodotoka manjša od 10 km2. Poleg tega omenjena obrazložitev tudi ne zahteva prepovedi izdajanja vodnih dovoljenj, če gre za obstoječe vodne objekte, niti ne prepoveduje delovanja obstoječih malih hidroelektrarn, temveč spodbuja povečanje njihove učinkovitosti. S tega vidika torej ni nepomembna okoliščina, da je tožnik za vodno dovoljenje (oz. za koncesijo po takratni ureditvi ZV-1) zaprosil na podlagi 199. člena ZV-1 za obstoječo malo hidroelektrarno. Tudi zato se izdaja vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo električne energije v primerih, ko je oseba pravočasno vložila vlogo v skladu s 199. členom ZV-1, ne more pogojevati s prispevno površino vodotoka.

Pri lastni oskrbi s pitno vodo ne gre za nobeno drugo oskrbo s pitno vodo, kot je oskrba lastnega gospodinjstva. Raba vode za škropljenje teniških igrišč v obravnavanem primeru, ko tožnik ne navaja, da bi predstavljala teniška igrišča del njegovega lastnega gospodinjstva, zato ne pomeni lastne oskrbe s pitno vodo.

Nameravana posebna raba vode v konkretni zadevi ni skladna z načrtom upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja. Ta je bil sprejet z Uredbo, ki v prvem odstavku 6. člena določa, da se vodne pravice za posebno rabo vode ne podeli na odsekih vodotokov, pomembnih za določitev referenčnih razmer, značilnih za ta tip površinske vode.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Zelo hude posledice po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 morajo biti posledica akta, ki se v upravnem sporu izpodbija.

Po ZV-1 raba vode brez ustreznega dovoljenja ni mogoča. Prvi odstavek 199. člena ZV-1 pa določa, da mora oseba, ki rabi vodno dobro, pa za takšno rabo ni imela dovoljenja ali koncesije, v dveh letih od uveljavitve tega zakona vložiti vlogo za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije skladno z določbami tega zakona. Ta določba ZV-1 torej določa obveznost tistim, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona brez dovoljenj ali koncesij rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo, in odlaga za čas dveh let od uveljavitve zakona inšpekcijske ukrepe, ne more pa pomeniti podlage za izdajo vodnega dovoljenja. Položaj, ko je za pridobitev vodnega dovoljenja vloženih več vlog, ki se nanašajo na isto vodno telo, ureja drugi odstavek 127. člena ZV-1. Že pri izdaji vodnega dovoljenja je treba upoštevati, ali se z vodnim dovoljenjem za lastno oskrbo s pitno vodo zagotavlja oskrba prebivalstva s pitno vodo, če razpoložljivost vodnega vira ne zadošča za izdajo vodnega dovoljenja vsem prosilcem.

Tisti, ki želi vstopiti v postopek izdaje vodnega dovoljenja, mora zatrjevati in izkazati obstoj pravice oziroma pravne koristi na podlagi dejstva, da izdano vodno dovoljenje posega v njegove obstoječe vodne pravice na takšen način, da jih zmanjšuje, omejuje ali onemogoča. ZV-1 prilagoditev vodnogospodarskega dovoljenja ureja v 195. in 196. členu, na kakšen način se je pridobljena pravica do rabe vode prilagodila novi zakonodaji, pa je predvsem odvisno od ugotovitve, kakšno pravico vodnogospodarsko dovoljenje daje in za kakšen namen.

Prizadeta stranka je imela možnost, da s pritožbo zoper delno odločbo v celoti zavaruje svoj pravni položaj, med drugim tudi z ugovorom, da v tem obsegu dano vodno dovoljenje tožnikoma posega v njene pravice na istem vodnem viru. Povedano pomeni, da si v letu 2006, ko je drugostopenjski organ odločil o njeni pritožbi iz leta 1999 zoper vodnogospodarsko dovoljenje z dne 23. 9. 1999, svojega pravnega položaja na podlagi tako vložene pritožbe ni mogla več izboljšati. Po drugi strani prvostopenjski organ, ki mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, v tem času, tudi če bi ugotovil, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo vodnogospodarskega dovoljenja v letu 1999, ne bi več mogel izdati enake odločbe s trajanjem do 30. 10. 2004, ker je to obdobje že minilo, prav tako pa tudi ne nove odločbe z vnaprejšnjo veljavnostjo, saj je to obdobje že „pokrito“ z delno odločbo s trajanjem do 31. 12. 2020.