124. člen ZV-1

Pravno podlago za plačilo vodnega povračila daje ZV-1 (prvi odstavek 124. člena). Ker je torej obveznost plačila vodnega povračila predpisana z zakonom, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da dejstvo, da Vlada ni pravočasno sprejela Sklepa 2010, ne pomeni, da zavezanec za plačilo vodnega povračila tega ne bi bil dolžan poravnati. To pa po sklepanju a simili ad simile vodi do zaključka, da tudi s sodbo III U 235/2015 v tožničini zadevi sprejeta presoja, da je Sklep 2010 delno nezakonit, tožnice ne odvezuje zakonske obveznosti plačila vodnega povračila.

Ker gre za posebno rabo vode, za tako rabo pa je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, je imetnik vodne pravice dolžan plačevati za rabo vode vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Vodno povračilo se plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov povezanih z obremenjevanjem voda. Tožnik je ribiška družina, ki ima sklenjeno koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu in deluje v javnem interesu. V javnem interesu se izvajajo vse naloge, razen izvajanja ribolova. Glede na to pri odmeri vodnega povračila v obravnavanem primeru odločitve ni mogoče preprosto sprejeti z razlago, da gre pri tožeči stranki za rabo vode, ki je najbolj podobna športnemu ribolovu v komercialnih ribnikih. Res gre v obeh primerih za ribolov, vendar pa so med obema dejavnostma pomembne z zakonom opredeljene razlike.

Kriteriji za ugotovitev obremenjenosti voda so določeni v petem odstavku 124. člena ZV-1, iz Strokovnih podlag 2019 pa ne izhaja, da bi Vlada RS pred sprejemom Sklepa o določitvi višine vodnega povračila za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2015 te okoliščine ugotavljala oziroma ocenjevala, svoje odločitve pa ne more opravičiti z analizo, ki temelji na podatkih iz kasnejših obdobij, in zato tudi po mnenju sodišča ni pojasnjeno, na podlagi katerih kriterijev so bile v Sklepu 2015 določene razlike med zavezanci glede na različno velikost in različno namembnost pristanišč.

Imetnik vodne pravice je ne glede na to, ali jo je pridobil na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije, dolžan plačevati vodno povračilo. Prvi odmeri vodnega povračila ni mogoče preprosto reči, da gre za rabo vode, ki je najbolj podobna športnemu ribolovu v komercialnih ribnikih. Tožeča stranka je ribiška družina, ki ima koncesijo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišču po ZSRib in deluje v javnem interesu.

Izpodbijana sodba je v bistvenem delu pomanjkljiva, saj ni mogoč preizkus stališča, da so izpolnjeni pogoji za dopustno retroaktivnost določb 199. b člena ZV-1, posledično tudi ne, ali je bilo materialno pravo v okviru dovoljenega revizijskega vprašanja pravilno uporabljeno.

Sodišče meni, da je vzpostavitev različnega vrednotenja sicer dopustna, vendar le, če izhaja iz kriterijev, ki jih določa peti odstavek 124. člena ZV-1, in ne le na podlagi proste presoje. Sodišče glede na podatke, ki jih je predložila toženka, kot tudi glede na ugotovitve Računskega sodišča, sodi, da v zadevi ni pojasnjeno, na kakšen način, torej konkretno na podlagi katerih kriterijev so bile določene višine vodnega povračila v Sklepu o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010.

Utemeljen je tudi tožbeni očitek, da sta izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe v neskladju, ker je kot osnova, uporabljena pri zadevni odmeri vodnega povračila za območji A1 in A2, v izreku navedeno "obratovanje turističnih sidrišč za plovila", medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je bila v tem delu uporabljena določba Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2012, ki se nanaša na "obratovanje turističnih pristanišč za plovila", kar je, glede na Sklep, druga kategorija. Ugotovljeno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločitve po ustaljeni upravnosodni praksi praviloma pomeni pomanjkljivost, zaradi katere odločitve ni mogoče preizkusiti, torej že omenjeno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Višina vodnega povračila mora biti v razumnem sorazmerju glede na obremenitev, ki se povzroča okolju. Preizkus te razumnosti predpisa je mogoč le, če normodajalec navede oceno, ki jo je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi vrstami zavezancev, skladno z merili, ki jih določa peti odstavek 124. člena ZV-1.

Tožeča stranka s tem, ko trdi, da dela tako določenega območja ne more uporabljati, oziroma da gre za območje, na katerem je infrastruktura lokalnega pomena, za katero se ne plačuje vodno povračilo, dejansko oporeka vsebini delnega vodnega dovoljenja. To pa vodi sodišče do zaključka, da bi morala tožeča stranka vprašanje zatrjevane nezmožnosti (oziroma omejene možnosti) uporabe urejati preko Občine ... kot nosilke vodnega dovoljenja v okviru postopka izdaje delnega vodnega dovoljenja, oziroma zaprositi za njegovo spremembo, nikakor pa se s tem ne more izogniti odmeri vodnega povračila. Tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj je prišlo v Sklepu o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 do razlik med zavezanci glede na različno velikost pristanišč in v Sklepu 2011 še dodatno do razlik glede na namembnost pristanišč.

Tožeči stranki bi morali vprašanje zatrjevane nezmožnosti uporabe urejati v okviru postopka izdaje delnega vodnega dovoljenja, oziroma zaprositi za njegovo spremembo, nikakor pa se s tem ne moreta izogniti odmeri vodnega povračila tudi za akvatorij "A2", ki je, skladno s sedaj veljavnim vodnim dovoljenjem, del turističnega pristanišča. Tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj je prišlo v sklepu do razlik med zavezanci glede na različno velikost in različno namembnost pristanišč.

Tožeča stranka s tem, ko trdi, da dela tako določenega območja ne more uporabljati, oziroma da gre za območje, na katerem je infrastruktura lokalnega pomena, za katero se ne plačuje vodno povračilo, dejansko oporeka vsebini delnega vodnega dovoljenja. To pa vodi sodišče do zaključka, da bi morala tožeča stranka vprašanje zatrjevane nezmožnosti (oziroma omejene možnosti) uporabe urejati preko občine. kot nosilke vodnega dovoljenja v okviru postopka izdaje delnega vodnega dovoljenja, oziroma zaprositi za njegovo spremembo, nikakor pa se s tem ne more izogniti odmeri vodnega povračila. Tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj je prišlo v Sklepu o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 do razlik med zavezanci glede na različno velikost pristanišč.

Za odločitev v obravnavani zadevi je ključnega pomena tožbeni ugovor tožečih strank, da je Vlada RS z določitvijo cen v Sklepu določitvi cene za osnove vodnih povračil ravnala arbitrarno in s tem različne zavezance za plačilo vodnega povračila brez utemeljenih razlogov obravnavala neenakopravno. Tožeči stranki namreč izpostavljata, da je Sklep diskriminatoren, saj v nasprotju z načelom enakosti nesorazmeno razlikuje različno velika pristanišča, ne da bi bili pred tem ocenjeni socialni, gospodarski in geografski dejavniki, kot to določa peti odstavek 124. člena ZV-1. Podlaga za določitev vodnega povračila je načelo "povzročitelj obremenitve plača". Glede na tako načelo, ki med strankama ni sporno, sodišče, glede na naravo stvari meni, da bi morala zato Vlada RS kot normodajalec in posledično tožena stranka pojasniti, zakaj prihaja do tako velikih odstopanj med vodnimi povračili za različne velikosti, oziroma vrste pristanišč.

Prvostopenjski organ mora, če v ponovljenem postopku ugotovi drugačno dejansko stanje, sprejeti tudi drugačno pravno odločitev, ki je lahko tudi v škodo stranke. V obravnavanem primeru se je prvostopenjski organ v ponovnem postopku skliceval na nov dokaz in na tej podlagi ugotovil drugačno dejansko stanje kot v prvotnem postopku, zato je v tem smislu imel podlago, da sprejme tudi drugačno odločitev.

Plačilo nadomestila za rabo vode je predpisano za čas dejanske rabe vode po 1. 1. 2005, torej za čas po poteku roka iz 199. člena ZV-1, ki je določen za vložitev zahteve za pridobitev vodne pravice za obstoječe uporabnike vode, oziroma ob upoštevanju določbe 199e. člena ZV-1 tudi za čas po izdaji vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo, kolikor ni bilo odmerjeno plačilo za vodno pravico.

Ureditev plačila nadomestila za rabo vode, ki jo je prinesel ZV-1 C, je dopolnitev že od začetka veljavnosti ZV-1 obstoječe zakonske ureditve posebne rabe vode. Zakonodajalec je s spornimi določbami za nazaj uredil način, višino in postopek odmere nadomestila za posebno rabo vode, z zakonom predpisana obveznost plačila za posebno rabo vode pa je obstajala že od začetka veljavnosti ZV-1 dalje, saj je bila že takrat posebna raba vode dovoljena le na podlagi vodne pravice, za katero je bilo treba plačati. Tožnici za rabo vode, ki je predmet odločanja v obravnavani upravni zadevi (to je raba vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo), do uveljavitve ZV-1C vodna pravica še ni bila podeljena in zato zanjo še ni nič plačala, zato so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o neustavnosti ureditve v 199. f členu ZV-1 zaradi neenake obravnavanja in posega v lastninsko pravico ter očitki o kršitvi načela pravne države.

S tem, ko je normodajalec v uredbi, izdani na podlagi ZV-1, kot podlago za odmero vodnega povračila za kopališča predpisal izključno površino vodnega zemljišča, je torej ustvaril ureditev, po kateri se vodno nadomestilo lahko odmerja le za kopališča na vodnih zemljiščih v lasti države.

S tem, ko je normodajalec v Uredbi o vodnih povračilih, izdani na podlagi ZV-1, kot podlago za odmero vodnega povračila za kopališča predpisal izključno površino vodnega zemljišča, je ustvaril ureditev, po kateri se vodno nadomestilo lahko odmerja le za kopališča na vodnih zemljiščih v lasti države.

Za posebno rabo vode je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, saj ne gre za posebno rabo, za katero bi bilo treba pridobiti koncesijo po 136. členu ZV-1 ali za posebno rabo vode, za katero bi bila pridobitev vodne pravice izrecno izključena (peti odstavek 108. člena ZV-1). Imetnik vodne pravice pa je, ne glede na to, ali je to dobil na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije po ZV-1 (prvi odstavek 123. člena ZV-1), dolžan plačevati vodno povračilo (prvi odstavek 124. člena ZV-1).

Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč, če ga Vlada sprejme po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih (Uredba), sam po sebi ni nezakonit. Pravna podlaga za plačilo vodnega povračila je namreč v prvem odstavku 124. člena ZV-1. Ker je obveznost plačila vodnega povračila predpisana z zakonom, bi bilo stališče, da lahko zgolj kasnejša določitev cene vpliva na to obveznost, v nasprotju z zakonom. Določbe, ki so zakonska podlaga za določitev cene vodnega povračila, niti določbe Uredbe se niso spreminjale. Revidentka je v tožbi uveljavljala nesorazmernost cene po Sklepu za leto 2010 v primerjavi s ceno, določeno v Sklepu za leto 2009, zato je najprej treba opraviti presojo, ali je cena v Sklepu za leto 2010 določena zakonito, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Vrhovno sodišče je sicer res že v več zadevah odločalo o zakonitosti odločb o odmeri vodnega povračila, vendar so bile te zadeve drugačne od obravnavane glede vrste rabe vode in/ali spremembe višine cene v primerjavi s ceno za prejšnje leto. Ker se Vrhovno sodišče v dveh zadevah (pa tudi v zadevi X Ips 9/2013) glede na drugačno pravno podlago in revizijske ugo

Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč, če ga Vlada sprejme po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih (Uredba), sam po sebi ni nezakonit. Pravna podlaga za plačilo vodnega povračila je namreč v prvem odstavku 124. člena ZV-1. Ker je obveznost plačila vodnega povračila predpisana z zakonom, bi bilo stališče, da lahko zgolj kasnejša določitev cene vpliva na to obveznost, v nasprotju z zakonom. Določbe, ki so zakonska podlaga za določitev cene vodnega povračila, niti določbe Uredbe se niso spreminjale. Revidentka je v tožbi uveljavljala nesorazmernost cene po Sklepu za leto 2010 v primerjavi s ceno, določeno v Sklepu za leto 2009, zato je najprej treba opraviti presojo, ali je cena v Sklepu za leto 2010 določena zakonito, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Vrhovno sodišče je sicer res že v več zadevah odločalo o zakonitosti odločb o odmeri vodnega povračila, vendar so bile te zadeve drugačne od obravnavane glede vrste rabe vode in/ali spremembe višine cene v primerjavi s ceno za prejšnje leto. Ker se Vrhovno sodišče v dveh zadevah (pa tudi v zadevi X Ips 9/2013) glede na drugačno pravno podlago in revizijske ugo

Način vodenja postopka, ki zajema obračun na podlagi več kriterijev dejanske narave, ki imajo pomembne pravne posledice, pomeni kompleksno odločanje, ki pa mora stranki omogočati celovito ter vsebinsko varovanje njenih pravic in pravnih koristi. Bistvo načela zaslišanja stranke je v tem, da se stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se izjavi o tistih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, to pa predpostavlja, da je stranka o vseh odločilnih dejstvih in okoliščinah najprej na ustrezen način seznanjena. V obravnavani zadevi je bil s predstavnikom tožeče stranke opravljen zgolj telefonski pogovor, o čemer je bil sestavljen uradni zaznamek, tak način vodenja postopka pa (očitno) ni zagotovil ustrezne seznanitve predstavnika tožeče stranke z vsemi odločilnimi dejanskimi okoliščinami in je posledično onemogočil pravico tožeče stranke do vsebinske in informirane izjave v postopku. Uradni zaznamek o telefonskem pogovoru med uradno osebo in stranko ne more biti ustrezen in zadosten dokaz o poteku in vsebini dejanja v postopku ter dane izjave stranke. Prvostopenjski upravni organ bi moral za pravilno in zakonito odločitev pri odločanju upoštevati tretji odstavek