199. člen ZV-1

Po stališču sodišča bi moral rabo vode izkazati tožnik in ne zadošča izkazana raba vode subjekta, ki je tožniku nepremičnino z vrtino prodala.

Zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni tedaj, ko je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi, kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani akt. Tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji. Upravno sodišče je na seji izvajalo dokaze in ocenjevalo dejstva. S tem je poseglo v revidentovo pravico do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, se lahko na seji nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Upravni organ s tem, ko je družbi A. d. d. omogočil uresničevanje pravice do udeležbe v postopku, skladno z namen

Postopek, ki je tekel na zahtevo tožnice za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač se je vrnil v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS št. 35501-45/2010/231 s 13. 7. 2018, s katero je bila ta zahteva zavrnjena. Ker je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo oprl na navedeno (pravnomočno odpravljeno) odločbo Vlade RS, je po presoji sodišča odpadla podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, saj se je stanje v zvezi s tožničinim zahtevkom za podelitev te koncesije, kot rečeno, vrnilo v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS s tem v zvezi.

Nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) je skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika in poštenega sojenja pod pogojem, da so tudi za te primere vnaprej določena in spoštovana pravila za določitev drugega sodnika - člana senata. Ker so bili v postopku po izločeni nasprotni tožbi prejudicialne narave pravnomočno zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki, je sodišče v tem postopku lahko odločilo le o zahtevkih, ki se opirajo na drugačno dejansko podlago, torej je v tem postopku odločalo o drugih (dejanskih in pravnih) vprašanjih. Tudi senat pritožbenega sodišča, ki je odločal v tej zadevi, ni kakorkoli presojal pravilnost ali zakonitost sodbe v zadevi, v kateri je bilo odločeno o prejudicialnem pravnem razmerju. Zato ni mogoče šteti, da je sodnica, ki je izdala sodbo v prejudicialni zadevi, v tej zadevi sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi po 5. točki 70. člena ZPP narekovalo njeno izločitev iz odločanja v pritožbenem postopku v tej zadevi. Za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne zadošča zgolj navedba, da je isti sodnik sodel

Sodišče ugotavlja, da 199. člen ZV-1 vlade ne pooblašča, da določi drugačne pogoje za pridobitev koncesije brez javnega razpisa, kot jih določa zakon. Glede na predhodne navedbe pa Uredba o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 tistega, kar iz zakona ne izhaja, niti ne more določiti. Glede na navedeno določbe prvega odstavka 2. člena Uredbe , po kateri je pogoj za pridobitev koncesije brez javnega razpisa izkazovanje zakonite posesti objektov vodnjaka za črpanje vode iz vodnega vira za stekleničenje in proizvodnjo pijač, ki je bila v zadevi uporabljena kot podlaga za zavrnitev vloge za izdajo vodnega dovoljenja, nezakonita in je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti (načelo exceptio illegalis).

Po stališču sodišča bi morala rabo vode izkazati tožeča stranka in ne zadošča izkazana raba vode subjekta, ki je tožeči stranki nepremičnino z vrtino prodala. Upravni organ, ki odloča v obnovljenem postopku, ni vezan na svojo predhodno dokazno oceno.

Zmanjšanje kapacitet in izguba ključnih kupcev naj bi po trditvah tožeče stranke resno ogrozila poslovanje - vendar pa so te trditve preveč splošne in neizkazane, da bi jih bilo mogoče upoštevati, saj niso podkrepljene s konkretnimi podatki v tej smeri. Nasprotno iz predloženih listin sledi, da zadevna vrtina pomeni le eno od vrtin, iz katerih tožeča stranka črpa vodo za stekleničenje in da torej prenehanje rabe vode iz omenjenega vira ni odločilnega pomena v pogledu pogojev za poslovanje. Presplošne in neizkazane so tudi navedbe o zmanjšanju števila zaposlenih in o izplačevanju odpravnin oziroma o njihovem vplivu na finančni položaj družbe.

Ugotovitev ničnosti koncesijske pogodbe sama po sebi še ne spremeni/izboljša pravnega položaja tožnice. Ker koncesija ob ugoditvi tožbenemu zahtevku v obravnavanem primeru še ne bi prenehala, je pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je posledica, ki jo s tožbo zasleduje tožnica (podelitev koncesije njej) preveč oddaljena. Dokler obstaja odločba o izbiri/določitvi koncesionarja oziroma dokler (v primeru prenehanja koncesijske pogodbe) ni izdan ustrezen akt vlade, koncesija obstaja.

Zakon je omogočil osebam, ki rabijo vodno ali morsko dobro ali naplavine, ne da bi si za to predhodno pridobile vodno dovoljenje ali koncesijo, rok dveh let od uveljavitve zakona, da začnejo s postopki pridobitve potrebnih dovoljenj, ter da te osebe (ki so v navedenem roku začele s postopki pridobitve vodnega dovoljenja ali koncesije) do dokončanja postopkov ne bodo podvržene inšpekcijskim ukrepom. Tožnik v dopisu, v katerem je bil pozvan na dopolnitev vloge med drugim tudi z izjavo lastnika nepremičnine, kjer se nahaja vodno zajetje, ni bil opozorjen na posledico, ki bo sledila, če navedene izjave v odrejenem roku ne predloži.

Odločitev o podelitvi koncesije eni izmed vlagateljic smiselno pomeni hkratno (negativno) odločitev o podelitvi iste pravice drugi, ki po eni strani izgubi pravni interes za odločanje o svoji vlogi, saj je o zahtevani pravici že odločeno, po drugi strani pa se odločitvi niti ne more upreti, saj pravnih sredstev (razen zahteve za obnovo postopka) niti ne more vlagati, ne da bi ji bil pred tem priznan pravni interes oziroma status stranskega udeleženca. Tožničin predlog za obnovo postopka je zato po presoji sodišča že zgolj iz tega razloga utemeljen.

Prvi odstavek 199. člena ZV-1 določa obveznost tistim, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona brez dovoljenj ali koncesij rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo in odlaga za čas dveh let od uveljavitve zakona inšpekcijske ukrepe, ne more pa pomeniti podlage za izdajo vodnega dovoljenja. Zato je treba vlogo, ki je bila vložena v skladu s 199. členom ZV-1 obravnavati enako kot vlogo, ki je bila vložena po 126. členu ZV-1 in o izdaji vodnega dovoljenja odločati glede na pogoje iz 127. člena ZV-1. Na podlagi strokovnega mnenja Zavoda za ribištvo je bilo ugotovljeno, da je sicer izvajanje posebne rabe vode, ki je predmet zahtevka, mogoče, vendar pa hkrati tudi, da trenutno stanje akumulacije ni primerno za izvajanje dejavnosti gojenja rib, pri čemer so v izpodbijani situaciji natančno navedene neustrezne situacije in nujnost izvedbe določenih ukrepov v povezavi z odpravo le teh. To je pripeljalo do zaključka, da stanje akumulacij v času izdaje odločbe ne omogoča izvajanja dejavnosti gojenja rib oziroma bi bilo le-to v nasprotju s predpisi o sladkovodnem ribištvu.

Zaradi načela prirejenosti upravnih in sodnih odločb je v predmetnem postopku sodišče vezano na navedeni sklep Vlade RS o izbiri koncesionarke. Tožnica mora pravno varstvo doseči v upravnem postopku, v katerem do sedaj še ni prišlo do preverjanja pogojev, na podlagi katerih je bila drugotožena stranka izbrana za koncesionarko. Pravilno je stališče sklepa, da z razveljavitvijo pogodbe tožeča stranka ne doseže, da koncesija pripade njej.

V izpodbijanem sklepu se tožena stranka ni opredelila do tega, ali je možno vloge tožeče stranke za pridobitev koncesije za vrtino (iz l. 2003, 2004) obravnavati kot vloge po 199. členu ZV-1, iz sklepa pa tudi ni razvidno, ali je o teh vlogah, ki se nanašajo med drugim tudi na sporno vrtino, glede konkretne vrtine RgS – 2/88 že kdaj odločila in je tako postopek že zaključen, ali pa se šteje, da je ta postopek v zvezi z vrtino RgS – 2/88 (ne pa tudi v zvezi z ostalimi vrtinami iz teh vlog) še vedno odprt. To pa so v obravnavani zadevi tako pomembne okoliščine za presojo, ali naj se postopek obnove dovoli ali ne, da je obrazložitev preveč pomanjkljiva, da bi se dalo sklep preizkusiti, saj te okoliščine niso pojasnjene. Ker se zaradi pomanjkljive obrazložitve sklepa ne da preizkusiti, je s tem podana kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Iz obrazložitve predloga Uredbe o načrtu upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja ne izhaja, da bi bila katerikoli zakonska določba ali mednarodna pogodba vsebinska podlaga za določitev prepovedi izdaje vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo električne energije, če je prispevna površina vodotoka manjša od 10 km2. Poleg tega omenjena obrazložitev tudi ne zahteva prepovedi izdajanja vodnih dovoljenj, če gre za obstoječe vodne objekte, niti ne prepoveduje delovanja obstoječih malih hidroelektrarn, temveč spodbuja povečanje njihove učinkovitosti. S tega vidika torej ni nepomembna okoliščina, da je tožnik za vodno dovoljenje (oz. za koncesijo po takratni ureditvi ZV-1) zaprosil na podlagi 199. člena ZV-1 za obstoječo malo hidroelektrarno. Tudi zato se izdaja vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo električne energije v primerih, ko je oseba pravočasno vložila vlogo v skladu s 199. členom ZV-1, ne more pogojevati s prispevno površino vodotoka.

S tožnikovim pravnim položajem (torej lastništvom nepremičnin) niso v nobenem pogledu povezane odločitve o faznosti gradnje, njeni zahtevnosti in skladnosti predložene projektne dokumentacije s predpisi. To pomeni, da upravni organi o teh vprašanjih odločajo v javnem interesu, ki ga po povedanem tožnik kot stranski udeleženec v postopku ne more uveljavljati. Na to ne vpliva okoliščina, da tožnik spada v del javnosti, na katerega utegnejo te odločitvi vplivati bolj kot na druge. Za odločitev je bistveno le, da mu iz tega naslova noben od prej navedenih pravnih aktov ne daje nobene individualne pravice. Po prvem odstavku 150. člena ZV-1 se lahko poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, izvede samo na podlagi vodnega soglasja. To soglasje se izda na podlagi projektnih pogojev, ki se med drugim nanašajo na obstoječe pravice drugih oseb. Odločanje o vplivih nameravane gradnje na morebitne vodne pravice torej ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč ločenega postopka za izdajo vodnega soglasja. V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja se po prej navedeni določbi prvega odstavka 66. člena ZGO-1 preverja le, ali j

Procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi molka prvostopenjskega organa ni podana. Tožeča stranka pred vložitvijo tožbe zaradi molka organa od toženih strank ni zahtevala odločitve o vlogi v sedmih dneh od prejetja zahteve. Tako ni mogoče govoriti o molku organa, zato je tožba preuranjena.

Tožba zaradi molka organa, ki jo je tožeča stranka vložila zoper prvo toženo stranko je preurajnjena. Glede te tožbe ni izpolnjena niti procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi molka prvostopenjskega organa. Tožba zaradi molka organa za pridobitev koncesije, ki jo tožeča stranka zahteva od drugotožene stranke pa je preuranjena tudi iz razloga, ker mora tožeča stranka v skladu z določbami ZV-1 za rabo spornih vodnih površin najprej pridobiti vodno dovoljenje, ki ga izda Ministrstvo za okolje in prostor, šele potem Vlada Republike Slovenije odloča o podelitvi koncesije brez javnega razpisa v skladu z določbami ZV-1. Tožba zaradi molka organa vložena zoper drugo toženo stranko je utemeljena. V obravnavanem primeru gre za enostopenjski upravni postopek, upoštevajoč določbo 199. člena ZV-1. Drugo tožena stranka o vlogi tožeče stranke, v kateri je slednja zaprosila za izdajo vodnega dovoljenja po določbi 199. člena ZV-1, ni odločila, niti ni odločila o vlogi po tem, ko je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo odločbe v naslednjih sedmih dneh na podlagi drugega odstavka 28. člena ZUS-1.

Po ZV-1 raba vode brez ustreznega dovoljenja ni mogoča. Prvi odstavek 199. člena ZV-1 pa določa, da mora oseba, ki rabi vodno dobro, pa za takšno rabo ni imela dovoljenja ali koncesije, v dveh letih od uveljavitve tega zakona vložiti vlogo za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije skladno z določbami tega zakona. Ta določba ZV-1 torej določa obveznost tistim, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona brez dovoljenj ali koncesij rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo, in odlaga za čas dveh let od uveljavitve zakona inšpekcijske ukrepe, ne more pa pomeniti podlage za izdajo vodnega dovoljenja. Položaj, ko je za pridobitev vodnega dovoljenja vloženih več vlog, ki se nanašajo na isto vodno telo, ureja drugi odstavek 127. člena ZV-1. Že pri izdaji vodnega dovoljenja je treba upoštevati, ali se z vodnim dovoljenjem za lastno oskrbo s pitno vodo zagotavlja oskrba prebivalstva s pitno vodo, če razpoložljivost vodnega vira ne zadošča za izdajo vodnega dovoljenja vsem prosilcem.