Urbanizem

Glede na takšno vsebino popravnega sklepa ni šlo za popravo očitne pisne pomote oziroma napake takšne vrste, da jih je bilo mogoče odpraviti s popravnim sklepom, zato je tožena stranka presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi s popravnim sklepom določa 223. člen ZUP. Ker je bilo s sklepom o popravi poseženo v pravni položaj strank, je bilo potrebno tudi zagotoviti pravno varstvo v upravnem sporu na podlagi 5. člena ZUS-1.

Naloga stranke, ki poda zahtevek za legalizacijo objekta je, da navede in priloži ustrezno gradbeno dokumentacijo iz katere mora jasno izhajati kako želi spremeniti namembnost.

Pri odločanju o odstranitvi objektov, ki so postavljeni bodisi brez gradbenega dovoljenja bodisi v nasprotju s prostorskimi akti gre za upravno zadevo. Tožnici namreč ni prepovedano "urejanje vrta", kot to neutemeljeno zatrjuje v tožbi, ampak ji je bila naložena odsranitev objektov. V upravnem postopku, v katerem je bila odločba izdana, pa bi lahko v pritožbi uveljavljala svoje razloge, ki jih navaja kot razloge za izrek ničnosti odločbe.

Postopek sprejema prostorskih aktov je normodajni postopek, v katerem se ne odloča o pravicah in pravnih koristih posameznikov, ampak z njim občina izvršuje eno od svojih izvirnih nalog, to je načrtovanje prostorskega razvoja in s tem tudi pripravo in sprejem prostorskih aktov. Ker gre pri prostorskem načrtovanju za usklajevanje različnih interesov, tako javnih kot zasebnih, mora lokalna skupnost te interese tehtati in usklajevati, vendar pa prostorsko načrtovanje po svoji vsebini ne pomeni odločanja o pravicah in pravnih koristih, ampak gre za normiranje v javnem interesu. Nezakonitost postopka sprejema prostorskega akta, kot splošnega pravnega akta, oziroma predpisa, lahko upravičeni predlagatelji uveljavljajo s pobudo za začetek postopka za oceno njegove ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem (drugi odstavek 162. člena Ustave RS). V primerih, ko so določbe tega predpisa podlaga za izdajo upravnih odločb, pa lahko te ugovore uveljavljajo v pravnih sredstvih zoper te odločbe.

Odločitev o zavrženju tožbe prve in druge pritožnice se ne nanaša na tretjo pritožnico, zavrženje tožbe tretje pritožnice pa se ne nanaša na prvo in drugo pritožnico, zato pritožnice nimajo pravnega interesa za izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje v delu, ki se nanje ne nanaša, saj s to pritožbo ne zahtevajo varstva svojega pravnega položaja. Tega ne spremeni dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedlo enake razloge za zavrženje. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 lahko tožnik v upravnem sporu uveljavlja le varstvo svojih pravic in pravnih koristi. Upravni akt se mora torej nanašati na njemu lastne pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je bil postopek ureditve mej in parcelacije uveden in voden za večje število zemljišč in je bilo zato v postopku udeleženih več strank ter izdana ena odločba ne pomeni, da je ta odločba enovita in zato kot pravno veljavna in učinkovita obvelja le kot celota. Udeležba večjega števila strank, to je lastnikov posameznih zemljišč, v postopku ureditve mej in parcelacije večjega števila zemljišč pomeni zgolj formalno sosporništvo, ki je po svoji vsebini (le) združitev več upravnih zadev v en upravni postopek (prvi

Odločba Geodetske uprave o združitvi več delov stavbe ali delitvi stavbe ali dela stavbe ni odločba državnega organa iz 39. člena SPZ, s katero se pridobi lastninska pravica. Ta odločba je podlaga (le) za pomožni vpis v zemljiško knjigo (poočitev, 28. člen ZZK-1), s katerim se podatki v zemljiški knjigi uskladijo s podatki v matičnih evidencah (npr. s podatki katastra na podlagi obvestila Geodetske uprave), pri čemer pa se lastnosti lastninske pravice ne spremenijo (114. člen ZZK-1). Tak vpis nima pravnih posledic - nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja. V obnovljenem postopku izdane odločbe, s katero je bila zahteva za delitev dela stavbe zavrnjena, ni mogoče pravno izvršiti, saj bi bila taka izvršitev zato, ker na pdolagi prvotne odločbe nova nastala dela nista več v lasti ene osebe, v nasprotju s 115. členom ZZK-1. Taka odločba je zato nična. Dejstvo, da je izpodbijana odločba realizirana v katastru (ki je izvorna evidenca za podatke, s katerimi se označujejo nepremičnine) na odločitev ne vpliva, saj odločbe v zemljiški knjigi, ki pa je izvorna evidenca za pravice in pravna dejstva in ki je neločljivo povezana s katastrom stavb, še vedno ni mogoče poočititi, t

Ker je skladno z odločbo Ustavnega sodišča prenehala pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o sporu na podlagi 58. člena ZUreP-2, se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svojega sklepa, s katerim je tožbo zavrglo, tudi pravilno omejilo na navedeni pravni vidik. Neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da izpodbijani sklep predstavlja tako imenovano sodbo presenečanja, ker naj bi sodišče prve stopnje uporabilo pravno kvalifikacijo, na katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista niti pomislili. Citirana odločba Ustavnega sodišča z dne 20. 1. 2022 je bila javno objavljena tako na spletnih straneh Ustavnega sodišča kot tudi v Uradnem listu RS, št. 20/2022 z dne 18. 2. 2022. Javnost navedene odločbe je bila torej v celoti zagotovljena in glede na njeno vsebino, ki se je nanašala prav na odločitev o ustavnosti temelja za vloženo tožbo (58. člena ZUreP-2) njen pomen za obravnavano zadevo strankam tega upravnega spora ni mogel ostati neprepoznan. Nasprotno, prav dolžnost skrbnega pravnega strokovnjaka narekuje seznanjanje z odločbami najvišjih sodišč, katerih sodbe bistveno vplivajo na pravni red v Republiki Sloveniji.

Ker je prvostopenjsko sodišče zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo že na naroku za glavno obravnavo, takšne obrazložitve ni bilo potrebno ponovno navajati še v izpodbijani sodbi. Glede na navedeno pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da mu je sodišče prve stopnje kršilo temeljna jamstva poštenega postopka in s tem njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj mu je bilo že na naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2021 omogočeno, da se seznani z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga.

Pojem „priključitev na javno kanalizacijsko omrežje“, kot izhaja iz izvršilnega naslova, je treba v tem primeru po presoji sodišča razlagati tako, da imata tožnika kot zavezanca dolžnost zagotoviti le izgradnjo ustreznega priključka na komunalno opremo. Za ugotovitev (ne)izvršljivosti odločbe z dne 19. 7. 2017 je torej pomembno ugotoviti, ali se lahko tožnika priključita na javno kanalizacijsko omrežje le na podlagi izgradnje posameznega priključka, ali pa morata dejansko opraviti posege, ki predstavljajo komunalno opremo, katero pa mora na podlagi zakona, zagotoviti toženka.

Prostorski izvedbeni akti, ki jih sprejme Vlada oziroma lokalna skupnost, so podzakonski predpisi oziroma splošni pravni akti. Za presojo njihove skladnosti z Ustavo oziroma zakoni, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove neustavnosti ali nezakonitosti razveljavi ali odpravi, pa je po Ustavi izključno pristojno Ustavno sodišče. Zakonodajalec je z 58. členom ZUreP-2 Upravnemu sodišču podelil pristojnost, ki vsebinsko ustreza tej izključni pristojnosti Ustavnega sodišča, zato je taka ureditev v neskladju s tretjo (za državne prostorske izvedbene akte) oziroma četrto (za občinske prostorske izvedbene akte) alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave in prvim odstavkom 161. člena Ustave. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrženju tožbe, ob upoštevanju navedenih razlogov, o nepristojnosti Upravnega sodišča, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti in ustavnosti prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih aktov, pravilna.

Za odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in zakoni je po Ustavi pristojno Ustavno sodišče (tretja in četrta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave), ki ima pri tem ustavno pooblastilo, da protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte lokalnih skupnosti odpravi ali razveljavi (prvi odstavek 161. člena Ustave). Z 58. členom ZUreP-2 je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov (v delih, opredeljenih v drugem odstavku 58. člena ZUreP-2) kot splošnih pravnih aktov ter prostorski izvedbeni akt odpravi ali razveljavi v delu, katerega zakonitost izpodbija tožnik, in drugih delih, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. S tem je bila Upravnemu sodišču podeljena pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim Ustavnega sodišča iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 160. člena ter prvega odstavka 161. člena Ustave (20. in 21. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

Položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave. Glede na navedeno je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, v neskladju s 3. oziroma 4. alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave.

Ustava ne predvideva pristojnosti (rednih) sodišč za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov in splošnih aktov s pooblastilom, da v primeru njihovega neskladja z Ustavo ali zakonom take akte odpravijo ali razveljavijo, temveč je Ustavno sodišče edino, ki sme kot varuh ustavnosti in zakonitosti na zahtevo upravičenih predlagateljev ali na pobudo vsakogar, ki za to izkaže pravni interes, z za vse obvezujočim učinkom poseči v zakone, podzakonske predpise in druge splošne upravne akte. Zgoraj opisani položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, zato ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakoitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave.

Upravno sodišče razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenih zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne sme uporabljati in posledično za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, ni (več) pristojno. Nepristojnost sodišča za odločanje v upravnem sporu je razlog za zavrženje tožbe.

Prostorski akti, ki določajo namensko rabo prostora v Republiki Sloveniji, imajo naravo predpisa in se v sistemu delitve pravnih aktov na posamične in splošne uvrščajo med slednje. Za odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in zakoni je po Ustavi pristojno Ustavno sodišče. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da je bil 58. člen ZUreP-2, s katerim je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v pravnem sporu odločao zakonitosti prostorskih izvedbah aktov, v neskladju z Ustavo. Zato je Upravno sodišče tožbo, vloženo zoper splošni predpis zavrglo, saj ta predpis ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da je bil 58. člen ZUreP-2 v neskladju z Ustavo. Sledeč navodilu iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-327/20-16 z dne 20. 1. 2022, je sodišče tožbo, vloženo zoper splošni predpis, zavrglo.

Ustava ne predvideva pristojnosti (rednih) sodišč za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov in splošnih aktov s pooblastilom, da v primeru njihovega neskladja z Ustavo ali zakonom take akte odpravijo ali razveljavijo. Ustavno sodišče je edino, ki sme kot varuh ustavnosti in zakonitosti na zahtevo upravičenih predlagateljev ali na pobudo vsakogar, ki za to izkaže pravni interes, z za vse obvezujočim učinkom poseči v zakone, podzakonske predpise in druge splošne pravne akte. Zgoraj opisani položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, zato ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave.

Položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, zato ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave. Zato je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, v neskladju s tretjo oziroma četrto alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave.

Položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, zato ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave. Zato je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, v neskladju s tretjo oziroma četrto alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave.

Položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, zato ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave. Zato je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, v neskladju s tretjo oziroma četrto alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave.