3. člen ZGO-1-UPB1

Kadar inšpektor ugotovi, da je gradnja nelegalna, mora izreči ukrep odstranitve objekta. Ne sme naložiti milejšega ukrepa ali ga kar prezreti. V postopku je dolžan pretehtati le dejstva in izvesti dokaze, ki so pomembni za odločitev, ali je objekt nelegalen.

Tožeča stranka v inšpekcijskem nadzoru ni izrazila dileme o tem, kdo je investitor v tem postopku. To vprašanje je načela šele v pritožbi zoper izpodbijano določbo. S tega vidika je njeno navajanje prepozno (tretji odstavek 238. člena ZUP). To dejstvo je imela dolžnost zatrjevati že v upravnem postopku, tako pisno, kot ustno najmanj na obravnavi 25. 3. 2015. Njeno kasnejše pojasnilo, na glavni obravnavi, da ni imela informacij in da se ni ukvarjala z legalizacijo dokler ni postala lastnica, pa ni upravičen razlog. Gre za podatke iz njenega vplivnega območja; z njimi bi morala biti seznanjena. V tem pogledu je opustila dolžno skrbnost. Sicer pa je navedla, da je bil dejanski investitor njen pokojni oče. To pomeni, da je (ob uvedbi inšpekcijskega postopka in sedaj) investitor v pomenu ZGO-1 tožeča stranka. Pravilo 152. člena ZGO-1 ne vsebuje opredelitve, kdo je inšpekcijski zavezanec za ustavitev gradnje, njeno odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja. Praviloma je to pravna ali fizična oseba, ki je naročila ali sama izvedla gradnjo (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Toda pravice in obveznosti, ki izvirajo iz investitorjevega (v pričujoči zadevi očetovega) pol

Obravnavani kontejner gre šteti za objekt. Slednji je s tlemi namreč povezan vsaj s priključkom na greznico ter priključkom na javno električno omrežje, brez škode za njegovo bistvo pa ga ni mogoče premakniti ali odstraniti. Pri predmetnem objektu ne gre zgolj za začasno ali naključno postavljen objekt, pač pa je namenskost in funkcija objekta v konkretnem primeru usmerjena h konkretnemu zemljišču, v katerega je vgrajena tudi greznica in električna inštalacija, s katero je objekt povezan.

Tožnika kot investitorja sta bila za gradnjo objekta - samostojnega parkirišča, glede na njegove dimenzije in upoštevaje relevantne predpise v času gradnje oziroma izdaje inšpekcijske odločbe, dolžna pridobiti gradbeno dovoljenje.

Investitor je v trenutku postavitve daljnovoda, ki je predmet presoje, razpolagal z dokončnim gradbenim dovoljenjem tudi za del gradnje na parceli, ne pa tudi s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za ta del trase, saj je bilo delno gradbeno dovoljenje z navedeno sodbo ravno v tem delu odpravljeno. V trenutku odprave delnega gradbenega dovoljenja je postala gradnja daljnovoda v tem delu nelegalna, saj investitor zanjo ni imel več niti dokončnega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo sicer na lastno odgovornost v času začetka gradnje dopustno graditi. Upravni organ prve stopnje bi moral ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena ZIN pojasniti, v kolikšnem času lahko tožeča stranka, ob upoštevanju morebitnega nastanka škode, javnega interesa in teže kršitve, odstrani nezakonit objekt oziroma natančno najprej ugotoviti potrebne roke za odstranitev (za vsako izmed posameznih postavk), nato pa jih tudi pojasniti v korelaciji z morebitno škodo, ki bi lahko/ali ne bi pri tem nastala. Organ bi moral pojasniti, ali bi odstranitev vodnikov in optičnega kabla brez predhodnega sidranja stebrov na stojnem mestu povzročila škodo ostalemu legalno zgrajenemu delu daljnovoda, in

Tožeči stranki ni bila kršena pravica do izjave (22. člen URS in 9. člen ZUP). Prvenstveno se v gradbeno inšpekcijskih zadevah postopek vodi v skrajšani obliki, brez zaslišanja strank (skrajšani ugotovitveni postopek; prvi odstavek 146. člena ZGO-1 in 4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP).

V obravnavanem primeru ne gre za obnovo oziroma vzdrževanje objektov oziroma za rekonstrukcijo, temveč za nelegalno gradnjo - nadzidavo. V primeru, ko je bila odstranjena in nadomeščena večina konstrukcijskih elementov objekta, ne gre več za rekonstrukcijo, temveč za novogradnjo. Obnove kot definicije ZGO-1 ni poznal, vendar pa glede na definicijo vzdrževalnih del (kamor bi lahko sodila obnova v smislu, kot jo zatrjuje tožnik), tudi ni mogoče govoriti o vzdrževalnih delih na objektih. Tožnik bi moral tudi v primeru, če bi šlo za rekonstrukcijo objektov, za ta dela pridobiti gradbeno dovoljenje.

Upravna odločba mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusiti ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.

Prvostopenjski organ objekta očitno ni štel za prefabrikat, zato mu tega v pozivih tožnikom ali v izpodbijani odločbi ni bilo treba posebej utemeljevati, ravno tako pa tožnikov ni bil dolžan pozivati na predložitev kakršnihkoli dokazil, ki bi se nanašala na takšno naravo spornega objekta. To pa seveda ne pomeni, da tožnika takšnih dokazil nista mogla predložiti sama. Ker sta bila z ugotovitvami in naziranji prvostopenjskega organa v postopku seznanjena, sta namreč imela možnost tudi, da še pred izdajo izpodbijane odločbe navajata dejstva in predlagata dokaze, s katerimi bi utemeljevala, da so ugotovitve in naziranja prvostopenjskega organa pomanjkljivi ali napačni. Še pred izdajo izpodbijane odločbe bi tako lahko uveljavljala in dokazovala tudi, da gre pri predmetnem objektu za t.im. prefabrikat in s tem v smislu za izjemo po drugem odstavku 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Ker s tem povezanih dejstev v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika nista navajala, tega pa tudi nista z ničemer obrazložila ali opravičila, v skladu z določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP takšnih, novih dejstev kot pritožbenih razlogov v postopku pred toženko

Glede na določbe 2. in 3. točke 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost sta prvostopenjski in drugostopenjski organ pravilno presodila, da se obravnavani objekti, ki po višini ne presegajo 2,2 m oziroma 1,5 m, po predpisih veljavnih v času gradnje (2011) in izdaje prvostopenjske odločbe (2012), štejejo za nezahtevne objekte. Za nezahtevne objekte, pa je bilo treba na podlagi prvega odstavka 3. člena ZGO-1 pred gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker med strankama ni sporno, da za navedene objekte tožnik v času gradnje in izdaje izpodbijane odločbe ni pridobil gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, zato so bili podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1.

Soglasje pristojnega organa za postavitev oglasnih panojev mora biti veljavno oziroma po vsebini takšno, da iz njega izvirajo pravne poseldice. Ker je bilo soglasje izdano s pogojem, da se uredi služnost, do sklenitve takšne služnostne pogodbe pa ni prišlo, izdano soglasje in dovoljenje ni povzročilo pravnih posledic. Zaradi navedenega pa ni moč šteti obravnavanih objektov kot enostavnih. Četudi bi navedena objekta izpolnjevala vse ostale pogoje za enostavna objekta, jih glede na izrecne določbe v zvezi z nujno izgraditvijo v varovalnem pasu avtoceste brez veljavnega soglasja DARS d.d. za takšno postavitev ni moč šteti za enostavna objekta.

Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta ali rekonstrukcija objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega dovoljena. Za dejanski stan iz te določbe gre tudi takrat, ko se z izgradnjo novih konstrukcijskih elementov enostavni objekt spreminja v nezahteven objekt ali drug objekt, ki nima narave enostavnega objekta. V obravnavani zadevi je tako pravno odločilno, ali je tožnik z izvedbo konzolne AB plošče na nivoju terena izvedel klet in s tem prej enoetažni objekt spremenil v dvoetažnega, zaradi česar bi moral za tak poseg prej pridobiti gradbeno dovoljenje.

Kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, je prvostopenjski organ opravil pregled z ogledom obravnavane gradnje na kraju samem, na katerega tožnika ni povabil. Ta zato pri ogledu ni sodeloval, v posledici česar tudi ni mogel podpisati o tem napravljenega zapisnika. Obenem je res, da v zadevnem upravnem postopku ni bila razpisana ustna obravnava. Vendar pa vse kršitve določb ZUP same po sebi ne sodijo med t.i. absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ampak je (kot izhaja tudi iz stališč pravne teorije in sodne prakse) v vsakem takšnem primeru posebej treba preizkusiti, ali je morebitna kršitev po svoji vsebini taka, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Podlage za zaključek, da bi šlo v obravnavani zadevi za takšen primer, ni. Tožniku je bila namreč, ne glede na navedeno, zagotovljena možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za sprejeto odločitev, saj ga je prvostopenjski organ seznanil z ugotovitvami inšpekcijskega postopka, na katere je oprta izpodbijana odločba in tožniku dal možnost izjave o tem.

Nesporno je, da tožnik za gradnjo, ki je predmet izpodbijane odločbe, nima gradbenega dovoljenja. To pa pomeni, da bi smel na svoji nepremičnini graditi zgolj enostavne objekte, ki bi morali biti postavljeni v skladu s prostorskim aktom. Sodišče na podlagi vpogleda v fotografije, ki so del sodnega in upravnega spisa, ugotavlja, da je objekt že navzven videti kot enovita celota. Zato po presoji sodišča ne gre za več samostojnih enostavnih objektov. Gre za enovit objekt, ki presega maksimalno velikost, ki je za enostaven objekt določena v Uredbi in je toženka pravilno štela, da je gradnja nelegalna.

Tožena stranka investitorja objekta ni ugotavljala, pač pa je oba tožnika določila za inšpekcijska zavezanca za (oba) sporna objekta na podlagi podatkov o lastništvu nepremičnin, na katerih sta objekta postavljena. Zavezanec v inšpekcijskih postopkih je primarno investitor oziroma lastnik pridobljene gradnje, šele če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt. Tožena stranka bi zato morala v postopku ugotoviti, kdo od tožnikov je investitor in dejanski lastnik posameznega od objektov (npr. z njunim zaslišanjem, z njunimi dosedanjimi pisnimi izjavami, s ponovnim ogledom v navzočnosti strank, z listinami v postopkih poskusa legalizacije objekta, ki jo omenjata oba tožnika...), nato pa na podlagi te ugotovitve vsakomur od njiju določiti inšpekcijski ukrep (kolikor bi bili za to izpolnjeni tudi drugi pogoji) in to le za objekt, ki ga je investiral oziroma je njegov lastnik.

Ponovni postopek ne pomeni, da se postopek začne znova, pač pa je namenjen odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe v skladu z opozorili drugostopenjskega organa v pritožbenem postopku (251. člen ZUP) oziroma v skladu s pravnim mnenjem sodišča glede materialnega prava ter v skladu s stališči sodišča glede postopka, če je bila odločba odpravljena v upravnem sporu. V obravnavanem primeru je bila ugotovljena nelegalna rekonstrukcija obstoječega objekta (senika), (že) za rekonstrukcijo objekta kot tako pa je po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 predpisano gradbeno dovoljenje, in če se v takem primeru dela izvajajo brez veljavnega gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, za katero se izrečejo inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1

Tožnik v tožbi z navedbami o zmotno ugotovljeni višini objekta in napačno ugotovljeni etažnosti sicer uveljavlja, da je objekt zgrajen v skladu z veljavnim prostorskim aktom, vendar pa s tem ne more uspeti.

Sedaj veljaven GZ ne zahteva gradbenega dovoljenja za odstranitev objektov, ampak se ta lahko izvede na podlagi prijave začetka gradnje. Izdano gradbeno dovoljenje tako sedaj ni več pogoj in podlaga za odstranitev objektov. Investitor torej za odstranitev objektov spornega gradbenega dovoljenja ne potrebuje več. Odločanje o zakonitosti tega dovoljenja tako v ničemer ne spremeni pravnega položaja tožeče stranke. To pa hkrati pomeni, da tožeča stranka za obravnavani postopek nima več pravnega interesa, saj vsebinska izvedba tega upravnega spora, očitno ne bi privedla do spremembe njenega pravnega položaja.

Glede skladnosti gradnje s predpisi je treba zaradi koristi zavezanca presojati gradnjo po materialnih predpisih, ki so veljali od gradnje do izreka izpodbijanega ukrepa, zato sta se organa pravilno opirala na predpise, kot sta jih navedla in pojasnila v svojih odločbah, ker so po povedanem vsi pravno relevantni za odločitev v tej zadevi.

Za gradnjo objekta tlorisnih dimenzij 11,75 m x 4,4 m, ki je po pretežnem namenu opredeljen kot hlev in ne predstavlja enostavnega objekta, je potrebno pridobiti gradbeno dovljenje.