76. člen ZUS-1

Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje. Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno pritožnik ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov. Zgolj s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podal že v tožbi (glede prehrane, nastanitve, zdravstvene oskrbe, ravnanj uradnih oseb, diskriminacije, pravnega varstva in spoštovanja načela nevračanja v Republiki Bolgariji), pa ne more biti uspešen.

Upravno sodišče je odločilo, da pritožnik v zvezi z navedenim ni zmogel trditvenega bremena, saj so bile njegove navedbe omejene na odsotnost dobre zdravstvene oskrbe v Alžiriji, ne da bi v zvezi s tem zatrjeval konkretne okoliščine kot razloge za preganjanje ali resno škodo v svojem primeru. Vrhovno sodišče taki presoji pritrjuje.

Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno ponavljanje trditev, ki jih je pritožnik podal že v tožbi (glede nasilnega odnosa hrvaških policistov, prevoza do železniške postaje in poskusa vrnitve v Republiko Hrvaško), zato ne more biti uspešno.

Pritožnik se s presojo sodišča prve stopnje ne strinja, vendar za to ne navaja nobenih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da na Finskem ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi za prosilca lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče presojo, da v Franciji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, oprlo na ugotovitev, da je pritožnik v Franciji imel dostop do azilnega postopka, v postopku je imel tolmača in brezplačnega odvetnika, odnos uradnih oseb pa je označil kot dobrega. Temu pritožnik v pritožbi niti ne nasprotuje.

Pritožnica v pritožbi ne navaja nobenega razloga, ki bi jasno, prepričljivo in racionalno sprejemljivo dokazno oceno Upravnega sodišča omajali. Izraža le splošno nestrinjanje z dokazno oceno Upravnega sodišča, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila presoja Upravnega sodišča, ki ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na to, da je pismonoša spornega dne svoje delo opravil malomarno in da obvestila o neuspeli vročitvi ni pustil v pritožničinem nabiralniku, napačna.

Tudi če bi bile navedbe o grožnjah pravočasne, pritožnik ni zatrjeval, da mu zaščite pred nedržavnimi subjekti, ki naj bi mu grozili, ne bi bila sposobna ali ne bi hotela nuditi izvorna država.

V obravnavani zadevi sta dejansko stanje že ugotavljali in presojali toženka in sodišče prve stopnje, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Tudi v pritožbenem postopku pritožnik ne navaja novih dejstev in dokazov, temveč ponavlja le že v tožbi podane trditve, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in sodišče prve stopnje. V takem primeru pa je po ustaljeni sodni praksi nadaljnja presoja pravilne ugotovitve dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča omejena.

Po presoji Vrhovnega sodišča le dejstvo, da pritožnici še ni bilo izdano ustrezno potrdilo o državljanstvu oziroma postopek priglasitve še ni bil uspešno zaključen, ne vpliva na presojo, da je pritožnica romunsko državljanstvo na podlagi prava pridobila že ob rojstvu.

Sodišče pritožnikovih dokazov (vpogled v spletne članke in video posnetke) o kvaliteti bivalnih pogojev v azilnem domu Porin, s katerimi je dokazoval obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški na področju sprejema prosilcev.,ni izvedlo, ker ni dvomilo, da je njihova vsebina taka, kot je pritožnik navedel v tožbi, v njihovo vsebino pa ni dvomila niti tožena stranka. Sodišče je torej štelo, da zatrjevana dejstva iz člankov in posnetkov niso sporna. Nespornih dejstev pa ni treba dokazovati. Iz pritožbenih navedb glede vsebine posamičnih člankov in posnetkov stanja na določen dan tudi po presoji Vrhovnega izhajajo negativne posledice povečanega pritiska na azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški, ne pa tudi, da gre za kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveš

Zatrjevana kršitev prvega odstavka 45. člena ZMZ-1 (da bi pritožnik moral prošnjo podati ustno in ne pisno) je relativna bistvena kršitev določb postopka in s tem tožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 le pod pogojem, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost toženkine odločbe o zavrnitvi pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Postopek namreč ni sam sebi namen, zato se njegova pravila nujno povezujejo z namenom, ki mu sledijo, ta pa je predvsem izdaja zakonitega in pravilnega upravnega akta. To pomeni, da mora tožnik, ki upravni akt v upravnem sporu izpodbija zaradi relativne bistvene kršitve določb upravnega postopka, v tožbi zatrjevati ne samo, da je bila postopkovna kršitev storjena, pač pa tudi jasno in razumljivo pojasniti, zakaj je ta vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost rezultata upravnega postopka.

Okoljevarstvenega dovoljenja iz leta 2013 in njegovih sprememb iz leta 2016 ni mogoče odpraviti (kar je s tožbenim predlogom zahtevala pritožnica) na podlagi pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo, s katero je bilo to dovoljenje v letu 2021 spremenjeno.

V primeru odločitve o odlogu izvršbe po tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku gre za odločitev, ki se nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za odločitev o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi pritožnika in ta tako glede navedenega nima pravnega interesa, ki bi, ob izpolnjenih drugih procesnih predpostavkah, narekoval meritorno odločitev.

Izrek sklepa tožene stranke o predaji pritožnika odgovorni državi, ki ga pritožnik izpodbija v upravnem sporu, ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka, ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo.

Presoja zakonitosti upravne odločbe o odstranitvi tujca iz države je samostojen upravni spor, ki z obravnavanim - o prenehanju dovolitve zadrževanja tujcu v Republiki Sloveniji - ni v nobeni neposredni vsebinski povezavi. Morebitni za stranko ugodni razlogi v odločitvi sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu pa pomenijo zgolj dejanski in ne pravni interes za odločitev, zaradi česar pa pravovarstvene potrebe pritožniku ni mogoče priznati. Nesporno je, da pritožnik, zastopan po odvetniški pisarni, ni podal ugotovitvenega tožbenega zahtevka, temveč je vložil izpodbojno tožbo (na odpravo upravnega akta), tako da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi izdalo ugotovitveno sodbo. O tožbenem zahtevku, ki ga tožnik ni postavil, sodišče ne more odločiti, pri čemer pa je iz ustaljene sodne prakse jasno, da izpodbojna tožba v upravnem sporu ne vsebuje tudi ugotovitvenega zahtevka.

Pritožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za tožbo zoper odločitev o denacionalizaciji iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, saj je bila navedena odločba odpravljena in vrnjena toženki v ponoven postopek, kar med strankami ni sporno. Pritožnik si zato svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, tudi če bi sodišče vsebinsko odločalo o njegovi tožbi.

Javni poziv je bil uporabljen kot sredstvo imetnika civilne pravice do uporabe blagovne znamke za uresničitev svojega upravičenja, komu in pod kakšnimi pogoji bo odplačno podelil licenco. Tako tožena stranka izpodbijanih aktov ni izdala v zvezi z odločanjem o pravici s področja upravnega prava in ne v izvrševanju svoje upravne, oblastne funkcije, ampak v okviru svojih civilnopravnih upravičenj. Zgolj okoliščina, da je imetnik licence javnopravni subjekt, za presojo pravne narave njegovega delovanja samo po sebi ni odločilno. Da bi bilo zainteresiranim osebam v primerih, kot je pritožničin, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po posebni zakonski ureditvi, pa ni razvidno in tega pritožnica tudi ne trdi. Tudi sicer pritožnica za tožbo ne bi imela pravnega interesa (razlog za zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj licenca na podlagi izvedenega javnega poziva ni bila podeljena nikomur (izbira je bila razveljavljena in postopek ustavljen), nikjer pa ni določeno, da ima ponudnik pravico zahtevati, da se licenca podeli prav njemu. S tožbo si torej pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.

Za odločitev o pritožbi ni bistveno, ali je vložena revizija izpolnjevala zakonske zahteve glede vsebine predloga za dopustitev revizije, saj se Upravno sodišče v to ni moglo spuščati. Dejanske okoliščine zadeve in dejstvo, da sta od začetka uporabe ZPP-E pretekli več kot dve leti, nasprotujejo tudi temu, da bi se obravnavana vložitev revizije obravnavala kot goli lapsus pritožnice, in kažejo na njeno nezadostno skrbnost pri preverjanju pogojev zanjo.

Priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti le na tako ustvarjenih okoliščinah, povzročenih z dejavnostmi prosilca od odhoda iz izvorne države, saj bi to pomenilo zlorabo sistema mednarodne zaščite oziroma uporabo v nasprotju z njegovim namenom, da zavaruje prosilce, ki za to izkažejo pristno (dejansko) in ne zgolj navidezno potrebo. Kršitev 8. člena ZPP je podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili). Narava stvari v obravnavanem primeru bi dopuščala odločanje sodišča o pravici sami, vendar pa tožnik tega v tožbi ni predlagal; glede na to, da se tožbeni predlog glasi samo na odpravo izpodbijane odločbe, bi z odločanjem v sporu polne jurisdikcije sodišče prve stopnje nedopustno preseglo tožbeni zahtevek.

Začasna odredba – zelo hude posledice niso izkazane. Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka.