249. člen ZUP

Prvostopenjski organ je pravilno predlog za obnovo postopka, ki je bil vložen po preteku petletnega roka, določenega v tretjem odstavku 252. člena ZUP/86, zavrgel. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da po poteku petih let od dneva vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku, obnove ni več mogoče predlagati niti uvesti po uradni dolžnosti (izjeme so določene le v četrtem odstavku 252. člena ZUP/86), in da so na navedeni zakonski rok vezane vse zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je postopek vodil, tudi osebe, ki bi morale sodelovati v postopku, pa jim možnost udeležbe ni bila dana.

V obravnavani zadevi je prosilec brez dvoma podal zahtevek za izpis oziroma kopijo listine (upravne odločbe) na podlagi 48a. člena ZSreg, odločeno pa je bilo o zahtevku za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ. Uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja zahtevka stranke ne more samoiniciativno spremeniti. Od vrste zahtevka je odvisno, kateri organ, po katerih pravilih in katerem postopku ga mora obravnavati. V konkretnem primeru je uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja odločala o zahtevku, ki je v sodni pristojnosti, Informacijski pooblaščenec pa te napake ni odpravil. Ko mu je bila v reševanje odstopljena pritožba, bi namreč moral preveriti, ali se ni v postopku na prvi stopnji zgodila nepravilnost, ki ima za posledico ničnost odločbe po 279. členu ZUP, po katerem se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti; če organ druge stopnje ugotovi, da je odločbo izdal nepristojen organ, jo mora odpraviti po uradni dolžnosti in poslati zadevo v rešitev pristojnemu organu. Sodišče lahko v upravnem sporu glede na vsebino zadeve odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravne

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. V tej zadevi so bili presojeni tako ničnostni razlogi, ki jih je uveljavljal revident in po uradni dolžnosti tudi vsi ostali ničnostni razlogi iz prvega odstavka 279. člena ZUP, zato revidentovo vprašanje o obsegu presoje ničnostnih razlogov, ni pomembno pravno vprašanje, glede na vsebino te zadeve. Revident ni jasno in konkretno pojasnil, glede katerega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in tudi ni opravil primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodnimi odločbami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, zato zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča kot pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Obnova iz 9. točke 249. člena ZUP/86 se dovoli le, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelj obnove ni vedel za postopek in izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati o tem. V obravnavani zadevi sodišče glede na vsebino vloge ugotavlja, da je bila vlagatelju vsebina odločbe znana, kar pomeni, da začetka teka subjektivnega roka ni mogoče vezati na dokazilo o vročitvi odločbe.

Vloga stranke z interesom se kljub kasnejšim dopolnitvam ne more šteti kot predlog za obnovo postopka, saj je bila geodetskemu upravnemu organu poslana zgolj v vednost. Stranka z interesom v postopku določitve rabe zemljišča, četudi bi bila vloga obravnavana kot predlog za obnovo postopka, ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi. Zato bi moral prvostopenjski organ njeno vlogo, kolikor bi še vztrajala, da se vloga obravnava kot predlog za obnovo postopka, že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije kot nedovoljeno zavreči.

V postopku ugotavljanja, ali je predlagatelj obnove spoštoval subjektivni rok za vložitev predloga, je pomembno tudi, ali je stranka, ki ni sodelovala v postopku (pa bi morala sodelovati), vedela za postopek in izdajo odločbe. V takem primeru namreč lahko stranka zavaruje svoje pravice bodisi že med postopkom, s tem, da zahteva, da se pripusti kot stranka (139. člen ZUP/86), bodisi, po končanem postopku, s tem, da zahteva vročitev odločbe in zoper odločbo vloži pritožbo. To stališče v nadaljevanju pomeni tudi, da se obnova iz 9. točke 249. člena ZUP/86 dovoli le, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelj obnove ni vedel za postopek in izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati o tem.

Predlog za obnovo postopka se izroči ali pošlje organu, ki je odločal o zadevi na prvi stopnji, o njem pa odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo postopka nanaša. V obravnavanem primeru je bila vloga poslana geodetskemu organu le v vednost, kar pomeni, da na podlagi tako prejete vloge ta organ ni bil dolžan odločati.

Odločitev o pravici do starostne pokojnine je postala pravnomočna le za tiste dohodke, ki so bil navedeni in upoštevani pri njeni odmeri, ne pa za druge dohodke (konkretno za zneske, izplačane iz naslova obveznic). Zahteva, da se pri odmeri pokojnine upoštevajo tudi ti drugi dohodki, predstavlja zahtevo za novo odmero pokojnine, ki jo je treba presojati po vsebini.

Odločitev o pravici do starostne pokojnine je postala pravnomočna le za tiste dohodke, ki so bil navedeni in upoštevani pri njeni odmeri, ne pa za druge dohodke (konkretno za zneske, izplačane iz naslova dobička podjetja). Zahteva, da se pri odmeri pokojnine upoštevajo tudi ti drugi dohodki, predstavlja zahtevo za novo odmero pokojnine, ki jo je treba presojati po vsebini.

V položaju, ko pravnomočnost odločbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oziroma erga omnes), je nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj prizadetim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je potrebno bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih. Zgolj abstraktna možnost sodelovanja v predhodnem postopku ne zadošča; da jo prizadeta oseba lahko učinkovito izkoristi, mora biti o tem postopku obveščena. Dolžnosti sodišča v zvezi s pravico stranke do izjave so zrcalna slika njene aktivnosti. Pravico obravnavanja si stranki zagotovita s ponudbo procesnega gradiva – ker neobstoječih trditev ali dokaznih predlogov ni mogoče obravnavati, sodišče takšne (neobstoječe) možnosti stranki tudi ne more odvzeti.

V položaju, ko pravnomočnost odločbe učinkuje tudi proti tretjim osebah (extra partes oziroma erga omnes), je nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj prizadetim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je potrebno bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih. Zgolj abstraktna možnost sodelovanja v predhodnem postopku ne zadošča; da jo prizadeta oseba lahko učinkovito izkoristi, mora biti o tem postopku obveščena.

V položaju, ko pravnomočnost odločbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oziroma erga omnes), je nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj prizadetim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je potrebno bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih. Zgolj abstraktna možnost sodelovanja v predhodnem postopku ne zadošča; da jo prizadeta oseba lahko učinkovito izkoristi, mora biti o tem postopku obveščena.

V komasacijskem postopku ni dovoljena vrnitev v prejšnje stanje in obnova postopka.

Ker je revident izpostavil pravno vprašanje, ki ni bistveno za odločitev, zatrjevani odstop od sodne prakse ne more biti razlog za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Pri presoji pogoja, ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, se v primeru obnovitvenega razloga iz 9. točke 249. člena ZUP (1986) šteje, da je ta pogoj podan, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost. Upravni organ prve stopnje pa sploh ni presojal, ali je predlagateljica obnove imela pravico udeležbe v postopku o tem, ali revidentka izpolnjuje z zakonom določene pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti.

Prvostopenjska odločba je postala izvršljiva, ko je bila tožniku vročena odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba, s čimer je postala tudi dokončna. Rok za izpolnitev naloženih obveznosti je bil zato pravilno in zakonito vezan na dokončnost odločbe.

Tožnica ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku, če v predlogu za obnovo postopka ni navedla dejanskih podlag, ki bi izkazovale zatrjevani pravni interes, ki ga opira na lastniški položaj, ampak je to storila šele v pritožbi in tožbi. Če s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, katere obnovo tožnica predlaga, o njenem zahtevku za vračanje vlaganj ni bilo odločeno, o takšnem zahtevku pa je na podlagi določbe 24. člena ZDen-B še možno odločati naknadno, s posebno delno odločbo, tožnica ne izkazuje pravnega interesa, na podlagi katerega bi ji šel položaj stranke v okviru postopka, o katerem je odločeno z navedeno pravnomočno odločbo.

Po določbi prvega odstavka 72. člena ZGO se zoper uporabno dovoljenje lahko pritožijo poleg investitorja še udeleženci pri gradnji. Ob takšni ureditvi omejenega kroga strank, med stranke upravnega postopka, ki lahko predlagajo obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja zaradi odprave gradbenega dovoljenja, ni mogoče uvrstiti tudi tožnika. Svoje pravice in pravne koristi kot pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca na zemljišču, na katerem stoji sporni objekt „F“, tožnik kot stranka v postopku že varuje v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za sporni objekt.

Odločanje v obnovljenem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, ki je obnovljen na podlagi 9. točke 249. člena ZUP(1986) v obsegu, da stranski udeleženec – predlagatelj obnove, sodeluje v obnovljenem postopku zaradi zavarovanja svojih pravic oziroma pravnih koristi, se presoja predvsem vpliv predvidenega posega na bivanje na nepremičninah v lasti oziroma posesti stranskih udeležencev. To pa zajema tudi izdelavo študije presoje vplivov nameravanega objekta na okolje.

Naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (1986).