73. člen ZUS-1

Tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ -1 se lahko nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih, upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1, izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite, in se zanj v zakonu uporablja poimenovanje "pristojni organ". Pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zato dovoljena le zoper sodbo, sprejeto v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po tem zakonu, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite.

Upravni spor ni zgolj sredstvo za zagotavljanje pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) temveč s sodnim varstvom na prvi stopnji zagotavlja tudi pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave) zoper odločitev oblastnih organov o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov. O zatrjevani neustavnosti prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ker naj bi nedopustno omejevala pravico do pritožbe, je Ustavno sodišče že odločalo in z odločbo U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 odločilo, da ta določba ni v neskladju s 25. členom Ustave. Pri tem je pojasnilo, da takšna zakonodajna rešitev odraža naravo postopka, saj sodišče v upravnem sporu že opravlja funkcijo "drugega pravnega sredstva" (25. člen Ustave) s tem, ko presoja, ali je bilo v postopku pred izdajo upravnega akta pravilno ugotovljeno dejansko stanje in na podlagi tega dejanskega stanja glede na materialnopravno normo pravilno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika.

Po določbi druge povedi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu s to določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Poleg tega se lahko pritožba zoper sklep vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa strankam (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s 366. členom ZPP). Na podlagi prvega in drugega odstavka 112. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev. Če je poslana priporočeno po pošti ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Pritožba zoper odločitve Vrhovnega sodišča ni dovoljena. Dopustnost pritožbe na Vrhovno sodišče oziroma njena dovoljenost v upravnem sporu je določena v 73. členu ZUS-1, iz katerega izhaja, da je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Tudi iz drugih določb ZUS-1 ali ZPP ne izhaja, da bi bilo zoper odločitev Vrhovnega sodišča v upravnem sporu dovoljeno vložiti pritožbo.

Skladnost prvega odstavka 73. člena ZUS-1 s 25. členom Ustave je presojalo tudi že Ustavno sodišče in ugotovilo, da ta ni v neskladju z Ustavo. Poudarilo je, da sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta (za kakršnega gre tudi v obravnavanem primeru) ne rešuje meritorno same upravne zadeve, torej ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, temveč le presodi zakonitost dokončnega upravnega akta: ali je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in na podlagi tega dejanskega stanja glede na materialnopravno normo pravilno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Po svojih značilnostih opravlja torej spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta funkcijo "drugega pravnega sredstva" iz 25. člena Ustave, saj se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Ker je v navedenih primerih upravni spor mogoče obravnavati kot "drugo pravno sredstvo" v smislu 25. člena Ustave, izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev Upravnega sodišča v takih primerih ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva.

Pritožba zoper sklep se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa strankam (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s 366. členom ZPP). Po določbi drugega odstavka 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev.

Izpodbijano opozorilo AVP ne sodi med akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, saj ne gre za niti za upravni akt v formalnem smislu (ni izdan v obliki upravne odločbe oziroma v upravnem postopku ali drugem postopku izdaje upravnega akta), niti po vsebini ne spreminja pravnega položaja osebe, na katero je naslovljeno. V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 dovoljena pritožba zoper izpodbijano sodbo, s katero je bila tožba zoper sklep AVP zavrnjena, kot je to v pravnem pouku tudi pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Navedena sodba je postala pravnomočna, zoper takšno sodbo pa je v upravnem sporu dopustna le revizija (83. člen ZUS-1).

Pritožba zoper sklep se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa strankam (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s 366. členom ZPP). Po določbi drugega odstavka 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev.

Pritožba zoper sodbo se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe strankam. Pritožba je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Šteje se, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev. Če je poslana priporočeno po pošti, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pri teku roka se upošteva poletno poslovanje sodišča, med katerim procesni roki v nenujnih zadevah od 15. 7. do 15. 8. ne tečejo.

Pritožba v upravnem sporu je pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo. Zato je potrebno ugovore usmeriti zoper izpodbijano sodbo in ne zoper upravni akt, če naj ugovori vodijo do uspeha s pravnim sredstvom. Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Taka razlaga pravil ZMZ-1, kdaj je dopustno uporabiti pravila pospešenega postopka, pa je po vsebini pravilna. Diskriminacija sama po sebi ni zadosten razlog za status mednarodne zaščite, saj morajo biti dejanja zadostne teže, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1. Upravno sodišče je dopolnilo obrazložitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe z oceno spoštovanja načela nevračanja na podlagi sodne prakse SEU in ESČP. ZUS-1 Upravnemu sodišču omogoča, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. Te razloge pa sodišče navede v sodbi. Zato zgolj dopolnitev obrazlo

Upravni spor je sredstvo za zagotavljanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (enako kot v pravdnem postopku), obenem pa tožba v upravnem sporu (za razliko od tožbe v pravdnem postopku) pomeni sredstvo, s katerim se uresničuje tudi pravica do pravnega sredstva proti odločbam organov, s katerimi so ti odločili o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu osebe (25. člen Ustave). Zato je treba v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta zagotoviti pravico do pritožbe samo, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Pravica do sodnega varstva iz 25. člena Ustave torej ne zahteva večstopenjskega sodnega postopka, temveč zagotavlja učinkovito sodno varstvo.

V postopku s pritožbo lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1). Ta pogoj ne velja samo v primeru, če ima pravniški državni izpit opravljena stranka sama. Ker pritožnika v petnajstih dneh od dneva, ko je bilo puščeno obvestilo o prispelem pisanju, pošiljke na pošti nista dvignila, se na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP šteje, da je bila vročitev opravljena na zadnji dan petnajstdnevnega roka. Pritožnika sta pritožbo zoper izpodbijani sklep vložila priporočeno po pošti po poteku zakonskega roka, zato je ta prepozna. To ravno tko narekuje njeno zavrženje.

Skladno z zakonom je pritožba v upravnem sporu pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo (73. člen in nasl. ZUS-1), zato je pritožnik dolžan svoje ugovore usmeriti zoper izpodbijano sodbo in ne zoper upravni akt. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi - torej v postopku, v katerem je pritožniku zagotovilo pravico do izjave v smislu 22. člena Ustave - povzelo celoto pritožnikovih zatrjevanj, s katerimi sodišča v ničemer ni uspel prepričati o resničnosti svojih navedb o obstoju neformalne skupine, ki naj bi v Tuniziji delovala proti razpečevalcem mamil, in članstvu oziroma sodelovanju v njej in je to tudi navedlo v obrazložitvi sodbe (17. in 18. točka obrazložitve). S tem je povzelo svoje procesno dejanje in vsebinsko odgovorilo na podane pritožnikove trditve, ki jih je samo obravnavalo v zadevi mednarodne zaščite.

Upravno sodšče z odločitvijo, s katero ob odpravi izpodbijanega akta zadeve ni vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, ni spremenilo izpodbijanega akta v sporu polne jurisdikcije in pravnega razmerja med strankama ni vsebinsko oblikovalo na novo, kar bi lahko utemeljevalo pritožbeno presojo po 73. členu ZUS-1. Tožbena zahteva po spremembi upravnega akta je namreč sestavljena iz zahteve po odpravi akta in zahteve po njegovi nadomestitvi z novim upravnim aktom s strani sodišča (tako izrecno tudi prvi odstavek 65. člena ZUS-1, po katerem sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari). Pri odpravi izpodbijanega upravnega akta pa sodišče za razliko od spremembe v sporu polne jurisdikcije le odpravi pravno razmerje, ki izhaja iz odpravljenega akta, in ga ne ustvari na novo ali predrugači.

Pritožba zoper sklep se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa strankam (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s 366. členom ZPP). Po določbi drugega odstavka 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev.

Ker sta tožnika pritožbo vložila sama, bi morala sama zadostiti zahtevanemu zakonskemu pogoju glede lastnosti osebe, ki vlaga pritožbo. Vendar pa v pritožbi ne zatrjujeta in s pritožbo tudi ne dokazujeta, da imata opravljen pravniški državni izpit, navedeno pa ne izhaja niti iz drugih vlog in listin, ki sta jih vložila v sodni spis. To pomeni, da sta pritožbo vložili osebi, ki te pravice nimata.

V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pritožba dovoljena. V zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper upravni akt, ki ga je s tožbo izpodbijala tožeča stranka (2. člen ZUS-1). Zgolj to, da pa se v sporu stranka oziroma sodišče opre tudi na presojo določb Ustave Republike Slovenije (URS), pa samo po sebi še ne pomeni, da je šlo za spor na podlagi 4. člena ZUS-1, kar skladno z ustaljeno sodno prakso velja tudi v obravnavani zadevi. Iz ustaljene ustavnosodne presoje tudi izhaja, da taka ureditev ni neskladna s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

Pravilno je stališče Upravnega sodišča, da z zahtevo ravnateljice Osnovne šole A. po trikrat tedenskem samotestiranju tistih učencev, ki niso izpolnjevali pogoja PCT, ki je temeljila na obveznosti, ki jo je določal že 8. člen Odloka 174/2021, ni bilo nedopustno poseženo pritožnikove človekove pravice iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Upravno sodišče se je pri tem pravilno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča, ki je že opravilo test sorazmernosti ukrepa testiranja s PCR testi in pri tem poudarilo, da varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb in posledično zmanjšanjem števila težjih potekov nalezljive bolezni, pomeni ustavno dopusten cilj, zaradi katerega normodajalec lahko uredi posege v posamezne človekove pravice, in da je pri tem treba upoštevati, da je pri ukrepih, ki so usmerjeni v varstvo pred hudo nalezljivimi boleznimi, ob bok pravici posameznika do zdravstvenega varstva postavljena tudi dolžnost posameznika, da varuje zdravje ljudi pred to boleznijo, še posebno ranljivih skupin, ki jih hud

Pritožba države zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, je dovoljena in tudi ne krši načela enakovrednosti. Upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti namreč ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela, pač pa v zagotavljanju spoštovanja prava EU kot objektivne vrednote, ki se v primerih, ko je to prepuščeno avtonomiji držav članic, uresničuje tudi z določitvijo ustreznih postopkovnih določb v zadevah varstva pravic, ki za subjekte izhajajo iz prava EU. Upoštevati je treba, da v postopku pred sodiščem stranka ni samo tožnik, ampak tudi država kot toženka. Zato ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih prav tako zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistveno, da se pritožnica s tem v zvezi ne more sklicevati na kršitev človekovih pravic, ki ji kot subjektu oblasti ne pripadajo. Zadošča, da procesna upravičenja zanjo izhajajo iz zakona, na katerega je sodišče vezano pri svojem odločanju (125. člen Ustave). V nobeni od določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ZUS-1 pa ni podlage za sklepanje, da se toženka ne more sklicevati na

Po določbi četrtega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) začne rok za vložitev pritožbe teči prvi naslednji dan, ko se je izteklo poletno poslovanje, torej 16. 8. 2024.