66. člen ZGO-1-UPB1

Po določbi tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji, gre med vplive na okolico uvrstiti tudi primerno osončenost prostorov v obstoječih objektih. Primerna osončenost je eden od osnovnih varnostno sanitarnih pogojev za bivanje. Tožnice so v vlogah v upravnem postopku in tudi v tožbi s svojimi izračuni utemeljevale, zakaj bo načrtovana gradnja, ki se bo približala njihovim prostorom (kot navajajo, naj bi bila njihova okna oddaljena 2,50 m oziroma 3,00 m od predvidenega objekta), tem prostorom odvzela možnost njihove neposredne osončenosti. Res je, da za te svoje trditve in izračune niso predložile dokazov (npr. ustrezne študije za to pristojnega strokovnjaka), kot to ugotavlja prvostopenjski organ, vendar pa je obenem tudi res, da vpliv predvidene gradnje na sosednje objekte v smislu njihove osončenosti ni prikazan niti v PGD. Sodišče zato meni, da tožnicam ni mogoče očitati, da za svoje (vsebinske) ugovore v smislu vpliva načrtovane gradnje na osončenost njihovih prostorov niso predložile primernih dokazov (to je dokazov, ki bi bili enakovredni dokazom oziroma listinam v PGD), saj tudi dokazi o tem, da naj gradnja na osončenost njihovih prostorov ne bo imel

Za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka občini ni bilo treba predložiti popolne PGD, temveč zgolj del, potreben za odmero komunalnega prispevka. Kot je navedla sama tožnica, je bila zahtevana priloga k vlogi za izračun komunalnega prispevka projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja - vodilna mapa in arhitektura. Tožnica je toženca sicer pozvala na prevzem PGD, vendar pa nepopolne in nepravilne izpolnitve naročnik ni bil dolžan prevzeti, kasneje pa je izročitev dokumentacije tožencu neupravičeno pogojevala z njegovim predhodnim plačilom. Ugovor ogroženosti ne daje stranki, ki mora izpolniti prva, upravičenja, da od nasprotne stranke zahteva izpolnitev njene obveznosti kot prve, saj gre zgolj za obrambno sredstvo ogrožene stranke.

Ne prvostopenjski ne organ druge stopnje se nista opredelila do najpomembnejšega tožničinega ugovora, da relevantna zakonodaja ne pozna izraza privatni dovoz in da bi bilo treba sporni cestni priključek opredeliti skladno s pogoji in zahtevami ZC in Pravilnika o projektiranju cest. Upravni organ bi se moral opredeliti do tožničinih navedb in jih ovrednotiti ob upoštevanju vseh treh izvedeniških mnenj vloženih v upravni spis samostojnih parcel in spejeti dokazni dokazni sklep, zakaj je sledil projektni dokumentaciji, da gre za privatni dovoz in s tem za uporabo določbe iz OPN. Pristojni upravni organ za gradbene zadeve mora pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Odmiki od parcelnih mej so namenjeni preprečevanju negativnih vplivov na sosednjo posest.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen način je toženka določila obseg funkcionalnega zemljišča na obravnavanih parcelah. Iz izračunov v izpodbijani odločbi je sicer mogoče razumeti, da je kot funkcionalno zemljišče obravnavala celotno površino zemljiških parcel, brez površine predvidenega stavbišča objektov. Vendar razlogov za določitev takega obsega funkcionalnega zemljišča na opisani način ni pojasnila in se zato sodišče do tega ne more z gotovostjo opredeliti. Ker toženka načina določitve obsega funkcionalnega zemljišča ni pojasnila, ni mogoče nedvoumno ugotoviti niti, da je obseg funkcionalnega zemljišča razumela in določila na način, kot ga za je odmero funkcionalnih zemljišč predvidel 46. člen ZUN - torej (le) kot zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objektov. Sodišče ugotavlja, da določbe šeste alineje drugega odstavka 16. člena PUP ni mogoče razlagati zgolj jezikovno, tako kot je to storila tožena stranka, pač pa bi morala za njeno (pravilno) uporabo pri pojasnilu pojma "funkcionalno zemljišče" (in pojma "pripadajoče funkcionalno zemljišče", ki ga pozna PUP) obenem upoštevati tudi druge določbe PUP in glede na umestitev te določbe v PUP presojati, kaj je f

V obravnavanem primeru, ko tožnikov poseg zadeva tudi temelje objekta, gre nesporno za razpolaganje s celotno stvarjo (temelji so skupni gradbeni element - konstrukcijski element stavbe), zato je organ njegov poseg pravilno opredelil kot posel, ki presega okvir rednega upravljanja. Glede na ugotovitve v izvedeniškem mnenju, ki jih potrjuje tudi Načrt arhitekture, bo tožnikova rekonstrukcija posegla tako v zidove kot temelje obstoječega objekta, zato tožnik protispisno navaja, da ne gre za poseg v skupne dele. Upravna organa sta glede na navedeno pravilno uporabila določbe SPZ in na podlagi navedenih določb zaključila, da tožnik ni izkazal pravice graditi po šesti točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1, saj ni predložil soglasij v zahtevanem obsegu.

V točkah 18 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo vsa odločilna dejstva za presojo, da vzročna zveza ne obstoji, saj je imela tožnica možnost, da glede na takratno stanje zadeve pridobi gradbeno dovoljenje za objekte, ki so bili predvideni v takrat veljavnem lokacijskem načrtu za območje poslovno obrtne cone A. Res je, da je bila tožnica s strani toženke obveščena, da slednja ni dobila okoljevarstvenega dovoljenja, zaradi česar po trditvah tožnice naj ne bi bilo mogoče izvesti načrtovane dejavnosti, a to po pravilni razlagi izpodbijane sodbe še ne pomeni, da je prav to razlog za škodo, ki je tožnici nastala z odstopom pogodbenikov od sklenjenih predpogodb. Tožnica po lastni odločitvi ni niti začela s pridobivanjem projektne dokumentacije, pri čemer dokazni postopek ni pokazal, da bi se pridobivanje dokumentacije (zaradi nerealizirane Inšpekcijske odločbe) ustavilo že na samem začetku. To pa pomeni, da tožnica po pravilni razlagi izpodbijane sodbe za škodo odgovarja sama, saj je s svojim ravnanjem (ko ni izvedla ustreznih aktivnosti v zvezi s planiranimi investicijami, ki so botrovale odstopom od predpogodb) povzročila njen nastanek. Sodišče prve stopnje je v zvezi s

Glede na to, da cestna javna infrastruktura, predvidena v Odloku o ZN, še ni zgrajena, niti načrtovana (kar med strankami ni sporno), in upoštevaje povzeto stališče sodišča, da samooskrba objekta po četrtem odstavku 66. člena ZGO-1 vključuje tudi dostop do javne poti, toženka ni imela podlage za to, da presoja, ali je v PGD predviden samooskrbni način priključitve objekta na javno pot skladen z Odlokom o ZN.

Investitor je v trenutku postavitve daljnovoda, ki je predmet presoje, razpolagal z dokončnim gradbenim dovoljenjem tudi za del gradnje na parceli, ne pa tudi s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za ta del trase, saj je bilo delno gradbeno dovoljenje z navedeno sodbo ravno v tem delu odpravljeno. V trenutku odprave delnega gradbenega dovoljenja je postala gradnja daljnovoda v tem delu nelegalna, saj investitor zanjo ni imel več niti dokončnega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo sicer na lastno odgovornost v času začetka gradnje dopustno graditi. Upravni organ prve stopnje bi moral ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena ZIN pojasniti, v kolikšnem času lahko tožeča stranka, ob upoštevanju morebitnega nastanka škode, javnega interesa in teže kršitve, odstrani nezakonit objekt oziroma natančno najprej ugotoviti potrebne roke za odstranitev (za vsako izmed posameznih postavk), nato pa jih tudi pojasniti v korelaciji z morebitno škodo, ki bi lahko/ali ne bi pri tem nastala. Organ bi moral pojasniti, ali bi odstranitev vodnikov in optičnega kabla brez predhodnega sidranja stebrov na stojnem mestu povzročila škodo ostalemu legalno zgrajenemu delu daljnovoda, in

Inšpekcijski nadzor se nanaša na gradnjo objekta za skladiščenje različnih frakcij na zemljišču. Za slednjo je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jo sodišče obravnava. Inšpekcijski ukrep izda inšpektor v inšpekcijskem postopku nadzora in je v konkretnem primeru ugotovil nelegalno gradnjo. Slednje ne pomeni, da tožeča stranka za navedeno gradnjo ne more pridobiti veljavnega gradbenega dovoljenja, če izpolnjuje zakonske pogoje, ki se ugotavljajo v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja v zvezi z vlogo investitorja.

Odlok je splošni akt lokalne skupnosti, oblastni izraz njene samouprave, s katerim ureja javnopravna razmerja iz svoje pristojnosti, med drugim tudi rabo prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena, kot je umeščanje stavb v prostor. Zato državi pri izdaji gradbenega dovoljenja ni mogoče pripisati odgovornosti za nejasne in pomanjkljive določbe prostorskega akta ali, kot je to v obravnavanem primeru, z vidika varstva pred poplavami slabe rešitve lokalne samouprave. Upoštevati je namreč treba tudi delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo (občino) in državo. Za umeščanje stavb v prostor je pristojna občina (12. člen Zakona o urejanju prostora - ZureP-1, ki je veljal v spornem času), medtem ko je pristojnost države, da v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja presoja, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo tega dovoljenja, med katerimi je na prvem mestu preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 14. člena in 54. člen in nasl. ZGO-1). V pristojnost občine spada tudi urejanje in izvedba varstva pred naravnimi nesrečami na svojem območju (prvi odstavek 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami - ZVNDN)

Sodišče se strinja s toženo stranko, da je gradnja skladna z določbami odloka o zazidalnem načrtu ter ZGO-1, da je investitor izkazal pravico graditi, da projektant izpolnjuje pogoje za projektanta, odgovorni projektanti pa pogoje za odgovorne projektante v smislu določb ZGO-1, da so pridobljena vsa predpisana soglasja, da ima PGD vse sestavine, da so poravnane vse z zakonom določene dajatve in prispevki ter da so izpolnjeni vsi pogoji, kot jih določa ZGO-1 v 66. členu ter da je organ upošteval vsa navodila drugostopenjskega organa ob vrnitvi zadeve v ponovni postopek. Ker so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, ugovori tožnikov pa so nedovoljeni oz. neutemljeni, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno in zakonito izdala izpodbijani upravni akt (gradbeno dovoljenje).

Ministrstvo je ravnalo pravilno, ko obstoja pravice graditi na zemljišču ni štelo za predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP, zaradi katerega bi bilo treba postopek odločanja o zahtevani izdaji gradbenega dovoljenja prekiniti.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1) Ali je toženka v okoliščinah konkretnega primera pri izdaji gradbenega in uporabnega dovoljenja ravnala protipravno? in 2) Ali je podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke, ki je izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo na poplavno ogroženem območju, in nastalo škodo na nepremičnini revidentke?

Sodišče ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi upravna organa preizkušala skladnost nameravane gradnje z določili prostorskega akta. Prvostopenjski organ v tej zvezi navaja le, da tožnik s tovrstnimi ugovori ne varuje svojih pravnih koristi, zato jih v tem postopku ni mogoče upoštevati, drugostopenjski organ pa obrazlaga, da tožnik ni pojasnil, kako navedbe, da projektna dokumentacija ni skladna s prostorskim aktom, vplivajo na njegovo pravno korist. Takšno stališče je napačno, saj tožnik ima pravni interes za tak ugovor in je ta tudi podan v obsegu dovoljene obnove postopka. Zato je v upravnem postopku ostalo neodgovorjeno, ali je obravnavana gradnja v resnici bližje tožnikovi nepremičnini, kot je to (brez njegovega soglasja) dovoljeno s prostorskim aktom.

Kriterij za odmero NUSZ, ki upošteva skladnost dejanske rabe nepremičnine s prostorskimi akti, ima ustrezno podlago v določbah 61. člena ZSZ/84. To pa ne velja za drugega od navedenih kriterijev iz 9. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran, tj. kriterija skladnosti dejanske rabe z rabo, opredeljeno v gradbenem dovoljenju, na podlagi katerega je bila stavba zgrajena. V predpisu tako določen kriterij že na prvi pogled izključuje vse kasnejše spremembe rabe, čeprav bi do njih prišlo legalno, npr. prek izdaje ustreznega gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti, kar bi smiselno pomenilo tudi skladnost take rabe s prostorskim aktom.

V obravnavani zadevi je ključno sporno vprašanje, ali je v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikaz dejanskega stanja objekta investitorja, ki ga namerava nadzidati in rekonstruirati, torej ali je risba objekta v času izdaje uporabnega dovoljenja, na kateri temelji projektna dokumentacija, skladna s tem dejanskim stanjem. Če je dejansko stanje različno od risbe objekta v času izdaje uporabnega dovoljenja, to pomeni, da je bilo tudi kulturnovarstveno soglasje izdano na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ne more biti podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja.

Upravna enota ob izdaji gradbenega dovoljenja ni ravnala v nasprotju s profesionalnimi standardi uradniške službe, čeprav ni uporabila standarda SIST ISO 9836. Ni namreč postopala samovoljno ali neutemeljeno odstopila od tedaj uveljavljene prakse, ko je pri presojanju pogojev iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 sledila strokovni rešitvi v PGD in na podlagi te preverila, ali je pozidanost ustrezna glede na zahteve prostorskega akta.

Dokazila pravice graditi so v zakonu opredeljena določno in izčrpno, kar po presoji sodišča pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero od v zakonu naštetih dokazil. Takšna ureditev torej smiselno izključuje vsebinsko (izven oziroma onkraj v zakonu izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja.

Tožeči stranki v tožbi, v kateri nasprotujeta izdaji gradbenega dovoljenja, nista podali vsebinskih, argumentiranih in pravno relevantnih pripomb.

Kot poudarja na podlagi določb ZGO-1 oblikovana upravnosodna praksa, so dokazila glede pravice graditi v ZGO-1 opredeljena določno in izčrpno, kar pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero izmed v zakonu naštetih dokazil. Takšna zakonska ureditev torej smiselno izkjučuje vsebinsko (izven oziroma onkraj v ZGO-1 izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja. Drugačna interpretacija opisane zakonske ureditve ni mogoča, saj bi lahko pripeljala do nedopustnega širjenja dosega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma pravnih posledic tega dovoljenja na področje stvarnopravnih razmerij.