160. člen URS

Če je ničen glavni pogodbeni pogoj, je v skladu z ustaljeno sodno prakso nična celotna pogodba. S pogodbo je bila dogovorjena obrestna mera iz 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže 1,45 % letno, kar pomeni, da je bila dogovorjena spremenljiva obrestna mera, saj se vrednost LIBOR-ja spreminja. Če bi za obrestno mero po ugotovitvi ničnosti valutne klavzule vzeli obrestno mero, kakršna je bila določena ob sklenitvi sporne pogodbe (skupna obrestna mera po pogodbi je 4,40 % letno), bi dogovorjeno spremenljivo obrestno mero spremenili v fiksno, to pa posega v pogodbena določila. Pogodba se tako ne bi izvajala brez ničnih določil, ampak z drugačnim obrestovanjem od dogovorjenega s pogodbo, kar pa seveda pomeni, da pogodba ne more obstati brez ničnega določila.

Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka izkoristila vsa možna pravna sredstva že z vložitvijo rednega pravnega sredstva, torej pritožbe. Slednjo je vložila neodvisno od volje tretjih, enako pa bi lahko storila tudi z vložitvijo ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva, pa tega ni storila.

Z vidika preizkusa izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti je bistveno, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obstoječa zakonska ureditev pravdnega postopka, ki ne omogoča obnove postopka na podlagi sodbe ESČP, v neskladju s 15. členom URS. Stališče je utemeljeno z razumnimi argumenti in ni arbitrarno. Njegova pravilnost pa ne more biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Odločitev o tem namreč spada med pristojnosti Ustavnega sodišča (1. alineja prvega odstavka 160. člena URS). Glede na zavzeto stališče o protiustavnosti obstoječe ureditve obnovitvenih razlogov in okoliščino, da so procesne predpostavke obnove (dovoljenost, pravočasnost in popolnost predloga) po ZPP tesno povezane s posameznimi obnovitvenimi razlogi, kot jih določa navedeni zakon, kakršnikoli dokončni zaključki o neobstoju teh predpostavk (še) niso možni, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso pravno pomembne.

Predpis oziroma njegova norma morata imeti učinek upravnega akta, da ju je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Neposredno morata urejati pravni položaj konkretno določenih oziroma določljivih oseb, kar pomeni, da po vsebini že pomenita odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi teh oseb na način, da izdaja nadaljnjih upravnih odločb ni potrebna. Na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 je torej Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa. Določitev območja urejanja in umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja (daljnovoda) ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov, ampak prostorsko načrtovanje, katerega namen je umestitev objekta gospodarske infrastrukture v prostor in določitev trase, po kateri bo ta linijski objekt gospodarske infrastrukture (daljnovod) potekal. Pomeni torej normiranje v javnem interesu. Umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja pa za ta zemljišča tudi že določi pravni režim, to je javnopravne omejitve z namenom varovanja gospodarske infrastrukture. Te javnopravne omejitve,

Obravnavana Uredba in Pravilnik bi se lahko presojala v upravnem sporu le, če bi šlo za akta v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Če bi bile utemeljene pritožničine navedbe, da gre pri Uredbi in Pravilniku za posamična (upravna) akta, izdana v obliki predpisa, bi ji bil zagotovljen upravni spor po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, v katerem so možni tudi ugovori kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaradi navedenega bi bilo subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 izključeno. Določeni splošni akti imajo lahko neposredni učinek, torej tudi podzakonski akti, kar pomeni, da za njihovo učinkovanje ni potrebna konkretizacija s posamičnimi akti. Vendar pa zaradi takega učinkovanja splošni akt še ni nujno tudi posamični konkretni (upravni) akt. Obravnavana Uredba in Pravilnik sta prav taka splošna akta z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov. Tako tudi nimata lastnosti posamičnega akta, saj ne učinkujeta le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb, temveč vzpostavljata pravila za (tedaj) bodoče primere in tako urejata nedoločeno število bodočih primerov in se nanaš

Sodno varstvo zoper abstraktne splošne akte je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 160. člena URS pridržano Ustavnemu sodišču Republike Slovenije. odlok, Sklep MIZŠ in Navodila MIZŠ spadajo med splošne abstraktne pravne akte, saj ne gre za individualno urejanje posamičnih razmerij. Zaradi tega ne morejo biti predmet upravnega spora, posledično pa zaradi tega ni možno tožiti prvo tožene stranke (RS), ki jih je sprejela. V konkretnem primeru ne gre za dejanja drugo tožene stranke (OŠ), ki bi bila uperjena zoper konkretnega tožnika, ampak gre le za izvrševanje abstraktne pravne norme, ki jo je bila druga tožena stranka dolžna izvrševati. Poleg tega drugo tožena stranka z zahtevo po izpolnjevanju določenih pogojev za čas zadrževanja v šoli ni delovala oblastveno.

Položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave. Glede na navedeno je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, v neskladju s 3. oziroma 4. alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave.

Za odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in zakoni je po Ustavi pristojno Ustavno sodišče (tretja in četrta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave), ki ima pri tem ustavno pooblastilo, da protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte lokalnih skupnosti odpravi ali razveljavi (prvi odstavek 161. člena Ustave). Z 58. členom ZUreP-2 je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov (v delih, opredeljenih v drugem odstavku 58. člena ZUreP-2) kot splošnih pravnih aktov ter prostorski izvedbeni akt odpravi ali razveljavi v delu, katerega zakonitost izpodbija tožnik, in drugih delih, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. S tem je bila Upravnemu sodišču podeljena pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim Ustavnega sodišča iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 160. člena ter prvega odstavka 161. člena Ustave (20. in 21. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da je bil 58. člen ZUreP-2 v neskladju z Ustavo. Sledeč navodilu iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-327/20-16 z dne 20. 1. 2022, je sodišče tožbo, vloženo zoper splošni predpis, zavrglo.

Prostorski akti, ki določajo namensko rabo prostora v Republiki Sloveniji, imajo naravo predpisa in se v sistemu delitve pravnih aktov na posamične in splošne uvrščajo med slednje. Za odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in zakoni je po Ustavi pristojno Ustavno sodišče. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da je bil 58. člen ZUreP-2, s katerim je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v pravnem sporu odločao zakonitosti prostorskih izvedbah aktov, v neskladju z Ustavo. Zato je Upravno sodišče tožbo, vloženo zoper splošni predpis zavrglo, saj ta predpis ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Upravno sodišče razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenih zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne sme uporabljati in posledično za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, ni (več) pristojno. Nepristojnost sodišča za odločanje v upravnem sporu je razlog za zavrženje tožbe.

Položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, zato ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave. Zato je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, v neskladju s tretjo oziroma četrto alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave.

Položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, zato ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave. Zato je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, v neskladju s tretjo oziroma četrto alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave.

Z 58. členom ZUreP-2 je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov (v delih, opredeljenih v drugem odstavku 58. člena ZUreP-2) kot splošnih pravnih aktov ter prostorski izvedbeni akt odpravi ali razveljavi v delu, katerega zakonitost izpodbija tožnik, in drugih delih, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. S tem je bila Upravnemu sodišču podeljena pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim Ustavnega sodišča iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 160. člena ter prvega odstavka 161. člena Ustave. Upravno sodišče razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne sme uporabljati, in posledično, da za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, ni (več) pristojno. Nepristojnost sodišča za odločanje v upravnem sporu je razlog za zavrženje tožbe.

Z 58. členom ZUreP-2 je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov (v delih, opredeljenih v drugem odstavku 58. člena ZUreP-2) kot splošnih pravnih aktov ter prostorski izvedbeni akt odpravi ali razveljavi v delu, katerega zakonitost izpodbija tožnik, in drugih delih, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. S tem je bila Upravnemu sodišču podeljena pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim Ustavnega sodišča iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 160. člena ter prvega odstavka 161. člena Ustave. Upravna sodišča razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne smejo uporabljati, in posledično, da za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, niso (več) pristojna. Nepristojnost sodišča za odločanje v upravnem sporu je razlog za zavrženje tožbe.

Z 58. členom ZUreP-2 je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov (v delih, opredeljenih v drugem odstavku 58. člena ZUreP-2) kot splošnih pravnih aktov ter prostorski izvedbeni akt odpravi ali razveljavi v delu, katerega zakonitost izpodbija tožnik, in drugih delih, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. S tem je bila Upravnemu sodišču podeljena pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim Ustavnega sodišča iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 160. člena ter prvega odstavka 161. člena Ustave. Upravna sodišča razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne smejo uporabljati, in posledično, da za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, niso (več) pristojna. Nepristojnost sodišča za odločanje v upravnem sporu je razlog za zavrženje tožbe.

Spornega Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-COV-2 (vključno z 11. členom, ki določa za pritožnico sporno nošenje mask) ni mogoče opredeliti drugače, kot da gre za splošen akt z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov.

Pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, je izključne narave. Zato je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, v neskladju s tretjo oziroma četrto alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave.

Upravna sodišča razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne smejo uporabljati, in posledično za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, niso (več) pristojna.