256. člen ZUP

V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, saj je bila tožba vložena preden je bila po poteku dvomesečnega zakonskega roka za odločitev o pritožbi vložena posebna zahteva stranke za odločitev in zato tudi še ni mogel poteči rok nadaljnjih sedmih dni za odločitev po takšni posebni zahtevi. Sodišče je zato v skladu s 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zaradi molka organa s sklepom zavrglo kot preuranjeno.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem

Tožba zaradi molka organa je bila vložena, preden je bila po poteku dvomesečnega zakonskega roka za odločitev o pritožbi vložena posebna zahteva stranke za odločitev in še ni mogel poteči rok nadaljnjih sedmih dni za odločitev po takšni posebni zahtevi.

Tožničina vloga z dne 18. 3. 2019 je po vsebini zahteva za izdajo odločbe. O takšni zahtevi je tožena stranka dolžna odločati na način in v rokih iz ZUP, kar v konkretnem primeru prav tako očitno ni bilo storjeno. Zato je tožnica toženko upravičeno pozivala, da o njeni zahtevi izda odločbo, oziroma da odloči o pritožbi. Iz tožbe in spisov tudi sledi, da je tožnica toženo stranko pozivala k odločitvi na predpisan način in v predpisanih rokih. Česar pa le-ta ni storila, temveč je, kot rečeno, odgovarjala le z dopisi in s tem na način, ki ne zadosti zahtevam iz ZUP, ki se nanašajo na odločanje organov v upravnem postopku. To pa pomeni, da tožena stranka o vlogi tožeče stranke ni odločila in so zato izpolnjeni pogoji za odločanje sodišče o tožbi zaradi molka organa.

Nad tožničinim delodajalcem je bil 18. 9. 2017 začet stečajni postopek, zato ji je 29. 1. 2018 stečajna upraviteljica odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 104. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo 22. 2. 2018. Dne 30. 4. 2018 (vhodni žig) je Sklad prejel tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. V skladu s 1. alinejo drugega odstavka 18. člena ZJSRS je pogoj za pridobitev pravic, da je delavec svoje pravice prijavil v rokih in na način, določen v zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji za prijavljanje terjatev. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da obstoj tega pogoja ni sporen. Dne 11. 6. 2018 je bil izdan sklep o preizkusu terjatev. Sestavni del je bil končni seznam preizkušenih terjatev z dne 28. 5. 2018, v katerem sta bili prerekani tožničini terjatvi za izplačilo plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja in odpravnine, tožnica pa napotena na pravdo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila z izpodbijanima odločbama tožničina zahteva za priznanje pravic po ZJSRS utemeljeno zavrnjena, ker ni vložila tožbe na ugotovitev obsto

Za vložitev tožbe v obravnavanem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pogoji niso izpolnjeni ne po določbi 63. člena in ne po 72. členu ZDSS-1. Čeprav je dokazno breme na strani tožnice za zatrjevana dejstva, ni z ničemer dokazala svojih trditev, da je bila dne 27. 2. 2019 zoper prvostopno odločbo toženca z dne 21. 2. 2019 vložena pritožba. Dne 28. 3. 2019, ko je bila vložena zahteva za izdajo odločbe, pa tudi, če bi bila pritožba vložena, še ni potekel rok določen za izdajo odločbe. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se skladno z 11. členom ZPIZ-2 uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker ZPIZ-2 roka za odločbo o pritožbi ne določa, se upošteva rok, določen v 256. členu ZUP. Po tej določbi mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo.

Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji, ki jih določa zakon. ZUS-1 takšne pogoje (t.i. procesne predpostavke) ureja v prvem odstavku 36. člena. Na obstoj teh predpostavk skladno z drugim odstavkom istega člena ZUS-1 pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči. Tako med drugim sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sklep o prekinitvi upravnega postopka je procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Njegov edini pravni učinek je v tem, da do nastopa v njem predvidene okoliščine (v konkretnem primeru do nastopa pravnomočnosti odločitve o izdaji vodnega soglasja) upravni postopek ne teče in da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje. Glede na določbe ZUP (153. člen) pritožba zoper sklep, s katerim se prekine upravni postopek, ne zadrži izvršitve sklepa; kot že rečeno, v času prekinitve upravni postopek ne teče, v tem času se ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom pre

Tožnik je po poteku dvomesečnega roka za odločitev o pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo toženki poslal poziv oziroma zahtevo za izdajo odločbe o vloženi pritožbi v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1. O tožnikovi pritožbi pritožbeni organ še ni odločil do vložitve tožbe v upravnem sporu, niti sodišče nima podatka, da bi odločil do dneva izdaje te sodbe, zato je tožba zaradi molka organa utemeljena.

Ni sporno, da je tožnik po poteku dvomesečnega roka za odločitev o pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo toženki poslal poziv oziroma zahtevo za izdajo odločbe o vloženi pritožbi v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1. Prav tako ni sporno, da o tožnikovi pritožbi pritožbeni organ še ni odločil do vložitve tožbe v upravnem sporu.

28. člen ZUS-1 ne določa kot procesne predpostavke, da stranka izkaže, da je drugostopenjski organ pritožbo, ki je bila vložena pri prvostopenjskemu organu dejansko prejel. Te informacije stranka navadno niti ne prejme, prav tako je ni dolžna zahtevati od organa prve stopnje. Izkazati mora le, da je pritožbo pravilno vložila.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo vložila 7. 6. 2017, obravnavano tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa o tej pritožbi pa je vložila 14. 6. 2017, torej pred potekom dvomesečnega roka za odločitev o pritožbi. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj pretečenega dvomesečnega roka za odločanje o pritožbi iz 256. člena ZUP. To pomeni, da je tožeča stranka tožbo zaradi molka organa vložila prezgodaj.

Čeprav bi drugostopenjski organ o pritožbi moral odločiti v drugi polovici meseca januarja 2016, zamuda traja že več kot mesec. Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo zaradi molka organa pojasnjuje samo to, da pritožbe rešujejo po vrstnem redu glede na datum izdaje odločbe ter da predmetna pritožba še ni rešena, ker so v obravnavi pritožbe zoper odločbe, izdane v mesecu marcu 2015 in da zaradi velikega pripada pritožbenih zadev prihaja pri reševanju pritožb do prekoračitve zakonsko določenih rokov za izdajo odločbe, je očitno, da bi brez vložitve tožbe zaradi molka organa tožena stranka še več mesecev reševala pritožbo tožnice glede na to, da je na primer zamuda pri odločanju o pritožbi zoper začasno odločbo o odvzemu otroka že presegla 7 mesecev. To je očitno preveč pavšalna utemeljitev več kot enomesečnega časovnega zaostanka v tako pomembni vrsti zadeve, da bi jo sodišče lahko štelo za opravičeno zamudo, saj tožena stranka niti ne navaja, ali zadevo obravnava prednostno, tako kot to zahteva ZZZDR, ali se omenjeni povečani pripad nanaša na odločite o odvzemih otrok, ali tudi na druge vrste zadev, ki morebiti zaradi narave stvari niso tako nujne. Z vidika na

Tožnik ni postopal pravilno, ko je drugostopenjskemu organu v upravnem postopku poslal novo zahtevo, da po vsebini odloči o pritožbi, ko je še tekel pritožbeni postopek in se rok za izdajo drugostopenjske odločbe o pritožbi tožnika zoper sklep o zavrženju pritožbe še ni iztekel. Rok za vsebinsko odločitev drugostopenjskega organa o pritožbi pa se ni iztekel niti ob vložitvi tožbe. Tožnik bi bil šele po izteku tega roka in v primeru, če v njegovi pritožbi drugostopenjski organ v tem roku ne bi odločil, upravičen podati zahtevo iz drugega odstavka 72. člena ZDSS-1. V kolikor tožena stranka tudi v tem dodatno postavljenem roku sedmih dni ne bi sprejela odločitve, bi se štelo, da je nastopil molk drugostopenjskega organa in bi tožnik lahko vložil tožbo zaradi molka organa. Ker je tožnik vložil tožbo pred potekom predpisanih rokov, jo je sodišče prve stopnje v skladu s 75. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo kot preuranjeno. Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve s strani upnika je, da mora upnik za verjetno izkazat obstoj terjatve ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče terjatve tožnika do to

V konkretnem primeru je po vložitvi tožnikove zahteve za ugotovitev telesne okvare in za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo z dne 13. 9. 2013 nastopil molk organa prve stopnje in je tožnik postopal pravilno, ko je dne 3. 4. 2015 vložil pritožbo na organ druge stopnje in zahteval odločitev o zahtevi. V skladu z določbo 256. člena ZUP ima upravni organ druge stopnje na razpolago dvomesečni rok, v katerem mora sprejeti odločitev o pritožbi. Glede na vložitev pritožbe na drugostopenjski organ je rok za sprejem odločitve drugostopenjskega organa pričel teči dne 4. 4. 2015 in se je iztekel dne 4. 6. 2015. Šele po tem datumu, če o pritožbi drugostopenjski organ toženke ne bi odločil, bi bil tožnik upravičen podati zahtevo po 72. členu ZDSS-1 in če tožena stranka niti v tem dodatnem 7 dnevnem roku ne bi sprejela odločitve, bi lahko vložil tožbo zaradi molka organa. Ker tožnik ni ravnal v skladu z določbo 72. člena ZDSS-1 in je vložil tožbo v času, ko še ni potekel rok za izdajo odločbe pri organu na drugi stopnji, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo tožbo kot preuranjeno v skladu s 75. členom ZDSS-1.

Tožnik je v predsodnem postopku zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, vložil pritožbo. Ker drugostopenjski organ v roku, v katerem mora skladno z ZUP odločiti o pritožbi (2 meseca), o pritožbi ni odločil, je tožnik zaradi molka drugostopnemu organu poslal urgenco in poziv, da o njegovi pritožbi odloči v roku 7 dni od dneva prejema poziva. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil poziv preuranjen in da zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1, da bi se štelo, da gre za molk organa. Vloga je bila na pošto oddana priporočeno dne 24. 4. 2014, to je na zadnji dan, ko bi moral drugostopenjski organ odločiti o pritožbi, vendar je pri tem bistveno, da je drugostopenjski organ navedeno zahtevo oziroma urgenco prejel 25. 4. 2014, kar je razvidno tudi iz dohodne štampiljke na zahtevi, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Sedem dnevni rok za izdajo odločbe je začel teči že po izteku dvomesečnega roka, določenega za odločitev o pritožbi. To pa pomeni, da gre za molk organa, saj so izpolnjeni pogoji določeni v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1. Ker je bila tožba

Tožena stranka, ki ima javno pooblastilo za izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja, bi morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v skladu s predpisi, na podlagi katerih odloča. Tožena stranka je grobo in očitno kršila predpise (Pravila), ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in zaradi tega tožeči stranki povzročila škodo. Pri odločanju o pravicah mora biti organ, ki izdaja upravne odločbe še posebej previden in natančen, saj lahko sicer pride do velike škode.

Med strankami ni sporno, da je tožnik z vlogo z dne 3. 10. 2013 umaknil pritožbo zoper gradbeno dovoljenje. To vlogo je sicer naslovil „preklic pritožbe zoper izdajo gradbenega dovoljenja“, vendar tudi po presoji sodišča ni dvoma, da je tožnik z njo umaknil navedeno pritožbo. Samo to dejstvo pa je pomembno za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa.

Rok dveh mesecev je torej skrajni rok in ne minimalni, kar pomeni, da ga je zakonodajalec predvidel za zahtevnejše zadeve. Daljšega roka za reševanje pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka, končanega z "okoljskim upravnim aktom" tudi ZVO-1 ne predvideva.

Tožnik je vložil tožbo zoper ugotovitveno odločbo. Zoper to odločbo je v predsodnem postopku pri tožencu vložil pritožbo, novo zahtevo za izdajo odločbe pa, še preden je potekel rok za izdajo odločbe, določen v 256. členu ZUP. Ker tožnik ni postopal skladno z določbo 72. člena ZDSS-1 (po kateri se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta; stranka pa sme vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, tudi v primeru, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh), niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe po navedeni določbi, zato jo je potrebno zavreči (75. člena ZDSS-1). Tožba je bila preuranjeno vložena, ne sicer zaradi tega, ker je bila vložena zoper ugotovitveno odločbo toženca, ampak zato, ker ob vložitvi nove zahteve za izdajo odločbe o pritožbi še ni pretekel rok za izdajo odločbe. Za ugotovitev, ali je tožba v tem primeru dopustna, ne zadostuje le dejstvo, da je od dneva vložitve nove zahteve preteklo še nadaljnjih 7 dni, pač pa tudi, da je nova zahteva za izdajo odločbe vložena po preteku roka za izdajo in vročitev odločbe o pritožbi.

Pri izdaji drugostopnih odločb res ni bil upoštevan rok iz 256. člena ZUP, vendar pa to samo po sebi še ne pomeni nezakonitosti izdanih odločb. V takšnem primeru lahko stranka postopa v skladu z določili, ki veljajo za molk drugostopenjskega organa.