51. člen ZVO-1A

Ministrstvo mora v postopku odločanja o vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja presoditi, ali upravljavec za napravo, za katero zahteva to dovoljenje, potrebuje pravnomočno okoljevarstveno soglasje. Pridobitev okoljevarstvenega soglasja pa je skladno s 50. členom ZVO-1 potrebna pred začetkom izvajanja posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje. Za določene vrste posegov v okolje je namreč zaradi njihove velikosti, obsega, lokacije ali drugih značilnosti, ki lahko vplivajo na okolje, presoja vplivov na okolje obvezna (drugi odstavek 51. člena ZVO-1).

Presojo „ustreznosti“ oziroma sprejemljivosti vplivov na podlagi PVO mora opraviti pristojni upravni (javni) organ, določen z zakonom (51. člen ZVO-1, v povezavi z 111. členom ZON).To izrecno poudarja tudi SEU. Kritična presoja ne pomeni, da organ sam preverja, ali so številne ugotovitve, ki izhajajo iz PVO oziroma dodatka k PVO, pravilne, saj z znanjem, ki je zbir strokovnih študij, niti ne razpolaga. Kritična presoja pa pomeni, da mora organ presoditi, ali informacije, ki izhajajo iz predloženega PVO in dodatka PVO, omogočajo celovite, natančne in dokončne ugotovitve ter sklepe, ki lahko odstranijo vsak razumen znanstven dvom glede učinkov predvidenih del in ukrepov za omilitev vplivov oziroma izravnavo škode, ali pa iz PVO izhajajo nejasnosti, nedoslednosti, nasprotujoča stališča in nepopolni zaključki, saj v takem primeru svoje presoje oziroma odločitve nanj ne more opreti. V postopku prevlade javnega interesa je treba presojati vse tiste vplive na okolje in na vse tiste vrste, od katerih je odvisno uresničenje varstvenih ciljev za habitatne tipe in vrste, za katere je Natura 2000 območje določeno, in odločiti o vseh pogojih, pod katerimi je poseg za kvalifikacijske vr

Ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v predhodnem postopku presoje vplivov na okolje, ki je bila zavržena, hkrati pa je bilo z istim aktom tudi odločeno, da je za predmetni poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. To pomeni, da je bilo v celoti odločeno o predmetu predhodnega postopka, odločitev, ki jo je organ sprejel, pa je ravno odločitev, ki jo je tožnik zasledoval s svojo zahtevo za udeležbo v tem postopku in kar izrecno zatrjuje tudi v tožbi, tj. da je treba za nameravani poseg v prostor izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Tožnik si torej s svojo udeležbo v predhodnem postopku ne more izboljšati pravnega položaja, ker se o vprašanjih, zaradi katerih želi biti tožnik udeležen v postopku, niti ne bo odločalo v tem postopku, saj je ta pravnomočno zaključen. Tožnik bo lahko svoje pravice in pravne koristi v zvezi z nameravanim posegom varoval v nadaljnjih postopkih presoje vplivov na okolje in pridobivanju okoljevarstvenega soglasja (ki ga mora nosilec posega sprožiti, če želi pridobiti gradbeno dovoljenje).

Sodišče v obravnavani zadevi poudarja, da organ svoje odločitve ne more zgolj opreti na zaključke PVO, temveč ga mora kritično presoditi. Dolžan je preveriti ustreznost izhodišč in metod ocenjevanja vplivov posega, njihovih učinkov in pričakovanih sprememb v obremenitvi okolja (13. člen Uredbe o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave, v nadaljevanju Uredba o vsebini PVO). Prizadevati si mora tudi, da se morebitne nejasnosti, protislovja, pomanjkljivosti ali nelogičnosti odpravijo. Kajti le razumljiva, konsistentna in prepričljiva PVO, ki vsebuje konkretne podatke po posameznih poglavjih iz 3. člena Uredbe o vsebini PVO, omogoča (pravilno) presojo njegove vsebine oziroma vplivov posega na okolje. Če nasprotja in pomanjkljivosti niso odpravljena, pa mora utemeljiti, zakaj kljub temu šteje, da nameravani poseg ne bo povzročil prekomernih obremenitev okolja. Zgolj tako utemeljena odločitev namreč sodišču omogoča presojo njene pravilnosti. Glede na to, da so za kakovost zraka pomembna onesnaževala, ki jih določata navedeni uredbi in da mora PVO vsebovati opis obstoječega stanja okolja kot tudi vplive nameravanega posega na emisije on

Pri presoji, ali je v zvezi z načrtovano gradnjo potreben predhodni postopek oziroma presoja vpliva na okolje, so bili upoštevani zgolj vplivi načrtovanega posega, ne pa tudi s slednjim prostorsko in funkcionalno povezani že izvedeni posegi - obstoječe odlagališče oziroma že zgrajeni objekti. Enako izhaja tudi iz izpodbijane in drugostopne odločbe, ki sledita navedeni strokovni oceni ter izhajata iz napačne ugotovitve o tem, da načrtovana gradnja ni funkcionalno in prostorsko povezana z obstoječim odlagališčem, pri tem pa spregledata, da so del slednjega tudi obstoječi objekti, zgrajeni za namen odlagališča, ki bodo glede na PGD vključeni (tudi) v zbirni center (in tudi umeščeni znotraj ograje zbirnega centra), iz česar vsekakor izhaja povezanost načrtovanega in obstoječih posegov v smislu citiranih določil Uredbe.

Ko gre torej za objekt, za katerega je treba opraviti tudi presojo sprejemljivosti po predpisih o ohranjanju narave (za kakršnega nesporno gre v obravnavanem primeru), je odločitev o tej presoji vsebovana v odločitvi o izpolnjevanju pogojev za izdajo okoljevarstvenega soglasja, ta pa je po prvem odstavku 50. člena GZ sestavni del odločitve v gradbenem dovoljenju, izdanem v integralnem postopku. Presoja iz četrtega odstavka 6. člena Habitatne direktive se kot določba, ki pomeni odstopanje od merila za izdajo soglasja, določenega v tretjem odstavku tega člena (zaradi česar je treba to določbo direktive razlagati ozko), lahko uporabi šele po tem, ko so bile posledice posega preučene v skladu z določbami navedenega tretjega odstavka 6. člena Habitatne direktive. Da se lahko šteje, da so bile posledice posega preučene v skladu s tretjim odstavkom 6. člena Habitatne direktive, pa mora presoja zajeti vse zaščitene habitatne tipe in vrste na vplivnem območju posega. Navedeno pomeni, da je odločba o prevladi druge javne koristi nad koristjo ohranjanja narave, vedno tudi odločba o okoljevarstvenem soglasju v delu, ki se nanaša na naravo, saj se z njo da soglasje k neugod

Pravnomočna mora postati odločitev v predhodnem postopku po 51.a členu ZVO-1 o tem, da je za napravo treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, da bi se postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, ki je bil prekinjen prav iz tega razloga, lahko nadaljeval z odločitvijo o njegovem zavrženju, ker tožnik ni pridobil pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja.

Direktiva o presoji vplivov na okolje določa jasno obveznost, da je treba v zvezi s projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje, opraviti presojo vplivov na okolje pred njihovo izvedbo. To obveznost določa tako za projekte za katere je ta presoja obvezna (Priloga I) kot tudi za tiste, za katere je treba to ugotoviti po izvedenem predhodnem postopku (Priloga II). Če je treba presojo vplivov na okolje opraviti pred posegom, je logično, da je treba tudi odločitev o tem, ali je treba opraviti tako presojo ali ne, sprejeti pred nameravanim posegom. ZVO-1 nima določb, ki bi na splošno urejale naknadno izvedbo predhodnega postopka, niti določbe 51.a člena ne omogočajo take razlage. Izvedba predhodnega postopka na naknadno vlogo nosilca posega, tj. po tem, ko je bil poseg že izveden, na podlagi določb ZVO-1 ni možna. Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča EU je treba pri morebitni naknadni presoji okoljskih vplivov upoštevati tudi vplive od vzpostavitve objekta dalje in ne le morebitnih bodočih vplivov, zato odločanje o tem ni mogoče le na projektni dokumentaciji in brez upoštevanja stanja v naravi. Na postavljeno vprašanje iz predloga za dopustitev revizije je

Tožnika sta v upravnem postopku uveljavljala pravice iz Direktive 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 5. 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo, iz javno objavljenih podatkov toženke pa izhaja, da je Evropska komisija januarja 2013 državi RS za Celinsko območje (kamor spada območje Mestne občine Novo mesto) izdala uradni opomin ravno zaradi kršitve te Direktive 2008/50/ES ter preseganja PM10 delcev, sedaj pa stopnjuje ukrepanje in je izdala obrazloženo mnenje, ker po njenem mnenju negativni obseg, trajanje in trend preseganja lahko kažejo, da ukrepi v načrtih za kakovost zraka ne zadostujejo. Glede na navedeno bo toženka morala pojasniti, ali je pri ugotavljanju vplivov nameravanega posega upoštevala to stališče in kako.

Po ddoločbi drugega odstavka 64. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 54. člena ZVO-1 za priznanje pravnega interesa tožnikoma zadošča že to, da je C. domačija v PVO določena znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi. Kolikor gre za omilitvene ukrepe, jih je torej treba konkretno določiti že v izreku odločbe. Omilitveni ukrepi so vsebina okoljevarstvenega soglasja, zato se mora toženka do omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v PVO, konkretno opredeliti, tožnikoma pa je treba omogočiti, da se o teh omilitvenih ukrepih izrečeta (9. člen ZUP).

Gozdna prometnica in še manj gozdna vlaka ni sinonim za cesto, kot ta dva pojma v izpodbijani odločbi neutemeljeno enači toženka. Bistveno za cesto je to, da je namenjena prometu. Gozdna vlaka pa je grajena ali negrajena gozdna prometnica, namenjena spravilu lesa s spravilnimi sredstvi. Ureditev RS ni v nasprotju z Direktivo 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, zadnjič spremenjene z Direktivo 2014/52/EU Evropskega parlamenta in sveta, njena neposredna uporaba pa v tem primeru ni mogoča.

S podaljšanjem obratovanja jedrske elektrarne so predvideni oziroma že izvedeni posegi, in sicer gre za izgradnjo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, zgradbo za manipulacijo z radioaktivnimi odpadki in izgradnjo skladišča NSRAO, poleg tega navajajo, da so predvidene nekatere spremembe v jedrski elektrarni. Tudi iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so ti posegi predvideni oziroma so zanje že izdani ustrezni upravni akti, vendar pa se toženka do teh posegov ni izrecno opredelila.

Na področju varstva okolja je polno upoštevanje zakonskih določb, ki urejajo kontradiktornost postopka, bolj izraženo kot v drugih postopkih, zlasti zaradi velikega obsega potrebnih informacij, prepletenosti vplivov in kompleksnosti presoje njihovih učinkov na okolje. Ob upoštevanju navedenega sodišče zaključuje, da zadostnega dialoga med toženo in tožečo stranko v konkretnem primeru ni bilo, saj bi se morala tožena stranka, po tem, ko ji je tožeča stranka predložila novo varnostno poročilo, najprej opredeliti do tega poročila in šele nato sprejeti svojo odločitev, ne pa njegove vsebine upoštevati kot podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ne da bi bila tožeča stranka seznanjena z (ne)uspehom take dopolnitve.

Sodišče se strinja s toženko, da je prizadeta stranka zadostila zahtevi po opredelitvi okoliščin, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve z močnimi vibracijami zaradi miniranja. Presoja pravnega interesa je odvisna od vsebine pravnih norm, ki urejajo postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja. V konkretni zadevi je to Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih za dela pri razstreljevanju, kadar gre za raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin, izvajanje drugih rudarskih del in izvajanje razstreljevalnih del v drugih dejavnostih, na katerega se sklicujeta tako poročilo o vplivih na okolje kot prvostopenjski upravni organ.

Pogojevanje udeležbe v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja s pravnim interesom posameznika, s čimer je izključeno vlaganje actio popularis, je skladno z Direktivo 2011/92/E2 in Aarhuško konvencijo. Zato ne drži tožnikova navedba, da lahko zoper predmetno okoljevarstveno soglasje navaja vse kršitve, saj bi to držalo le v primeru, če bi bil tudi del „zadevne javnosti“, torej če bi bilo ugotovljeno, da izkazuje pravni interes za vstop v ta postopek.

Pravno zmotno je tudi tožbeno stališče, da v primeru obstoja že zgrajenega objekta na tem območju oziroma v primeru t. i. legalizacije objekta presoje vplivov na okolje ni mogoče izvesti, ker slovenska zakonodaja tega postopka ne bi predpisovala. Naslovno sodišče je že pojasnilo, da se postopek za izdajo soglasij k gradbenemu dovoljenju za že obstoječ oziroma zgrajen objekt s stališča pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka izdaje gradbenega dovoljenja in potrebnih soglasij v primeru šele načrtovane oziroma nameravane gradnje objekta. T. i. legalizacija ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja in soglasij k gradbenemu dovoljenju pod enakimi pogoji, kot jih določajo predpisi za gradnjo šele načrtovanega objekta, torej skladno z vsemi določbami relevantnih predpisov, ki se nanašajo na gradnjo novih objektov.

Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je prvostopenjski upravni organ ugotovil neizpolnjevanje pogoja iz javnega razpisa, ki bi moral biti izpolnjen na dan oddaje vloge (nima okoljevarstvenega soglasja), je bila zavrnitev vloge tožeče stranke pravilna. Na takšen zaključek tudi ne vpliva zatrjevana bistvena kršitev določbe 9. člena ZUP, ki naj bi jo zagrešil prvostopenjski upravni organ s tem, ko tožeče stranke ni seznanil z vsebino informacij, ki jih je prejel od ARSO, ker takšna kršitev ni izkazana, pri čemer je nesporno, da tožeča stranka na dan oddaje vloge ni izpolnjevala enega od razpisnih pogojev.

Izvajanje izvirnih pristojnosti občine pomeni sprejem in izvedbo ustreznih ukrepov na teh področjih, ne pomeni pa, da gre v konkretnih upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih drugih subjektov, za njene neposredne in na zakon oprte osebne koristi in s tem pravni interes v smislu prvega odstavka 43. člena ZUP.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da pri podaljšanju obstoječih dovoljenj, brez del ali posegov, ki bi spreminjali fizično stvarnost območja, ne gre za projekt iz Direktive 2011/92/EU. Pri preverjanju, ali so zaradi podaljšanja obratovanja D. predvidene tudi spremembe na predmetnem objektu v smislu del ali posegov, ki bi spreminjali fizično stvarnost območja, je treba upoštevati vsa dela oziroma fizične posege na jedrskem objektu, kot je ta določen v i. točki 2. člena Konvencije o jedrski varnosti in 24. točki 3. člena ZVISJV (oziroma 29. točki 3. člena ZVISJV-1).

Tožnik je dovolj določno navedel, da bo nameravani poseg vplival na njegovo nepremično premoženje in zdravje, to pa so pravne koristi, ki jih glede na določbo 51. člena ZVO-1 lahko varuje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Glede tega res ni predložil ustreznih dokazov, vendar iz upravnih spisov ni razvidno, da bi ga prvostopenjski upravni organ k temu pozval, kar bi po določbi drugega odstavka 142. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 140. člena ZUP moral.