82. člen ZVO-1-UPB1

Ministrstvo mora v postopku odločanja o vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja presoditi, ali upravljavec za napravo, za katero zahteva to dovoljenje, potrebuje pravnomočno okoljevarstveno soglasje. Pridobitev okoljevarstvenega soglasja pa je skladno s 50. členom ZVO-1 potrebna pred začetkom izvajanja posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje. Za določene vrste posegov v okolje je namreč zaradi njihove velikosti, obsega, lokacije ali drugih značilnosti, ki lahko vplivajo na okolje, presoja vplivov na okolje obvezna (drugi odstavek 51. člena ZVO-1).

S podaljšanjem obratovanja jedrske elektrarne so predvideni oziroma že izvedeni posegi, in sicer gre za izgradnjo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, zgradbo za manipulacijo z radioaktivnimi odpadki in izgradnjo skladišča NSRAO, poleg tega navajajo, da so predvidene nekatere spremembe v jedrski elektrarni. Tudi iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so ti posegi predvideni oziroma so zanje že izdani ustrezni upravni akti, vendar pa se toženka do teh posegov ni izrecno opredelila.

Tožnica pri zatrjevanju o izkazanem pravnem interesu ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z določbami prostorskih aktov, ker odlaganje odpadkov na spornem zemljišču naj ne bi bilo dovoljeno. Poleg tega izdano okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja dovoljenja za (morebitno) spremembo namenske rabe zemljišča, saj je ohranjen nadzor nad skladnostjo namena vnosa zemeljskega izkopa z namensko rabo zemljišč, ki je v pristojnosti ustreznih inšpekcijskih služb.

Stranka je pravni interes za udeležbo v postopku izkazala s sklicevanjem na to, da je lastnica zemljišča, ki meji na zemljišče, na katerem se izvaja dejavnost, ki je predmet obravnavanega okoljevarstvenega dovoljenja.

Po presoji sodišča je tožnica z navedbami o emisijah smradu, organskih snovi in hrupa, s katerimi oporeka ustreznosti ukrepov, določenih za izpolnitev pogojev iz 17. člena ZVO-1, dovolj določno zatrjevala, da bodo emisije v okolje presegale predpisane mejne vrednosti, to pa so pravne koristi, ki jih glede na določbo prvega odstavka 83. člena ZVO-1 lahko varuje v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja.

Postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja je načeloma namenjen varovanju okolja in zdravja ljudi in ne ekonomskega položaja lastnikov sosednjih zemljišč. Kaj takega ne izhaja niti iz drugih določb ZVO-1. Povedano velja tudi za Uredbo o odpadkih, posebno za člene od 36 do 42, ki se nanašajo na izdajo okoljevarstvenega dovoljenja izvajalcem obdelave odpadkov. Tudi iz določb 10. člena Uredbe o odpadkih, ki jih navaja že drugostopenjski organ v svoji odločbi, izhaja namen varovanja okolja in zdravja ljudi, ne pa ekonomskega položaja lastnikov sosednjih zemljišč. Tožnica sama pa tudi ne obrazloži, da bi varstvo koristi, ki jo v smislu zmanjšane vrednosti svojih nepremičnin želi ščititi v zadevnem upravnem postopku, izhajalo iz določb (ali njihovega namena) ZVO-1 ali Uredbe o odpadkih. Interes osebe, da se vrednost njene nepremičnine ne zmanjša zaradi dejavnosti, ki se opravlja na sosednjem zemljišču, torej ni predmet upravne stvari odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Tožnica teh koristi v obravnavani zadevi s predpisi, ki jih je treba uporabiti v tem postopku, ne more učinkovito varovati. V razmerju do upravne stvari, ki je predmet zadevnega postopka, ima zat

Po določbi četrtega odstavka 84.a člena ZVO-1 pridobijo položaj stranskega udeleženca vse osebe, ki so pred objavo javnega naznanila zahtevale priznanje statusa stranskega udeleženca in lahko v nadaljevanju postopka izkažejo svoj pravni interes, kakor tudi osebe, ki so v 30 dneh od objave javnega naznanila vložile zahtevo za vstop v postopek in so prav tako izkazale svoj pravni interes. Namen navedene določbe je v določitvi prekluzije vlaganja zahtev za udeležbo v postopku, saj je vstop v postopek mogoče zahtevati najkasneje v 30 dneh od javnega naznanila (ne pa tudi več kasneje).

Tretji odstavek 41. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih ne vzpostavlja finančnega jamstva sui generis, temveč gre za poroštvo, ki je lahko oblikovano v skladu s splošno zakonsko ureditvijo OZ. Po določbah tega zakona (XXIX. poglavje) je poroštvo oblika utrditve dolžnikove obveznosti do upnika, in sicer je to oblika osebnega zavarovanja, ki nastane s poroštveno pogodbo med upnikom in porokom, s katero se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil (1012. člen OZ). Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno (1013. člen OZ). Poroštvo se lahko da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno vsebino (prvi odstavek 1016. člena OZ). Pri čemer je, kar izhaja tudi iz nadaljnje ureditve poroštva v XXIX. poglavju OZ, temeljna značilnost poroštva akcesornost porokove zaveze, gre namreč za zavezo k izpolnitvi tuje obveznosti in s tem zavarovanje pred rizikom insolventnosti glavnega dolžnika. Glede na opisano ureditev iz OZ dolžnik ne more biti porok za svojo lastno obveznost, saj v tem primeru že pojmovno ni mogoče govoriti o dodatni utrditvi dolžnikove obveznosti.

O podaljšanju veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja odloča ministrstvo, vendar ne po uradni dolžnosti, kot zmotno navaja tožeča stranka v tožbi, ampak na podlagi zahteve, ki jo mora imetnik okoljevarstvenega dovoljenja vložiti najpozneje tri mesece pred iztekom veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja. Ker je tožeča stranka vlogo za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja, izdanega na podlagi 82. člena ZVO-1, vložila po preteku s prvim odstavkom 7. člena ZVO-1E določenega roka, jo je prvostopni organ tudi po presoji sodišča pravilno zavrgel kot prepozno.

Namen pravice do izjavljanja je zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti. Na odločitev organa pa enako kot opredelitev in ugotovitev pravno relevantnih in spornih dejstev vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo uporabil ter kako jih bo razlagal. Pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje iz 82. člena ZVO-1 je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za druge naprave.

Tožnik zemeljskega izkopa ni uporabil na gradbišču, kjer je nastal, niti na drugem gradbišču, kjer je tudi sam investitor, ampak ga je vnesel na najboljše kmetijsko zemljišče.

Vprašanje, ali je bila tožnikova vloga za izdajo vodnega soglasja popolna, je v obravnavani zadevi sporno. Ker o tem vprašanju še ni bilo pravnomočno odločeno, bi moral upravni organ postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja bodisi prekiniti do pravnomočne odločitve o zavrženju tožnikove vloge za izdajo vodnega soglasja, bodisi bi moral sam preveriti, ali je bila tožnikova vloga za izdajo vodnega soglasja popolna.

Zakonodajalec je položaj občine kot lokalne samoupravne skupnosti v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja iz 82. člena ZVO uredil tako, da je v petem odstavku 84. člena ZVO-1 določil, da ministrstvo pošlje izdano okoljevarstveno dovoljenje iz 82. člena tega zakona pristojni inšpekciji in občini, na katere območju se nahaja naprava (za katero je dovoljenje izdano). Dejstvo, da zakon določa, da se odločba pošlje (ne pa vroči) določenemu organu oziroma subjektu, pomeni, da takšnega organa oziroma subjekta ne šteje za stranko v upravnem postopku.

Ugotovitev, ali je izpolnjen pogoj iz 5. alinee petega odstavka 70. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, je bistvena za odločitev, ali lahko upravljavec obstoječega odlagališča pridobi okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča za odlaganje obdelanih komunalnih odpadkov po 16. 7. 2009. Ta ugotovitev iz prvostopenjskega upravnega akta ne izhaja, oziroma je pomanjkljivo obrazložena.

Ko gre za okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov na način vnosa zemeljskega izkopa, v predpisih nikjer ni določeno, da je pogoj za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov v gozdu oziroma gozdnem prostoru soglasje Zavoda za gozdove Slovenije. Izdaja predmetnega dovoljenja še ne pomeni, da je mogoče samo na njegovi podlagi posegati v gozd ali gozdni prostor. Ne glede na to, ali je za predmetni poseg treba pridobiti gradbeno dovoljenje ali ne, mora investitor pred posegom v gozd ali gozdni prostor pridobiti soglasje Zavoda za gozdove Slovenije, in sicer kot predhodno soglasje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ali kot samostojen akt, če dovoljenje ni potrebno.

Lokalna skupnost ne more biti stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za druge naprave po 82. členu ZVO-1 že po samem zakonu, izkazala pa ni niti pravnega interesa za pridobitev položaja stranskega udeleženca.

V obravnavani zadevi predlog za obnovo ni bil formalno nepopoln, saj ne gre za primer, ko tožnica v njem ne bi navedla, na čem temelji njen pravni interes, in bi jo bilo treba zaradi tega pozvati na dopolnitev vloge. S tem ko je trdila, da ji pripada pravica do udeležbe v postopku na podlagi 73. člena ZVO-1, je omogočila preizkus okoliščine, na katero je oprla predlog (pravni interes za udeležbo v postopku), torej ali se ima kot lokalna skupnost pravico udeležiti obravnavanega postopka.

Dejstvo, da je tožnikova hiša del projektnih rešitev, zaradi česar ima pravico sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne more pomeniti podlage za sodelovanje v postopku, katerega predmet je ugotavljanje izpolnjevanja zahtev s področja predpisov o hrupu, ki jim mora zadostiti letališče in kar je bilo predmet odločanja v konkretnem postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Položaj stranskega udeleženca pridobi oseba, ki ji ta položaj materialni predpis neposredno priznava s tem, da jo v svoji določbi izrecno navede kot stransko udeleženko, in tudi oseba, za katero iz vsebine materialne določbe (torej posredno) izhaja, da je njeno sodelovanje v konkretnem postopku potrebno zaradi zavarovanja njenega pravnega položaja, ki ga ta predpis varuje.

Zakonodajalec je pristojnost med državo in lokalno skupnostjo na področju sežiganja oziroma sosežiganja odpadkov razmejil v določbah 20., 82., 148. in 149. člena Zakona o varstvu okolja – ZVO-1. Ker že iz jezikovne razlage citiranih določb ZVO-1 jasno izhaja, da je sežiganje oziroma sosežiganje odpadkov v pristojnosti države, tudi odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski razmejitvi pristojnosti sledila, ne bi vplivala na pravno varnost, enotno uporabo prava ali na razvoj prava, zato vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje.

Tudi v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za napravo iz 82. člena ZVO-1 je treba glede vprašanja, kdo so stranke v njem, uporabiti določbo 73. člena ZVO-1.