9. člen ZVO-1A

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je tožena stranka pri določitvi količin odpadne embalaže za obdobje od 1. 1. 2021 do dne 23. 4. 2021 upoštevala pravila prej veljavne Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo glede izjeme, da lahko proizvajalci odpadne embalaže sami zagotovijo prevzemanje odpadne embalaže (če so vpisani v evidenco individualnih sistemov ravnanja za odpadno embalažo ali če njihova letna količina embalaže presega 15.000 kg) in pojasnila, za kakšno odpadno embalažo gre, torej ali gre pri vseh zbranih količinah komunalne odpadne embalaže v tem obdobju za komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izvajanje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tožeča stranka bi morala imeti možnost biti vabljena, da pri ogledu sodeluje, ker se je na njem odločalo o njenih obveznostih oziroma se je ugotavljalo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba, s katero je bil izrečen inšpekcijski ukrep zoper njo. Tožena stranka je tožeči stranki sicer omogočila, da se o zadevi izjavi, vendar ji ni omogočila udeležbe na ogledih niti ni izvedla ustne obravnave, ki je po določbi 154. člena ZUP v primeru oprave ogleda ob

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je nična le tista odločba, ki je bila objektivno neizvršljiva že v trenutku njene izdaje, ne pa tudi odločba, ki je taka postala s potekom časa, ker je zavezanec za izpolnitev ni pravočasno izpolnil. Glede na navedeno za presojo ni relevantno, da tožnica danes izpodbijane odločbe ne more več izpolniti, saj ne more več izposlovati finančnega jamstva v obliki bančne garancije ali zavarovalne police, ker je čas, za katerega naj bi bil izdan kateri od navedenih inštrumentov zavarovanja, že potekel. Za nazaj navedenih inštrumentov že na podlagi določb OZ, ki ureja zavarovalno pogodbo, oziroma ZOR, ki ureja bančno garancijo, namreč ni mogoče izdati. V Uredbi o odpadnih nagrobnih svečah predpisano finančno jamstvo ima podlago v prvem odstavku 115. člena ZVO-1, ki določa, da Vlada lahko predpiše, da mora povzročitelj obremenitve zagotoviti finančno jamstvo zaradi izvajanja predpisanih obveznosti ali poplačila stroškov obremenjevanja okolja pri opravljanju svoje dejavnosti, po njenem prenehanju, prenehanju obratovanja naprave ali obrata ali prenehanju povzročitelja obremenitve. Po presoji sodišča izpodbijana ureditev razširje

Kot izvajalec občinske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih komunalnih in padavinskih voda ter s tem kot upravljavec male komunalne čistilne naprave, ki je sestavni del javnega kanalizacijskega omrežja, se tožnik šteje za povzročitelja čezmerne obremenitve ter s tem za zavezanca po prvem odstavku 9. členu ZVO-1, ki je dolžan upoštevati predpise o ravnanju z odpadno komunalno vodo in o obratovanju čistilne naprave z namenom, da prepreči okoljsko škodo, ki grozi.

Terjatev iz naslova stroškov, ki nastanejo v zvezi z odstranjevanjem odpadkov, je strošek stečaja in zato tudi strošek prisilne poravnave, v posledici česar potrjena prisilna poravnava na tako terjatev ni mogla učinkovati. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu.

Zoper tožečo stranko, ki svoje obveznosti po inšpekcijski odločbi ni izvršila, je bil utemeljeno začet postopek izvršbe po drugih osebah. Pri tem so nastali v sklepu navedeni stroški, glede teh pa ima Republika Slovenija glede na določbo 157.c člena ZVO-1 zastavno pravico.

Vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopek zavarovanja ureja ZFPPIPP v oddelku 3.8 (130.-132. člen ZFPPIPP), ki se uporablja za vse postopke izvršbe ali zavarovanja, ki jih vodi sodišče (prvi odstavek 130. člena ZFPPIPP), smiselno pa se uporablja tudi za postopke davčne izvršbe in druge postopke izvršbe ali zavarovanja, ki jih vodi drug državni organ. Navedeno pomeni, da je treba določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, v skladu s katero po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju, uporabljati smiselno glede na predmet zadevnega inšpekcijskega postopka. Ker se je slednji vodil zaradi nepravilnosti pri ravnanju z odpadki (zemeljskim izkopom), je treba določbe oddelka 3.8 ZFPPIPP uporabiti smiselno glede na relevantne določbe ZVO-1.

Terjatev iz naslova stroškov, ki nastanejo v zvezi z odstranjevanjem odpadkov, je strošek prisilne poravnave in zato potrjena prisilna poravnava na tako terjatev ne more učinkovati.

Presoja ukrepov za preprečitev, zmanjšanje in odpravo škodljivih posledic nameravanega posega presega okvir odločanja v predhodnem postopku, v katerem se na podlagi pridobljenih strokovnih mnenj ugotavlja le ali bi nameravani poseg glede na svoje značilnosti, lokacijo in predvidene učinke lahko negativno vplival na okolje in zdravje ljudi. Ugotovitev ter ocena dolgoročnih, kratkoročnih, posrednih in neposrednih vplivov nameravanega posega (v okolje, na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja) pa je predmet druge faze odločanja – to je postopka presoje vplivov na okolje in izdaje okoljevarstvenega soglasja. V tem postopku se potem, ko se na podlagi strokovne ocene vplivov na okolje podrobneje ugotovijo možni negativni učinki posega, presoja tudi učinkovitost, primernost in izvedljivost predvidenih ukrepov za zmanjšanje, odpravo in preprečitev ugotovljenih učinkov posega. Ker je bilo v postopku pred upravnimi organi s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da bi nameravani poseg (zlasti v primeru nesreče oziroma ob nespoštovanju predvi

Razdelitvena masa, na katero se navezuje četrti odstavek 29. člena ZVO-1, pojmovno predstavlja razliko med denarnim dobroimetjem, nastalim z unovčenjem stečajne mase, in stroški stečajnega postopka. Med slednje po prepričanju pritožbenega sodišča sodijo tudi stroški ekološke sanacije. V povezavi z določbami ZFPPIPP (zlasti 1. točka drugega odstavka 374. člena ter 226. člen) je treba četrti odstavek 29. člena ZVO-1 razlagati tako, da je treba denarno dobroimetje nastalo z unovčenjem stečajne mase, zmanjšati med drugim tudi za stroške ekološke sanacije, razlika pa predstavlja razdelitveno maso, namenjeno za plačilo terjatev upnikov, eventualni preostanek pa za poplačilo lastnikov povzročitelja obremenitve v stečaju. Plačilo ekološke sanacije ima prednost pred poplačilom upnikov in seveda tudi pred poplačilom lastnikov povzročitelja obremenitve v stečaju. Šele če stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije, krije te stroške država.

V zvezi z uvedbo postopka prisilne poravnave zoper povzročitelja obremenitve okolja ZVO-1 nima nobenih določb, po presoji sodišča pa glede na to, da je povzročitelj odgovoren za obremenjevanje okolja v primeru stečaja ali likvidacije, to (še toliko bolj) velja za povzročitelja obremenitve okolja, ki je v postopku prisilne poravnave. Namen postopka prisilne poravnave je namreč finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema in se poslovanje dolžnikovega podjema (oziroma njegovega rentabilnega dela) po opravljeni prisilni poravnavi nadaljuje. Postopek izvršbe se z začetkom postopka prisilne poravnave ne prekine (kot sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg stečajne mase. V predmetni zadevi ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na podlagi določb ZVO-1. To pa pomeni, da ne gre za vprašanje obsega stečajne mase, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki. Iz tega razloga se tudi določba prvega odstavka 161. člena ZVO-1, ki določa, da se nedenarne terjatve do insolventnega dolžnika z začetkom postopka

V obravnavani zadevi se postopek izvršbe z začetkom postopka prisilne poravnave ne prekine, ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg premoženja tožeče stranke. V predmetni zadevi namreč ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na odstranitev odpadkov. Gre za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki.

Res je, da je sodna praksa zavzela načelno stališče, da je preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa po Uredbi mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ, vendar je pri tem izpostavila tudi, da je standard običajne meje pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru, pri čemer upravni predpis (Uredba) o dovoljeni količini emisij predstavlja zgolj orientacijo pri zapolnjevanju tega standarda, saj je treba upoštevati, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do emisij (hrupa, vibracij, onesnaženosti zraka, ipd.). Pri opravljanju splošno koristne dejavnosti je namreč potrebno vedno najti pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi posameznika in širše skupnosti, kajti sodobno življenje je obdano z nevšečnostmi.

V zvezi z uvedbo postopka prisilne poravnave zoper povzročitelja obremenitve okolja ZVO-1 nima nobenih določb, po presoji sodišča pa glede na to, da je povzročitelj odgovoren za obremenjevanje okolja v primeru stečaja ali likvidacije, to (še toliko bolj) velja za povzročitelja obremenitve okolja, ki je v postopku prisilne poravnave. Namen postopka prisilne poravnave je namreč finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema in se poslovanje dolžnikovega podjema (oziroma njegovega rentabilnega dela) po opravljeni prisilni poravnavi nadaljuje (3. točka 136. člena ZVO-1). V predmetni zadevi ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na podlagi določb ZVO-1. To pa pomeni, da ne gre za vprašanje obsega stečajne mase, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki. Iz tega razloga se tudi določba prvega odstavka 161. člena ZVO-1, ki določa, da se nedenarne terjatve do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvorijo v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave, v predmetni zadevi ne uporabi.

V primerih, ko so odpadki odloženi zakonito, povzročitelj obremenitve pa je znan in to ni lastnik zemljišča, na katerem je prišlo do obremenitve, kot je bilo v obravnavanem primeru, ni mogoče izreči inšpekcijskega ukrepa iz 157. člena ZVO-1 lastniku zemljišča, na katerem se nahajajo, saj kaj takega iz zakona ne izhaja.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe, s katero je okoljski inšpektor revidentki naložil odstranitev tam navedenih izrabljenih gum ter njihovo oddajo ali prepustitev zbiralcu odpadkov, izvajalcu obdelave odpadkov ali prodati trgovcu odpadkov. V tej odločbi obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odgovor nanj namreč jasno izhaja iz določb 9. člena in 11. člena ZVO-1. V primerih, ko je povzročitelj obremenitve znan (kot je to nesporno v obravnavanem primeru), ni mogoče uporabiti 157.a člena ZVZO-1.

Zahtevek za izgradnjo podpornega zidu spada v zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti iz 133. člena OZ. Gre za odškodninski zahtevek, ki zasleduje vzpostavitev stanja pred izvedbo nasipa v tem smislu, da vira nevarnosti (znova) ne bo več. Odločanje o odškodninskih zahtevkih je v pristojnosti sodišč, pri čemer ni pomembno, ali je za izvedbo ukrepov iz 133. člena OZ (v tem primeru za izgradnjo podpornega zidu) potrebno gradbeno dovoljenje. Po 1. odstavku 9. člena ZVO-1 je povzročitelj odškodninsko odgovoren v skladu z zakonom (zgolj) v primeru čezmerne obremenitve okolja.

Prekomeren hrup - odmera višine odškodnine.