UPRS Sodba IV U 38/2023-16

Tožbi se ugodi, odločba Eko Sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, št. 36014-29354/2021-9 z dne 27. 2. 2023 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Uvodno o upravnem postopku

1Toženec je z izpodbijano odločbo odločil, da se zavrne tožnikova vloga št. 36014-29354/2021 za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo v ukrep D - vgradnja toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe.

2V obrazložitvi je navedeno, da je vlagatelj (tožnik v tem upravnem sporu) 10. 8. 2021 oddal vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo v ukrep D - vgradnja toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na podlagi Javnega poziva 74SUB-OB19 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb (v nadaljevanju Javni poziv). Na podlagi spisovne dokumentacije, predvsem gradbenega dovoljenja št. 35102-931/90-5/VC z dne 3. 2. 1992 za gradnjo gospodarsko-bivalnega objekta, je toženec ugotovil, da je bila predmetna naložba izvedena na stavbi, katere namembnost je nestanovanjska, saj je gospodarsko-bivalni objekt oziroma zidanica na podlagi Tehnične smernice Ministrstva za okolje in prostor št. TSG-V-006 klasificirana kot stavba za skladiščenje pridelkov - 12713, ki sodi med nestanovanjske kmetijske stavbe, kar ni skladno z določili javnega poziva, ki jasno določajo, da mora biti naložba izvedena na stanovanjski stavbi. Zato pogoji za dodelitev zaprošene spodbude niso izpolnjeni. Ob tem so povzeta določila 1. točke in 4. b točke Javnega poziva.

3Vlagatelj je bil o teh ugotovitvah seznanjen s poročilom o ugotovitvah z dne 6. 5. 2022 in pozvan k dopolnitvi vloge 12. 10. 2022. Odgovoril je z vlogami z dne 19. 5. 2022, 10. 6. 2022, 12. 8. 2022 in 15. 11. 2022, in tekom postopka priložil še sklep Območne geodetske uprave Celje z dne 30. 1. 2009 in Potrdilo Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 24. 11. 2022 (v nadaljevanju GURS).

4Toženec je navedel, da ni sporno, da je vlagatelj zgradil predmetni objekt, v katerem je bila izvedena naložba, na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja, da je ta stavba vpisana v kataster stavb in da je dejanska raba objekta stanovanjska ter da vlagatelj v objektu dejansko živi z družino. Vendar je za presojo upravičenosti do nepovratne finančne spodbude odločilno, ali je stanovanjska namembnost stavbe tudi legalna, torej da temelji na pravnomočno izdanem gradbenem dovoljenju, s katerim se dovoljuje takšna namembnost. Zaključil je, da vlagatelj takšne namembnosti ni izkazal, saj je priloženo gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo gospodarsko-bivalnega objekta, torej je legalna namenska raba objekta nestanovanjska. Dokazila GURS o dejanski rabi niso upravne odločbe, iz katerih bi izhajala namenska raba objekta. Tega ne izkazuje niti vpis objekta v kataster stavb.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

5Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi¹ in ugotovi, da je tožnik na podlagi javnega poziva upravičen do finančne spodbude občanom.

6V tožbi nasprotuje stališču toženke, da ukrepa ni izvedel na stanovanjski stavbi in trdi, da je bila naložba izvedena na stanovanjski stavbi z naslovom A. 23, kar dokazuje gradbeno dovoljenje št. 35102-931/90-5/VC z dne 3. 2. 1992, iz potrdila Geodetske uprave Celje z dne 24. 11. 2022 pa je razvidno, da gre za dejansko rabo stanovanje v enostanovanjski stavbi z garažo, v kateri je nameščena toplotna črpalka. Iz tega potrdila je razvidno, da je objekt zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem in legaliziran kot stanovanje v enostanovanjski stavbi. Iz celotne spisovne dokumentacije je razvidno, da je bila naložba izvedena na stavbi, katere namembnost je v prvi vrsti stanovanje v skladu z gradbenim dovoljenjem, zato citat bivalni objekt. Citat gospodarski objekt pa je dejstvo, da je objekt zgrajen na drugem območju, in sicer je pomembna velikost parcele in na njej zasajen intenziven nasad za samooskrbo, kar je bil pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. S tem so nastali dodatni stroški. Da gre za stanovanje dejanske rabe v izmeri 105,13 m2, je razvidno tudi iz sklepa Geodetske uprave Celje z dne 30. 1. 2009. Ker je izpolnil vse zahtevane pogoje Javnega poziva za ukrep D, je upravičen do subvencije.

7Toženec je v odgovoru na tožbo nasprotoval tožbenim navedbam, vztrajal pri razlogih izpodbijane odločbe in predlagal zavrnitev tožbe.

8Tožnik je v vlogi z dne 17. 4. 2023 še navedel, da je bila zavrnitev njegove vloge neupravičena, saj je bil objekt zgrajen legalno na podlagi gradbenega dovoljenja, iz katerega je razvidno, da se na predmetnem zemljišču dovoli gradnja gospodarsko-bivalnega objekta, torej je bila naložba izvedena na stavbi, katere namembnost je stanovanjska. Gre za gospodarsko-bivalni objekt, torej stanovanjski objekt, ne gre za nobeno zidanico. Naziv po gradbenem dovoljenju gospodarsko-bivalni objekt izhaja iz tega, da je objekt grajen na drugem območju in je bilo treba ob stanovanjskem objektu zasaditi intenziven nasad za samooskrbo družine.

Odločanje sodišča

9Tožba je utemeljena.

10V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženec zavrnil tožnikovo vlogo na Javnem pozivu za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo v ukrep D - vgradnja toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe.

11Med strankama je sporno, ali tožnik, ki je ta ukrep izvedel na svoji stavbi, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo gospodarsko-bivalnega objekta, izpolnjuje pogoj za pridobitev nepovratne finančne spodbude, da je ukrep izveden na stanovanjski stavbi.

12Tožnik ne nasprotuje samemu obstoju pogoja, da mora biti ukrep po Javnem pozivu izveden na stanovanjski stavbi, prav tako ni sporno, da je bilo za tožnikovo stavbo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo gospodarsko-bivalnega objekta, uveljavlja pa, da njegov objekt spada med tovrstne objekte, da torej gre za stanovanjsko stavbo v smislu Javnega poziva.

13Sodišče najprej povzema stališča iz sodne prakse, da Eko sklad, ki dodeljuje javna sredstva posameznim upravičencem s cilji spodbud na področju trajnostnega razvoja s financiranjem naložb za preprečevanje, odpravljanje in zmanjšanje obremenjevanja okolja (prvi in tretji odstavek 143. člena Zakona o varstvu okolja; v nadaljevanju ZVO-1), opravlja razvojno funkcijo uprave. Gre torej za javnopravno delovanje toženca.²

14ZVO-1 ne določa pogojev za dodelitev nepovratnih finančnih spodbud, temveč s tem v zvezi v prvem odstavku 146.d člena pooblašča Eko sklad, da z javnim pozivom določi zlasti skupni obseg sredstev, pogoje za njihovo dodelitev, merila za določitev višine sredstev, upravičence in rok za vlaganje vlog. Tako je javni poziv, izdan na podlagi tega javnega pooblastila, splošni javnopravni akt, ki je skupaj z zakonom tudi podlaga za izdajo upravnih aktov, kar pomeni, da so njegove norme javnopravne narave in s tem tudi predmet presoje s strani pristojnega sodišča v upravnem sporu.³ Z Javnim pozivom je torej toženec določil, pod kakšnimi pogoji se sredstva dodelijo.

15V zvezi s spornim pogojem, katerega obstoj med strankama sicer ni sporen, je sodišče izhajalo iz samega besedila Javnega poziva. Ta v 1. točki določa, da so predmet javnega poziva nepovratne finančne spodbude občanom za rabo obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih stavb na območju Republike Slovenije in da je namen javnega poziva povečanje rabe obnovljivih virov energije in večja energijska učinkovitost v stanovanjskih stavbah. V 4. b) točki Javnega poziva pa je določeno, da je lahko nepovratna finančna spodbuda po tem javnem pozivu dodeljena le za stanovanjske stavbe, opredeljen pa je tudi pojem stanovanjske stavbe, to so stavbe, katerih namembnost je, skladno z upravno odločbo (gradbenim oziroma uporabnim dovoljenjem), opredeljena kot stanovanjska.

16Za presojo izpolnjevanja tega pogoja je torej pomembna ugotovitev, ali je namembnost stavbe stanovanjska, torej ali je stavba namenjena za stanovanjski namen (bivanje), kar pa mora izhajati iz upravne odločbe, to je gradbenega oziroma uporabnega dovoljenja⁴.

17Toženec se je v izpodbijani odločbi pri razlagi stanovanjske namembnosti objekta skliceval na določila Tehnične smernice Ministrstva za okolje in prostor št. TSG-V-006⁵. V Tehnični smernici, ki je izdana na podlagi 14. člena Uredbe o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 96/22), so natančneje opredeljena pravila za razvrščanje in klasificiranje objektov v skladu z zakonom, ki ureja graditev.

18Toženec je v izpodbijani odločbi najprej ugotovil, da je z gradbenim dovoljenjem dovoljena gradnja gospodarsko-bivalnega objekta, nato pa je ugotovil, da je gospodarsko-bivalni objekt zidanica, ta pa je na podlagi Tehnične smernice klasificiran kot stavba za skladiščenje pridelkov (oznaka 12713), torej sodi med nestanovanjske kmetijske stavbe. Glede na tožnikovo nasprotovanje tem ugotovitvam sodišče ne more preveriti, na podlagi česa je toženec ugotovil, da je obravnavani objekt zidanica. Iz Tehnične smernice izhaja, da je objekt zidanica uvrščen kot CC-SI 12713 Stavba za skladiščenje pridelka le, če je namenjena za predelavo grozdja in skladiščenje vina, pri čemer za namen klasifikacije ni bistveno, če uporabniki v zidanici občasno prenočijo. Zgolj na podlagi opredelitve v izreku gradbenega dovoljenja kot "gospodarsko-bivalni objekt" po presoji sodišča tega ni mogoče zaključiti.

19Zaključek toženca, da tožnikov objekt, v gradbenem dovoljenju opredeljen kot gospodarsko-bivalni objekt, ni stanovanjski objekt, temveč nestanovanjski objekt, ni preverljiv. Toženec ni pojasnil, zakaj oz. na podlagi katerih kriterijev oz. lastnosti objekta je konkreten objekt opredelil kot nestanovanjsko kmetijsko stavbo, in sicer zidanico po klasifikaciji CC-SI 12713, veljavni v času izdaje izpodbijane odločbe, saj razen opredelitve objekta kot gospodarsko-bivalni objekt v izreku gradbenega dovoljenja, ki je bila določena po pravilih iz časa izdaje gradbenega dovoljenja, drugega ni ugotavljal.

20Ker si je toženec pri razlagi stanovanjske namembnosti objekta pomagal s pojasnjevalnimi pravili Tehnične smernice, pri tem ni spregledati, da je v prvem odstavku pod točko 2.1 določeno, da se objekti klasificirajo glede na namen njihove uporabe; pod točko 0.4.13 je določeno, da je stavba pokrit objekt, kamor se lahko vstopa in je namenjen bivanju ali opravljanju dejavnosti; pod točko 0.4.12 je določeno, da so stanovanjske stavbe tiste stavbe, od katerih se vsaj polovica uporabne površine uporablja za stanovanjske namene. Če se za stanovanjske namene uporablja manj kot polovica uporabne površine tal, se stavba klasificira k nestanovanjskim stavbam, in sicer po namembnosti, za katero je zasnovana; pod točko 0.4.8 je določeno, da so nestanovanjske stavbe tiste stavbe, ki se večinoma uporabljajo oziroma so namenjene za nestanovanjske namene; če se vsaj polovica uporabne površine stavbe uporablja v stanovanjske namene, se stavba uvršča med stanovanjske.

21Toženec je namen objekta pravilno ugotavljal na podlagi gradbenega dovoljenja, vendar je iz tega ugotovil le podatek o poimenovanju objekta, ki je naveden v 1. točki izreka te odločbe. To poimenovanje zagotovo nakazuje na namembnost objekta, vendar pa to ne more biti edini podatek iz gradbenega dovoljenja o lastnostih objekta, na podlagi katerih bi se ugotovila njegova namembnost.

22Za zaključek, ali se posamezni objekt, ki je bil logično zgrajen pred časom Javnega poziva, v skladu s tedanjimi pravili in ki je zato opredeljen v gradbenem dovoljenju po tedanjih pravilih o gradnji, uvršča med stanovanjske stavbe v smislu Javnega poziva, je treba ugotavljati lastnosti takega objekta iz gradbenega (oz. uporabnega) dovoljenja, to pa ni le poimenovanje v izreku tega dovoljenja. Z gradbenim dovoljenjem se namreč dovoljuje gradnja po (v izreku navedeni) priloženi lokacijski dokumentaciji in priloženi tehnični dokumentaciji, ki pa je tožnik ni predložil svoji vlogi v tem postopku, niti ni bil k dopolnitvi vloge v tem smislu pozvan, temveč je bil toženčev poziv k dopolnitvi vloge usmerjen le v predložitev dokumentov oz. gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti stavbe.

23Sodišče pa zavrača tožnikove navedbe o dejanski stanovanjski rabi stavbe, ki jo je dokazoval z dokumentacijo GURS, in pritrjuje tožencu, da dejanska raba stavbe za presojo pogoja o namembnosti stavbe ni odločilna, saj je bistvena namembnost, ki izhaja iz gradbenega dovoljenja, zato dejstvo, kakšna je dejanska uporaba, za presojo tega pogoja ni pravno odločilno.

24Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, ter je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo tožencu v ponovni postopek, v katerem je skladno s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V ponovljenem postopku bo moral toženec ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev (prvi odstavek 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), o zadevi ponovno odločiti ter svojo odločitev z dejanskega in pravnega vidika ustrezno obrazložiti.

25Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj sodišče ob odpravi odločbe ugotovi, da je upravičen do finančne spodbude, torej da sodišče odloči o zadevi (spor polne jurisdikcije). Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V predmetni zadevi pa navedeni pogoji, upoštevajoč naravo stvari in ugotovljene kršitve upravnega organa, niso izpolnjeni.

26Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov bilo očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

27Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

¹ Glede na to, da Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne pozna pojma razveljavitev izpodbijanega akta (prvi odstavek 33. člena ZUS-1), je sodišče štelo, da tožnik s tem smiselno predlaga odpravo izpodbijanega upravnega akta.
² Tako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 357/2015 z dne 5. 4. 2017 in X Ips 56/2021 z dne 9. 11. 2022.
³ Tako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 41/2022 z dne 6. 9. 2023.
⁴ Skladno z določili Javnega poziva v tretjem odstavku po 4. b) se ta pogoj lahko dokazuje tudi z izpolnjeno Izjavo o legalnosti in namembnosti stanovanjske stavbe, podpisane pod kazensko in materialno odgovornostjo vlagatelja, s katero ta izjavlja, da je predmetna stavba zgrajena skladno s predpisi o graditvi objektov, da je legalna ter da je namembnost stavbe, skladno z izdano upravno odločbo, stanovanjska.
⁵ Čeprav v izpodbijani odločbi ni točno navedeno, katero Tehnično smernico je toženec uporabil, sodišče ugotavlja, da je v času izpodbijane odločbe veljala Tehnična smernica TSG-V-006:2022.