UPRS Sklep II U 171/2025-12

Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi. Izvrševanje Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor (MUV, št. 4 z dne 17. 3. 2025), v delu, v katerem je tožena stranka nepremičninama s parc. št. 384/3 in 384/6, obe k.o. ..., ki ležita v enoti urejanja prostora ..., določila osnovno namensko rabo območja kmetijskih zemljišč in podrobno namensko rabo K2 - druga kmetijska zemljišča, se zadrži do končne odločitve sodišča v tem upravnem sporu tako, da je do tedaj dovoljeno vzdrževanje, rekonstrukcija in manjša rekonstrukcija obstoječih objektov.

Izpodbijani akt ter navedbe tožeče stranke v tožbi

1Tožeča stranka je dne 6. 6. 2025 vložila tožbo v tem upravnem sporu, s katero zahteva presojo zakonitosti dela Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor (MUV, št. 4 z dne 17. 3. 2025; v nadaljevanju: izpodbijani odlok), ki je bil sprejet dne 27. 2. 2025, uporabljati pa se je začel dne 1. 4. 2025. Tožeča stranka odlok izpodbija v delu, v katerem ta spreminja namensko rabo prostora za zemljišči s parc. št. 384/3 in 384/6, obe k.o. ... (v nadaljevanju: zemljišči), enote urejanja prostora (v nadaljevanju: EUP) ..., ki sta v njeni lasti.

2Iz tožbe izhaja, da je bila z izpodbijanim odlokom navedenima zemljiščema določena osnovna namenska raba območja kmetijskih zemljišč in podrobna namenska raba K2 - druga kmetijska zemljišča (prva alineja drugega odstavka 62. člena ter prvi in drugi odstavek 63. člena izpodbijanega odloka). Ker je bila za navedeni zemljišči pred uveljavitvijo izpodbijanega odloka določena osnovna namenska raba stavbnih zemljišč izven ureditvenih območij za poselitev in podrobna namenska raba stavbnih zemljišč razpršene gradnje (RG), je bilo na zemljiščih med drugim dopustno graditi stanovanjske in druge objekte, in sicer je bilo dopustno postaviti eno in dvostanovanjske stavbe (razen vrstnih hiš), nestanovanjske stavbe, namenjene različnim dejavnostim, industrijske stavbe, skladišča, garažne stavbe ipd.

3Zemljišči, ki sta predmet spremembe, je tožeča stranka kupila leta 2019 za kupnino 42.274,00 EUR v pričakovanju, da bo na njih lahko postavila objekte, namenjene opravljanju dejavnosti in bivanju. Dne 2. 8. 2021 je tožeča stranka tako vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za ureditev parkirišča, površine 180 m2, na zemljišču s parc. št. 384/3, k.o. ... Nepremičnini tako v naravi predstavljata utrjeno parkirišče tovornih vozil s pomožnim objektom - premičnim kontejnerjem z urejenim električnim in vodovodnim priključkom ter z urejenimi telekomunikacijskimi vodi. Za namen opravljanja dejavnosti cestnega prevoza pa ju uporablja družba A., d.o.o.

4Zaradi spremenjene namembnosti na predmetni nepremičnini tako zemljišča za navedeno dejavnost ne bo več mogoče uporabljati, na njih pa tudi ne bo več mogoče postaviti drugih objektov, z izjemo tistih, ki so namenjeni opravljanju kmetijske dejavnosti. Zaradi spremembe namembnosti je tožeča stranka omejena v prometu z navedenima nepremičninama, katerih vrednost se je zaradi spremembe namembnosti zmanjšala.

5Tožeča stranka meni, da je odlok v izpodbijanem delu nezakonit, zato sodišču v tem delu predlaga njegovo odpravo, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Navedbe tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe

6Ob vložitvi tožbe je tožeča stranka sodišču predlagala tudi izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, da sodišče do končne odločitve v upravnem sporu na podlagi določbe desetega odstavka 61. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-3) delno zadrži izvajanje izpodbijanega odloka ter s tem prepreči nastanek težko popravljivih posledic, ki bi ji z izvajanjem odloka lahko nastale.

7V predlogu se tožeča stranka sklicuje na sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije pri izdaji začasnih odredb v postopkih odločanja o vloženih pobudah za oceno ustavnosti in zakonitosti. Določba 39. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) je namreč, kot navaja, identična določbi desetega odstavka 61. člena ZUreP-3. Iz ustavnosodne prakse izhaja, da kadar Ustavno sodišče Republike Slovenije odloča o začasnem zadržanju izvrševanja predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnega ali nezakonitega predpisa, in med škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijana določba sploh ne bi izvrševala, pri čemer pa ni nujno, da bi težko popravljive škodljive posledice v primeru zadržanja nastale prav pobudniku ali da bi bile upoštevane samo te škodljive posledice (sklepi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-225/02 z dne 6. 2. 2003, št. U-I-111/04 z dne 28. 4. 2004 ter št. U-I-60/06, U-I-214/06 in U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006).

8Glede škodljivih posledic, ki naj bi tožeči stranki nastale z izvajanjem izpodbijanega dela odloka, pojasnjuje, da je zaradi opredeljene kmetijske namenske rabe nepremičnin močno omejena, saj je navedeni nepremičnini kupila z namenom in v pričakovanju, da bo na njih lahko postavila objekte, namenjene opravljanju dejavnosti in bivanju. Na nepremičninah, ki sta v posesti družbe A., d.o.o., ki ju uporablja za namen parkiranja tovornih vozil (že obstoječe, urejeno parkirišče), pa je nameravala zgraditi poslovni objekt, ki bi služil opravljanju dejavnosti te družbe. V ta namen je skupaj z navedeno družbo zemljišči tudi že komunalno uredila, vse v skladu z določbami pred tem veljavnega prostorskega akta, ki je nepremičnini opredeljeval kot stavbni zemljišči.

9Kot pojasnjuje tožeča stranka, bi zaradi uveljavitve novega odloka družbi A., d.o.o. morala prepovedati uporabo nepremičnin za dejavnost cestnega tovornega prevoza, saj bi sicer tvegala ukrepe kmetijske inšpekcije. Nepremičnin zaradi spremenjene namembnosti tudi ne more prodati oziroma bi ji s prodajo nastala večja premoženjska škoda, saj je kmetijsko zemljišče vredno precej manj od stavbnega, upoštevati pa je treba tudi omejujoča pravila o prodaji kmetijskih zemljišč. Navedeni zemljišči pa kot kmetijski zemljišči niti ne more prodati, saj trenutno že služita opravljanju gospodarske dejavnosti in sta v ta namen tudi komunalno urejeni, zaradi česar kmetijska dejavnost na zemljiščih ni mogoča. Z vzdrževanjem takšnega stanja tožeči stranki nastaja škoda, posledično pa škoda nastaja tudi družbi, ki svoje dejavnosti do ureditve stanja ne more širiti. Zadržanje izvrševanja izpodbijanega dela odloka je zato po njenem mnenju nujno potrebno.

10Če bi sodišče zadržalo izvrševanje izpodbijanega odloka, škodljive posledice po mnenju tožeče stranke ne bi nastale oziroma bi te bile bistveno manjše, kot v primeru, če bi se izpodbijani odlok izvrševal. Do končne odločitve sodišča bi se namreč ohranila namenska raba nepremičnin, ki je veljala do uveljavitve izpodbijanega odloka, s tem pa tudi dosedanje stanje. S tem bi tudi družba, za potrebe katere sta nepremičnini urejeni, z opravljanjem svoje dejavnosti lahko nadaljevala vse do odločitve sodišča. Z začasnim zadržanjem spremembe namembnosti tako ne bi nastala nobena škodljiva posledica. V primeru zadržanja izvrševanja odloka se dejansko stanje in uporaba nepremičnin ne bi spremenili, v primeru nadaljnjega izvajanja izpodbijanega odloka pa bi tožeči stranki nastala velika škoda, ker nepremičnin dejansko ne more več uporabljati na enak način kot doslej.

11Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izvrševanje odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor v delu, v katerem je tožena stranka nepremičninama s parc. št. 384/3 in 384/6, obe k.o. ..., ki ležita v enoti urejanja prostora ..., določila osnovno namensko rabo območja kmetijskih zemljišč in podrobno namensko rabo K2 - druga kmetijska, zemljišča do končne odločitve sodišča, delno zadrži tako, da so do tedaj dovoljeni vzdrževanje, rekonstrukcija in manjša rekonstrukcija obstoječih objektov.

Navedbe tožene stranke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe

12Po mnenju tožene stranke je predlog za izdajo začasne odredbe v celoti neutemeljen. Kot pojasnjuje, je namreč tudi v primeru zadržanja izvajanja prostorskega izvedbenega akta, že po samem zakonu dovoljeno vzdrževanje, rekonstrukcija in manjša rekonstrukcija obstoječih objektov.

13Tožena stranka nadalje navaja, da je po 28. točki 3. člena ZUreP-3 obstoječi objekt zakonito zgrajen objekt, pri katerem so pretežno ohranjeni vsi konstrukcijski elementi, brez katerih objekt ne more funkcionirati. Kot ugotavlja tožena stranka, iz Zbirke podatkov o graditvi objektov ni razvidno, da bi bil na nepremičninah tožeče stranke v teku postopek izdaje gradbenega dovoljenja ali da bi bilo takšno dovoljenje že izdano. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da ni razloga za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanega dela odloka, saj objekti na nepremičninah ne predstavljajo obstoječega objekta, ki bi se ga smelo v času delnega zadržanja vzdrževati, rekonstruirati ali na njem izvajati manjšo rekonstrukcijo, zaradi česar tudi ne more priti do škodljivih ali težko popravljivih posledic.

14Po stališču tožene stranke pa tožeča stranka tudi ni izkazala težko popravljive škode, saj je podala zgolj nesubstancirane in pavšalne trditve, kar pa ne zadosti stopnji verjetnosti, ki je potrebna, da se lahko odloči v njeno korist. Kot navaja, tožeča stranke tako ne zatrjuje in tudi ne dokaže, da bi bilo iz razloga varnosti in podobno nujno potrebno izvajati rekonstrukcije, sanacije itd. Zgolj morebitno zmanjšanje vrednosti nepremičnine pa že po jasnem stališču sodne prakse pojmovno ne izpolnjuje pravnega standarda težko popravljive škode, saj gre zgolj za denarno vrednost, ki jo je mogoče brez težav nadomestiti.

15Tožena stranka še pripominja, da če je tožeča stranka pridobila ustrezna dovoljenja za gradnjo, ali če meni, da so bili vsi posegi na nepremičninah izvedeni legalno in v skladu s takrat veljavnimi prostorskimi akti, lahko s temi objekti razpolaga tudi vnaprej, skladno s petim odstavkom 21. člena ZUreP-3. Te objekte lahko tudi v bodoče, ne glede na prostorske izvedbene akte, vzdržuje, na njih izvaja rekonstrukcijo in manjšo rekonstrukcijo, zaradi česar odpade potreba po zadržanju izvajanja izpodbijanega odloka.

16Tožena stranka zato sodišču predlaga, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Sodna presoja

17Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

18Tožeča stranka predlaga v obravnavani zadevi izdajo t.i. ureditvene začasne odredbe, s katero naj sodišče do končne odločitve v upravnem sporu zadrži izvajanje ter s tem učinkovanje izpodbijanega dela občinskega prostorskega izvedbenega akta, in sicer v delu, v katerem ta določa oziroma spreminja dotedanjo namensko rabo njenih zemljišč iz stavbne v kmetijsko.

19Sodno varstvo je v primeru izpodbijanja sprejetih prostorskih izvedbenih aktov kot predpisov ter s tem kot splošnih pravnih aktov urejeno v 61. členu ZUreP-3¹, v katerem je v prvem odstavku določeno, da se v upravnem sporu zoper prostorske izvedbene akte pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo upravni spor, če ZUreP-3 ne določa drugače. Možnost delnega zadržanja izvajanja izpodbijanega prostorskega akta je določena v desetem odstavku 61. člena ZUreP-3, ki določa, da sme sodišče do končne odločitve delno zadržati izvajanje izpodbijanega prostorskega izvedbenega akta, če bi zaradi njegovega izvajanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. V primeru zadržanja izvajanja prostorskega izvedbenega akta pa so že po samem zakonu izrecno dovoljeni vzdrževanje, rekonstrukcija in manjša rekonstrukcija obstoječih objektov.

20Ker ZUreP-3 podrobnejših določb glede izdaje predlaganih začasnih odredb v postopkih sodne presoje izpodbijanih prostorskih izvedbenih aktov ne vsebuje, se glede ostalih vprašanj, ki niso urejena v ZUreP-3, in ki se nanašajo na izdajo ureditvenih začasnih odredb, kakršno predlaga v obravnavani zadevi tožeča stranka, smiselno uporablja določba 32. člena ZUS-1, ki ureja pogoje za izdajo začasnih odredb v upravnem sporu.

21Začasno odredbo o ureditvi stanja je v upravnem sporu mogoče izdati na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, ki določa, da se iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko zahteva tudi izdaja začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijanega akta, do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Po ustaljeni sodni praksi lahko sodišče ureditveno začasno odredbo izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli ter v zvezi s tem izkaže tudi predpisane zakonske pogoje.²

22Glede na obrazloženo, tožeča stranka sodišču pravilno predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero naj se med strankami sporno pravno razmerje začasno uredi tako, da se začasno (to je do končne odločitve v upravnem sporu) zadrži izvrševanje izpodbijanega dela odloka, ki bi lahko imelo za tožečo stranko težko popravljive škodljive posledice.

23Eden od pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe je tako škoda, ki mora biti po svoji naravi težko popravljiva, katere nastanek grozi tožeči stranki kot predlagatelju začasne odredbe in ne komurkoli oziroma katerikoli drugi osebi. Tožeča stranka zato s predlogom za izdajo začasne odredbe ne more uspeti s sklicevanjem na škodo, ki naj bi zaradi spremembe namenske rabe zemljišč nastala družbi A., d.o.o., ker ta navedeni zemljišči ne bo več mogla uporabljati pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti oziroma te dejavnosti širiti. Upravni spor, v katerem se zagotavlja sodno varstvo pravic posameznikov v primeru izdaje nezakonitih prostorskih izvedbenih aktov, je namreč namenjen varstvu pravic in pravnih koristi tožeče stranke³, temu cilju pa služi tudi začasno sodno varstvo, ki ga do končne odločitve v upravnem sporu zaradi varstva svojih pravnih interesov (in ne pravnih interesov drugih in tudi ne javnega interesa) v obliki začasne odredbe predlaga tožeča stranka.

24Težko popravljiva škoda oziroma težko popravljive škodljive posledice so tako po ZUreP-3 kot tudi po ZUS-1 temeljni pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe v upravnem sporu, kar velja tudi v primeru izpodbijanja izdanih prostorskih izvedbenih aktov. Stranka mora tako izkazati škodo oziroma škodljive posledice, ki ji bodo nastale, če predlagana začasna odredba ne bo izdana, in njihovo težko popravljivost. Šele v kolikor sta ti dve predpostavki izkazani, sodišče pri odločanju, ob smiselni uporabi 32. člena ZUS-1, presoja tudi obstoj drugih, v ZUS-1 predpisanih pogojev, za izdajo začasne odredbe (to je prizadetost javnih koristi in koristi morebitnih nasprotnih strank).

25Sodišče tako na tem mestu pojasnjuje, da je težko popravljiva škoda pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, upoštevaje konkretne okoliščine primera. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso⁴ gre za takšno škodo, če je ta resna in tožeči stranki neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z izdajo začasne odredbe.

26Iz uveljavljene upravnosodne prakse tudi izhaja, da odločanje o predlagani začasni odredbi zahteva restriktiven pristop že zaradi same pravne narave postopka. Skladno z navedenim zato stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, nosi v celoti tako trditveno kot tudi dokazno breme glede obstoja težko popravljive škode. Stranka mora tako sodišče, ne le s svojimi trditvami pač pa tudi s predloženimi dokazi, prepričati o nujnosti zadržanja izvajanja in s tem učinkovanja izpodbijanega akta.⁵

27Tožeča stranka predmetni predlog za izdajo začasne odredbe vlaga kot lastnica zemljišč s parc. št. 384/3 in 384/6, obe k.o. ..., ki sta bili pred sprejemom izpodbijanega odloka po takrat veljavnih prostorskih aktih Mestne občine Maribor (po Dolgoročnem planu občine Maribor za obdobje 1986-2000 in Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje v občini Maribor) po osnovni namenski rabi opredeljeni kot stavbni zemljišči izven ureditvenih območij za poselitev, po podrobni namenski rabi pa kot stavbni zemljišči razpršene gradnje, RG (lokacijska informacija Mestne občine Maribor št. 35014-371/2019-2 z dne 8. 7. 2019). Na stavbnih zemljiščih izven ureditvenih območij naselij so bili tako do spremembe odloka dopustni vsi posegi, ki so dopustni na območjih odprtega prostora, novogradnje stanovanjskih in drugih objektov različne vrste zahtevnosti, skladno z opredeljeno pretežno podrobnejšo namensko rabo, določitev gradbenih parcel k obstoječim legalno zgrajenim objektom ter spremembe namembnosti legalno zgrajenih objektov.

28S prostorskim izvedbenim aktom, izpodbijanim v tem upravnem sporu, ki je razveljavil pred tem veljavne občinske prostorske akte, naštete v 158. členu, je bila navedenima zemljiščema namenska raba (v delu) spremenjena v površine cest, PC ter v druga kmetijska zemljišča, namenjena kmetijski pridelavi, K2 (lokacijska informacija Mestne občine Maribor št. 3514-1087/2025-2 z dne 12. 5. 2025).

29Tožeča stranka predlog za zadržanje izvajanja izpodbijanega dela odloka utemeljuje z zatrjevanjem, da je kot lastnica zaradi spremenjene namenske rabe onemogočena oziroma omejena v razpolaganju z navedenima nepremičninama, ki ju je leta 2019 kupila kot stavbni zemljišči in ju je nato, skladno z opredeljeno namensko rabo preuredila (ustrezno komunalno opremila in utrdila), z namenom, da kot parkirišče za tovorna vozila služita opravljanju poslovne dejavnosti. Kot navaja, zemljišč zaradi njune dejanske rabe, ki je prilagojena opravljanju te dejavnosti, brez izvedene sanacije ne more prodati kot kmetijskih, njuna vrednost pa je po spremembi namembnosti tudi bistveno nižja, zaradi česar bi ji ob njuni prodaji nastala večja premoženjska škoda. Ker zemljišči izpodbijani del odloka opredeljuje po namenski rabi kot kmetijski, na zemljiščih tožeča stranka ne more postaviti stanovanjskih ali poslovnih objektov, temveč zgolj objekte, namenjene kmetijski dejavnosti, kar jo omejuje pri razpolaganju z zemljiščema, ki sta že komunalno opremljeni.

30Po presoji sodišča je tožeča stranka z opisanim zatrjevanjem ter predloženimi listinskimi dokazili z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazala verjeten nastanek težko popravljivih posledic, ki bi ji lahko v prihodnje nastale, če sodišče izvajanja izpodbijanega dela odloka ne bi zadržalo do končne odločitve v tem upravnem sporu. Odlok namreč v izpodbijanem delu vzpostavlja drugačno namensko rabo prostora na območju, na katerem se nahajata zemljišči tožeče stranke, od pred tem veljavne, kar tožečo stranko posledično bistveno omejuje pri uporabi, uživanju in razpolaganju z navedenima zemljiščema, za kateri velja posebno (strožje) pravno varstvo, določeno za kmetijska zemljišča. Z opredelitvijo namenske rabe posamezne nepremičnine so namreč določeni okviri dopustne rabe te nepremičnine, vzpostavljena pa je tudi podlaga za pridobitev določenih pravic in tudi naložitev obveznosti. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije lahko z vidika lastnika zemljišča predstavlja določitev namenske rabe zemljišča omejitev njegove lastninske pravice, saj sme zemljišče uporabljati le skladno s prostorskimi akti.⁶ Navedeno po presoji tukajšnjega sodišča velja še toliko bolj v primeru, kakršen je tudi obravnavani, ko je izpodbijani del prostorskega akta namensko rabo zemljišč tožeče stranke v nasprotju z njihovo dejansko rabo spremenil iz stavbnega v kmetijsko.

31Navedena sprememba namembnosti po presoji sodišča predstavlja tudi poseg v upravičena pričakovanja tožeče stranke⁷, ki je nepremičnini za kupnino 42.274,00 EUR zgolj par let pred sprejemom izpodbijanega odloka v skladu s takrat opredeljeno namembnostjo kupila kot stavbni (kupoprodajna pogodba za nakup zemljišč s parc. št. 384/3 ter 384/6 z dne 1. 7. 2019), kot sama zatrjuje, prav z namenom, da na njih postavi objekte, namenjene prebivanju oziroma opravljanju poslovne dejavnosti. Svoje načrte je tožeča stranka (vsaj deloma) tudi že uresničila s tem, ko je zemljišči, kot je to razvidno iz priloženih dokazil (korespondenca s soglasjem ter sklenjeni pogodbi med tožečo stranko ter D., d.d. v zvezi z izgradnjo nizkonapetostnega priključka za oskrbo z električno energijo z dne 9. 12. 2022 in priključitvijo na distribucijski sistem z dne 16. 8. 2022, z dokazilom o plačilu računov ter Pogodbo o dobavi, odjemu in plačilu vode ob prenosu priključka med tožečo stranko ter E., d.d. z dne 5. 8. 2019), na svoje stroške komunalno opremila in utrdila ter ju nato kot taki prepustila v uporabo družbi, ki se ukvarja s prevozništvom. Med strankama je tudi nesporno, da sta danes predmetni zemljišči preurejeni v parkirišče za tovorna vozila z vso potrebno infrastrukturo, kar v primeru kmetijske rabe zemljišč ne bi bilo mogoče.

32Za tožečo stranko, ki je zemljišči kupila po ceni, ki je veljala za stavbna zemljišča, in ki je nato vanju tudi vložila določena finančna sredstva, da ju je prilagodila opravljanju dejavnosti, kasnejša in zanjo očitno nepričakovana sprememba namembnosti z izpodbijanim odlokom nedvomno predstavlja škodo. Zemljišč, ki so utrjene in služijo parkiranju tovornih vozil, namreč brez izvedene sanacije ni mogoče spremeniti nazaj v takšno stanje, da bi bila ponovno rodovitna in kot taka primerna za kmetijsko pridelavo, takšna sprememba, če bi bila izvedena, pa bi tudi predstavljala premoženjsko škodo, ki bi bila za tožečo stranko, ki je zemljišči kupila kot stavbni in je na njih tudi že izvedla določene (gradbene) posege, težko popravljiva.

33S spremembo namembnosti ter s tem pravnega statusa zemljišč pa se je zmanjšala tudi njihova vrednost. Splošno znano dejstvo namreč je, da se zemljišča, ki so po namenski rabi opredeljena kot stavbna, prodajajo za bistveno višjo ceno kot kmetijska, saj namembnost zemljišča, kot je opredeljena v prostorskih aktih, bistveno vpliva na tržno ceno nepremičnine ter na višino kupnine, ki jo stranka lahko iztrži ob prodaji.⁸

34Po stališču sodišča so tako posledice, ki bi nastale z začasnim zadržanjem izvrševanja izpodbijanega dela odloka, glede na obrazloženo, manjše od škode, ki bi tožeči stranki nastala brez izdaje predlagane začasne odredbe.⁹

35Glede na obrazloženo na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati navedbe tožene stranke v odgovoru na predlog, da je kljub zadržanju izvajanja prostorskega akta že po samem zakonu na zemljiščih dovoljeno vzdrževanje, rekonstrukcija in manjša rekonstrukcija obstoječih objektov, ter da na zemljiščih tožeče stranke ni obstoječih objektov, za katera bi bilo izdano gradbeno dovoljenje. V zvezi z ugovorom, da zmanjšanje vrednosti zemljišča zaradi spremembe njegove namembnosti ne predstavlja težko popravljive škode, ker gre zgolj za materialno škodo, pa sodišče pojasnjuje, da je tudi materialna škoda glede na okoliščine primera lahko za predlagatelja težko popravljiva oziroma takšna, da - kot v obravnavani zadevi - opravičuje izdajo predlagane začasne odredbe. Prostorski akti se namreč spreminjajo le na vsakih nekaj let (običajno več deset let)¹⁰ in tožeča stranka tako ne bi imela možnosti povrnitve nastale škode, če bi zemljišči ostali po namenski rabi opredeljeni kot kmetijski, saj na navedenih zemljiščih ne bi mogla izvesti gradnje, za kar je zemljišči tudi kupila in ju tudi že komunalno opremila, kot izhaja iz zgoraj navedenih dokazil.

36Ker je tožeči stranki v postopku uspelo izkazati, da bi ji z izvajanjem izpodbijanega dela odloka nastale posledice, ki bi bile zanjo težko popravljive, tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da bi začasno zadržanje izvajanja izpodbijanega dela odloka zanjo oziroma za javni interes imelo kakršnekoli negativne posledice, je sodišče predlogu na podlagi desetega odstavka 61. člena ZUreP-3 ter ob smiselni uporabi tretjega v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 ugodilo in do končne odločitve v upravnem sporu izvajanje odloka v izpodbijanem delu zadržalo.

¹ Glede prvega, drugega in tretjega odstavka 61. člena ZUreP-3 je sicer Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, vendar pa je njihovo uporabo zaradi potrebe po učinkovitem sodnem varstvu dovolilo vse do odprave ugotovljenega neskladja (glej odločbo št. U-I-474/22-15 z dne 20. 3. 2025).
² Tako npr. Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017, 5. točka obrazložitve.
³ Navedeno izhaja tudi iz določbe prve alineje četrtega odstavka 61. člena ZUreP-3, ki določa, da lahko tožbo v upravnem sporu zoper prostorski izvedbeni akt vloži med drugim tudi oseba, ki vlaga tožbo zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, če izpodbijani prostorski izvedbeni akt določa pravni temelj za določitev njenih pravic ali obveznosti in če oseba izkaže, da ima izpodbijani prostorski izvedbeni akt v tem delu zanjo bistvene posledice.
⁴ Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 730/2007 z dne 13. 12. 2007, I Up 223/2011 z dne 19. 5. 2011, X Ips 237/2014 z dne 10. 7. 2014, I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017, I Up 162/2018 z dne 19. 9. 2018 in druge.
⁵ Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017, 9. točka obrazložitve ter Upravno sodišče RS v sklepu II U 24o/2021-8 z dne 8. 9. 2021, 7. točka obrazložitve.
⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-139/15-16 z dne 23. 4. 2020, 20. točka obrazložitve.
⁷ Da vsebini lastninske pravice nujno ustreza tudi upravičeno pričakovanje lastnika zemljišča, da bo lahko upravičenja, ki izhajajo iz določene namenske rabe zemljišča, tudi uresničil, izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-6/17 z dne 20. 6. 2019, 15. točka obrazložitve. Z vidika lastnika zemljišča lahko pomeni določitev namenske rabe zemljišča omejitev njegove lastninske pravice, saj sme zemljišče uporabljati le skladno s prostorskimi akti. Občinski prostorski akti, ki določajo oziroma spreminjajo namensko rabo zemljišč iz zazidljivih v nezazidljiva, učinkujejo na položaj lastnikov teh zemljišč na način, da neposredno posegajo v njihove pravice ali v njihov pravni položaj, kar izhaja iz sodne prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Na posameznikov pravni položaj tako neposredno učinkuje tudi sprememba podrobne namenske rabe zemljišča iz stavbnega v kmetijsko zemljišče - primerjaj odločbi št. U-I-6/17 z dne 20. 6. 2019, 9. in 24. točka obrazložitve ter št. U-I-139/15 z dne 23. 4. 2020, 13. točka obrazložitve.
⁸ Smiselno enako tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu št. U-I-185/07 z dne 11. 9. 2007.
⁹ Takšen test pri presoji težko popravljivih škodljivih posledic začasnega zadržanja izvajanja presojanih (prostorskih) aktov uporablja tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije - glej npr. sklepe št. U-I-185/07 z dne 11. 9. 2007, št. U-I-188/12 z dne 15. 11. 2012, št. U-I-86/13-21 z dne 27. 11. 2014 in št. U-I-5/19 z dne 27. 3. 2019.
¹⁰ Pred tem veljaven Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje v Občini Maribor, ki je bil z izpodbijanim odlokom razveljavljen (53. točka 158. člena drugega odstavka Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor), je veljal v času od 7. 8. 2015 do 1. 4. 2025.