3. člen ZVO-1A

Ker konkretne okoliščine v okviru določila 5. točke prvega odstavka 3. člena ZVO-1, da je odpadek snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči, niso bile ugotovljene niti ni bilo odgovorjeno na navedbe inšpekcijskih zavezancev, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zaključek v izpodbijani odločbi, da gre za odpadke, preuranjen ter nepreverljiv.

Ko gre za dejanja, ki so opravljena s pisnimi vlogami, velja pravilo, da veljajo strankina dejanja, če ta izrecno nasprotujejo intervenientovim. Če pa je intervenient v pisni vlogi opravil dejanje, ki mu stranka ni nasprotovala, veljajo tista intervenientova dejanja, ki so za stranko koristna. Dejstvo, da tožena stranka ni vložila pritožbe, samo po sebi ne pomeni, da je pritožba intervenienta v nasprotju z interesi in voljo tožene stranke. Takšen zaključek bi bil mogoč samo, če bi tožena stranka izrecno nasprotovala vloženi pritožbi. Obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev za odlaganje odpadkov na odlagališčih, zajema obremenitev okolja zaradi delovanja odlagališča odpadkov kot celotnega kompleksa, kar vključuje tudi napravo za čiščenje izcednih vod, ki se izcejajo iz odloženih odpadkov, če je ta naprava integralni del odlagališča. Določbe Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih in Uredbe o odlagališčih odpadkov je treba razlagati tako, da je njihov pomen skladen s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1, ki določa, da so okoljske dajatve, ki so predpisane zaradi odlaganja odpadkov na odlagal

Dejstvo, da celovita presoja vplivov na okolje, ki se zahteva pri pripravi in sprejemu splošnih prostorskih aktov, po izadji okoljevarstvenega dovoljenja ni bila opravljena, samo po sebi ne more vplivati na zakonitost okoljevarstvenega dovoljenja in ne terja njegove spremembe po 5. točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Ta se namreč nanaša na zahtevo po uporabi drugih tehnik zaradi obaratovalne varnosti procesa. Tudi v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za napravo, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega iz 68. člena ZVO-1 (IED naprava) mora pristojni organ preverjati, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic. Če gre za napravo, ki uporablja nevarne snovi, pa mora preveriti tudi, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanju njenih posledic v skladu z Direktivo Seveso III, na kar pa se nanaša dovoljenje za obrat iz 18. člena ZVO-1. Po ZVO-1 gre torej formalno za dve različni dovoljenji. To pa ne ne pomeni, da IED naprava, ki ima okoljevarstveno dovoljenje iz 68. člena, ne potrebuje tudi okoljevarstvenega dovoljenja iz 86. člena ZVO-1, če gre za napravo, ki je hkrati obrat

V inšpekcijskem postopku je bistveno, da inšpektor ugotovi, kdo je zavezanec, torej stranka, proti kateri teče postopek. V ta namen ima inšpektor na razpolago vse procesne inštitute ZUP (subsidiarna uporaba), da določi zavezanca pravilno. Inšpektor ima poleg pooblastil po ZUP tudi posebna pooblastila po ZIN. V upravnem postopku, tudi v inšpekcijskem postopku, je odgovornost za pravilno ugotovitev dejanskega stanja predvsem na organu, ne glede na dokazno breme iz 140. člena ZUP.

Med strankami ni sporno, da nameravani poseg zajema proizvodnjo, v katero so vključene nevarne snovi. Zato je treba v primeru, kot je obravnavani, ko je za ta poseg treba pridobiti okoljevarstveno soglasje - saj je to predmet izpodbijane odločbe, preveriti tudi, ali izvedba nameravanega posega predstavlja gradnjo objekta ali naprave. Naprava je po GZ lahko bodisi objekt, bodisi sestavina objekta, ki je namenjena delovanju objekta. V primeru, če je naprava objekt, ki je namenjen proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi, je treba zgolj preveriti, ali gre za takšna vzdrževalna dela v zvezi s proizvodnjo nevarnih snovi, za katera je treba pridobiti okoljevarstveno soglasje in so že zato prepovedana po 69. členu ZV-1. V primeru, če je predmet nameravanega posega naprava, ki je zgolj sestavina objekta, pa je pomemben tudi namen objekta in če ta ni namenjen proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi, je po presoji sodišča poleg navedenega (tj., da gre za vzdrževalna dela, za katera je treba pridobiti okoljevarstveno soglasje) treba upoštevati opredelitev naprave po ZVO-1. Če so predmet nameravanega posega naprave, ki so namenjene proizvodnji, v katero so vklju

Investitor pooblasti izvajalca del za to, da odda odpadke v njegovem imenu, torej za investitorja. Če pooblaščenec odpadkov ne odda zbiralcu ali izvajalcu obdelave, je torej za to opustitev po predpisu odgovoren investitor. S pooblastilom, ki je mandatno razmerje, odgovornosti, ki jo nalaga predpis, ni mogoče prenesti na drugega. Zgolj taka razlaga je tudi v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZVO-1, po katerem mora vsa pravila ravnanja z odpadki upoštevati (že) povzročitelj onesnaževanja.

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja, vključno z odškodninsko odgovornostjo, določa objektivno odgovornost povzročitelja. Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine namreč ne pokrivajo stroškov odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. Vendar pa s tem ni izključena odgovornost povzročitelja okoljske škode nasproti tretjim osebam v skladu z OZ. Imisije kljub preseženim mejnim oziroma kritičnim vrednostim v Uredbi, ne predstavljajo podlage za pravno priznano škodo, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. člena Ustave (enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave (enakega varstva pravic). Izhajajoč iz okoliščine, da so kritične vrednosti skupnega hrupa v povprečju presežene le za 1,5 %, za 3,4 % pa so presežene kritične vrednosti kazalca hrupa za noč, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo kršitve pravic tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v zunanjem okolju, kot tako izrazito nizko, da ne dosega stopnje resne kršitve in da ne ugotavlja nesorazmernosti med stopnjo kršitve, ki jo mora tožeča stranka trpeti in med koristmi, ki jih ima tožeča stranka

Javnost ima pravico do udeležbe pri odločanju že v začetnih fazah odločanja, ko so še vse možnosti odprte in lahko javnost učinkovito sodeluje. Tožnik zato nima prav, ko zatrjuje, da bi izdelava omenjenih raziskav oziroma študij morala biti izrecno (taksativno) navedena kot javno-pravna naloga tožeče stranke in da bi šele pod tem pogojem zahtevani podatki spadali v okvir informacije javnega značaja. Takšna konkretizacija javne službe v ZVO-1 za potrebe urejanja dostopa do informacije javnega značaja ni potrebna.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da pri podaljšanju obstoječih dovoljenj, brez del ali posegov, ki bi spreminjali fizično stvarnost območja, ne gre za projekt iz Direktive 2011/92/EU. Pri preverjanju, ali so zaradi podaljšanja obratovanja D. predvidene tudi spremembe na predmetnem objektu v smislu del ali posegov, ki bi spreminjali fizično stvarnost območja, je treba upoštevati vsa dela oziroma fizične posege na jedrskem objektu, kot je ta določen v i. točki 2. člena Konvencije o jedrski varnosti in 24. točki 3. člena ZVISJV (oziroma 29. točki 3. člena ZVISJV-1).

Zemeljski izkop (zemljina in kamenje) je treba šteti za odpadek. Po prvem odstavku 150. člena ZV-1 se poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, lahko izvede samo na podlagi vodnega soglasja. Glede na to ni pravilno tožbeno stališče, da bi bilo v obravnavanem primeru tožnikovo ravnanje nedopustno le, če bi vplivalo na tok reke Ljubljanice, omejevalo pretočnost, preusmerjalo tok reke ali predstavljalo poplavno nevarnost.

Proizvodna zmogljivost naprave je pomembna zaradi vplivov, ki jih (lahko) ima na okolje, zato je treba pri tem izhajati iz maksimalne možne proizvodne obremenitve.

V primerih, ko so odpadki odloženi zakonito, povzročitelj obremenitve pa je znan in to ni lastnik zemljišča, na katerem je prišlo do obremenitve, kot je bilo v obravnavanem primeru, ni mogoče izreči inšpekcijskega ukrepa iz 157. člena ZVO-1 lastniku zemljišča, na katerem se nahajajo, saj kaj takega iz zakona ne izhaja.

Toženka je kljub tožnikovi pravočasni zahtevi za priznanje statusa stranke v obravnavnem inšpekcijskem postopku s sklepom ustavila postopek, ne da bi o njej prej odločila. S tem je tožniku odvzela pravico do izjave pred odločitvijo toženke o ustavitvi inšpekcijskega postopka, čeprav je očitno menila, da mu status stranskega udeleženca v postopku gre, saj mu je vročila izpodbijani sklep. Sodišče se strinja s tožnikom, da v obravnavnem toženka ni ustrezno obrazložila svoje ugotovitve, da bi šlo v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, kar izključuje uporabo določb V.a poglavja ZVO-1, ki govori o odgovornosti za okoljsko škodo. Utemeljitev, da gre v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, je tako v odločbi prvostopenjskega, kot v odločbi drugostopenjskega organa povsem pavšalna in neobrazložena, zato sodišče ugovora, da ne gre za tako onesnaževanje, ne more preizkusiti.

V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, kot v obravnavanem primeru, mora imeti v skladu z drugim odstavkom navedene določbe vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom.

Tožnik zemeljskega izkopa ni uporabil na gradbišču, kjer je nastal, niti na drugem gradbišču, kjer je tudi sam investitor, ampak ga je vnesel na najboljše kmetijsko zemljišče.

Preseganje predpisanih mejnih in še toliko bolj kritičnih vrednosti hrupa pomeni preseganje običajnih mej hrupa v smislu 133. člena OZ. Presoja višine odškodnine.

Sodna praksa je v zelo podobnih odškodninskih primerih zaradi povečanega prometa na tranzitnih cestah sprejela enotno stališče, da mejne, zagotovo pa kritične vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet, in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz 3. odstavka 133. člena OZ. Življenje v urbanem okolju sicer res terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do emisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka), vendar pa le do »normalnih« meja. Kadar te emisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, da je njegova škoda pravno priznana in da je podana tudi odškodninska odgovornost zanjo. Bistvo ustavno varovane pravice do zdravega življenjskega okolja ni zagotavljanje zdravega življenjskega okolja oseb znotraj stanovanjskih objektov, temveč skrb države za primeren in zdrav življenjski okoliš prebivalcev. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, protihrupna zaščita na hrup v okolici hiše tožečih strank ni vplivala, njihova stanovanjska hiša pa je spadala v kategorijo s hrupom bolj obremenjenih stavb. Tožeče stranke so bile zaradi pr

Okoliščine, da se je zelo veliko gradbišče z vso gradbeno mehanizacijo skoraj dve leti nahajalo le približno 20 do 30 metrov od hiše tožnikov ter da so po cesti tik ob hiši vsakodnevno ves čas gradnje vozili težki in veliki kamioni, da je zato prah prihajal v hišo in onemogočal celo sušenje perila v sami hiši, ko se je hiša tresla tako, da so se tožeče stranke bale, da se bo porušila, da je celo padla luč s stropa v spalnici, da so morali podpreti sliko, da ni padla s stene, da so skodelice poskakovale po mizi, da krožniki niso smeli biti napolnjeni, da se ne bi zlivalo preko roba, da niso mogli zaradi tresljajev niti jesti niti v miru spati, da se mladoletna tožnika nista mogla učiti in da je tožnica zaradi nespečnosti težje opravljala svoj poklic ter nenazadnje, da niti niso v času gradnje več mogli uporabljati vrta oziroma prostora okrog hiše za druženje s prijatelji, predstavlja pravni standard škode, ki presega običajne meje. Ne gre torej za običajne vplive z običajnega gradbišča. Določba 3. odstavka v zvezi z določbo 1. odstavka 133. člena OZ uzakonja odškodnino za škodo, ki presega običajne meje in ki nastane lahko tudi pri opravljanju dejavnosti, iz katere izvira

Dejstvo, da je tožnikova hiša del projektnih rešitev, zaradi česar ima pravico sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne more pomeniti podlage za sodelovanje v postopku, katerega predmet je ugotavljanje izpolnjevanja zahtev s področja predpisov o hrupu, ki jim mora zadostiti letališče in kar je bilo predmet odločanja v konkretnem postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Položaj stranskega udeleženca pridobi oseba, ki ji ta položaj materialni predpis neposredno priznava s tem, da jo v svoji določbi izrecno navede kot stransko udeleženko, in tudi oseba, za katero iz vsebine materialne določbe (torej posredno) izhaja, da je njeno sodelovanje v konkretnem postopku potrebno zaradi zavarovanja njenega pravnega položaja, ki ga ta predpis varuje.

Četudi bi določilo 14. čl. ZVO-1 lahko upoštevali kot samostojno pravno podlago za vtoževani opustitveni zahtevek na prenehanje proizvodnje (glede na to, da v ZVO-1 ni nobenih omejitev glede tistih imetnikov, ki povzročajo škodno nevarnost ali vznemirjanje na podlagi dovoljene dejavnosti), ta v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker čezmerna obremenitev v smislu ZVO-1 ni bila ugotovljena.