23. člen ZKGZ

ZKGZ določa domnevo, da so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Tožnik zato ne more biti uspešen z navedbami, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZ (lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek), kot tudi ne z navedbami, da ZKGZ obvezno članstvo pogojuje z opravljanjem dejavnosti, to je z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah ter s pridobivanjem koristi od njih. Ureditev obveznega članstva v KGZS in posledično plačevanje zborničnega prispevka je že presojalo tudi Ustavno sodišče, ki je v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 presodilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.

Prvostopenjski organ je tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo zbornični prispevek za leto 2019. Pristojni organ lahko sprejme zaključek o obveznem članstvu fizične osebe v KGZS, če ugotovi, da je ta oseba lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, katerih katastrski dohodek, ugotovljen po ZUKD-2, dosega z ZKGZ predpisano višino, in na ta zaključek opre odločbo o odmeri zborničnega prispevka, ki se izda na podlagi 25.b člena ZKGZ. Sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi z vprašanjem, ali je dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti glede na prvo alinejo prvega odstavka 9. člena ZKGZ relevantno pravno dejstvo v postopku odmere zborničnega prispevka, ni bila vedno povsem enotna. V sodbah U 1670/2002 z dne 2. 9. 2004 in U 1726/2009 z dne 6. 7. 2010 je sodišče zavzelo stališče, da je treba ugotavljati dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti. Vendar pa je nato od tega stališča odstopilo in sprejelo drugačno stališče (ki ga pri izpodbijani odločitvi upošteva toženka), in to ne le v sodbi, na katero se sklicuje drugostopenjski organ (I U 628/2012 z dne 12. 11. 2012), pač pa npr. tudi v sodbah U 119/2008 z dne 2. 6. 2010, II U 463/2009 z

Prepustitev kmetijskih zemljišč v obdelovanje drugemu brez pravnega naslova, ki bi bil podlaga tudi za vknjižbo v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru (kot npr. zakupno razmerje - prvi odstavek 28. člena ZKZ), glede na pozitivno pravno ureditev po mnenju sodišča sama po sebi ne more voditi do zaključka, da je lastnik prepustil uporabo kmetijskih zemljišč drugemu brez obveznosti, da za ta zemljišča sam plačuje davke in druge javne dajatve. Namreč, dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti se v primeru prenosa uporabe le tedaj ne pripiše lastniku kmetijskih zemljišč, pač pa drugi osebi, ki ima pravico uporabljati kmetijska zemljišča, če ta oseba pri davčnem organu poda vlogo za določitev dejanskega uporabnika kmetijskih zemljišč.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odločitev, da je tožnik glede na doseženi katastrski dohodek obvezni član Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije in s tem zavezanec za plačilo zborničnega prispevka za leto 2018, nepravilno sprejela na podlagi prvega odstavka 9. člena ZKGZ, kot je bil v veljavi le do dne 17. 3. 2008 in ga zato ni dopustno uporabiti za odločanje o zborničnem prispevku za leto 2018.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik kot lastnik in zakupnik kmetijskih zemljišč obvezni član zbornice in s tem zavezanec za zbornični prispevek. Po presoji sodišča pa je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva v delu, ki se nanaša na stopnjo, uporabljeno pri odmeri zborničnega prispevka. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi namreč ne omeni (s tega vidika) bistvene določbe četrtega odstavka 23. člena ZKGZ, ki ureja povišanje ali znižanje v sicer tretjem odstavku tega člena določene 4 % stopnje. Če je takšno prvostopenjsko obrazložitev še mogoče razumeti ob dejstvu, da gre pri odmeri zborničnega prispevka za množične postopke, pa bi razloge odločitve z vidika uporabljene stopnje za leto 2018 ob obravnavanju tožnikove pritožbe moral dopolniti drugostopenjski organ

Glede na to, da tožeča stranka ne dosega zakonsko določenega cenzusa katastrskega dohodka, ni izpolnjen eden izmed pogojev za obvezno članstvo v KGZ. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi napačno sklicuje na določbe prvega odstavka 9. člena ZKGZ, ki je bil veljaven do dne 17. 3. 2008 in je v 1. alineji prvega odstavka določal mejno vrednost katastrskega dohodka kot podlago za obvezno članstvo v KGZ. Ta je v letu 1998 znašala najmanj 20.000 SIT, ta znesek pa se je valoriziral v skladu s splošnimi predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijsko gospodarski zbornici Slovenije (Ur. list RS 26/2008, ZKGZ-B) pa je v 3. členu besedilo 1. alineje prvega odstavka 9. člena spremenil tako, da je besedilo ''v letu 1998 najmanj 20.000 SIT'' nadomestil z besedilom ''v letu 2007 najmanj 167,00 EUR''. V prehodnih in končnih določbah 8. člena je določil, da se članom zbornice, ki ne izpolnjujejo pogojev za obvezno članstvo v zbornici po tem zakonu, zbornični prispevek za leto 2008 ne odmeri, posledično pa tudi v naslednjih letih v primeru nedoseganja tega dohodkovnega cenzusa zborničnega prispevka ni mogoče odmeriti.

Zbornica je javnopravna oblika združevanja, zato tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji US RS v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v Zbornici in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave.

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku odmerjen zbornični prispevek za leto 2017 kot lastniku kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji, katerih katastrski dohodek je v letu 2017 dosegel 271,72 EUR (ta dejstva v zadevi niso sporna). Po razlogovanju organa, ki ga ta opira na upravnosodno prakso, pa dejstvo, na katero (med drugim) ZKGZ veže obvezno članstvo, to je opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti, zakon določa kot zakonito domnevo na podlagi lastništva kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganja katastrskega dohodka iz teh zemljišč in gozdov, ter zato za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun.

V konkretni zadevi mora zbornica obrazloženo utemeljiti, da in zakaj so izpolnjeni pogoji za uporabo 4,8 % stopnje pri odmeri zborničnega prispevka A za celotno leto 2015, in sicer glede na določbe četrtega odstavka 23. člena in petega odstavka 22. člena ZKGZ, pri čemer je treba upoštevati tudi določbe prvega odstavka 154. člena in 155. člena Ustave. Kolikor ti pogoji niso izpolnjeni, je namreč treba uporabiti sicer z zakonom predpisano stopnjo za odmero zborničnega prispevka A iz tretjega odstavka 23. člena ZKGZ.

Lastništvo zemljišča ni sporno, zato je tožnik kot njegov lastnik na podlagi tretje alineje prvega odstavka 23. člena ZKGZ zavezan k plačilu zborničnega prispevka.

Po 186. členu ZV-1 je določitev vodnih zemljišč obveznost ministrstva. Tožnici bi bilo treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča vodna zemljišča, predvsem glede na dejstvo, da ob izdaji izpodbijane odločbe še ni bil vzpostavljen vodni kataster ter je bil podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča originalni podatek zemljiškega katastra.

Pravilno je izhodišče obeh organov, da se pri opredelitvi zemljišča upoštevajo podatki zemljiškega katastra. Podatki te uradne evidence imajo v skladu z ZUP značaj javne listine. Izpodbijana odločba je bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, zato je tožnica imela možnost ugovarjati uporabljenim podatkom šele v pritožbenem postopku. Pojasnila je, da gre pretežno za vodna zemljišča in opozorila na določbe ZV-1 o opredelitvi vodnih zemljišč in na ureditev njihovega vpisa v evidence. Tožnici bi bilo, glede na normativno ureditev vodnih zemljišč, treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča (določene parcele) vodna zemljišča. Podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča je v zemljiškem katastru prevzet podatek in ga ni mogoče dokazovati zgolj z vpisom v zemljiškem katastru. Sodišče je pri preveritvi tožbenih ugovorov vpogledalo v register nepremičnin, ki je javna evidenca. Med podatki, ki se evidentirajo v tem registru, je tudi dejanska raba nepremičnine (98. člen ZEN). Sporne parcele, so po dejanski rabi vodene kot vodno zemljišče, kar bi lahko kazalo, da je bilo dejansko stanje v postopku odmere zborničnega prispevka napačno

Tožnici bi bilo treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča vodna zemljišča. Predvsem glede na dejstvo, da ob izdaji izpodbijane odločbe še ni bil vzpostavljen vodni kataster ter je bil podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča originalni podatek zemljiškega katastra.

Po 186. členu ZV-1 je določitev vodnih zemljišč obveznost ministrstva. Tožnici bi bilo treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča vodna zemljišča. Predvsem glede na dejstvo, da ob izdaji izpodbijane odločbe še ni bil vzpostavljen vodni kataster ter je bil podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča originalni podatek zemljiškega katastra. Določba 14. člena ZENDMPE je nalagala spremembe dejanskih rab geodetskemu organu tudi po uradni dolžnosti.

Ob upoštevanju določb ZKGZ in Sklepa o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2012 ter ob tem, da je katastrski dohodek tožnika za obravnavano obdobje znašal 114,14 EUR, je ugotoviti, da je odločitev upravnih organov obeh stopenj pravilna in zakonita.

Tožniku je bil zbornični prispevek pravilno odmerjen kot osebi iz prve alinee prvega odstavka 10. člena ZKGZ, to je kot pravni osebi, ki ni oseba javnega prava ter je lastnica kmetijskih zemljišč oziroma gozdov na območju Republike Slovenije, in ki je glede na 8. člen ZKGZ član zbornice. Za take osebe po prvem odstavku 23. člena ZKGZ velja, da so zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A. Za obveznega člana šteje po samem zakonu, ker je zasebna pravna oseba in ker je po uradnih podatkih zemljiškega katastra in zemljiške knjige lastnik kmetijskih zemljišč.

Kot kmetijsko je šteti zemljišče, ki je po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirano kot kmetijsko zemljišče. Za javne listine velja domneva, da so dejstva, ki se v listini potrjujejo, resnična. Stranka pa lahko dokazuje, da dejstva, ki so navedena v potrdilu, niso resnična. V tem smislu je tožnici treba dopustiti ugovarjanje dejanskega stanja v obsegu preverjanja pravilnosti podatka, vpisanega v zemljiškem katastru.

Za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Ustavno sodišče v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 že odločilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alinea prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave RS. KGZ je javnopravna oblika združevanja, zato tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave.

Če tožnica meni, da izpolnjuje kriterije za odpis zborničnega prispevka, mora najprej z vlogo zahtevati pri pristojnem upravnem organu, da se ji prispevek odpiše. Če sama zemljišča ne obdeluje zaradi bolezni, temveč to dela druga oseba, ki pa ne plačuje najemnine (preskrbi kurjavo in ozimnico), bi morala morebitni zakup pravno formalno urediti v skladu z ZKGZ oziroma dejansko uporabo kmetijskega zemljišča priglasiti davčnemu uradu, česar pa spisovno izkazano ni naredila, niti tega v tožbi ne zatrjuje.

Zbornični prispevek je javnopravna dajatev, zato jo je mogoče odmeriti le na podlagi uradno preverljivih podatkov in evidenc. Zato je ugotavljanje dejanskega stanja dopustno le v obsegu preverjanja pravilnosti teh uradnih podatkov in evidenc.