UPRS Sodba III U 104/2020-21

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33101-53262/2016/26 z dne 4. 3. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 469,70 EUR stroškov tega postopka.

Izpodbijana odločba

1Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) je z odločbo št. 33101-53262/2016/26 z dne 4. 3. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) v 1. točki izreka tožniku zavrnila plačilo 124,12 ha zahtevka OMD. V 2. točki izreka je določila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, v 3. točki izreka pa je ugotovila, da v postopku izdaje te odločbe posebni stroški niso nastali.

2Agencija v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je tožnik 4. 5. 2016 vložil zbirno vlogo za leto 2016 iz 8. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2016 (Uredba IAKS), v kateri je uveljavljal zahtevek po Uredbi o ukrepih kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (Uradni list RS, št. 16/16 in nasl.; v nadaljevanju: zahtevek OMD) v obsegu 124,12 ha.

3Agencija v okviru predstavitve uporabljene pravne podlage najprej navaja, da v skladu s 60. členom Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013, o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/87, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 (v nadaljevanju: Uredba 1306/2013) ne sme odobriti nobene ugodnosti na podlagi področne kmetijske zakonodaje fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje.

4V nadaljevanju povzema določbe prvega in četrtega odstavka 31. člena Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (v nadaljevanju: Uredba št. 1305/2013). Pojasnjuje, da se ta uredba uporablja na podlagi njenega 90. člena od 1. 1. 2014 dalje, vendar pa je Republika Slovenija na podlagi 1. člena Uredbe (EU) št. 1310/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o določitvi nekaterih prehodnih določb glede podpore za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), o spremembi Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede sredstev in njihove razdelitve za leto 2014 in o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 in uredb (EU) št. 1307/2013, (EU) št. 1306/2013 in (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z njihovo uporabo v letu 2014 brez poseganja v 88. člen Uredbe 1305/2013 za ukrepe iz 36. člena Uredbe (ES) št. 1698/2005 še naprej prevzemala nove pravne obveznosti do upravičencev v skladu s programom razvoja podeželja, sprejetim na podlagi Uredbe (ES) št. 1698/2005. Pogoji za plačila kmetom na gorskih območjih in drugih območjih z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz 31. člena Uredbe 1305/2013 so se tako pričeli uporabljati po sprejetju Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020, različica 1.3, ki je bil potrjen z Izvedbenim sklepom Komisije z dne 13. februarja 2015 o odobritvi programa razvoja podeželja Republike Slovenije za podporo iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja št. CCI 2014 Sl 06 RD NP 0012020 (v nadaljnjem besedilu: PRP 2014-2020), torej po 13. 2. 2015. Agencija povzema še 8.2.11.2 točko PRP 2014-2020, degresijo plačil, določeno v trinajstem odstavku 141. člena Uredbe OMD ter določbo štirinajstega odstavka 141. člena Uredbe OMD. Sklicuje se na drugi in sedmi odstavek 5. člena ter na 2. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju: ZKme-1), na peti odstavek 3. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: Pravilnik o RKG), na drugi odstavek 12. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (v nadaljevanju: Uredba 809/2014), na 1. točko prvega odstavka 2. člena Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 640/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, pogojev za zavrnitev ali ukinitev plačil in za upravne kazni, ki se uporabljajo za neposredna plačila, podporo za razvoj podeželja in navzkrižno skladnost, na točki a in b prvega odstavka 4. člena Uredbe (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. december 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 (v nadaljevanju: Uredba 1307/2013).

5V zvezi s postopkom izdaje izpodbijane odločbe Agencija v njej navaja, da je v okviru upravnega pregleda iz prvega odstavka 59. člena Uredbe 1306/2013 ugotovila, da je tožnik za plačilo ukrepa OMD v letu 2014 uveljavljal 137,46 ha, v letu 2015 124,41 ha in v letu 2016 124,12 ha površin. Po vložitvi zbirne vloge za leto 2014 je odjavil površine, ki jih je v okviru zahtevka za plačilo ukrepa OMD v letih 2015 in 2016 uveljavljalo KMG-MID: .... Agencija je ugotovila, da je KMG-MID: ... kot nosilec dne 12. 2. 2015 prevzel tožnikov sin A. A., pred tem pa je bil od 30. 4. 2008 do 12. 2. 2015 njegov nosilec tožnik. A. A. je bil v obdobju med 23. 9. 2009 in 12. 2. 2015 član kmetije KMG-MID: ..., v obdobju od 4. 5. 2011 do 12. 2. 2015 pa tudi član kmetije KMG-MID: ... V obdobju od 30. 4. 2008 do 12. 2. 2015 je bila nosilka kmetije KMG-MID: ... B. B., 12. 2. 2015 pa je kmetijo KMG-MID: ... kot nosilec prevzel tožnik (v nadaljevanju tudi: kmetija tožnika).

6Agencija je ugotovila, da sta imeli kmetijski gospodarstvi KMG-MID: ... in KMG-MID: ... na dan 18. 5. 2017 v registru kmetijskih gospodarstev kot kontaktni podatek nosilca navedeno isto telefonsko številko ter isti elektronski naslov. Z nadaljnjim upravnim pregledom je ugotovila, da GERK, ki jih je tožnik med leti 2014 in 2016 odjavil iz registra kmetijskih gospodarstev in jih je v letih 2015 oziroma 2016 za plačilo ukrepa OMD uveljavljalo KMG-MID: ..., tvori 59 parcel, med katerimi sta dve v lasti tožnika, dve pa v lasti člana KMG-MID: ... C. C. Ugotovila je tudi, da je v imenu tožnika zbirni vlogi za leto 2015 in 2016 ter zbirno vlogo v imenu A. A. za leto 2016 oddala ista kmetijska svetovalka.

7Agencija nadalje navaja, da je 17. 7. 2017 na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: MKGP ali drugostopenjski organ), Službo za register kmetijskih gospodarstev, naslovila prošnjo za pojasnilo o ustreznosti vpisa v register obeh kmetijskih gospodarstev. MKGP je v svojem odgovoru z dne 24. 7. 2017 navedlo, da je bila za kmetiji od 19. 4. 2013 do 22. 10. 2014 dovoljena izjema, da sta lahko dve osebi, čeprav sta živeli v skupnem gospodinjstvu, bili v RKG vpisani kot nosilca vsak svoje kmetije. Nosilca obeh kmetijskih gospodarstev sta kot razlog za samostojni kmetiji navedla, da je ena od kmetij ekološka, zaradi česar združitve ni bilo mogoče izvesti takoj. MKGP je zato dovolilo enoletni odlog pred združitvijo. Po letu 2014 sta oba nekdanja nosilca vpisala eno kmetijo, nosilec druge kmetije pa je postal sin.

8Agencija je tudi iz navedb tožnika sklepala, da tožnik kljub teritorialni ločenosti, obe kmetijski gospodarstvi obravnava kot družinsko kmetijo pod enotno upravo in da je tudi odgovor A. A. napisan iz perspektive tožnika.

9V nadaljevanju Agencija navaja, da je 11. 5. 2017 pri tožniku ter A. A. izvedla pregled na kraju samem, kjer je ugotovila, da kmetijsko gospodarstvo KMG-MID: ... nima lastne mehanizacije. A. A. je takrat tudi izjavil, da površine, ki jih kmetija obdeluje, niso v njegovi lasti ali lasti članov kmetije, temveč ima z očetom sklenjen ustni dogovor o pravici do uporabe zemljišč. Agencija ugotavlja, da je manjši del zemljišč (dve parceli) dejansko v lasti člana kmetije C. C., manjši del (dve parceli) v lasti tožnika, velika večina površin pa v lasti tretjih oseb. A. A. bi za samostojno upravljanje in poslovanje kmetijskega gospodarstva torej moral pravico do uporabe zemljišč pridobiti neposredno od lastnikov zemljišč, namesto da ima z očetom sklenjen ustni dogovor o uporabi zemljišč, ki večinoma niso v očetovi lasti. Po presoji Agencije navedeno pomeni, da A. A. pri upravljanju in vodenju kmetijskega gospodarstva tudi z vidika pridobitve in uporabe zemljišč ni samostojen, temveč je vezan na zemljišča, za katera ima podlage za pravice do uporabe tožnik. Agencija navaja, da A. A. med pregledom na kraju samem ni predložil nobenih dokazil, ki bi izkazovala dejanske finančne transakcije. Tudi iz dne 2. 9. 2016 plačanega računa Inštituta za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu, v katerem je kot plačnik in naslovnik naveden A. A., izhaja, da ga je izdajatelj naslovil na naslov, na katerem je bil sedež tožnikove kmetije. Še ob upoštevanju, da je za vnos zbirne vloge pooblaščen oče, tj. tožnik, Agencija ni mogla slediti izjavi A. A., da sam odloča o upravljanju s površinami kmetijskega gospodarstva.

10Agencija ugotavlja, da je imel KMG-MID: ... od dne 12. 5. 2015, ko je kmetijo kot nosilec prevzel A. A., na upravni enoti na zahtevo nosilca dva sestanka, in sicer 24. 4. 2015 in 7. 4. 2017, v obeh primerih pa je nosilca zastopal tožnik kot pooblaščenec. Zapisnik o ustni obravnavi z dne 23. 4. 2018, na kateri je bil A. A. prisoten, je Agencija ocenila za nerelevanten, glede na to, da obravnava zahtevek za leto 2016. Dejstvo, da se je v letu 2018 A. A. ustne obravnave udeležil sam, po njenem mnenju potrjuje, da je po tistem, ko je Agencija zavrnila njegov zahtevek za izplačilo OMD, pričel spreminjati način svojega delovanja in dokazovati, da v letu 2018 samostojno opravlja določena opravila.

11Po stališču Agencije kljub ugotovitvi, da se kmetijski gospodarstvi tožnika in A. A. nahajata na različnih lokacijah, vse okoliščine potrjujejo dejstvo, da kmetijsko gospodarstvo KMG-MID: ... upravljalsko ni neodvisno od tožnikove kmetije. Agencija je s pregledom na kraju samem ugotovila, da nosilec A. A. nima lastne mehanizacije. Tudi navedbe A. A., da je v letu 2017 in 2018 s svojimi sredstvi sodeloval s kmetijo svojih staršev pri investiciji v nakup nove mehanizacije, ki služi in bo služila obema kmetijama, v skupni vrednosti 156.000,00 EUR brez DDV, pri čemer so bili vsi stroji kupljeni na ime tožnika, ki je kot DDV zavezanec lahko uveljavljal vračilo davka, po mnenju Agencije kažejo na poslovno zaokroženo gospodarsko celoto in ne na dve samostojni, neodvisni kmetijski gospodarstvi.

12Ob upoštevanju navedb A. A., da ni zaposlen, pač pa ima vsa leta status šolajoče osebe oziroma status študenta, ter priloženega računa za plačilo študentskega doma, Agencija ugotavlja, da A. A. prebiva v študentskem domu in ne na kmetijskem gospodarstvu, kar dodatno potrjuje, da s kmetijo KMG-MID: ... ne upravlja on, pač pa nekdo drug.

13Glede dokumenta "Prenos pravice uporabe", ki je bil sklenjen med tožnikom in A. A. za več deset parcel v (so)lasti tožnika, Agencija opozarja, da je bil podpisan šele 26. 9. 2017, kar je po datumu, ko je z odločbama z dne 4. 9. 2017 A. A. zavrnila zahtevek za plačilo 45,64 ha zahtevka OMD, tožniku pa zahtevek za izplačilo 124,12 ha zahtevka OMD. Po mnenju Agencije navedeno kaže na to, da je A. A. po zavrnitvi zahtevka pričel pridobivati dokumente, ki bi izkazovali, da samostojno upravlja s kmetijskim gospodarstvom. Prav tako so bile izjave o zakupu zemljišč med A. A. kot zakupnikom in zakupodajalci podane šele aprila 2018. Po zaključku Agencije A. A. za te parcele v letu 2016 ni imel pravice uporabe, saj je to upravičenje dobil šele v letu 2018, kar za presojo v konkretnem primeru ni relevantno.

14V zvezi s predloženimi potrdili A. A. o njegovi udeležbi na izobraževanjih dne 5. 11. 2015, 3. 11. 2016, 23. 3. 2016, 27. 10. 2017, 7. 11. 2017, 19. 1. 2018, 18. 3. 2019, 31. 1. 2019, 25. 2. 2019, z dne 30. 3. 2018, z dne 15. 3. 2018, 26. 4. 2018, 5. 7. 2018 in z dne 30. 8. 2018 Agencija zaključuje, da z izjemo izobraževanj z dne 5. 11. 2015, 3. 11. 2016 in 23. 3. 2016 udeležbe na izobraževanjih in opravljene storitve ne spadajo v obdobje, o katerem odloča. Za dokazila A. A. o stroških stanovanjske hiše ..., ki se glasijo na Č. Č., C. C. in na A. A., Agencija ugotavlja, da ni pojasnjeno, katere navedbe s temi računi dokazuje.

15Iz informativnega izračuna dohodnine za A. A. za leti 2017 ter 2016 Agencija ugotavlja, da je v teh letih njegov dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti znašal 3.587,84 EUR oziroma 3.568,58 EUR. Po presoji Agencije pa je navedeni dohodek ugotovljen pavšalno, zaradi česar ni mogoče podati zaključkov o dejanskih prihodkih in odhodkih.

16Agencija zaključuje, da sta bili kmetijski gospodarstvi tožnika in A. A. ter njune površine v upravljanju iste osebe, kar je v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 3. člena ZKme-1 v zvezi s točko b prvega odstavka 4. člena Uredbe št. 1307/2013. Prav tako je po stališču Agencije ugotovljeno dejansko stanje v nasprotju s sedmim odstavkom 5. člena ZKme-1 in s petim odstavkom 3. člena Pravilnika o RKG. Dovoljenje MKGP, da lahko obe kmetiji izjemoma upravlja isti nosilec ali pa osebi, ki živita v istem gospodinjstvu, je poteklo že dne 22. 10. 2014.

17Iz vsega navedenega po presoji Agencije izhaja, da sta se ves čas umetno ustvarjali dve kmetijski gospodarstvi, ki sta v resnici organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki obsega dve proizvodni enoti, se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, ima enotno vodstvo, naslov ali sedež, ime ali firmo in je organizirana v obliki kmetije. Vsa dokazila, ki so predložena v postopku ponovnega odločanja, le še dodatno potrjujejo, da A. A. v letu 2016 ni samostojno upravljal s kmetijskim gospodarstvom. Ker imata obe kmetijski gospodarstvi po stališču Agencije v resnici enotno vodstvo, je bil v letih 2015 in 2016 z vloženimi zbirnimi vlogami obeh kmetijskih gospodarstev storjen tudi zaobid določbe drugega odstavka 12. člena Uredbe 809/2014, po katerem lahko upravičenec, ki zaprosi za pomoč in/ali podporo na podlagi kateregakoli neposrednega plačila na površino ali ukrepa za razvoj podeželja, vloži le eno zbirno vlogo. Zato Agencija ni mogla slediti navedbam A. A., da so ob njegovi polnoletnosti prenesli kmetijo nanj z željo, da se kmetija ohrani in razvija kot gospodarstvo, ki nudi vsaj eno delovno mesto oz. preživetje družine.

18Z ohranjanjem dveh kmetijskih gospodarstev in oddajo dveh ločenih zahtevkov OMD so bili po zaključku Agencije umetno ustvarjeni pogoji iz prvega odstavka 31. člena Uredbe 1305/2013 za pridobitev višjega letnega plačila za ukrep OMD na hektar kmetijske površine za kritje vseh ali dela dodatnih stroškov ali izpad dohodka, ki so povezani z omejitvami kmetijske proizvodnje na zadevnem območju, kakor če bi sredstva za ukrep OMD uveljavljala dejansko obstoječa organizacijsko in poslovno zaokrožena celota s pripadajočimi zemljišči, ki obsega dve proizvodni enoti. Namen umetnega ustvarjanja pogojev za ukrep OMD po prepričanju Agencije potrjuje tudi dejstvo, da je bil prepis kmetijskega gospodarstva na tožnika narejen 12. 2. 2015, kmalu po tem, ko je dne 22. 10. 2014 poteklo dovoljenje MKGP za ohranjanje dveh kmetij z nosilstvom dveh članov istega skupnega gospodinjstva in ko bi morali biti zadevni kmetijski gospodarstvi združeni. Prenos nosilstva je bil narejen kljub temu, da sta bili v letu 2015 obe kmetijski gospodarstvi vključeni v kontrolo ekološkega kmetovanja, zaradi česar so bile odpravljene tudi izjemne okoliščine, ki jih je v letu 2014 priznalo MKGP. V letu 2015 in 2016 sta obe kmetijski gospodarstvi bili vključeni tudi v ukrep ekološko kmetovanje (EK), enotno upravljanje obeh kmetij pa dokazuje tudi enaka vključenost v ostale ukrepe PRP 2014-2020.

19Agencija še pojasnjuje, da je za zahtevke OMD, vložene z vlogami od 2015 dalje, dne 28. 2. 2015 v uporabo stopila Uredba o ukrepih kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (Uradni list RS, št. 12/15), z njo pa v enajstem odstavku 135. člena obračunavanje plačil za ukrep OMD po veliko strožji degresivni lestvici, kot je veljala v letu 2014. Podatek, da bo v letu 2015 degresivna lestvica strožja, je bil znan že pred sprejetjem omenjene uredbe. MKGP je na to opozorilo že v dne 9. 12. 2014 izdanem sporočilu za javnost. Za vlaganje zbirnih vlog za leto 2016 je z enako degresivno lestvico, kot je veljala za leto 2015, z dnem 27. 2. 2016 stopila v veljavo Uredba OMD. Zato ob upoštevanju dejstva, da sta bila tožnik in A. A. 28. 2. 2015, ko je stopila v veljavo strožja degresijska lestvica, o spremembi le-te obveščeni, Agencija zaključuje, da sta v času prepisa kmetijskega gospodarstva dne 12. 2. 2015 imela namen umetnega ustvarjanja pogojev za pridobitev višjega plačila za ukrep OMD.

20Agencija je upoštevala, da je tožnik v letu 2016 uveljavljal 124,12 ha, A. A. pa 45,64 ha zahtevkov OMD. Obe kmetijski gospodarstvi sta tako zahtevali 100% plačilo za skupno 115,64 ha površin, 85% plačilo za 10 ha površin, 70% za 10 ha površin, 55% za 10 ha površin in 40% za 24,12 ha površin. Ob pogoju, da bi kmetijski gospodarstvi tožnika in A. A. res bili samostojni in ločeni kmetijski gospodarstvi, bi bil tožnik za leto 2016 upravičen do zneska približno 13.162,00 EUR, A. A. pa do zneska približno 6.515,00 EUR. Skupna višina obeh zahtevkov bi tako znašala 19.677,00 EUR. Agencija pojasnjuje, da bi bil ob ugotovitvi o enotnem upravitelju površin končni upravičenec lahko upravičen le do 100% plačila za 70 ha površin, 85% za 10 ha površin, 70% za 10 površin, 55% za 10 ha površin in 40% za 69,76 ha površin oziroma do plačila za ukrep OMD v višini približno 15.930,00 EUR. Ob umetno ustvarjenih pogojih bi torej prišlo do izplačila za približno 3.747,00 EUR večjega zneska za ukrep OMD, kakor če bi se uveljavljal po resničnem dejanskem stanju.

21Tako sta tožnik in nosilec A. A. po ugotovitvah Agencije z zbirnima vlogama za leto 2016 prikazala veliko večje stroške in izpad dohodka na hektar ter se izognila veliko večjemu znižanju plačila na hektar na podlagi degresivne lestvice iz 13. in 14. odstavka 141. člena Uredbe OMD, kakor če bi prikazala pravo dejansko stanje dveh proizvodnih enot enega kmetijskega gospodarstva pod enotnim vodstvom. Po presoji Agencije sta ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 31. člena Uredbe 1305/2013 ter točko 8.2.11.2 2014-2020 v zvezi z določbo četrtega odstavka 31. člena Uredbe 1305/2013, po kateri se pri izračunu stroškov upošteva ekonomija obsega, kar pomeni, da se upošteva dejstvo, da z naraščanjem obsega kmetijskih površin stroški upadajo. Na podlagi vseh navedenih dejstev Agencija ugotavlja, da so bili umetno ustvarjeni pogoji za pridobitev višjega letnega izplačila za zahtevek OMD, na način, da so bili z delitvijo površin na dve kmetijski gospodarstvi izkazani višji stroški od dejanskih, zaradi česar pa niso bili doseženi cilji ukrepa. Zato je na podlagi 60. člena Uredbe 1306/2013 zavrnila plačilo vseh zahtevkov OMD za leto 2016.

Odločba drugostopenjskega organa

22Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 33101-30/2020/2 z dne 1. 6. 2020 (odločba drugostopenjskega organa) tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo in ugotovilo, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

23Po povzemanju tožnikove pritožbe drugostopenjski organ ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Strinja se z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane odločbe ter navaja še dodatne. Ob povzemanju pravne podlage ter namena ukrepa OMD po določbah PRP 2014-2020 povzema še potek dotedanjega postopka.

24Drugostopenjski organ je v postopku ponovnega odločanja pregledal celotno dokumentacijo in obrazložitev izpodbijane odločbe ter ugotovil, da je prvostopenjski organ na podlagi dejstev in izvedenih dokazov pravilno zaključil, da so bili umetno ustvarjeni pogoji za pridobitev višjega letnega izplačila za zahtevek OMD. Na to kaže prenos površin med kmetijama in vpisi GERK-ov na površine, ki so bile prej vpisane na tožnikovo kmetijsko gospodarstvo. Za te ima sin tožnika ustno soglasje tožnika za uporabo, čeprav bi moral imeti soglasja za uporabo od dejanskih lastnikov. Ker je bil prenos pravice do uporabe izveden v septembru 2017, ta tudi po mnenju drugostopenjskega organa za presojo ni relevanten, saj se presojajo okoliščine za leto 2016. Tožnik je bil nosilec kmetijskega gospodarstva KMG-MID: ... do dne 12. 2. 2015, ko je to kmetijsko gospodarstvo prevzel sin A. A., ki je bil do 12. 2. 2015 član te kmetije kot tudi kmetije KMG-MID: ... Tožnik je tisti, ki je pooblaščen za vnos zbirne vloge in vpis spremembe podatkov v Registru kmetijskih gospodarstev za kmetijsko gospodarstvo sina, prav tako je tožnik urejal spremembe podatkov. Drugostopenjski organ poudari še, da sta obe kmetijski gospodarstvi imeli isto kontaktno telefonsko številko in elektronski naslov ter skupno mehanizacijo. Tožnikov sin pa ni uspel izkazati dejanskih finančnih transakcij za njegovo kmetijsko gospodarstvo. Prav tako je bilo ugotovljeno, da v pravnem prometu uporablja tudi naslov tožnikovega kmetijskega gospodarstva. Poleg tega je bila izjema za ohranjanje dveh kmetij z nosilstvom dveh članov istega skupnega gospodinjstva dovoljena le do 22. 10. 2014. Namesto združitve po tem datumu pa je prišlo do prepisa kmetijskega gospodarstva KMG-MID: ... na tožnikovega sina. Iz zbirnih vlog je tudi razvidno, da sta obe kmetiji ekološki in sta vključeni v enake ukrepe PRP 2014-2020. Glede kmetijskih strojev drugostopni organ še dodaja, da je souporaba oz. skupna nabava kmetijskih strojev sicer možna, vendar iz dokumentacije ne izhaja, da bi A. A. sodeloval s svojim finančnim vložkom, kar še dodatno potrjuje, da je kmetijsko gospodarstvo A. A. odvisno od kmetijskega gospodarstva tožnika. Da A. A. ne upravlja s kmetijskim gospodarstvom kaže tudi dejstvo, da biva v študentskem domu in da na kmetiji ni stalno prisoten. Tudi drugostopenjski organ poudarja, da sta tožnik in A. A. šele po zavrnitvi izplačila OMD za leto 2016 začela pridobivati dokumente, ki bi izkazovali, da A. A. samostojno upravlja s kmetijskim gospodarstvom.

25Pri tem še pojasnjuje, da kmetijsko gospodarstvo, katerega nosilec je A. A., ustreza definiciji iz 3. člena ZKme-1, vendar pa je tako kmetijsko gospodarstvo ustvarjeno umetno in gre dejansko le za enoto kmetijskega gospodarstva tožnika, na kar kažejo vsi izvedeni dokazi skupaj. Posamezna dejanja tožnika (npr. vložitev zbirne vloge po pooblastilu) in A. A. ne predstavljajo kršitve predpisov, vsa dejanja skupaj pa kažejo na umetno ustvarjene pogoje z namenom pridobitve višjega letnega plačila za zahtevek OMD. V konkretnem primeru je za to tudi po presoji drugostopenjskega organa izkazan objektivni in subjektivni element.

26Drugostopenjski organ tako ugotavlja, da gre v primeru kmetijskega gospodarstva tožnika in kmetijskega gospodarstva njegovega sina za eno kmetijsko gospodarstvo, saj so njune površine v upravljanju iste osebe, dokazano pa je tudi enotno vodstvo obeh kmetij s strani tožnika. Dve kmetijski gospodarstvi z različnima KMG-MID številkama sta v resnici organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki obsega dve proizvodni enoti, se ukvarja s kmetijsko ali kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo, ima enotno vodstvo, naslov ali sedež, ime ali firmo in je organizirano v obliki kmetije. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje na sodbe Upravnega sodišča II U 198/2016 in III U 78/2018.

Tožbene navedbe

27Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe, odločbe drugostopenjskega organa ter izdajo sodbe s katero bo sodišče odobrilo plačilo 124,12 ha zahtevka OMD.

28V tožbi potrjuje resničnost ugotovitev drugostopenjskega organa, da je pooblaščen za vnos zbirne vloge in vpis sprememb podatkov, da imata njegova kmetija in kmetija njegovega sina isto kontaktno številko in elektronski naslov ter skupno kmetijsko mehanizacijo. Nato sprašuje, kaj je narobe s tem. Tako je namreč ravnal zaradi ekonomičnosti oziroma zaradi zmanjševanja stroškov. Pojasnjuje, da je bilo do leta 2014 dopuščeno, da sta dve kmetiji vodila dva člana istega skupnega gospodinjstva, po letu 2014 pa ni prišlo do združitve obeh kmetij, pač pa do prepisa enega kmetijskega gospodarstva na njegovega sina. Sprašuje, kaj je naredil nezakonitega, saj je prosto razpolagal s parcelami, ki so njegova last. Obe kmetiji sta ekološki in sta, kot vse ekološke kmetije, vključeni v enake ukrepe PRP 2014-2020.

29Poudarja, da je po 53. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) stranka lahko zastopana po tretji osebi na podlagi pooblastila. Sam zastopa svojega sina A. A. na podlagi veljavnega pooblastila. Vsa dejanja, ki jih je izvajal, je tako izvajal na podlagi veljavnega pooblastila in vsa so bila pravočasna in izvedena po upravičeni osebi.

30Glede kmetijskih strojev, ki so v souporabi obeh kmetij, pa tožnik poudarja, da je tako le zaradi 100% izkoriščenosti strojev. Meni, da to ne more biti dokaz za to, da je sinova kmetija popolnoma odvisna od njegove kmetije. Kmetijsko mehanizacijo se lahko tudi najame, izposodi, stroji so lahko v solasti in v souporabi solastnikov. Sprašuje, od kje Agencija črpa temelj za očitek, da A. A. nima lastne mehanizacije, ter kateri zakon določa, da mora vsaka kmetija imeti svojo mehanizacijo. Meni, da je Agencija prekoračila svoja pooblastila in sama določila pogoje, ki nimajo podlage v zakonu. Ob ugotovitvi v izpodbijani odločbi, da le tri predložena potrdila izkazujejo samostojno gospodarjenje A. A., pa tožnik sprašuje, kje je predpisano število dokumentov, ki naj bi to potrjevali.

31V nadaljevanju tožnik naniza dejstva, ki naj bi jih bilo treba prvenstveno upoštevati, in sicer: da sta obe kmetiji dolgoletno registrirani kot samostojni kmetiji; da sta obe delujoči; da vsaka kmetija obdeluje svoja zemljišča, ki so registrirana samo na tej kmetiji; da ima vsaka kmetija svoj TRR, naslov in svoje gospodarske objekte; da ima vsaka kmetija svojo čredo govedi, registrirano le na svoji kmetiji; da ima vsaka kmetija svojega nosilca kmetije, ki je opravilno sposoben in izpolnjuje zakonske pogoje za enovito vodenje kmetije; da spada njegova kmetija med deset največjih kmetij v Sloveniji, kmetija A. A. pa med 5000 največjih kmetij v Sloveniji od 70 000 registriranih kmetij.

32Nazadnje tožnik poudari, da sta obe kmetiji registrirani, da delujeta v skladu z ZKmet-1 in da vsaka zase izpolnjuje pogoje za pridobitev OMD izplačil.

Nadaljnji potek upravnega spora

33Toženka je sodišču poslala spise obravnavane zadeve ter podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V odgovoru navaja, da kmetijsko gospodarstvo, katerega nosilec je A. A. ustreza definiciji iz 3. člena ZKme-1, vendar je ustvarjeno umetno. Dejansko gre le za enoto kmetijskega gospodarstva, na kar kažejo vsi izvedeni dokazi skupaj. Posamezna dejanja tožnika (npr. vložitev zbirne vloge po pooblastilu) in A. A. ne predstavljajo kršitve predpisov, vsa dejanja skupaj pa po njenem mnenju kažejo na umetno ustvarjene pogoje z namenom pridobitve višjega letnega plačila za zahtevek OMD. V konkretnem primeru je za ta zaključek v skladu s sodno prakso sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju: SEU) izkazan objektivni in subjektivni element. Glede očitka, da A. A. nima svoje kmetijske mehanizacije, navaja, da je to samo ena okoliščina, ki poleg ostalih (pooblastilo tožniku za vložitev zbirne vloge, enotni kontaktni podatki, bivanje v študentskem domu, ...) kaže na to, da gre pri kmetijskem gospodarstvu A. A. za umetno ustvarjeno kmetijsko gospodarstvo.

34V vlogi z dne 1. 4. 2025 je tožnik po pozivu sodišča navedel pravno relevantna dejstva, ki naj bi jih potrdil s svojo izpovedjo na glavni obravnavi, in sicer naj bi izpovedal o tem, zakaj je prišlo do prepisa enega kmetijskega gospodarstva na sina, če je bilo to nezakonito, zakaj je prišlo do vzpostavitve dveh kmetij, kako je A. A. vodil svojo kmetijo, kaj je potrebno, da kmetija dobi status kmetijskega gospodarstva, kdaj se kmetija vpiše v register kmetijskega gospodarstva in kaj z vpisom pridobi, kako se je vodila kmetija A. A. in kako njegova kmetija ter kdo in na kakšen način je vodil posamezno kmetijo. Tožnik je v vlogi potrdil, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo predlagano njegovo zaslišanje. Menil je namreč, da bodo njegove pisne izjave in pojasnjevanje dovolj za ugodno rešitev njegove vloge. V ugodno rešitev vloge pa je bil tudi prepričan, ker je Agencija opravila ogled na kraju samem, in ker sta bili obe kmetiji samostojni kmetijski gospodarstvi, vsaka s svojo MID številko. Ponovno je izrazil željo, da bi bil v tem upravnem sporu zaslišan.

35Sodišče je dne 18. 4. 2025 opravilo glavno obravnavo v prisotnosti tožnika in njegove odvetnice D. D. ter pooblaščenke toženke E. E. Na glavni obravnavi sta pooblaščenki obeh strank izjavili, da sta z vsebino listin, ki so v upravnem in sodnem spisu, seznanjeni. Tožnik je tudi po seznanitvi s tretjim odstavkom 20. in 52. člena ZUS-1 vztrajal pri izvedbi njegovega zaslišanja glede okoliščin, ki jih je navedel v svoji vlogi z dne 1. 4. 2025.

36Sodišče je v dokaznem postopku prebralo vse listine v upravnem spisu (na CD) ter listinske dokaze tožnika (na A2 prilogi spisa - izpodbijana odločba). Zavrnilo je dokazni predlog tožnika za njegovo zaslišanje. Kot je sodišče tožniku že pojasnilo, je v tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 določeno, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Tudi po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik sam potrjuje, da svojega zaslišanja v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni predlagal. S pojasnilom, da je menil, da bodo že njegove pisne izjave in pojasnjevanje dovolj za ugodno rešitev njegove vloge ter da je bil v ugodno rešitev vloge prepričan, ker je Agencija opravila ogled na kraju samem in ker sta bili obe kmetiji samostojni kmetijski gospodarstvi vsaka s svojo MID številko, po presoji sodišča ni izkazal, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imel možnosti predlagati svojega zaslišanja oziroma da ga tedaj upravičeno ni mogel predlagati. K temu sodišče dodaja, da pravica tožnika do sodelovanja v postopku izdaje izpodbijane odločbe sama po sebi še ne pomeni, da je v tem upravnem postopku v dokazne namene predlagal svoje zaslišanje in da torej ne gre za tožbeno novoto (prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019). Poleg tega okoliščine, o katerih naj bi izpovedal tožnik, niso pomembne za odločitev sodišča v tem upravnem sporu, kar izhaja iz v nadaljevanju navedenih razlogov.

Presoja sodišča

K I. točki izreka

37Tožba je utemeljena.

38Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je Agencija tožniku zavrnila plačilo 124,12 ha zahtevka OMD.

39Agencija je izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku, potem ko je Upravno sodišče s sodbo III U 34/2018 z dne 14. 3. 2019 tožbi zoper njeno odločbo z dne 4. 9. 2017 ugodilo, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek. Upravno sodišče je ugotovilo, da je Agencija, ki je že z odločbo z dne 4. 9. 2017 zavrnila zahtevek tožnika za plačilo 124,12 ha OMD, svojo odločitev oprla na relevantne materialnopravne predpise. Vendar pa je ocenilo, da zbrani dokazi ne potrjujejo s stopnjo verjetnosti zaključka, da sta tožnik in njegov sin umetno ustvarila pogoje, da bi pridobila višji znesek podpore OMD. Za tak zaključek bi bilo potrebno temeljiteje raziskati dejansko stanje in preučiti še druge okoliščine. Upravno sodišče se ob tem v sodbi III U 34/2018 z dne 14. 3. 2019 ni opredeljevalo do pomena 60. člena Uredbe 1306/2013 z vidika za njegovo uporabo potrebnih dejanskih ugotovitev o tem, ali in kakšne ugodnosti je z umetno ustvarjenimi pogoji pridobil prav tožnik.

40Ob presoji utemeljenosti tožbene navedbe, da tožnikova kmetija izpolnjuje pogoje za pridobitev OMD izplačil, pa sodišče ugotavlja, da je Agencija v izpodbijani odločbi določbo 60. člena Uredbe 1306/2013 zmotno uporabila prav s tega vidika. Sodišče se je pri tem oprlo na razlago te določbe, kot jo je v sklepu X Ips 2/2021 z dne 26. 4. 2022 zavzelo Vrhovno sodišče, ki je pri tem izhajalo iz besedila 60. člena Uredbe 1306/2013, po katerem se "brez poseganja v posebne določbe nobena ugodnost na podlagi področne kmetijske zakonodaje ne odobri fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje". Vrhovno sodišče je pri razlagi 60. člena Uredbe 1306/2013 upoštevalo sodno prakso SEU glede pojma "umetno ustvarjenih pogojev" v sodbi C-434/12 z dne 12. 9. 2013. V njej je SEU zavzelo stališče, da mora biti za uporabo navedene določbe ugotovljen tako obstoj objektivnega kot tudi subjektivnega elementa. Glede prvega mora iz objektivnih okoliščin posameznega primera izhajati, da cilja, ki mu sledi izplačilo kmetijske ugodnosti, ni mogoče doseči. Glede drugega elementa pa je treba na podlagi obravnave objektivnih dokazov priti do sklepa, da je z ustvarjanjem lažnih pogojev, katerih izpolnitev se zahteva za pridobitev plačila kmetijske ugodnosti, prosilec nameraval priti izključno do koristi, ki ni skladna s cilji te ugodnosti. Glede tega se lahko sodišče opre ne le na elemente, kot so pravne, ekonomske oziroma osebne povezave med osebami, ki so vpletene v podobne investicijske projekte, temveč tudi na znamenja, ki kažejo na namerno usklajevanje med temi osebami. Gre torej za splošno opredelitev elementov zlorabe, ki izhaja iz sodne prakse SEU. Pri tem je v konkretnih zadevah bistveno, da ugotovljena dejstva omogočajo preizkus obstoja konstitutivnih elementov zlorabe, zlasti ali so gospodarski subjekti izvedli povsem formalne ali umetne transakcije, ki nimajo nobene ekonomske in poslovne utemeljitve, s poglavitnim namenom, da so deležni koristi, ki jim ne pripadajo.

41Po presoji Vrhovnega sodišča "umetno" spreminjanje površine posameznih kmetijskih gospodarstev, ki ne temelji na ekonomski ali drugi realni (npr. kmetijsko-gospodarski) podlagi, temveč je namenjeno izključno prilagajanju degresijski lestvici in s tem pridobivanju višjih izplačil OMD, že očitno in na prvi pogled preprečuje doseganje cilja plačil OMD. Plačilo OMD na podlagi tako spremenjene površine namreč ne bi bilo več odvisno izključno od omejitev oziroma stroškov, povezanih s temi omejitvami, temveč bi takemu kmetijskemu gospodarstvu neutemeljeno višalo prihodke. To pomeni, da prenosi parcel med kmetijskimi gospodarstvi, ki nimajo ekonomske utemeljitve, vsekakor lahko pomenijo objektiven element zlorabe v smislu prakse SEU.

42Za ugotovitev preprečevanja doseganja cilja ni treba ugotoviti, da tega cilja sploh ni mogoče doseči (kot npr. v primeru, če bi bilo določeno kmetijsko gospodarstvo opuščeno), temveč zadošča že ugotovitev, da namenska sredstva v določenem delu ne bodo uporabljena učinkovito oziroma namensko. To izhaja tudi iz sodne prakse SEU, ki je že večkrat izrecno navedlo, da uporabe uredb EU ni mogoče razširiti do te mere, da bi z njo pokrili zlorabe gospodarskih subjektov. Ugotovljena zloraba predpisov EU ne glede na njen obseg torej vedno preprečuje doseganje ciljev teh predpisov. Preko zlorabe ciljev posameznih plačil v kmetijstvu ni mogoče doseči. S tem je Vrhovno sodišče zavrnilo tudi revizijske navedbe v smeri, da višina dodatno prejetih denarnih sredstev lahko vpliva na ugotovitve o obstoju zlorabe.

43Vendar pa je Vrhovno sodišče v povzetem sklepu še opozorilo, da je uporaba 60. člena Uredbe 1306/2013 izrecno vezana na odobritev ugodnosti "fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno". Poudarilo je, da ne zadostuje ugotovitev, da so bili pogoji za pridobitev ugodnosti umetno ustvarjeni, temveč se morajo nanašati na osebo, ki skuša na njihovi podlagi te ugodnosti tudi pridobiti. Ker je revident po prenosu parcel v postopku za odobritev plačila OMD prijavil manjšo in ne večje površine svojega kmetijskega gospodarstva, kar smiselno pomeni tudi nižje izplačilo, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da je ta prenos parcel zanj že sam po sebi pomenil umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe 1306/2013. Pridobljena ugodnost bi bila namreč zanj nižja in ne višja kot pred prenosom. Tako je Vrhovno sodišče zaključilo, čeprav sta bila druga dva kmetijska gospodarstva pod njegovim lastniškim nadzorom. Revident zgolj kot nosilec kmetijskega gospodarstva, za katero je uveljavljal ugodnosti, na podlagi prenosov parcel teh ugodnosti ni mogel pridobiti, prav tako ne v okviru "dejansko obstoječe organizacijske in gospodarske celote", saj je šlo za pravno in gospodarsko ločeni kmetijski gospodarstvi (v zvezi s tem prim. tudi sodbo SEU v zadevi C-668/21 z dne 9. 2. 2023). Po presoji Vrhovnega sodišča jasno in nedvoumno besedilo 60. člena Uredbe 1306/2013 sodišču ne daje podlage za odločitev, da že revidentovo sodelovanje pri prenosih zemljišč med kmetijskimi gospodarstvi, od katerega sam nima neposredne ugodnosti, pomeni pa umetno ustvarjanje pogojev za pridobitev ugodnosti drugih kmetijskih gospodarstev, zadostuje za uporabo sankcije po tem členu zoper njega.

44V luči tega stališča Vrhovnega sodišča so za odločitev v obravnavni zadevi bistvene okoliščine o obsegu s strani tožnika uveljavljanih plačil OMD za leto 2016. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik za plačilo ukrepa OMD v letu 2014 uveljavljal 137,46 ha, v letu 2015 124,41 ha in v letu 2016 124,12 ha površin. Po vložitvi zbirne vloge za leto 2014 je odjavil površine, ki jih je v okviru zahtevka za plačilo ukrepa OMD v letih 2015 in 2016 uveljavljalo KMG-MID: ... Tožnik je torej za leto 2016 prijavil manjšo in ne večjo površino svojega kmetijskega gospodarstva¹. Če to pomeni tudi nižje izplačilo, ni mogoče šteti, da je prenos na sinovo kmetijsko gospodarstvo že sam po sebi za tožnika pomenil umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe 1306/2013. Kot je navedlo Vrhovno sodišče, ne zadostuje ugotovitev, da so bili pogoji za pridobitev ugodnosti umetno ustvarjeni, temveč se morajo nanašati na osebo, ki skuša na njihovi podlagi te ugodnosti tudi pridobiti.

45Agencija ob sicer natančnem in izčrpnem pojasnjevanju obstoja subjektivnih in objektivnih pogojev za zavrnitev tožnikovega zahtevka ni ugotavljala in navedla, kakšne ugodnosti naj bi z umetno ustvarjenimi pogoji pridobil tožnik. V izpodbijani odločbi ugotavlja le višino ugodnosti, ki naj bi jo z umetno ustvarjenimi pogoji pridobila tožnik in A. A. skupaj. Tako ugotavlja, da sta kmetijski gospodarstvi tožnika in njegovega sina zahtevali 100% plačilo za skupno 115,64 ha površin, 85% plačilo za 10 ha površin, 70% za 10 ha površin, 55% za 10 ha površin in 40 za 24,12 ha površin, ter da bi bil tožnik ob pogoju, da sta kmetijski gospodarstvi tožnika in A. A. samostojni in ločeni kmetijski gospodarstvi, za leto 2016 upravičen do zneska približno 13.162,00 EUR, A. A. pa do zneska približno 6.515,00 EUR, skupaj do 19.677,00 EUR. Ob ugotovitvi, da gre za enotnega upravitelja površin, bi bil po navedbah v izpodbijani odločbi končni upravičenec lahko upravičen do plačila v skupni višini približno 15.930,00 EUR. Ob umetno ustvarjenih pogojih bi tako prišlo do izplačila za približno 3.747,00 EUR večjega zneska za ukrep OMD, kakor če bi se uveljavljal po resničnem dejanskem stanju. Po stališču Agencije sta tožnik in A. A. z zbirnima vlogama za leto 2016 prikazala veliko večje stroške in izpad dohodka na hektar ter se izognila veliko večjemu znižanju plačila na hektar, kakor če bi prikazala pravo dejansko stanje dveh proizvodnih enot enega kmetijskega gospodarstva.

46Sodišče ugotavlja, da iz navedenih ugotovitev v izpodbijani odločbi ne izhaja, ali je ugodnosti vsled umetno ustvarjenih pogojev pridobil tudi oziroma prav tožnik. Znesek 3.747,00 EUR ni znesek, za katerega bi Agencija ugotovila, da bi ob umetno ustvarjenih pogojih (vsaj deloma) pripadel (tudi) tožniku. Ob ugotovitvi, da bi bil tožnik v primeru, ko bi bili obe kmetijski gospodarstvi samostojni in ločeni enoti, za leto 2016 upravičen do zneska približno 13.162,00 EUR, Agencija namreč ni ugotavljala, do kakšnega zneska bi bil tožnik za to leto za prijavljenih 124,12 ha upravičen ob ugotovljenih umetno ustvarjenih pogojih. Zato ni mogoče zaključiti, da bi bil v slednjem primeru upravičen do več kot 13.162,00 EUR. Ne gre prezreti, da bi bili po navedbah v izpodbijani odločbi obe kmetijski gospodarstvi kot enotno kmetijsko gospodarstvo za leto 2016 upravičeni do izplačila za skupaj 169,76 ha (v različnih odstotkih), tožnik pa je za to leto uveljavljal izplačilo le za 124,12 ha. Tudi posplošen zaključek v izpodbijani odločbi, da sta tožnik in A. A. za leto 2016 prikazala veliko večje povprečne stroške na hektar, še ne daje podlage za ugotovitev, da je oziroma kakšne ugodnosti je pridobil pri tem tožnik. Iz razlogov izpodbijane odločbe, dopolnjene z razlogi drugostopenjske odločbe, tako ne izhaja, da je prav oziroma tudi tožnik z umetno ustvarjenimi pogoji pridobil ugodnosti, ki jih sicer ne bi.

47Ker je Agencija v izpodbijani odločbi zmotno uporabila 60. člen Uredbe 1306/2013, posledično pa v njej manjkajo ugotovitve in razlogi o dejstvih, ki so za pravilno uporabo te določbe odločilna, je sodišče tožbi ugodilo, odločbo Agencije odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1 člena). S tem je odpravljena tudi odločba drugostopenjskega organa. Skladno z zadnjim stavkom tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 se namreč v primeru odprave izpodbijanega upravnega akta in vrnitve zadeve v ponovni postopek, zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. V ponovnem postopku bo morala Agencija ob upoštevanju materialnopravnega stališča sodišča v tej sodbi (prim. četrti odstavek 64. člena ZUS-1 in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023) ugotoviti in pojasniti, ali je z umetno ustvarjenimi pogoji za pridobitev ugodnosti, te ugodnosti pridobil tudi tožnik, v tem okviru pa bo morala tudi pojasniti, zakaj morebitne ugodnosti, ki jih je pridobil A. A., obravnava kot tožnikove ugodnosti. Le ob ugotovitvi, da je ugodnosti umetno ustvarjenih pogojev pridobil tožnik, bo lahko njegov zahtevek zavrnila na podlagi določbe 60. člena Uredbe 1306/2013. Sodišče ob ugoditvi tožbe in odpravi izpodbijane odločbe ni sledilo predlogu tožnika za izdajo sodbe, s katero bi mu odobrilo plačila 124,12 ha zahtevka OMD. Po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago. Za vsebinsko odločitev o zahtevku tožnika pa v podatkih spisov ni zanesljive podlage.

K II. točki izreka:

48Ker je tožnik s tožbo uspel, je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen, da mu toženka povrne stroške tega sodnega postopka, ki jih je sodišče odmerilo na temelju določb Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi (četrti odstavek 3. člena omenjenega pravilnika) je tožnik, ob upoštevanju, da je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in da ga je v postopku zastopala odvetnica, upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v višini 385,00 EUR. Tako določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, vključno z materialnimi stroški, razen DDV in sodnih taks. Toženka mora tako tožniku povrniti stroške upravnega spora v višini 385,00 EUR, skladno s stališči Vrhovnega sodišča povečane za 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 469,70 EUR, in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

49Znesek sodne takse, ki ga je za tožbo plačal tožnik, bo sodišče tožniku vrnilo po uradni dolžnosti, upoštevajoč določbe 36. in 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter opombe 6.1.c taksne tarife tega zakona.

¹ Tudi v zadevi, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo v sklepu X Ips 2/2021 z dne 26. 04. 2022, je tožnik za obravnavano leto (2016) uveljavljal zahtevek za plačilo OMD (na podlagi zbirne vloge) v obsegu, ki je bil manjši kot v predhodnih letih, saj je med drugim določene površine od njega prevzelo drugo kmetijsko gospodarstvo, ki je te parcele uveljavljalo za leto 2016.