UPRS Sodba in sklep I U 1816/2021-16

I. Predlog za združitev te zadeve z zadevo naslovnega sodišča I U 1550/2021 v skupno obravnavo se zavrne.

II. Tožbi se ugodi, odločba Kmetijske inšpekcije Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, območne enote Ljubljana, izpostave Kočevje št. 0611-2501/2021-7 z dne 13. 10. 2021 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 382,47 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijana odločba

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo naložila tožniku, da mora zaradi rabe kmetijskih zemljišč za namen kmetijske proizvodnje vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na način, da z južnega dela nepremičnine s parc. št. 1011, k. o. ..., odstrani nasutje peska, ki predstavlja peščeno cesto v dolžini 40 metrov in širini 4 metre, merjeno planimetrično, in dva odcepa, nasuta s peskom, ki z vzhodnega roba ceste potekata v smeri severovzhoda po isti parceli, skupne površine 37 m², merjeno planimetrično, površino, s katere se odstrani pesek, nasuti s plastjo rodovitne zemlje v količini, ki je potrebna, da se z zemljo nasuta površina sklada s potekom reliefa na vzhodnem in zahodnem robu ceste oziroma s potekom reliefa na jugovzhodni in severozahodni strani obeh odcepov in obravnavano kmetijsko zemljišče v celoti uporabljati zgolj v kmetijske namene. Tožniku je naložila, da te pogoje izpolni do 15. 6. 2022, ter odločila, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je kmetijski inšpektor (v nadaljevanju tudi samo inšpektor) dne 16. 9. 2021 opravil poizvedbo o zemljišču parc. št. 1011, k. o. ..., in ugotovil, da je lastnik te parcele tožnik, ter da se parcela v celoti nahaja na območju K2 (podatek je bil pridobljen iz aplikacije Prostorski informacijski načrt občin (PISO) za Občino Ribnica). Na podlagi pridobljene lokacijske informacije je inšpektor ugotovil, da gradnja cest na območju K2 (druga kmetijska zemljišča) ni dopustna. Na tem območju je glede na Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ribnica (Uradni list Republike Slovenije, št. 85/12 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Odlok) dovoljena zgolj rekonstrukcija lokalnih cest, javnih poti, nekategoriziranih cest in gozdnih cest ali pa gradnja dovozov do obstoječih legalno zgrajenih objektov kot hišni priključek. Inšpektor je ugotovil, da v primeru tožnikovega zemljišča ne gre za nobeno od teh izjem, kar pomeni, da je narejena cesta neskladna z Odlokom in 4. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Istega dne je inšpektor opravil inšpekcijski pregled na tožnikovem zemljišču in ugotovil, da je na južnem delu zemljišča z gramozom utrjena cesta, ki se nadaljuje s severa z zemljišča s parc. št. 1034, iste k.o. S te ceste sta na tožnikovem zemljišču narejena dva odcepa, nasuta s peskom in utrjena z gramozom, na zahodnem robu ceste je narejena nižja brežina, vzhodni rob ceste pa je nasut in utrjen z izkopnim materialom.

3Tožnik je po seznanitvi s temi ugotovitvami navedel, da je bila sporna pot zgrajena z namenom, da nadomesti staro poljsko pot. Ta je potekala preko zemljišč tožnika in A. A., bila je neutrjena in preozka za kmetijske stroje. Poleg tega je lahko sosed B. B. do svojih dveh parcel dostopal samo po zemljišču soseda C. C., kar pa je na tem zemljišču povzročalo škodo. Kmetovanje je bilo tako oteženo, zato so travo samo pokosili in pustili, da zgnije, ker z mehanizacijo niso mogli ponjo. Nova cesta, ki poteka po zemljiščih tožnika, soseda A. A. in soseda C. C., je zgrajena po trasi, ki je bila predvidena leta 2013 v komasacijskem postopku, in v takšnih gabaritih, da so zemljišča dostopna z mehanizacijo. Pot je grajena in utrjena z gramozom, da je dostopna v vseh vremenskih pogojih, narejeni pa so tudi trije dovozi do zemljišč, do katerih drug dostop ni mogoč. Tožnik je navedel še, da se strinja, da nova cesta degradira zemljišče, vendar so na trasi stare ceste pridobili večjo površino kmetijske zemlje, novozgrajena cesta pa je za polovico krajša od stare in tako predstavlja manjši poseg v naravo. V dveh letih, odkar je bila zgrajena nova cesta, se je stara zarasla in sanirala. Za cesto je Občina Ribnica izdala dovoljenje.

4Kmetijski inšpektor je v zvezi s temi navedbami ponovil svoje ugotovitve v zvezi s kršitvami 4. člena ZKZ in Odloka ter pojasnil, da bi bilo treba tudi v primeru, če bi Odlok dovoljeval gradnjo cest, za tak poseg pridobiti odločbo o uvedbi zahtevne agromelioracije, pri čemer so v ZKZ kot zahtevne agromelioracije v smislu gradnje dostopa do kmetijskih zemljišč opredeljene samo poljske poti. Poljska pot je drug izraz za kolovoz, torej ozko, neutrjeno pot s kolesnicama, med katerima raste trava, in ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč. ZKZ v prvem odstavku 78. člena določa, da so agromelioracije ukrepi, ki izboljšujejo fizikalne, kemijske in biološke lastnosti tal ter izboljšujejo dostop na kmetijsko zemljišče. Delijo se na zahtevne, med katerimi je tudi ureditev novih poljskih poti, in nezahtevne. Da se z ureditvijo novih poljskih poti zadosti tudi drugim želenim lastnostim tal, t.j. izboljšavi oz. ohranitvi fizikalnih in bioloških lastnosti tal, je tako potreben čim manjši poseg v tla, da ta ostanejo rodovitna, primerna za rast rastlin, ter da niso zbita. Z omenjenim posegom pa je bilo v zemljišče grobo poseženo, kmetijsko zemljišče je na mestu zgrajene ceste reliefno preoblikovano, zbito, degradirano, preprečena je rast rastlin, kmetijsko zemljišče se ne uporablja v skladu z njegovim namenom. V zvezi s komasacijo je inšpektor navedel, da ta na zadevo ne more vplivati, saj se leta 2013 iz neznanih razlogov očitno ni izvedla do konca. V zvezi z navedbo o dovoljenju Občine Ribnica za izgradnjo ceste je inšpektor ugotovil, da je predloženi dokument zgolj vloga za izdajo lokacijske informacije, kar pa ni dokument, ki bi dovoljeval takšen poseg, kot je gradnja predmetne ceste.

5Na podlagi teh ugotovitev je inšpektor ugotovil kršitev prvega odstavka 4. člena in prvega odstavka 7. člena ZKZ ter v skladu s 107. členom ZKZ ter 32. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) odredil ukrepe, navedene v izreku izpodbijane odločbe.

Drugostopenjska odločba

6Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo pritožil, drugostopenjski organ tožene stranke pa je pritožbo zavrnil. Poleg dejstev, ki jih je navajal v prvostopenjskem postopku, je tožnik v pritožbi navedel še, da večina sporne poti poteka po zemljišču, ki ga že več kot 20 let ni nihče obdeloval in je bilo v fazi zaraščanja in prehajanja v gozd. Pot, ki je bila zgrajena v gabaritih zahtev sodobne kmetijske mehanizacije, poteka po pobočju z naklonom več kot 30 stopinj. Prvi del stare poti je potekal po dvorišču hiše A. A., drugi del (približno 200 metrov) pa po sadovnjaku, v katerem rastejo 50 in več let stara drevesa, ki onemogočajo vožnjo sodobnim kmetijskim strojem, prevoznost pa je onemogočala tudi ozkost starega kolovoza v strmem delu. Te navedbe je drugostopenjski organ ocenil kot brezpredmetne, sicer pa je presodil, da so ugotovitve inšpektorja iz izpodbijane odločbe pravilne in popolne.

7Tožnik je po seznanitvi z ugotovitvami drugostopenjskega organa navedel še, da izgradnja nove poti izhaja iz lokacijske informacije, ki jo je izdal isti uradnik, ki je leta 2014 vodil komasacijski postopek. Takrat je bilo zgrajenih več kot 2 km poljskih poti, ki so vse utrjene in nasute z gramozom. Dodatno je navedel še, da je B. B. v sodnem sporu z A. A., saj se ne strinja s trenutnimi dimenzijami ceste. Drugostopenjski organ je navedbe o sodnem sporu ocenil kot brezpredmetne, v zvezi z lokacijsko informacijo za gradnjo enostavnih objektov št. 351-118/2019 (v nadaljevanju lokacijska informacija) pa je navedel, da ta ne daje navodil, kako bi bilo treba zgraditi sporno pot. V delu lokacijske informacije, ki se nanaša na tožnikovo in še tri druga zemljišča, je sicer res zapisano "velikost in zmogljivost objekta: pot v dolžini 100 m, material: gramoz", vendar pa je to zapisano v sklopu 7. točke lokacijske informacije, ki se nanaša na izvajanje agromelioracij, pri čemer melioracije, kjer se urejajo poljske poti, spadajo med zahtevne melioracije. Lokacijski informaciji je priložena tudi kopija grafičnega prikaza lege parcel ter dva načrta z naslovom "Situacija priključka, cestni priključek - ... na cesto LC852901, naročniki D. D., A. A., C. C.." Za ta dva načrta ni jasno, iz kje izvirata, verjetno iz načrtov za agromelioracijo iz leta 2013 ali 2014. Ne glede na izvor teh dveh načrtov pa to ne pomeni, da je navodilo za nasutje in utrditev poti z gramozom prišlo od Občine Ribnica. Če že obstaja takšno navodilo, se to nanaša na posege v prostor v okviru zahtevne agromelioracije v skladu z določbami ZKZ. Izgradnja sporne ceste pa ni bila predmet zahtevne agromelioracije, temveč rezultat pogodbe, ki jo je tožnik leta 2019 sklenil s še tremi ali štirimi pogodbeniki. Lokacijska informacija potrjuje ugotovitev inšpektorja, da se zemljišče parc. št. 1011, k.o. ..., nahaja v območju drugih kmetijskih zemljišč, kjer gradnja ni dovoljena, poleg tega pa se to kmetijsko zemljišče nahaja na ekološko pomembnem območju Ribniška dolina in posebnem varstvenem območju Natura 2000: Ribniška dolina, kar narekuje še dodatno previdnost pred vsakim posegom v prostor. Ob tem je drugostopenjski organ ugotovil še, da se lokacijska informacija bistveno razlikuje od lokacijske informacije za gradnjo objektov oziroma izvajanje drugih del na zemljiščih in objektih št.351-120/2021, ki jo je inšpektor pridobil od Občine Ribnica dne 14. 5. 2021, kar je najmanj nenavadno. Tožnikove navedbe, da sta si po izgradnji nove ceste stanje na terenu ogledala medobčinski in kmetijski inšpektor, je drugostopenjski organ ocenil za nedokazane, saj jih tožnik ni z ničemer izkazal, niti konkretneje opredelil. V zvezi s soglasjem Občine Ribnica za priključek na občinsko cesto pa je drugostopenjski organ ugotovil, da občina s tem soglasjem ni izdala dovoljenja za gradnjo ceste.

Tožba

8Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi oz. podredno vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9Navaja, da so v skladu z 121. členom Odloka na območju K2 dovoljene agrarne operacije, med katere v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZKZ spadajo komasacije in melioracije. Posegi v sporno pot so bili izvedeni po komasaciji, pri čemer je bila na zemljiščih izvedena nezahtevna agromelioracija. Tudi Občina Ribnica je podala soglasje k izgradnji. Leta 2013 je bil izveden postopek komasacije zemljišč na komasacijskem območju ..., v katerem je bila izgradnja poti, ki je predmet izpodbijane odločbe, dovoljena. V komasacijskem postopku je bila tudi natančno predvidena trasa poti. Komasacijska komisija je v zvezi z novo projektirano potjo sprejela stališče, da je pot sprejemljiva in celostno, za več komasacijskih upravičencev, rešuje dostope na komasacijskem območju ... V skladu s 3. členom Pravilnika o izvajanju komasacij kmetijskih zemljišč je treba v postopku komasacije predlagati tudi stanje, kot naj bi bilo vzpostavljeno po izvedeni komasaciji, torej je treba med drugim predlagati tudi predvideno stanje novih poti. Komasacijska komisija se v komasacijskem postopku izreče o zakonitosti in ustreznosti predlaganih posegov in v obravnavani zadevi so glede zakonitosti in ustreznosti izvedbe sporne poti podali pozitivno mnenje. Izvedba posledično predstavlja dovoljeno agrarno operacijo v smislu 39. člena ZKZ.

10V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da se komasacija ni izvedla do konca, zaradi česar naj bi bil komasacijski postopek nerelevanten za obravnavano zadevo, tožnik navaja, da to ne drži. To bi tožena stranka lahko ugotovila z vpogledom v dokumentacijo komasacijskega postopka, česar pa neutemeljeno ni storila. Iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, na kakšni podlagi je tožena stranka ocenila, da komasacija ni bila izvedena do konca, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Tožnik je laik in je v upravnem postopku nastopal brez pooblaščenca, zato bi mu morala tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pojasniti, da je dolžan za svoje navedbe predlagati ustrezne dokaze. Če bi tožena stranka to naredila, bi tožnik predlagal vpogled v dokumentacijo komasacijskega postopka. Če pa bi upravni organ ocenil, da lahko relevantne dokaze hitreje in lažje preskrbi sam, bi jih moral pridobiti sam, česar ni storil. Ob tem tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, zakaj ni izvedla vpogleda v dokumentacijo komasacijskega postopka, zato je odločba v tem delu neobrazložena in kot taka obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZUP.

11Tožena stranka naj bi neutemeljeno prezrla tudi dejstvo, da je Občina Ribnica za sporno cesto izdala soglasje za priključek na občinsko cesto (javno pot JP 852901 ...-...). Soglasje predvideva, da se cestni priključek zgradi v skladu z idejno zasnovo investitorja, ki jo je v oktobru 2019 izdelal E., s.p., kar je bilo tudi izvedeno. Odlok o občinskih cestah Občine Ribnica (Uradni list Republike Slovenije št. 51/2009) v 38. členu določa, da se priključki nekategoriziranih cest, dovoznih cest in pristopov do objektov ali zemljišč na občinske ceste lahko gradijo ali rekonstruirajo le s soglasjem pristojne službe občinske uprave. S soglasjem se določijo tehnični in drugi pogoji graditve in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. To pomeni, da pristojni organ občinske uprave pred izdajo soglasja preveri zakonsko skladnost poti. Ker je tožnik imel soglasje občine, to pomeni, da je bila sporna pot napravljena zakonito. Tožnik je v prvostopenjskem postopku namesto soglasja toženi stranki pomotoma predložil vlogo za izdajo lokacijske informacije, kar je tožena stranka ugotovila, vendar tožnika ni pozvala k predložitvi pravilne vloge, s čimer je kršila načelo pomoči prava neuki stranki in ravnala nezakonito. Če bi tožnika pozvala k predložitvi pravilne priloge, bi lahko pravilno ugotovila dejansko stanje. Drugostopenjski organ je v zvezi s tem soglasjem protispisno ugotovil, da se tožnik nanj ni skliceval.

12Tožnik navaja še, da drugostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, kjer tožena stranka navaja, da so pogoji, pod katerimi je Občina Ribnica izdala soglasje, napisani tako splošno, da so nekateri za konkreten primer nerelevantni, pri čemer pa ne pojasni, kateri so ti pogoji in kakšno dokazno vrednost jim pripisuje. Tožnik je izpolnil vse pogoje, ki so mu bili naloženi s strani Občine Ribnica, drugačni zaključki nimajo opore v dejanskem stanju.

13V nasprotju z načelom pomoči prava neuki stranki je tožena stranka ravnala tudi v zvezi s tožnikovimi navedbami, da sta si po izgradnji nove ceste stanje na terenu ogledala medobčinski inšpektor in kmetijski inšpektor. Tožena stranka je namreč navedla, da tožnik tega ni izkazal in ni podal podrobnejših navedb, pri čemer pa tožnika ni pozvala k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov.

14Tožnik je cesto zgradil na podlagi mnenja komasacijske komisije, na podlagi soglasja Občine Ribnica in v soglasju z vsemi lastniki parcel, preko katerih cesta poteka. V zvezi s slednjim je tožnik v upravnem postopku predložil Pogodbo o izgradnji nadomestne služnostne ceste z dne 10. 11. 2019, ki jo je tožena stranka neutemeljeno prezrla. Izpodbijana odločba je neobrazložena, saj se tožena stranka do tega dokaza ni opredelila. S tem je posegla tudi v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave RS. S Pogodbo o izgradnji nadomestne služnostne ceste z dne 10. 11. 2019 je bilo realizirano to, kar je bilo dovoljeno v predhodnem komasacijskem postopku - utrjena je bila pot, ki omogoča lažji dostop do kmetijskih zemljišč.

15V nadaljevanju tožbe tožnik navaja, da je na obstoječo pot nasul pesek, jo s tem utrdil in tako izboljšal dostop na kmetijska zemljišča. S tem je v skladu z 78. členom ZKZ izvedel nezahtevno agromelioracijo, zato ni bil dolžan pridobiti odločbe o uvedbi agromelioracije. Posegi niso bili izvedeni na varovanem območju ali območju, ki bi bilo podvrženo omejitvam po posebnih predpisih. Posledično tožnik ni bil dolžan pridobivati nobenih dodatnih soglasij.

16Sporna pot poleg tega ne predstavlja nove ceste, pač pa gre za poljsko pot oz. kolovoz. Tožnik je zgolj uredil obstoječo poljsko pot in izravnal zemljišče, kar ZKZ šteje za nezahtevno agromelioracijo. Tožnik pri tem ni degradiral kmetijskih zemljišč in ni preprečil rasti rastlin, kot je bilo zmotno ugotovljeno v izpodbijani odločbi.

17V nadaljevanju tožbe tožnik navaja, da sta z vzpostavitvijo poti nepremičnini s parc. št. 1035 in 1036 postali dostopni s kmetijsko mehanizacijo in se lahko obdelujeta, s čimer se je izboljšal njun pridelovalni potencial. To omogoča tudi trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo. Zaključek tožene stranke, da ta dejstva niso pomembna za presojo obravnavane zadeve, je napačen. Med cilji ZKZ so namreč tudi ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane ter trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. Z izvedbo poti je bilo vsem tem ciljem zadoščeno. Poleg tega je bila na trasi stare poti pridobljena večja površina kmetijske zemlje, ki se sedaj uporablja za kmetovanje. S posegom je bilo tako pridobljeno neto več kmetijske površine. Nova pot je za polovico krajša od stare, zaradi česar je v kmetijska zemljišča poseženo manj kot prej, pri čemer se je prejšnja pot v celoti zarasla. S posegom se je preprečilo, da bi se gozdna meja pomaknila še bolj v notranjost, s čimer bi prišlo do izgube kmetijskih zemljišč.

18Tožnik navaja še, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je bil rok za vzpostavitev prejšnjega stanja določen na 15. 6. 2022. Postavljeni rok je prekratek, saj je vzpostavitev prejšnjega stanja zahtevna. Pri tem je inšpektor inšpekcijski postopek uvedel samo glede treh od štirih parcel, po katerih poteka cesta. Celotno breme dokazovanja in stroškov pravnih sredstev je bilo tako naloženo zgolj tožniku in lastniku nepremičnin s parc. št. 2361/3 in 2361/2 v lasti A. A. S tem je bilo poseženo v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

19Sklepno tožnik predlaga še, da sodišče ta postopek združi z upravnim sporom, ki se vodi pod opr. št. I U 1550/2021 in se nanaša na isto dejansko stanje.

Odgovor na tožbo

20Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da je argument, da je bila na spornih zemljiščih izvedena nezahtevna agromelioracija, nedovoljena tožbena novota, saj tožnik v upravnem postopku ni niti enkrat omenil te operacije ali česarkoli, kar bi lahko kazalo nanjo. Prav tako v upravnem postopku ni predlagal vpogleda v zapisnik UE Ribnica št. 331-1/2009-159. Inšpektor sicer tožniku ni dal izrecnega navodila, da mora predlagati nek konkreten dokaz, vendar pa mu je v odločbi natančno pojasnil, da je treba za gradnjo nove ceste pridobiti odločbo o uvedbi (zahtevne) agromelioracije. Poleg tega tožnik v odgovoru na inšpekcijski zapisnik ni navedel, da je njegovo ravnanje zakonito na temelju komasacijskega postopka, pač pa zgolj, da se je nova cesta zgradila na trasi, ki je bila predvidena za njeno gradnjo med komasacijskim postopkom leta 2013, torej je le bolj natančno opredelil lokacijo protizakonitega posega v kmetijsko zemljišče. Glede na navedeno ni jasno, zakaj bi morala tožena stranka šteti, da je za tožnika pomembno, da predloži listinske dokaze, ki se nanašajo na komasacijo. Poleg tega tožnik v pritožbi ni navedel ničesar, kar bi glede njegovega ravnanja na parcelah kazalo v smeri kakršnekoli agromelioracije. Tožnik prav tako ni pojasnil, kako sta povezani komasacija in zatrjevana nezahtevna agromelioracija.

21V zvezi s tožbenimi navedbami o neobrazloženosti izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je inšpektor jasno navedel, da navedbe o komasaciji nimajo pomembne teže. Nadalje ni jasno, kaj želi tožnik dokazati z vpogledom v zapisnik UE Ribnica, saj iz tega izhaja le, da nobena rešitev ni bila sprejemljiva tako za tožnika kot A. A. Komasacija je bila leta 2013 sicer res izvedena, vendar pa parcele, na katerih je bila zgrajena sporna nova pot, nikoli niso bile namenjene izgradnji nove ceste, sploh pa ne priključitvi na občinsko cesto ...-... Tožnikove trditve v zvezi s komasacijo so sicer tudi v nasprotju same s sabo. Če bi bila komasacija leta 2013 res izvedena do konca, tožniku osem let kasneje ne bi bilo treba posegati na kmetijsko zemljišče. Na aplikaciji street view na Google zemljevidih je mogoče videti, da septembra 2013 na območju kritičnih parcel ni bila izvedena komasacija, niti ni tam prej obstajala kakršnakoli poljska ali drugačna pot, ki bi bila priključena na občinsko cesto.

22Tožena stranka nasprotuje tudi navedbam, da pristojni organ občinske uprave pred izdajo soglasja za priključek na občinsko cesto preveri zakonsko skladnost poti. Občinski organi takšnih pristojnosti nimajo. Odlok se nanaša na urejanje občinskih cest, ni pa v pristojnosti občine, da bi urejala ceste ali izdajala dovoljenja za urejanje cest na kmetijskih zemljiščih. V zvezi s tožbenim očitkom glede kršenja pravil postopka, ker inšpektor tožnika ni opozoril, da pomotoma ni predložil soglasja občine, temveč vlogo za izdajo lokacijske informacije, tožena stranka navaja, da je prvostopenjski organ zapisal, da to ni dokument, ki bi dovoljeval takšen poseg, kot je gradnja sporne ceste. Ob tem je bil tožnik v dopisu z dne 20. 9. 2021 pozvan, da predloži morebitno dokumentacijo, ki dovoljuje poseg na zemljišče. Soglasje občine je bilo potrebno, ker izgradnja priključka posega v telo občinske ceste, cilj soglasja pa je urediti varno in trajno funkcioniranje občinske ceste. Dlje ta akt ne sega.

23V zvezi z navedbami, da sta medobčinski inšpektor in kmetijski inšpektor iz izpostave v Kočevju opravila ogled stanja na terenu tožena stranka navaja, da je tožnik te navedbe podal šele v odgovoru na poziv drugostopenjskega organa, pri tem pa ni navedel, zakaj tega dejstva ni navajal že na prvi stopnji. Tožena stranka navaja, da je sicer mogoče sklepati, da drži trditev, da si je medobčinski inšpektor ogledal stanje na terenu, ne drži pa, da se je s stanjem strinjal. Ravno medobčinski inšpektor je namreč kmetijskemu inšpektorju izpostave Kočevje v skladu z 32. členom ZIN predal zadevo glede zakonitosti izgradnje sporne ceste. Kot izhaja iz dopisa Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Dobrepolje, Loški Potok, Ribnica, Sodražica in Velike Lašče št. 061/75/2020-9 z dne 16. 10. 2020, je medobčinski inšpektor ob ogledu novozgrajenega skupinskega cestnega priključka posumil, da gre pri izgradnji nove ceste za kršitev določb ZKZ. Vsebina tega dopisa dodatno dokazuje, da Občina Ribnica ni izdaja soglasja za izgradnjo ceste, temveč zgolj soglasje za skupinski cestni priključek.

24V zvezi s pogodbo o izgradnji nadomestne služnostne ceste tožena stranka navaja, da ta ne more predstavljati pravne podlage za zakonito izgradnjo nove ceste in ne more služiti kot temelj za vpis nove služnosti v zemljiško knjigo.

25Tožbena navedba, da je tožnik na obstoječo pot nasul pesek, je popolna novota, pri čemer tožnik ne navaja, zakaj tega dejstva ni navajal že prej. Poleg tega ta trditev ne drži, saj pot na območju nove ceste prej ni nikoli obstajala. Gre za povsem nov profil cestne povezave do občinske ceste, ki ga je bilo potrebno z gradbenim posegom vrezati v pobočje kmetijskega zemljišča. Tudi sam tožnik je v komunikaciji z upravnimi organi uporabljal izraz "nova cesta". Stara služnostna pot se je v manjšem delu prekrivala s površino nove ceste, vendar pa večina ceste poteka tam, kjer poti prej ni bilo. Tudi smer poteka trase nove ceste kaže, da ni bila narejena z namenom utrjevanja obstoječe poljske poti, saj ta, kot je tožnik zatrjeval v upravnem postopku, ni več primerna za uporabo. Ob tem tožena stranka opozarja, da bi moral tožnik tudi v primeru, če bi izvedel nezahtevno agromelioracijo, za to v skladu s četrtim odstavkom 78. člena ZKZ pridobiti ustrezna soglasja ali dovoljenja pristojnih organov, saj se njegovo zemljišče nahaja na območjih varovanj in omejitev po posebnih predpisih. Umeščeno je namreč v ekološko pomembno območje življenjskega prostora velikih zveri, Ribniške doline in deloma Nature 2000: Ribniška dolina. Tožnik torej ni ravnal pravilno, ko je skupaj s soinvestitorji sprožil komasacijski (najverjetneje melioracijski) postopek in posege izvedel skladno z mnenjem komasacijske komisije brez pridobivanja dodatnih soglasij.

26V zvezi z navedbami o lažjem obdelovanju kmetijskih površin tožena stranka navaja, da zasledovanje tega cilja ne opravičuje samovoljnega protizakonitega posega v kmetijske površine. V zvezi z legitimnostjo teh ciljev pa tožena stranka izpostavlja še, da zemljišči s parc. št. 1035 in 1036 k.o. ..., do katerih je sedaj mogoč dostop s kmetijsko mehanizacijo, merita 147 m² in 158 m². Površina teh dveh parcel tako takšnega posega, kot ga predstavlja novozgrajena pot, ne opravičuje, tudi če bi bil zakonit.

27Sklepno tožena stranka navaja, da tožnik v upravnem postopku ni nikoli navajal, da je rok za izvršitev ukrepa prekratek. Osemmesečni rok iz izpodbijane odločbe je v skladu z načelom sorazmernosti iz 7. člena ZIN, pri čemer je 12 mesecev najdaljši rok, ki bi ga prvostopenjski organ lahko določil. Tožnik ima ob tem tudi možnost zaprositi za podaljšanje roka, če ima za to utemeljene razloge. Tožena stranka prav tako zavrača navedbe, da je bil inšpekcijski postopek uveden samo zoper dva od treh lastnikov zemljišč, po katerih teče sporna cesta, saj je bil uveden zoper vse tri.

Pripravljalna vloga tožeče stranke

28Tožnik v prvi pripravljalni vlogi navaja, da ne drži, da so navedbe o nezahtevni melioraciji nedovoljene tožbene novote, saj je bilo to, kakšen poseg in na kakšni podlagi je bil izveden, že pojasnjeno v inšpekcijskem postopku. To, kako je treba pravno kvalificirati nasutje peska na sporno nepremičnino, je materialnopravno vprašanje, glede katerega tožnik ne more biti prekludiran.

29V zvezi z zapisnikom UE Ribnica tožnik poudarja, da je v upravnem postopku večkrat poudaril, da je bil leta 2013 izveden postopek komasacije, v katerem je bila izgradnja sporne poti dovoljena. Inšpektor tožnika pred izdajo odločbe ni pozval k predložitvi kakršnekoli dokumentacije ali k podaji kakršnihkoli pojasnil, kar tožena stranka priznava v odgovoru na tožbo. Tožnik je ves čas vztrajal, da pri spornem posegu ne gre za gradnjo nove ceste, tožena stranka pa ga ni opozorila na to, da je njeno tolmačenje drugačno, in mu kot prava neuki stranki ni pomagala. Enako je ravnala v zvezi s predložitvijo soglasja Občine Ribnica, pri čemer bi bilo povsem nerazumno, če bi Občina Ribnica soglašala s priključitvijo sporne ceste na javno cesto. Tožena stranka bi morala tožnika prav tako pozvati, naj predloži dokaze v zvezi s komasacijo, saj je bilo iz njegovih navedb jasno razvidno, da zakonitost svojega posega utemeljuje na dejstvu, da je bil gradbeni poseg predviden v komasacijskem postopku. Ob tem tožena stranka sicer trdi, da vpogleda v listine komasacijskega postopka ni izvedla, saj da izvedba tega dokaza ni potrebna, po drugi strani pa posredno priznava da je ta dokaz (naknadno) izvedla, saj se v odgovoru na tožbo sklicuje na odločbo o razdelitvi zemljišč, ki jo je lahko pridobila le z vpogledom v dokumentacijo komasacijskega postopka. Ker tega ni storila že tekom upravnega postopka, je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Te kršitve tožena stranka z izvedbo dokaza po tem, ko je že prejela tožbo v tem upravnem sporu, ne more odpraviti. Tožnik ob tem sploh ne razpolaga z navedeno listino, saj mu je tožena stranka ni vročila niti v upravnem postopku, niti je ni priložila odgovoru na tožbo. Tožnik tako prosi sodišče, da mu vroči listine, na katere se sklicuje tožena stranka, da se bo o njih lahko izjavil.

30Tožnik v XI. točki vloge poudarja, da je tekom upravnega postopka vseskozi zatrjeval, da je na obstoječo pot nasul pesek, jo s tem utrdil in tako izboljšal dostop na kmetijska zemljišča. Tožnik ni zgradil povsem nove ceste, kot to zmotno tolmači tožena stranka. Tožnik je zgradil nezahtevno agromelioracijo na območju, ki ni varovano območje niti območje, ki bi bilo podvrženo omejitvam po posebnih predpisih, zato ni bil dolžan pridobiti ne odločbe o uvedbi agromelioracije ne nobenih soglasij.

31V zvezi z dolžino roka za izpolnitev obveznosti tožnik navaja, da ta odločitev inšpektorja v izpodbijani odločbi ni obrazložena, s tem ugovorom pa tožnik ne more biti prekludiran.

K I. točki izreka

32Tožnik je s tožbo predlagal, da sodišče postopek v obravnavani zadevi združi s postopkom, ki teče pred tem sodiščem pod opr. št. I U 1550/2021 in v katerem tožnikov soinvestitor A. A. izpodbija inšpekcijsko odločbo glede dela sporne poti, ki teče po njegovem zemljišču. Sodišče temu predlogu ni ugodilo. Sodišče lahko s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku (prvi odstavek 42. člena ZUS-1). Isti predmet obravnave pomeni isti izpodbijani akt. V primeru tožnika in A. A. pa sta bili izdani dve odločbi, zato sodišče vsako od njiju obravnava v ločenem upravnem sporu.

K II. točki izreka

33Tožba je utemeljena.

34Kmetijska zemljišča po ZKZ so v skladu z definicijo iz prvega odstavka 2. člena tega zakona zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo in so kot kmetijska zemljišča določena v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom tega člena. V skladu z drugim odstavkom 2. člena se kmetijska zemljišča s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in se razvrščajo v območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območja ostalih kmetijskih zemljišč.

35Kmetijska zemljišča je treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin (prvi odstavek 4. člena ZKZ). Če inšpektor ugotovi, da se kmetijsko zemljišče uporablja za drug namen, kot za kmetijsko proizvodnjo, pa to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, ima v skladu s prvo alinejo B. točke 107. člena ZKZ pristojnost takšno uporabo prepovedati in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

36Med strankama ni sporno: (1) da tožnikova nepremičnina s parc. št. 1011, k. o. ..., leži na območju, ki je z Odlokom določeno kot območje ostalih kmetijskih zemljišč (območje K2) in (2) da na tej nepremičnini obstaja pot, ki je nasuta s peskom in utrjena.

37Ključna ugotovitev, na kateri temelji izpodbijana odločba, je, da je pot, ki jo je napravil tožnik, cesta, ter da gradnja cest na območju, na katerem leži tožnikova nepremičnina in ki je z Odlokom določeno kot območje ostalih kmetijskih zemljišč (območje K2), ni dovoljena, zaradi česar obstoj te ceste pomeni rabo kmetijskega zemljišča v nasprotju s 4. in 7. členom ZKZ.

38Tožnik to ugotovitev izpodbija z navedbo, da je sporna pot poljska pot v smislu 78. člena ZKZ in da izgradnja ceste predstavlja nezahtevno agromelioracijo. Tožnik v tožbi v nasprotju s svojimi navedbami v upravnem postopku (kjer je navajal, da so s soinvestitorjema novo pot zgradili, ker je stara pot vodila čez ožine, ki so onemogočale prehod s kmetijskimi stroji, ter da je bila na trasi stare ceste s posegom pridobljena večja količina kmetijske zemlje, ki se sedaj lahko uporablja v kmetijske namene ter da je novozgrajena cesta za polovico krajša od stare) navaja, da sporna pot teče po trasi prej obstoječega kolovoza, na katerega je tožnik zgolj nasul pesek in ga utrdil. Od vprašanja, ali je pod sporno potjo že prej obstajala poljska pot, je odvisno, ali bi poseg lahko predstavljal nezahtevno agromelioracijo (ureditev obstoječe poljske poti po točki e) četrtega odstavka 78. člena ZKZ) ali zahtevno agromelioracijo (ureditev nove poljske poti po točki c) tretjega odstavka 78. člena ZKZ), za katero je treba v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZKZ pridobiti odločbo o uvedbi zahtevne agromelioracije. Vendar pa to vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ni bistveno. Odločba namreč temelji na ugotovitvi, da je sporna pot cesta in ne poljska pot, in na tej podlagi je bil tožniku tudi izrečen inšpekcijski ukrep iz prve alineje B. točke prvega odstavka 107. člena ZKZ.

39Inšpektor je v izpodbijani odločbi poljsko pot opredelil kot ozko, neutrjeno pot s kolesnicama, med katerima raste trava, in ki je namenjena dostopu na kmetijska zemljišča. Na podlagi tožbenih navedb, da sporna pot predstavlja poljsko pot, je moralo sodišče preveriti pravilnost te definicije. Pojem poljska pot je v ZKZ uporabljen v 78. členu, ki ureditev novih poljskih poti našteva kot eno od štirih zahtevnih agromelioracij, ureditev obstoječih poljskih poti pa kot eno od desetih nezahtevnih agromelioracij. Ob tem ZKZ ne vsebuje definicije te besedne zveze (niti je ne vsebuje kak drug zakon). Pojem poljske poti je tako treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Ta je opredeljen v 1.a členu ZKZ, ki določa, da so cilji tega zakona ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. V luči navedenega je treba poljsko pot opredeliti kot pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben. V okviru presoje, ali neka pot predstavlja poljsko pot ali ne, bi torej moral prvostopenjski organ ugotoviti, ali je za kmetijsko izrabo zemljišč, do katerih vodi pot, smiselna uporaba kmetijske mehanizacije, in ali dostop s takšno mehanizacijo terja, da ima pot določene tehnične lastnosti. Glede na navedeno bi morala tožena stranka presoditi tožnikove navedbe, da je bila izgradnja poti nujna za dostop do kmetijskih zemljišč s kmetijsko mehanizacijo, saj stara pot zaradi ožin dostopa s širokimi stroji ni omogočala, zaradi česar so zemljišča ostajala neobdelana. Neustreznost definicije poljske poti, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, nenazadnje izhaja že iz dejstva, da ZKZ ureditev obstoječe poljske poti uvršča med agromelioracije (pa čeprav nezahtevne). Neutrjena pot s kolesnicama, med katerima raste trava, namreč po naravi stvari ne more biti predmet urejanja, saj nastane in je v celoti "urejena" že s tem, ko se vozila vozijo po njej.

40Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v zvezi s tem navedla, da so tožnikove navedbe, da je izvedel nezahtevno agromelioracijo, nedovoljene novote in da je inšpektor tožniku pojasnil, da je treba za gradnjo nove ceste pridobiti odločbo o uvedbi (zahtevne) agromelioracije.

41Sodišče pritrjuje toženi stranki, da so navedbe, da je šlo zgolj za ureditev obstoječe poti, novote. Do dovoljenosti teh novot se sodišče ne opredeljuje, ker to vprašanje, kot obrazloženo zgoraj, za odločitev v tej zadevi ni bistveno. To pa ne velja za trditev, da je sporna pot poljska pot in ne cesta. V tem delu je utemeljena tožnikova navedba, da je vprašanje, kako je treba pravno kvalificirati nasutje peska na sporno nepremičnino, materialnopravno vprašanje, glede katerega tožnik ne more biti prekludiran.

42V zvezi z navedbo tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je inšpektor tožniku pojasnil, da je treba za gradnjo nove ceste pridobiti odločbo o uvedbi (zahtevne) agromelioracije, sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi inšpektor ugotavljal, ali je tožnik takšno odločbo pridobil ali ne, temveč je v obrazložitvi zgolj na splošno navedeno, da bi bilo, če bi Odlok gradnjo sporne poti dovoljeval (kar naj bi po zmotnem¹ stališču inšpektorja ne držalo), za tak poseg treba pridobiti odločbo o uvedbi zahtevne agromelioracije.

43Tudi če tožnik te odločbe ni pridobil, pa ta kršitev sama po sebi ne more biti podlaga za ukrep, ki je bil tožniku izrečen z izpodbijano odločbo. Izpodbijana odločba temelji na prvi alineji B. točke 107. člena ZKZ, ki določa, da ima inšpektor pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Pogoj za izrek ukrepov na citirani podlagi je ugotovitev, da se zemljišče uporablja za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo. Dejstvo, da zavezanec ni pridobil odločbe o uvedbi zahtevne agromelioracije, samo po sebi ne pomeni, da zemljišče uporablja za namen, ki ni kmetijska proizvodnja. Opustitev pridobitve odločbe o uvedbi zahtevne agromelioracije ima drugačne posledice. ZKZ namreč v sedmi alineji B. točke 107. člena določa, da je pristojnost inšpektorja v primeru, da ugotovi, da se je začela agromelioracija iz prvega odstavka 80. člena tega zakona in desetega odstavka 81. člena tega zakona ali izgradnja namakalnega sistema iz prvega odstavka 92. člena tega zakona brez dovoljenja, da to agromelioracijo ustavi in napoti stranko na pridobitev odločbe o uvedbi agromelioracije ali namakalnega sistema. Dejstvo, da je agromelioracijski poseg v obravnavani zadevi že zaključen, na to ne vpliva, saj ni upravičenega razloga, zaradi katerega bi bila inšpekcijskim zavezancem, ki z agromelioracijo še niso zaključili, dana možnost njene legalizacije, tistim, ki so agromelioracijski poseg že izvedli do konca, pa bi se odredila vzpostavitev prejšnjega stanja².

44Izrek ukrepa po prvi alineji B. točke 107. člena ZKZ bi moral temeljiti na ugotovitvi, da se zemljišče uporablja za drug namen, kot za kmetijsko proizvodnjo. Dostop do kmetijskih zemljišč s kmetijsko mehanizacijo je del kmetijske proizvodnje, kar pa ne pomeni, da je na kmetijskih zemljiščih dovoljena gradnja kakršnihkoli poti oz. cest. Dovoljeni so posegi, ki so namenjeni dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, v obsegu, ki je za ta namen potreben. Če pot te pogoje izpolnjuje, ustreza pojmu poljska pot. Če jih ne izpolnjuje, pa predstavlja nedovoljeno rabo zemljišča za namen, ki ni kmetijska proizvodnja. Tožena stranka zaradi napačne uporabe pojma poljska pot ni ugotavljala dejstev, potrebnih za to presojo, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita in napačna.

45Ostale tožbene navedbe niso utemeljene.

46Trditev, da je sporna pot zakonita, ker je bila njena trasa predvidena v komasaciji, ne drži, posledično pa je neutemeljen tudi očitek, da bi moral inšpektor vpogledati v dokumentacijo komasacijskega postopka. Komasacija je po definiciji iz prvega odstavka 55. člena ZKZ postopek, v katerem se zemljišča na določenem območju zložijo in ponovno razdelijo med prejšnje lastnike tako, da dobi vsak čimbolj zaokrožena zemljišča in lahko zemljišča bolj gospodarno upravlja. V okviru komasacije se sicer lahko zgradijo nove poti (67. člen ZKZ), vendar pa to ne pomeni, da za te poti, če tečejo po kmetijskih zemljiščih³, ne veljajo določbe ZKZ, ki prepovedujejo rabo kmetijskih zemljišč za druge namene in določajo pogoje za izvedbo agromelioracij. Tega zakon nikjer ne določa. Nasprotno, ZKZ je v šestem odstavku 80. člena, kot je bil veljaven leta 2013⁴, ko je bila po tožnikovih navedbah izvedena komasacija na območju Občine Ribnica, določal, da je treba za agromelioracijska dela, ki jih je treba izvesti zaradi komasacije, pridobiti soglasje lastnikov kmetijskih zemljišč, ki imajo v lasti več kot 67 odstotkov površin kmetijskih zemljišč na predvidenem območju agromelioracije. Danes veljavni ZKZ vsebuje podobno določbo (prvi odstavek 81. člena). Vprašanje, ali je bila trasa sporne poti določena v komasacijskem postopku, tako za obravnavano zadevo ni pomembno.

47Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da sporna pot ni bila zgrajena nezakonito iz razloga, ker je Občina Ribnica tožniku izdala soglasje za priključek na občinsko cesto (javno pot JP 852901 ...-...). Tožnik v zvezi s tem navaja, da Odlok o občinskih cestah Občine Ribnica (Uradni list Republike Slovenije št. 51/2009) v 38. členu določa, da se priključki nekategoriziranih cest, dovoznih cest in pristopov do objektov ali zemljišč na občinske ceste lahko gradijo ali rekonstruirajo le s soglasjem pristojne službe občinske uprave, pri čemer se s soglasjem določijo tehnični in drugi pogoji graditve in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo, kar naj bi po tožnikovem mnenju pomenilo, da pristojni organ občinske uprave pred izdajo soglasja preveri zakonsko skladnost poti ter da soglasje občine pomeni, da je cesta zgrajena zakonito.

48Ta zaključek je napačen. Odlok o občinskih cestah ureja materijo občinskih cest, 38. člen odloka pa je umeščen v poglavje "varstvo občinskih cest in prometa na njih." Pojem "cestni priključek" je v v 12. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah opredeljen kot del ceste, s katerim se cesta iste ali nižje kategorije ali nekategorizirana cesta ali druga prometna površina navezuje na to cesto in je označen s predpisano prometno signalizacijo. "Drugi pogoji graditve priključka", ki se določijo s soglasjem občine, se tako nanašajo na dejanske pogoje ureditve spoja med cesto, ki se priključuje na občinsko cesto, in samo občinsko cesto. Soglasje, ki ga je Občina Ribnica izdala tožniku, tako izkazuje zgolj izpolnjevanje pogojev za samo priključitev, nikakor pa ne izkazuje oz. celo vzpostavlja skladnosti izgradnje celotne sporne ceste s celotnim pravnim redom Republike Slovenije. Ker je soglasje občine za priključitev na občinsko cesto nerelevantno za presojo skladnosti izgradnje sporne poti z določbami ZKZ, so neutemeljeni tudi tožbeni očitki, da bi morala tožena stranka tožnika opozoriti, da je namesto soglasja občine v postopku pomotoma predložil lokacijsko informacijo.

49Sodišče ob tem pritrjuje tožniku, da ni jasno, kakšno dokazno vrednost drugostopenjski organ pripisuje pogojem, ki jih za izdajo soglasja za priključek na občinsko cesto predpisuje Odlok o občinskih cestah Občine Ribnica, glede na to, da navaja, da so "napisani tako splošno, da so nekateri za konkreten primer nerelevantni". Pogoji za priključitev na občinsko cesto so za presojo skladnosti izvedenega posega z ZKZ nerelevantni v vsakem primeru, zato je obrazložitev drugostopenjske odločbe v tem delu nesmiselna.

50Enako nerelevantno je za obravnavano zadevo dejstvo, da je bila sporna pot zgrajena kot nadomestna služnost in da je tožnik o tem s tretjimi osebami sklenil pogodbo. Pogodba ureja civilnopravna razmerja med tožnikom in drugimi lastniki zemljišč, njihova volja, ki je izražena v tem pravnem poslu, pa ne more vplivati na obveznost tožnika kot lastnika kmetijskega zemljišča, da ravna v skladu z določbami ZKZ.

51Tožnik v tožbi navaja še, da sta si stanje na terenu ogledala kmetijski in medobčinski inšpektor, ki nista imela pripomb. Tožnik ob tem ne navaja in tudi v upravnem postopku ni navajal, da sta mu inšpektorja ob tem izdala kakršenkoli upravni akt. To pa pomeni, da te navedbe ne morejo vplivati na presojo izpodbijane odločbe, saj zgolj neformalno izrečeno mnenje inšpektorja ne more vzpostaviti zakonitosti stanja, ki je sicer v nasprotju z določbami zakona.

52Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe v zvezi z določitvijo roka za vzpostavitev prejšnjega stanja. ZKZ določa, da ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku (prva alineja b. točke 107. člena ZKZ). Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi obrazložil, da je za vzpostavitev v prejšnje stanje z odstranitvijo peska in nasutjem rodovitne zemlje postavljen dovolj dolg rok, da se to izvede, ob tem je upoštevan bližajoči se zimski čas. Izpodbijana odločba je bila izdana 13. 10. 2021 in tožniku vročena 15. 10. 2021, rok za vzpostavitev prejšnjega stanja pa je bil določen na 15. 6. 2022. Po presoji sodišča je dolžina roka sicer kratko, a zadostno utemeljena z navedbo del, ki morajo biti izvedena. Osem mesecev je tudi ob upoštevanju zime življenjsko logično dovolj dolgo obdobje za organizacijo odstranitve peska in nasutje rodovitne zemlje na površini sporne ceste.

53Neutemeljene so tudi navedbe o tem, da je inšpektor vzpostavitev prejšnjega stanja naložil zgolj tožniku in A. A. Sodišče po podatkih vpisnika ugotavlja, da je tudi C. C. vložil tožbo zoper odločbo kmetijskega inšpektorja, ki se po podatkih spisa nanaša na odstranitev ceste na kmetijskih zemljiščih v k.o. ...

54Sodišče je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje, tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče ni odločilo o stvari (in postopka ustavilo), kot je primarno predlagal tožnik, saj pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 niso izpolnjeni. Podatki postopka namreč za odločitev o stvari ne dajejo zanesljive podlage.

55Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K III. točki izreka

56Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v 25. členu ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik; tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu s 4. členom Pravilnika se tožniku priznajo še stroški v višini 10 % od tega zneska, ker je v postopku stvar dodatno pojasnjeval z obrazloženimi vlogami. To znese skupaj z zahtevanim 22 % DDV 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ribnica namreč v 121. členu poljske poti navaja med dopustnimi enostavnimi objekti, ki so dovoljeni na območju drugih kmetijskih zemljišč.
² V zvezi s tem je to sodišče v zadevi I U 1985/2018 z dne 24. 9. 2024 zapisalo, da dejstvo, da se dela še niso začela, ni določeno kot pogoj za izdajo odločbe, s katero se agromelioracija dovoljuje, ter da je "legalizacija agromelioracijskega posega" dovoljena, če je predlog popoln in če so izkazani drugi pogoji iz 79. členu ZKZ (gl. 9. točko obrazložitve).
³ Predmet komasacije so poleg kmetijskih zemljišč lahko tudi gozdovi, nezazidana stavbna in druga zemljišča na komasacijskem območju ter naprave na teh zemljiščih (drugi odstavek 55. člena ZKZ).
⁴ Ta določba je bila spremenjena z novelo ZKZ-E, ki je stopila v veljavo 26. 4. 2016. Od tega datuma dalje lahko predlog za uvedbo agromelioracije na območju komasacije, ki je bila pravnomočno uvedena po 30. juniju 2014, vložijo lastniki kmetijskih zemljišč na predvidenem območju agromelioracije oziroma fizične ali pravne osebe, ki jih pooblastijo lastniki zemljišč na predvidenem območju agromelioracije, in imajo v lasti več kot dve tretjini površin kmetijskih zemljišč s predvidenega agromelioracijskega območja (prvi odstavek 81. člena).