22. člen ZKGZ

ZKGZ določa domnevo, da so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Tožnik zato ne more biti uspešen z navedbami, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZ (lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek), kot tudi ne z navedbami, da ZKGZ obvezno članstvo pogojuje z opravljanjem dejavnosti, to je z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah ter s pridobivanjem koristi od njih. Ureditev obveznega članstva v KGZS in posledično plačevanje zborničnega prispevka je že presojalo tudi Ustavno sodišče, ki je v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 presodilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.

Prvostopenjski organ je tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo zbornični prispevek za leto 2019. Pristojni organ lahko sprejme zaključek o obveznem članstvu fizične osebe v KGZS, če ugotovi, da je ta oseba lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, katerih katastrski dohodek, ugotovljen po ZUKD-2, dosega z ZKGZ predpisano višino, in na ta zaključek opre odločbo o odmeri zborničnega prispevka, ki se izda na podlagi 25.b člena ZKGZ. Sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi z vprašanjem, ali je dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti glede na prvo alinejo prvega odstavka 9. člena ZKGZ relevantno pravno dejstvo v postopku odmere zborničnega prispevka, ni bila vedno povsem enotna. V sodbah U 1670/2002 z dne 2. 9. 2004 in U 1726/2009 z dne 6. 7. 2010 je sodišče zavzelo stališče, da je treba ugotavljati dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti. Vendar pa je nato od tega stališča odstopilo in sprejelo drugačno stališče (ki ga pri izpodbijani odločitvi upošteva toženka), in to ne le v sodbi, na katero se sklicuje drugostopenjski organ (I U 628/2012 z dne 12. 11. 2012), pač pa npr. tudi v sodbah U 119/2008 z dne 2. 6. 2010, II U 463/2009 z

Sodišče je presojalo, ali je tožnikovo članstvo v KGZS obvezno in s tem plačilo zborničnega prispevka ter ali tožnikove socialno-ekonomske razmere lahko vplivajo na odločitev o odmeri zborničnega prispevka. Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo.

Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena Ustave. Ker je Zbornica javnopravna oblika združevanja, tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji USRS v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v Zbornici in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik kot lastnik in zakupnik kmetijskih zemljišč obvezni član zbornice in s tem zavezanec za zbornični prispevek. Po presoji sodišča pa je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva v delu, ki se nanaša na stopnjo, uporabljeno pri odmeri zborničnega prispevka. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi namreč ne omeni (s tega vidika) bistvene določbe četrtega odstavka 23. člena ZKGZ, ki ureja povišanje ali znižanje v sicer tretjem odstavku tega člena določene 4 % stopnje. Če je takšno prvostopenjsko obrazložitev še mogoče razumeti ob dejstvu, da gre pri odmeri zborničnega prispevka za množične postopke, pa bi razloge odločitve z vidika uporabljene stopnje za leto 2018 ob obravnavanju tožnikove pritožbe moral dopolniti drugostopenjski organ

Zbornica je javnopravna oblika združevanja, zato tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji US RS v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v Zbornici in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave.

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku odmerjen zbornični prispevek za leto 2017 kot lastniku kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji, katerih katastrski dohodek je v letu 2017 dosegel 271,72 EUR (ta dejstva v zadevi niso sporna). Po razlogovanju organa, ki ga ta opira na upravnosodno prakso, pa dejstvo, na katero (med drugim) ZKGZ veže obvezno članstvo, to je opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti, zakon določa kot zakonito domnevo na podlagi lastništva kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganja katastrskega dohodka iz teh zemljišč in gozdov, ter zato za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun.

V konkretni zadevi mora zbornica obrazloženo utemeljiti, da in zakaj so izpolnjeni pogoji za uporabo 4,8 % stopnje pri odmeri zborničnega prispevka A za celotno leto 2015, in sicer glede na določbe četrtega odstavka 23. člena in petega odstavka 22. člena ZKGZ, pri čemer je treba upoštevati tudi določbe prvega odstavka 154. člena in 155. člena Ustave. Kolikor ti pogoji niso izpolnjeni, je namreč treba uporabiti sicer z zakonom predpisano stopnjo za odmero zborničnega prispevka A iz tretjega odstavka 23. člena ZKGZ.

Lastništvo zemljišča ni sporno, zato je tožnik kot njegov lastnik na podlagi tretje alineje prvega odstavka 23. člena ZKGZ zavezan k plačilu zborničnega prispevka.

Pravdni stranki sta v individualni pogodbi o zaposlitvi določili, da tožnici (namestnici direktorja zborničnega urada) v primeru razrešitve pripada odpravnina v višini 6-kratnega bruto zneska zadnje mesečne plače oziroma pravica do razporeditve na drugo delovno mesto pri toženi stranki, ki ustreza tožničini strokovni izobrazbi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeno določilo v individualni pogodbi o zaposlitvi glede višine odpravnine ne nasprotuje prisilnim predpisom in zato ni nezakonito. Tožena stranka (zbornica) je del javnega sektorja, zato je za stranki veljal ZJU, vključno s kogentno določbo 3. odstavka 16. člena, ki stranke omejuje pri sklepanju pogodb o zaposlitvi v javnem sektorju na način, da določa, da delodajalec ne sme javnemu uslužbencu zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožena stranka se v skladu z 22. členom ZKGZ financira tudi iz javnih sredstev. Ker se z izplačevanjem odpravnin iz sredstev tožene stranke obremenjuje tudi javna sredstva, saj je tožena stranka del javnega sektorja, pogodbeno določilo glede višje odpravnine, ki bi t

Zbornični prispevek sam po sebi res ni davek. Ker je Kmetijsko gozdarska zbornica pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 2. člena ZKGZ), katere cilji ustanovitve in delovanja so varovanje in zastopanje interesov kmetijstva, gozdarstva in ribištva; svetovanje posameznikom in pravnim osebam, ki opravljajo kmetijsko, gozdarsko in ribiško dejavnost ter pospeševanje gospodarnega in okolju prijaznega kmetovanja, gozdarstva in ribištva, je treba prispevek ne glede na to, da ne gre za davek, opredeliti kot javna sredstva.

Ob upoštevanju določb ZKGZ in Sklepa o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2012 ter ob tem, da je katastrski dohodek tožnika za obravnavano obdobje znašal 114,14 EUR, je ugotoviti, da je odločitev upravnih organov obeh stopenj pravilna in zakonita.

Zbornični prispevek obvezno plačujejo člani zbornice, ki izpolnjujejo zakonske pogoje (9. in 10. člen ZKGZ). Pri tem ni bistveno, ali je takšna oseba lastnik ali solastnik kmetijskega zemljišča oziroma gozda. Za lastnika in solastnika kmetijskih zemljišč ali gozda namreč velja, da opravlja kmetijsko dejavnost, solastnik na sorazmernem idealnem delu svojega zemljišča, torej pridobivata tudi katastrski dohodek. Glede na to, da zbornični prispevek plačujejo fizične osebe od dobljenega katastrskega dohodka in ne od celotnega kmetijskega gospodarstva, je odločitev organa prve stopnje pravilna.

Tožnik pravilnosti sklepa o davčni izvršbi niti ne ugovarja. Smiselno ugovarja vsebini odmerne odločbe, s katero mu je bil odmerjen zbornični prispevek in ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom. S tem pa ne more uspeti, saj s (pri)tožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Ustavno sodišče v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 že odločilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alinea prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave RS. KGZ je javnopravna oblika združevanja, zato tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave.

V izvršilnem postopku, ki je samostojen postopek, ugovorov, ki se nanašajo na samo odmero prispevka, ni več mogoče uspešno uveljavljati. Prav tako v tem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati ugovora ničnosti odmernih odločb. Postopek odmere zborničnega prispevka in postopek izvršbe sta namreč dva ločena postopka, ne glede na to, da je za odločanje o obeh pristojen isti upravni organ prve stopnje.

Zbornični prispevek plačujejo obvezno člani zbornice. Ker se je tožnik kot samostojni podjetnik posameznik ukvarjal z glavno dejavnostjo rejo perutnine in s tem izpolnil predpostavke za obvezno članstvo v zbornici in s to dejavnostjo dosegel dobiček, je tudi zavezanec za plačilo zborničnega prispevka.

Preden se odmeri zbornični prispevek, je treba ugotoviti, ali tožnik, ki zatrjuje, da ni lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov na območju RS in da ne opravlja kmetijske, gozdarske ali vinogradniške dejavnosti, izpolnjuje pogoje za uvrstitev med zavezance za plačilo tega prispevka. Ker sta tako zbornica kot tudi organ druge stopnje izhajala zgolj iz potrdila AJPES-a, sta glede na pritožbeni ugovor opustila ugotavljanje oziroma preverjanje pravno pomembnega dejstva.

Obvezno članstvo v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije določa ZKGZ za tiste fizične osebe, ki kot lastniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju Republike Slovenije za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in katastrski dohodek v letu 1998 dosega najmanj 20.000 tolarjev.

Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabljeno. Kmetijsko gozdarska zbornica je v izpodbijani odločbi tožniku pravilno odmerila zbornični prispevek za leto 2000. Osnova za izračun zborničnega prispevka je bil katastrski dohodek, zmanjšan za olajšave.