152. člen ZGO-1-UPB1

Kadar inšpektor ugotovi, da je gradnja nelegalna, mora izreči ukrep odstranitve objekta. Ne sme naložiti milejšega ukrepa ali ga kar prezreti. V postopku je dolžan pretehtati le dejstva in izvesti dokaze, ki so pomembni za odločitev, ali je objekt nelegalen.

Tudi če bi v tem primeru šlo za nepravilno uporabo GZ in bi moral biti uporabljen ZGO-1, po presoji sodišča za to ne gre, bi šlo za navidezno zmotno uporabo materialnega prava. Kajti pravilnost uporabe materialnega prava se presoja glede na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka; če sodišče napačno uporabi materialno pravo, vendar bi bila tudi ob pravilni uporabi materialnega prava odločitev enaka, potem "dejansko" ni zmotne uporabe materialnega prava. Kar bi veljalo za obravnavani primer, saj tako ZGO-1 kot GZ določata za nelegalno gradnjo isti inšpekcijski ukrep - ustavitev gradnje in odstranitev zgrajenega. Pri tem sodišče še dodaja, da za postopke izvršbe ne velja določba prvega odstavka 106. člena GZ, po kateri se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1.

Če je objekt zgrajen na način, ki ne dopušča uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, ne gre več za neskladno gradnjo, pač pa za nelegalno zgrajen objekt in lahko zato inšpektor izreče ukrepe po 152. členu ZGO-1. Tako je tudi stališče sodne prakse (primeroma, sodba Vrhovnega sodišča Rs, št. X Ips 186, 2012, sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1744/2013, I U 192/29012, I U 570/2015 in I U 43/2016). Vendar tožena stranka svojega stališča ni utemeljila tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti in zato sodišče tudi ni moglo preizkusiti, ali je svojo odločitev pravilno oprla na določbo 152. člena ZGO-1. Tožena stranka bi morala pojasniti, zakaj uskladitev na način, da bi se odstranili le deli objekta, kot je to zahtevala v predhodnih odločitvah, sedaj ni več upravičena oziroma kako bi odstranitev teh delov objekta vplivala na objekt kot celoto. Nepojasnjeno pa ostaja tudi, kako je gradbeni inšpektor ugotavljal etažnost objekta in kako njegove dimenzije, saj govori o grobi oceni odstopanja, brez pojasnila o tem, kako je bilo to odstopanje ugotovljeno - izmerjeno.

V primeru prenosa lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu je inšpekcijski zavezanec novi lastnik objekta.

Odstranitev neskladno zgrajenih delov objekta ima namreč za cilj vzpostavitev zakonitega stanja, določenega v gradbenem dovoljenju, kar pomeni, da mora biti taka uskladitev dejansko mogoča. Če je objekt zgrajen na način, ki ne dopušča uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, ne gre več za neskladno gradnjo, pač pa za nelegalno zgrajen objekt in lahko zato inšpektor izreče ukrepe po 152. členu ZGO-1.

S posegom v stebre, podporne zavetrne cevi in jeklenice bi bilo poseženo v samo bistvo tega enostranskega oglaševalskega panoja. Tožbeni ugovor, da sporni pano ni objekt v smislu 1. točke prvega odstavka 2. člena ZUS-1, ker ni povezan s tlemi, je zato neutemeljen.

Tožeča stranka v inšpekcijskem nadzoru ni izrazila dileme o tem, kdo je investitor v tem postopku. To vprašanje je načela šele v pritožbi zoper izpodbijano določbo. S tega vidika je njeno navajanje prepozno (tretji odstavek 238. člena ZUP). To dejstvo je imela dolžnost zatrjevati že v upravnem postopku, tako pisno, kot ustno najmanj na obravnavi 25. 3. 2015. Njeno kasnejše pojasnilo, na glavni obravnavi, da ni imela informacij in da se ni ukvarjala z legalizacijo dokler ni postala lastnica, pa ni upravičen razlog. Gre za podatke iz njenega vplivnega območja; z njimi bi morala biti seznanjena. V tem pogledu je opustila dolžno skrbnost. Sicer pa je navedla, da je bil dejanski investitor njen pokojni oče. To pomeni, da je (ob uvedbi inšpekcijskega postopka in sedaj) investitor v pomenu ZGO-1 tožeča stranka. Pravilo 152. člena ZGO-1 ne vsebuje opredelitve, kdo je inšpekcijski zavezanec za ustavitev gradnje, njeno odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja. Praviloma je to pravna ali fizična oseba, ki je naročila ali sama izvedla gradnjo (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Toda pravice in obveznosti, ki izvirajo iz investitorjevega (v pričujoči zadevi očetovega) pol

Glede na vsebino določb 152. in 153. člena ZGO-1 in ustaljeno upravnosodno prakso, je treba v postopku izdaje odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep na navedeni zakonski podlagi, treba najprej ugotoviti, ali je bilo za obravnavano gradnjo pridobljeno gradbeno dovoljenje, nato pa, v katerem delu oziroma delih točno se objekt gradi oziroma je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, ter ali je (in kako) mogoče z odstranitvijo (konkretno katerega) dela oziroma delov objekta vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju. Če to ni obrazloženo, ni mogoče preizkusiti zaključka, da gre za nelegalno gradnjo v smislu določb ZGO-1, ampak gre lahko za neskladno gradnjo, kar je podlaga za izrek ukrepov po 153. členu (in ne 152. členu) ZGO-1.

Obravnavani kontejner gre šteti za objekt. Slednji je s tlemi namreč povezan vsaj s priključkom na greznico ter priključkom na javno električno omrežje, brez škode za njegovo bistvo pa ga ni mogoče premakniti ali odstraniti. Pri predmetnem objektu ne gre zgolj za začasno ali naključno postavljen objekt, pač pa je namenskost in funkcija objekta v konkretnem primeru usmerjena h konkretnemu zemljišču, v katerega je vgrajena tudi greznica in električna inštalacija, s katero je objekt povezan.

Organa obeh stopenj se do dokazov - listin v izpodbijani odločbi, niti v pritožbeni odločbi nista določno opredelila in glede na vse predložene listine nista konkretizirano, za vsak objekt posebej, ob upoštevanju konketnih, s strani tožnika v tem upravnem inšpekcijskem postopku predloženih listin ter ob presoji njegovih navedb, pojasnila, zakaj štejeta, da nobeden od spornih objektov ne predstavlja enostavnega objekta skladno s citiranimi določbami ZGO-1, Uredbe in ZGPro-1.

Prvostopenjski organ je (na drugačni pravni podlagi kot v prvotnem postopku) zaključil, da obravnavana gradnja predstavlja neskladno gradnjo. S tako ugotovljenimi dejstvi in naziranji ter pravnimi vidiki zadeve upravni organ tožnice pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil in ji glede tega ni dal možnosti izjave. V zvezi z navedenim je zmotno naziranje upravnih organov, ki sta (očitno) štela, da se je tožnica glede navedenih dejstev in okoliščin izjavila že v pritožbi zoper prvotno odločbo. Pravice stranke do izjave v (ponovnem) postopku namreč že po naravi stvari ni mogoče šteti za izčrpano zaradi navedb, podanih v pravnih sredstvih (zoper odločbo v prvotnem postopku). V zvezi s pravico do izjave mora biti zagotovljeno tudi, da stranka ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena, in da ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. V položaju, ko se je tožnica v pritožbi zoper prvotno odločbo opredeljevala do ugotovitev in naziranja prvostopenjskega organa, da gre pri obravnavani gradnji za nelegalno gradnjo, organ pa je svoje ugotovitve in naziranje kasneje spremenil in štel, da gre za neskladno gradnjo, v pritožbi podana stališča tožnice nikakor

V obravnavanem primeru ne gre za obnovo oziroma vzdrževanje objektov oziroma za rekonstrukcijo, temveč za nelegalno gradnjo - nadzidavo. V primeru, ko je bila odstranjena in nadomeščena večina konstrukcijskih elementov objekta, ne gre več za rekonstrukcijo, temveč za novogradnjo. Obnove kot definicije ZGO-1 ni poznal, vendar pa glede na definicijo vzdrževalnih del (kamor bi lahko sodila obnova v smislu, kot jo zatrjuje tožnik), tudi ni mogoče govoriti o vzdrževalnih delih na objektih. Tožnik bi moral tudi v primeru, če bi šlo za rekonstrukcijo objektov, za ta dela pridobiti gradbeno dovoljenje.

Ker je prvostopenjski organ vročanje z javnim naznanilom odredil že na podlagi ugotovitve, da tožnica ni sporočila novega naslova in je ta neznan, brez da bi naslov za vročanje predhodno preveril v javnih evidencah, je s tem kršil tretji odstavek 96. člena ZUP. Nepravilna vročitev ugotovitvenega zapisnika je imela za posledico, da se tožnica ni mogla izjaviti o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožnici je bila v postopku tako kršena pravica do izjave iz 9. člena ZUP.

Tožnik je bil trikrat pozvan, da se o ugotovitvah prvostopenjskega organa izjavi. Vsakič mu je bil posredovan zapisnik o inšpekcijskem nadzoru oziroma o kontrolnem pregledu, ki se je vršil pred pozivom, iz teh zapisnikov pa izhajajo za ta primer relevantne ugotovitve oziroma okoliščine: opis objekta/ov, z njihovimi dimenzijami, lokacijo, nazadnje tudi s pravno opredelitvijo, da gre za manj zahteven objekt. Hkrati je bil tožnik vsakič pozvan, da organu sporoči, ali ima za objekt pridobljeno ustrezno upravno oziroma gradbeno dovoljenje. Po oceni sodišča je bil tožnik tako nedvomno seznanjen z ugotovitvami upravnega postopka, z za ta postopek relevantnimi dejstvi in okoliščinami, kot tudi z uspehom svojega dokazovanja.

Legalizacija objekta oziroma pridobitev gradbenega dovoljenja za obravnavani objekt ni vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti zadeve, tj. ali so v zadevi podani pogoji za izrek ukrepa gradbenega inšpektorja. Bistveno je bilo namreč vprašanje, ali je objekt v času izdaje izpodbijane odločbe brez ustreznega gradbenega dovoljenja, kar je bil in je še. Če bo tožnik gradbeno dovoljenje pridobil, bo lahko pri pristojnem inšpekcijskem organu sprožil ustrezne postopke za zaključek inšpekcijskega postopka. Že na prvi pogled pa tudi ne gre za primer(e) iz 148. člena ZUP, kjer bi bila prekinitev postopka obvezna.

Glede na dejanske ugotovitve organa v zvezi z gradnjo spornih stopnic in nadzidavo vetrolova te gradnje ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte po prej veljavnem Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost oziroma po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje.

Pri objektivnem merilu gre za presojo, ali bo uradna oseba v postopku zagotavljala uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njeno nepristranskost. Ključno merilo, ki ga je v zvezi z objektivnim testom treba uporabiti, je merilo okoliščin, ki narekujejo (opravičljivo) bojazen pristranskosti uradne osebe v konkretni zadevi. V tem pogledu je pomemben tudi vtis, ki si ga ustvari stranka, vendar ta ni nujno odločilen. Odločilno je, da je mogoče bojazen pristranskosti objektivno utemeljiti. V postopkih, ki naj bi glede na svojo vsebino pri inšpektorici vzbudili odklonilni odnos do tožnice, tožnica ni nastopala kot stranka, to je kot oseba, ki bi tožnici kaj očitala in bi bila zato z njo v kakšnem posebnem osebnem razmerju, ki bil lahko zbujal dvom v njeno nepristranskost, temveč je v navedenih postopkih nastopala kot profesionalna pooblaščenka. Ne glede na zaupno razmerje, ki se sicer ustvari med stranko in odvetnikom, pa dejstvo, da je tožnica v navedenih postopkih nastopala kot profesionalna pooblaščenka, ne zbuja dvoma v inšpektoričino nepristranskost. Izvršba, začeta s sklepom o dovolitvi izvršbe, se konča s prisilno izvršitvijo nalož

Glede na določbe 2. in 3. točke 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost sta prvostopenjski in drugostopenjski organ pravilno presodila, da se obravnavani objekti, ki po višini ne presegajo 2,2 m oziroma 1,5 m, po predpisih veljavnih v času gradnje (2011) in izdaje prvostopenjske odločbe (2012), štejejo za nezahtevne objekte. Za nezahtevne objekte, pa je bilo treba na podlagi prvega odstavka 3. člena ZGO-1 pred gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker med strankama ni sporno, da za navedene objekte tožnik v času gradnje in izdaje izpodbijane odločbe ni pridobil gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, zato so bili podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1.

Upravni organ je pravilno ugotovil, da izvedena dela predstavljajo rekonstrukcijo objekta, saj povečanje objekta za dodatno nadstropje, nova dvokapna streha in prizidava dela objekta, pri čemer se je povečala tlorisna površina in spremenil zunanji izgled, vključno s konstrukcijskimi elementi, predstavljajo poseg v konstrukcijo obstoječega objekta in ne zgolj njegovo vzdrževanje. Pri tem ne gre za odstranitev objekta po 7.4 točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, saj se po odstranitvi jugozahodnega dela objekta ni vzpostavilo prejšnje stanje, ampak se je pri ponovni gradnji navedenega dela celoten objekt po površini povečal.

Stališče, da je treba pri presoji sodnikovega ravnanja izhajati iz narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, je sodna praksa s poudarjanjem podobnosti v miselnem procesu sodnika in uradnika razširila na področje upravnega odločanja. Med oblastnim ravnanjem sodnika in uradnika pa so vendarle nekatere razlike. Medtem ko je sodniku imanentna sodniška neodvisnost – pri odločanju sledi svojemu pravnemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso niti na pravno mnenje instančnega sodišča, sta temeljni, iz Ustave izhajajoči načeli delovanja upravnih organov njihova samostojnost (ne neodvisnost) in podreditev odločanja o pravicah in zakonitih interesih državljanov in organizacij sodnemu varstvu. Neupoštevanje pravnih mnenj sodišča v postopku sodnega varstva bi povsem izvotlilo to človekovo pravico, zato je njeno učinkovito izvrševanje zagotovljeno z določbama četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, ki omejujeta samostojnost organa in po katerih je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede