UPRS Sodba III U 275/2022-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Inšpektorica za okolje Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom tožniku naložila v plačilo denarno kazen v upravni izvršbi v znesku 10.000,00 EUR, ki je bila tožniku pred tem zagrožena s sklepom o denarni kazni v upravni izvršbi št. 06182-1141/2019-17 z dne 9. 2. 2021, in sicer v roku 30 dni od vročitve izpodbijanega sklepa in pod prisilno izvršbo (točki 1 in 2 izreka). Odločeno je še bilo, da če tožnik do 30. 6. 2022 ne bo izvršil naložene mu obveznosti z odločbo št. 06182-1141/2019-10 z dne 3. 7. 2019 (v nadaljevanju Odločba z dne 3. 7. 2019), mu bo izrečena ponovna denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 15.000,00 EUR. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe, stroški postopka niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku z Odločbo prvostopenjskega organa z dne 3. 7. 2019 v zvezi s skladiščenjem odpadkov odrejeno, da mora do 31. 12. 2019 na lokaciji svojega poslovnega kompleksa zagotoviti, da se odpadki, opilki ter ostružki skladiščijo na odprtem prostoru tako, da je preprečeno njihovo spiranje s padavinami in izcejanje tekočin iz odpadkov v interno kanalizacijo in da mora na platojih 1 in 2 označiti vse predhodno skladiščene in skladiščene odpadke z nazivom odpadka in številko odpadka. Tožniku je bilo še odrejeno, da mora o izvršitvi ukrepa pisno obvesti inšpektorico. Ker tožnik ni izpolnil obveznosti iz Odločbe z dne 3. 7. 2019, se je z nastopom njene izvršljivosti 1. 1. 2020 začel postopek prisilne izvršbe, v katerem je bilo izdanih več sklepov. Tožnik je bil skladno z drugim odstavkom 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) opozorjen, da bo uporabljena denarna kazen, če do 30. 9. 2021 ne bo izpolnil naložene mu obveznosti. 25. 10. 2021 je bil opravljen inšpekcijski pregled, v katerem je bilo ugotovljeno, da obveznosti niso bile izvršene. Prvostopenjski organ je zato nadaljeval upravno izvršbo na podlagi določb 298. člena ZUP, višina denarne kazni pa je določena v skladu s 157.b členom Zakona o varstvu okolja.

3Toženka je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnila. V svoji odločbi ugotavlja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je na podlagi ugotovitve, da Odločba z dne 3. 7. 2019 tudi v dodatnem roku ni bila izvršena, izdal izpodbijani sklep z denarno kaznijo, ki po stališču toženke tudi ni previsoka.

4Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. V tožbi pojasni, da je inšpekcijski ukrep (izgradnjo nadstreška) izvršil takoj, ko je bilo to mogoče, o izvršitvi ukrepa je toženko obvestil 30. 6. 2022, toženka pa je nato 30. 9. 2022 izdala sklep o ustavitvi upravne izvršbe. Kljub ustavitvi upravne izvršbe, ga je toženka v okviru davčne izvršbe pozvala k plačilu denarne kazni, njegovo pritožbo zoper izpodbijani sklep pa zavrnila. Tožnik navaja, da je skozi celotni postopek opozarjal, da bo ukrep izvršil takoj, ko bo dopustno in mogoče. Ukrep je želel izpolniti že ob začetku inšpekcijskega postopka, ampak to ni bilo mogoče zaradi epidemije Covid, je pa začel s postopkom pridobitve gradbenega dovoljenja. Podobno kot niso tekli roki za vlaganje pravnih sredstev ali za izpolnitev materialnih obveznosti, je bilo v času epidemije v celoti zaustavljeno tudi poslovanje upravnih organov. Poleg tega je bila zaustavljeno ali ovirano tudi delovanje arhitektov, projektantov, soglasodajalcev in vseh drugih, ki sodelujejo pri izdelavi dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, ovirano in ustavljeno je bilo tudi delo gradbenih izvajalcev. Tožnik torej ni mogel pridobiti niti dokumentacije, kaj šele da bi lahko pridobil ustrezno upravno dovoljenje.

5Je pa tožnik, po svojih navedbah, želel izpolniti obveznost tudi ne glede na pridobljeno gradbeno dovoljenje, čeprav je s tem tvegal nov inšpekcijski postopku, a mu izvajalci gradbenih in montažnih del niso hoteli izdelati ponudbe, kaj šele da bi začeli z deli. O tem je inšpektorat obvestil po elektronski pošti 26. 1. 2021. Ker tožnik iz objektivnih razlogov ni mogel izpolniti obveznosti iz Odločbe, je izpodbijani sklep preuranjen in ga je treba razveljaviti. Izvršitev inšpekcijske odločbe s postavitvijo strehe za skladiščenje nenevarnih odpadkov, iz katerih se lahko izcejajo tekočine, zahteva gradbeno dovoljenje, dovoljenje za gradnjo in na koncu še uporabno dovoljenje.

6Tožba ni utemeljena.

7Med strankama ni sporno, da je bila tožniku s strani Inšpektorice za okolje, Inšpektorata RS za okolje in prostor izdana Odločba z dne 3. 7. 2019, s katero mu je bilo naloženo, da do 31. 12. 2019 izvede uvodoma povzeti ukrep v zvezi s skladiščenjem odpadkov, česar tožnik do tega datuma ni izvršil. Iz upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka, izhaja, da je bil tožniku v postopku upravne izvršbe izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. 06182-1141/2019-12 z dne 9. 1. 2020, s katerim mu je prvostopenjski organ določil nov rok za izvršitev Odločbe, in sicer do 30. 6. 2020, v nasprotnem se bo izvršba opravila s prisilitvijo z uporabo denarne kazni 10.000,00 EUR. Ker tožnik naloženega ni izvršil do 30. 6. 2020, je prvostopenjski organ izdal sklep o denarni kazni v upravni izvršbi št. 06182-1141/2019-14 z dne 24. 7. 2020, s katerim mu je naložil v plačilo izrečeno denarno kazen v višini 10.000,00 EUR ter mu zagrozil, da mu bo izrečena ponovna denarna kazen v isti višini, če obveznosti ne bo izvršil do 31. 12. 2020. Novi sklep o denarni izvršbi je bil tožniku izdan 9. 2. 2021 z naložitvijo kazni v višini 10.000,00 EUR v plačilo in z grožnjo nove denarne kazni v isti višini, če obveznost ne bo izvršena do 30. 9. 2021. Ker tožnik tudi v tem roku obveznosti ni izpolnil, mu je bil izdan izpodbijani sklep z dne 29. 12. 2021, s katerim je bil rok za izvršitev obveznosti določen na 30. 6. 2022. Ker je tožnik 30.6.2022 inšpektorico za okolje obvestil o izvršitvi ukrepa iz Odločbe z dne 3. 7. 2019, je bila sklepom št. 06182-1141/2019-32 z dne 30. 9. 2022 upravna izvršba te Odločbe ustavljena. Ob izdaji tega sklepa o tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep še ni bilo odločeno.

8Po presoji tožbenih argumentov, izpodbijanega sklepa ter odločbe toženke sodišče tožbeni ugovor, češ da je izpodbijani sklep preuranjen, ker tožnik iz objektivnih razlogov do 30. 9. 2021 ni mogel izvršiti naložene mu obveznosti, zavrača in pritrjuje razlogom, kot jih je že pojasnila toženka v svoji odločbi in se v izogib ponavljanju na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na te razloge tudi sklicuje. Ni sporno, da je bil prvi rok za izvršitev naloženih obveznosti (Odločba z dne 3. 7. 2019) 31. 12. 2019, predzadnji rok pred rokom 30. 6. 2022, ki je bil določen z izpodbijanim sklepom, pa se iztekel 30. 9. 2021. Na dan 30. 9. 2021 v Sloveniji ni bila razglašena epidemija Covid in ni veljal noben zakon, ki bi vplival na tek upravnih rokov, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na zakonodajno pretrganje teka zastaralnih rokov.

9V Sloveniji je bila epidemija Covid razglašena 12. marca 2020,¹ preklicana pa je bila 31. maja 2020.² V nadaljevanju je bila epidemija razglašena 18. oktobra 2020,³ preklicana pa 15. junija 2021⁴. Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) je veljal v času prvega vala epidemije, in sicer od 29. 3. 2020 do 1. junija 2020. Tožniku je bil z inšpekcijsko odločbo prvi rok za izvršitev ukrepa določen še v času, ko epidemije ni bilo (do 31. 12. 2019), nato pa se je rok s sklepi v okviru upravne izvršbe določal na novo. Z izpodbijanim sklepom je bila tožniku odmerjena denarna kazen zato, ker ukrepa ni izvedel do 30. 9. 2021. Iz prikazanega poteka epidemije Covid v Sloveniji in rokov, ki so bili tožniku določeni za izvršitev izrečenega mu ukrepa, izhaja, da je bilo to obdobje res deloma (ne pa v celoti) v času razglašene epidemije Covid v Republiki Slovenij (prvi in drugi val), v prvem valu pa je veljal tudi ZZUSUDJZ, nikakor pa ne v celotnem obdobju od 31. 12. 2019 do 30. 9. 2021. Tožnik v tožbi povsem pavšalno (z ničemer dokazano) trdi, da si je v tem obdobju prizadeval za pridobitev gradbenega dovoljenja kot tudi za izvršitev naloženega mu ukrepa z angažiranjem zunanjih izvajalcev, da pa to zaradi epidemije Covid ni bilo mogoče. Sodišče te tožnikove ugovore zavrača, saj tožnik za svoje trditve ni predložil nobenega dokaza (npr. da je tožnik skušal angažirati zunanje izvajalce, pa to ni bilo mogoče oziroma da je začel postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja), zato so te trditve ostale povsem nedokazane.⁵

10Toženka v svoji določbi pojasnjuje, da tožnik za izvršitev naloženega mu ukrepa gradbenega dovoljenja sploh ni potreboval, ker mu je bilo naloženo skladiščenje odpadkov skladno z njegovim upravnim dovoljenjem - okoljevarstvenim dovoljenjem za obratovanje naprave glede emisij v vode in v zrak skladno z 1.11 točko tega okoljevarstvenega dovoljenja. Tožnik v tožbi te trditve toženke ne prereka, niti ne izkaže, da je za izvršitev ukrepa, ki ga je izvedel do 30. 6. 2022, dejansko potreboval gradbeno dovoljenje. Zato sodišče na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP⁶ to trditev toženke šteje za dokazno.

11Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

12Ker v zadevi ni bilo sporno dejansko stanje temveč zgolj pravna vprašanja, je sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije, Uradni list RS 19/2000.
² Uradni list 68/2000.
³ Uradni list RS 146/20.
⁴ https://www.gov.si/novice/z-danasnjim-dnem-se-epidemija-izteka/ .
⁵ Po 212. členu Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu, mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.
⁶ Ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.