298. člen ZUP

Sklep o denarni izvršbi je bil tožniku izdan 9. 2. 2021 z naložitvijo kazni v višini 10.000,00 EUR v plačilo in z grožnjo nove denarne kazni v isti višini, če obveznost ne bo izvršena do 30. 9. 2021. Ker tožnik tudi v tem roku obveznosti ni izpolnil, mu je bil izdan izpodbijani sklep z dne 29. 12. 2021, s katerim je bil rok za izvršitev obveznosti določen na 30. 6. 2022.

Tožnik je z navedbami v odgovoru z dne 14. 3. 2022 smiselno ugovarjal zaključku organa, da so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev obveznosti z izrekom denarne kazni. Trdil je namreč, da je naložene obveznosti delno izpolnil, tako da je iz kmetijskih zemljišč, ki jih je imel v uporabi od lastnika teh zemljišč, odpeljal vsa vozila in stroje v njeni lasti ter odstranil ves deponiran material in poravnal površino, ni pa ozemljil in zatravil teh zemljišč, saj mu lastnik teh zemljišč A. A. teh dejanj ne dovoli izvesti, saj so bili obstoječ gramoziran plato in temelji objekta na navedenih zemljiščih že pred prihodom tožnika in teh lastnik A. A. ne dovoli odstraniti oz. jih nadomestiti z zemljo in travo, temveč je zemljišča ogradil z žico in tožniku zagrozil, da bo zoper njega uporabil vsa pravna sredstva, če bi brez njegovega soglasja posegal na njegove nepremičnine; čeprav je torej tožnik pripravljen ozemljiti in zatraviti navedeni nepremičnini, mu je to dejansko onemogočeno, saj mu lastnik ne dovoli posegati na zemljišča. Tožnikovi ugovori, podani v predmetnem izvršilnem postopku, niso subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, ki pri tem

Vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o zakonitosti odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, ne preprečuje izvršbe. Predlog za dopustitev revizije ni izredno pravno sredstvo, to je šele vložena revizija, ki je vložena po sklepu vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije.

Tožnik v pritožbi in tudi v tožbi pa ne zatrjuje, da bi sporni nadstrešek in zid z vrati odstranil in da bi bila zato izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe neutemeljna, niti ne zatrjuje nobenega drugega pravno upoštevanega razloga, ki bi se nanašal na postopek izvršbe.

Sodišče zavrača navedbo tožnika glede dolžnosti uporabe ZGO-1, saj je izvršba samostojen postopek, ki se vodi po predpisih, veljavnih ob njenem začetku. 106. člen GZ ločuje redne in izvršilne postopke, pri čemer se izvršba po uveljavitvi GZ vodi po GZ. Organ, kadar se izvršba lahko opravi tako z izvršbo po drugih osebah kot s prisilitvijo, ni prost pri izbiri načina izvršbe in mora, ob upoštevanju prvega odstavka 285. člena ZUP, izbiro obrazložiti. Prvi odstavek 285. člena ZUP namreč določa, da če je mogoče opraviti izvršbo na več načinov in z raznimi sredstvi, se opravi izvršba na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njima vendarle doseže namen izvršbe.

Če izvršilni naslov vsebuje več (denarnih in nedenarnih) obveznosti, je glede na določbe 224. člena ZUP potrebno za vsako od njih ugotoviti izvršljivost. Organ, ki je izdal sklep o izvršbi, in sodišče ne smeta presojati postopka do izdaje izvršilnega naslova ali njegove pravilnosti ali celo posegati v njegovo vsebino.

Toženka je pravilno ugotovila, da tožnik v danem roku ni izpolnil svoje obveznosti, naložene z inšpekcijsko odločbo, zato mu je izrekla zagroženo denarno kazen.

Zagrožena denarna kazen je prisilno sredstvo, za njen izrek pa zadostuje že objektivna neizpolnitev naložene obveznosti, subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, pri tem niso pomembni. Rok, ki ga določi inšpekcijski organ v izvršilnem naslovu, je materialni rok.

Tožnik neutemeljeno ugovarja, da rok ne bi smel biti določen kot naknadni, ker je bila izpolnitev odložena zaradi postopka za pridobitev vodnega soglasja ter spremembo namembnosti, vendar navedene okoliščine (odložitve tožnik tudi ni izkazal) niso relevantne v obravnavani zadevi. Iz odločb oziroma sklepov, ki so bili izdani v izvršilni zadevi tudi ne izhaja, da bi organ prekinil postopek do odločitve o vlogi za izdajo vodnega soglasja oziroma spremembe namembnosti. Organ zato okoliščin v zvezi z vodnim soglasjem in spremembo namembnosti, pri izdaji izpodbijanega sklepa in določitvi naknadnega roka ni bil dolžan upoštevati in se tožnik nanje neutemeljeno sklicuje v zvezi s primernostjo določenega roka.

Organ prve stopnje je pravilno in zakonito izdal sklep o izvršbi z denarno kaznijo, s katero je tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z denarno kaznijo, ki je bil izdan na podlagi odločbe istega organa, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora izvesti priklop na javni vodovod za stanovanjsko hišo in objekt za rejo živali. Tožnik s tožbo dejanskih ugotovitev, na katerih temelji navedena odločitev, ni uspel omajati.

V postopku izvršbe skladno z 292. členom ZUP niso dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje. Prav tako niso dovoljeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe. Sodišče lahko v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni, ne pa tudi inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe.

Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da se mora pri odločanju o zahtevku upoštevati 222. člen ZUP, kar se po mnenju tožnika v postopku za izdajo spremembe OVD ni, vendar pa je imel tožnik na voljo ustrezno pravno sredstvo za pospešitev odločanja pred ARSO, tj. tožbo zaradi molka organa - 28. člen ZUS-1. Hkrati je treba še ugotoviti, da je tožnik zahtevo za spremembo OVD vložil (šele) 14. 9. 2021 (predhodna vloga tožnika, ki jo je ta vložil 2. 4. 2021, je bila zavržena zaradi zamude pri dopolnitvi), medtem, ko je bila inšpekcijska odločba izdana že 18. 7. 2019. Sodišče še dodaja, da bi tožnik lahko zaprosil tudi za odlog izvršbe (tretji odstavek 293. člena ZUP).

Ker lahko v izvršilnem postopku stranka v pritožbi, pa tudi v morebitni kasneje vloženi tožbi v upravnem sporu, uveljavlja zgolj ugovore, ki se nanašajo na samo izvršbo, ne pa tudi ugovorov, ki se tičejo pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP), tožnik s tožbo ne more uspešno izpodbiti sklepa o dovolitvi izvršbe z navedbo, da se izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, glasi na napačnega zavezanca. Ta ugovor bi lahko tožnik uspešno uveljavljal le v postopku s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, s katerimi bi poskušal doseči razveljavitev oziroma odpravo izvršilnega naslova, na katerem temelji v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. Morebitna naknadna ugotovitev ničnosti inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova v tej zadevi) bi imela po zakonu za posledico ustavitev izvršbe in razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih dejanj (prvi odstavek 293. člena ZUP), tožnik pa bi bil tudi upravičen zahtevati vrnitev tistega, kar je na podlagi napačne odločbe plačal oziroma mu je bilo vzeto (prvi odstavek 300. člena ZUP).

Ugovor zavezanca, da izvršilnega naslova ni mogoče izvršiti, je v izvršilnem postopku pomemben. Ugovor, da odločbe objektivno ni mogoče izvršiti, lahko zavezanec uveljavlja zoper uvedbo izvršbe oziroma sklep o izvršbi, prav tako tudi zoper ostale odločitve, ki jih organ sprejema v postopku izvršbe, v tem primeru zoper sklepe, s katerimi izreka denarne kazni. Glede na navedeno je upravni organ dolžan presojati ustrezno substanciran ugovor, da je odločba (postala) neizvršljiva.

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvam inšpekcijskega organa, da ni izvršil naloženih obveznosti po izvršilnem naslovu, temveč smiselno nasprotuje pravilnosti izvršilnega naslova po vsebini, ko navaja in pojasnjuje razloge glede postopkov spremembe namembnosti spornega zemljišča. S tem po vsebini izpodbija pravilnost odločbe, ki se izvršuje, torej izvršljive odločbe, kar pa v postopku izvršbe ni dopustno.

Predmet konkretnega postopka je zgolj vprašanje, ali je tožnica odrejen ukrep po izvršljivi odločbi izpolnila. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica tega ni storila, kar je inšpekcijski organ ugotovil pri kontrolnem pregledu 20. 5. 2019, ko navaja, da je odtočni žleb iz strehe stanovanjske stavbe z naklonom proti javni poti št. ... speljan v ponikalnico neposredno ob asfaltnem vozišču, zaradi česar se deževnica izliva neposredno v območje javne poti v njen spodnji ustroj, kar negativno vpliva na stabilnost vozišča, ki se s časom deformira.

Tožeča stranka je s svojimi navedbami ugovarjala zaključku organa, da ureditvene inšpekcijske odločbe, s katero je bila stranki odrejena obveznost, da mora urediti ustrezno zaščito pred vremenskimi vplivi nad vrati sprejema mesnice ni izvršila. Iz listin priloženega upravnega spisa izhaja, da je bil prvostopenjskemu organu posredovan dopis, iz katerega smiselno izhaja način izvršitve odločbe, tako, da se je "sistemsko onemogočilo naročanje artiklov, ki so v prometu kot neembalirana živila". Prvostopenjski organ se do vsebine navedenega dopisa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelil, niti se do teh ugovorov ni opredelil pritožbeni organ. S pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni mogoče izpodbijati pravilnosti vsebine izvršilnega naslova, so pa relevantni ugovori, ki se nanašajo na samo izvrševanje ureditvene inšpekcijske odločbe. Izvršba s prisilitvijo, torej z denarno kaznijo, namreč ni potrebna, ker je obveznost izpolnil.

Na vsebino izvršilnega naslova, dokler ta obstaja, je upravni organ vezan. To pomeni, da tožnik v pritožbenem in tudi v sodnem postopku lahko zoper sklep o dovolitvi izvršbe (uspešno) uveljavlja le ugovore, ki se nanašajo na samo izvršbo.

Sodišče lahko v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni, ne pa tudi inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe. Odločilno dejstvo za izdajo izpodbijanega sklepa je, da tudi v naknadno, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljenem roku (15 dni po vročitvi sklepa o dovolitvi izvršbe) za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe, ta ni bila izvršena.

Drži, da je v odločbi z dne 5. 3. 2019 o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja dvakrat navedeno zemljišče s parc. št. 230/13 namesto 230/11 in 230/13, vendar gre za očitno pomoto, ki je bila popravljena s sklepom o popravi pomote z dne 8. 4. 2019, ki je dokončen. Da sklep o popravi pomote ni naveden v povezavi z odločbo z dne 5. 3. 2019, pa na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj so v izreku izpodbijanega sklepa navedena vsa zemljišča, na katere se ukrep nanaša, torej tudi na zemljišče s parc. št. 230/11.