24. člen ZIN

Ne ZIN in tudi ZVO-2 tožnikoma v obravnavani zadevi ne dajeta pravice zahtevati izvedbo inšpekcijskega postopka, zato je njuna prijava domnevne kršitve omejitve hrupa na C. pobuda za začetek postopka in ne vloga, s katero bi se na podlagi drugega odstavka 127. člena ZUP upravni (inšpekcijski) postopek tudi dejansko začel. In prav za tak primer izrednega dogodka, kot ga ureja sedmi odstavek 231. člena ZVO-2, v obravnavani zadevi gre. Tožnika sta prijavo čezmerne obremenitve namreč podala v zvezi z uradno prijavljeno prireditvijo C. Zato je za obravnavano zadevo neupoštevno pravno vprašanje, ali šesti odstavek 231. člena res daje prijavitelju pravico zahtevati uvedbo inšpekcijskega nadzora, saj je ureditev iz šestega odstavka 231. člena ZVO-2 ne velja za enkratne prijavljene dogodke izključena za enkratne in uradno prijavljene dogodke. Posledično tudi v obravnavani zadevi velja stališče obstoječe sodne prakse, da se inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti. Ker torej postopek (upravna zadeva) še ni bil začet, je odločitev, da je treba zahtevo na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, pravilna.

Za uvedbo inšpekcijskega postopka ni potrebna zahteva, morebitna taka vloga pa lahko posredno vpliva na organ, da po uradni dolžnosti uvede inšpekcijski postopek. Ni pa ga dolžan uvesti. Zato prijavitelj (v obravnavanem primeru tožnik) nima nobenega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko izsilil uvedbo konkretnega inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa ni mogoče ne začeti in ne voditi.

Tožnica kot najemnica izkazuje le dejanski, ne pa tudi pravni interes, ter v inšpekcijskem postopku ni imela položaja stranske udeleženke. Takšne opredelitve razmerja tožnice do konkretne upravne zadeve ne spreminjajo niti navedbe, da prepoved uporabe objekta lastniku vpliva tudi na njeno uporabo objekta kot najemnice, niti njena vlaganja v nepremičnino.

Tožnica v konkretnem upravnem postopku inšpekcijskega nadzora ni imela položaja stranke oziroma stranskega udeleženca. Status stranke v upravnem sporou je pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Ker tožnica kot potrošnica ni bila stranka v upravnem postopku, v katerem sta bili izdani izpodbiana drugostopenjska odločba in prvostopenjska odločba, je moralo sodišče njeno tožbo zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Inšpektor je izjavo osumljenca pridobil v okviru pooblastil oziroma pravic in dolžnosti gozdarske inšpekcije ter izključno za potrebe inšpekcijskega postopka, torej zoper sedanjega osumljenca ni de facto vodil kazenske preiskave, in ga pred zaslišanjem tudi ni bil dolžan poučiti o privilegiju zoper samoobtožbo.

Ker je gradbena inšpektorica s prvostopenjskim sklepom ustavila inšpekcijski upravni postopek, ker je ocenila, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem aktom ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke ali stranskega udeleženca. Zato tudi tožnik kot stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorice o ustavitvi postopka ne more biti prizadet v svojem pravnem položaju in posledično tudi ni upravičen vložiti pritožbe zoper tak sklep. Zgolj zasebni interes tožnika, da bi se inšpekcijski postopek končal z naložitvijo obveznosti zavezancu, ne zadošča.

Predmetni inšpekcijski postopek se nanaša na nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena ZIN), organiziran je in se izvršuje zaradi varstva javnega interesa ter se vodi po uradni dolžnosti. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa ni mogoče ne začeti in ne voditi (5. člen ZIN), ali je ob zasebnem interesu tudi javni interes, pa je v presoji inšpektorja. Tožnica od gradbenega inšpektorja tako ni upravičena zahtevati izdaje odločbe v inšpekcijskem postopku niti izreka kakršnegakoli inšpekcijskega ukrepa, prvostopenjski organ pa je po presoji sodišča ravnal pravilno in zakonito, ko je takšni tožničini zahtevi zavrgel (2. in 3. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Vsak subjekt, ki mu je bila priznana pravica, da se kot stranski udeleženec udeležuje upravnega postopka, ima že po zakonu tudi pravico do vložitve pritožbe zoper odločbo, s katero je bil ta postopek končan. Ker je bil v predmetnem inšpekcijskem postopku tožniku pravnomočno priznan status stranskega udeleženca, mu pravice do pritožbe zoper inšpekcijsko odločbo (v mejah priznane pravice do stranske udeležbe) tako ni mogoče odreči.

Postopek se nanaša na nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena ZIN); kot tak je zato organiziran in se izvršuje zaradi varstva javnega interesa in se vodi po uradni dolžnosti. V postopku je lahko udeležen poleg zavezanca tudi stranski udeleženec, če so njegove pravice ali pravne koristi z ukrepi gradbenega inšpekcijskega nadzorstva prizadete, oziroma če obstaja določeno pravno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega postopka. V skladu s sodno prakso mora prosilec verjetno izkazati, da ima od pregleda dokumentacije upravne zadeve neposredno (tedaj obstoječo ter ne morebitno ali bodočo) osebno korist (ter ne tujo ali javno), ki je oprta na zakon ali drug zakonit predpis (dejanska korist ne zadostuje). Sodišče ugotavlja, da tožnik ni konkretiziral, katere pravice so mu bile kršene z zatrjevanimi emisijami in v katerem civilnem oziroma upravnem postopku jih uveljavlja, niti ni navedel pridobitev katerih listin bi za to potreboval.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je senat sprejel odločitev, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje ter da bo Upravno sodišče odločalo po sodniku posamezniku. Tako odločitev lahko Upravno sodišče sprejme tako v primeru meritornega kot v primeru procesnega odločanja. Tretji odstavek 36. člena ZUS-1 namreč ne zapoveduje obveznega senata, ampak samo vzpostavlja distinkcijo med zadevami, v katerih že v izhodišču odloča sodnik posameznik (in ni treba o tem prej odločiti s sklepom po tretjem odstavku 13. člena), in zadevami, kjer - enako kot v izhodišču po splošni ureditvi ZUS-1 odloča senat. In razlaga, da bi o zavrženju tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 lahko odločal le senat in ne bi smel za to pooblastiti sodnika posameznika, bi bila zato nesistemska. Ker je inšpektor s procesnim sklepom ustavil inšpekcijski postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke (zavezanca) ali stranskega udeleženca. Zato tudi pritožnica kot pobudnica inšpekcijskega postopka oziroma morebitna stranska udeleženka z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne

Očetu mladoletnega otroka, ki je tudi njegov zakoniti zastopnik v postopku, ni mogoče zanikati obstoja pravnega interesa za sodelovanje v inšpekcijskem postopku, saj jo kot zakoniti zastopnik mladoletnega otroka izvršuje v njegovem imenu in v njegovo korist.

Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka po četrtem odstavku 135. člena ZUP in 28. členu ZIN temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, zaradi odsotnosti javnega interesa ni več potrebno. Tak sklep torej ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka. Zato posledično tak sklep o ustavitvi postopka ne predstavlja akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Pritožnica lahko svoj zasebni interes v zvezi z varovanjem pravic in koristi, ki se nanašajo na ukrepe zmanjšanja emisij hrupa na njeno nepremičnino uveljavlja v za to namenjenem sodnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Inšpekcijski postopek namreč ni

Tožnica v postopku inšpekcijskega nadzora ni imela položaja stranskega udeleženca, iz spisnih podatkov pa tudi ne izhaja, da bi tožnica zahtevo za udeležbo v postopku (kot stranska udeleženka) med samim tekom inšpekcijskega postopka (torej pred njegovim končanjem) sploh vložila. Iz izpodbijanega akta in podatkov spisa pa je še razvidno, da je bila tožnica, pisno obveščena o ustavitvi inšpekcijskega postopka, vendar ne kot stranka oziroma stranski udeleženec tega inšpekcijskega postopka, temveč na podlagi in v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIN.

O izkazanosti pravnega interesa v upravnem postopku se odloča na podlagi dejstev in okoliščin, ki so verjetno izkazane. Odgovoriti je torej treba na vprašanje ali bi pravica osebe, ki izkazuje svoj pravni interes, lahko bila kršena in ne ali je bila kršena.

Tožnica, ki ni bila stranka inšpekcijskega postopka, bi bila upravičena do zahtevanega vpogleda v inšpekcijski (upravni) spis le, kolikor bi izkazala, da bi imela od tega pravno korist. Pravna korist pa ni korist, ki bi jo utemeljevale dejanske okoliščine, pač pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Vložitev prijave v inšpekcijski zadevi sama po sebi še ne pomeni izkazovanja pravnega interesa. Tudi tožničino navajanje, da ima interes za vpogled v upravni spis zato, ker nelegalna gradnja ni bila odstranjena, ta pa poslabšuje kvaliteto njenega življenja, ne utemeljuje tožničinega pravnega interesa za vpogled v upravni spis, pač pa gre za njen dejanski interes, ki pa za dovolitev vpogleda v upravni spis ne zadošča. Prav tako tožnica svojega pravnega interesa ne more utemeljevati s trditvijo, da ima vsakdo pravico vpogledovati v inšpekcijske spise, ker da naj bi to bilo v javnem interesu. Sodišče ugotavlja, da je presojo, ali ima prijavitelj pravni interes v inšpekcijskem postopku, opravil že zakonodajalec, saj je izrecno določil, da ta ni stranka v postopku, kar posledično pomeni, da na podlagi določb tega zakona tudi nima pravnega interesa za vpogled v inš

Tudi tretja oseba (npr. prijavitelj) lahko uveljavlja položaj stranskega udeleženca v inšpekcijskih postopkih, če izkaže, da bo z inšpekcijsko odločbo poseženo v njeno pravno varovano korist. Prijavitelj pa lahko položaj stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti v javnem interesu, uveljavlja le, dokler je postopek v javnem interesu še v teku, in sicer z vložitvijo zahteve za vstop v postopek, v kateri mora navesti in izkazati obstoj pravnega interesa. Prijavitelj namreč položaja stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku ne pridobi avtomatično že na podlagi vložene prijave. Obnova že ustavljenega inšpekcijskega postopka ni dopustna, saj sklep o ustavitvi postopka ni odločba v smislu ZUP, ker se z njim ne odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, še posebej pa ne o pravici ali obveznosti pobudnika v takem postopku.

Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka že na formalni ravni ni odločba v smislu ZUP, saj se z njim ne odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, še posebej pa ne zgolj pobudnika takega postopka (v tem primeru tožnice). Tožnica kot pobudnica inšpekcijskega postopka oziroma morebitna stranska udeleženka z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju.

Poleg zavezanca je v postopku kot stranski udeleženec udeležena oseba, katere pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, če izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih na zakon ali drug predpis oprtih osebnih koristi. Navedbe osebe, ki uveljavlja udeležbo v postopku, so lahko podane zgolj v okviru pravnega interesa, ki ga podaja kot oseba, ki uveljavlja udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja oziroma uporabnega dovoljenja. Zato stranski udeleženec s svojo udeležbo ne more presegati varstva svojega pravnega interesa, inšpekcijski postopek pa ne more postati način reševanja sporov med zavezancem in stranskim udeležencem.

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega posamičnega akta, ampak samo tiste, ki za pojem upravnega akta, kot ga definira zakon, izpolnjujejo formalni pogoj (to so akti, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil1) in materialni pogoj (to je, da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta in s tem posegajo v pravni položaj tožnika ter ki so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu. Z izpodbijanim aktom - obvestilom inšpektorja pa po presoji sodišča v tej inšpekcijski zadevi (še) ni bilo meritorno odločeno. Povedano drugače: izpodbijano obvestilo ne vsebuje vsebinske opredelitve glede podane tožničine zahteve z dne 18. 5. 2017 z dopolnitvami oziroma glede njene prijave stranske udeležbe v tej njeni vlogi z dopolnitvami zahtevanem inšpekcijskem postopku, kot tožnici pravilno pojasnjuje pritožbeni organ v sklepu druge stopnje. To pomeni, da v tem upravnem sporu izpodb

Če organ ugotovi kršitev predpisa, postopka ne sme ustaviti, ampak mora v izreku ugotoviti kršitev predpisa s strani zavezanca. V konkretnem primeru je inšpektor po izvedenem postopku ugotovil kršitev zakona, vendar te ugotovitve ni vključil v izrek, ampak zgolj v obrazložitev upravnega akta. Dejstvo, da je kršitev ZVOP-1 že storjena, da gre za enkratno dejanje, ki ga z ukrepom ni mogoče (več) preprečiti, ne pomeni, da lahko organ v izreku akta odloči o ustavitvi postopka, v obrazložitvi pa ugotovi kršitev zakona, ker tega ni mogoče utemeljiti z nobeno zakonito metodo razlage predpisa. Tožena stranka je kršila določila tretjega odstavka 24. člena in prvega odstavka 28. člena ZIN v povezavi s prvim odstavkom 213. člena ZUP, ker ni v izreku pač pa v obrazložitvi upravnega akta odločila o predmetu postopka, in se odločbe zato ne da preizkusiti.