157. člen ZGO-1-UPB1

V primeru prenosa lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu je inšpekcijski zavezanec novi lastnik objekta.

Pri objektivnem merilu gre za presojo, ali bo uradna oseba v postopku zagotavljala uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njeno nepristranskost. Ključno merilo, ki ga je v zvezi z objektivnim testom treba uporabiti, je merilo okoliščin, ki narekujejo (opravičljivo) bojazen pristranskosti uradne osebe v konkretni zadevi. V tem pogledu je pomemben tudi vtis, ki si ga ustvari stranka, vendar ta ni nujno odločilen. Odločilno je, da je mogoče bojazen pristranskosti objektivno utemeljiti. V postopkih, ki naj bi glede na svojo vsebino pri inšpektorici vzbudili odklonilni odnos do tožnice, tožnica ni nastopala kot stranka, to je kot oseba, ki bi tožnici kaj očitala in bi bila zato z njo v kakšnem posebnem osebnem razmerju, ki bil lahko zbujal dvom v njeno nepristranskost, temveč je v navedenih postopkih nastopala kot profesionalna pooblaščenka. Ne glede na zaupno razmerje, ki se sicer ustvari med stranko in odvetnikom, pa dejstvo, da je tožnica v navedenih postopkih nastopala kot profesionalna pooblaščenka, ne zbuja dvoma v inšpektoričino nepristranskost. Izvršba, začeta s sklepom o dovolitvi izvršbe, se konča s prisilno izvršitvijo nalož

Glede na to, da je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti 11. etaže ... in izvedbo terase na strehi tega objekta, je upravni organ v skladu s petim odstavkom 157. člena GO-1, ko je v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovil, da se nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, utemeljeno po uradni dolžnosti izdal izpodbijano odločbo.

Obveznost zaradi nelegalne gradnje se lahko prenaša le z lastninsko pravico na objektu, kadar njegovega lastnika ni mogoče ugotoviti, pa je zavezanec lastnik zemljišča. Drugostopenjski organ se ne opredeljuje do navedb tožnika, da ni lastnik, upravljavec in investitor objektov, ter do dokaznih predlogov, ki naj bi razjasnili, kdo naj bi to bil, torej da ga zgolj na osnovi nespornega lastništva zemljišča ni mogoče določiti za inšpekcijskega zavezanca.

Tožena stranka investitorja objekta ni ugotavljala, pač pa je oba tožnika določila za inšpekcijska zavezanca za (oba) sporna objekta na podlagi podatkov o lastništvu nepremičnin, na katerih sta objekta postavljena. Zavezanec v inšpekcijskih postopkih je primarno investitor oziroma lastnik pridobljene gradnje, šele če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt. Tožena stranka bi zato morala v postopku ugotoviti, kdo od tožnikov je investitor in dejanski lastnik posameznega od objektov (npr. z njunim zaslišanjem, z njunimi dosedanjimi pisnimi izjavami, s ponovnim ogledom v navzočnosti strank, z listinami v postopkih poskusa legalizacije objekta, ki jo omenjata oba tožnika...), nato pa na podlagi te ugotovitve vsakomur od njiju določiti inšpekcijski ukrep (kolikor bi bili za to izpolnjeni tudi drugi pogoji) in to le za objekt, ki ga je investiral oziroma je njegov lastnik.

Obveznosti zaradi nelegalne gradnje se lahko prenašajo le z lastninsko pravico na objektu, kadar njegovega lastnika ni mogoče ugotoviti, pa je zavezanec lastnik zemljišča.

Tožnika, ki je lastnik ter tudi investitor nelegalnih objektov, je upravna enota, upoštevaje določbo prvega odstavka 157. člena ZVO-1, pravilno štela za zavezanca za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Organ je vezan na dejansko stanje glede tega, kdo je inšpekcijski zavezanec (bodisi kot investitor ali lastnik nedovoljene gradnje ali lastnik zemljišča), kot je ugotovljeno v inšpekcijski odločbi (peti odstavek 157.člena ZGO-1). Zavezanci za plačilo nadomestila, kot so našteti v prvem odstavku 157.člena ZGO-1, so namreč tudi inšpekcijski zavezanci, na katere se glasi odločba zaradi nelegalne gradnje iz 152. člena ZGO-1. Oseba, ki so ji bili zaradi nelegalne gradnje izrečeni inšpekcijski ukrep, je v tem statusu tudi naslovnica denarne sankcije v obliki nadomestila kot odmene zanezakonito rabo prostora.

Vprašanji na način, kot sta zastavljeni, nista konkretni pravni vprašanji. V predlogu ni obrazloženo, zakaj je sodišče vprašanje rešilo nezakonito, niti ni navedeno, katero pravno pravilo naj bi prekršilo. Vse to pa onemogoča tudi presojo v predlogu zatrjevane pomembnosti vprašanj za pravni red oziroma za enotnost sodne prakse, torej vrednot, ki presegajo zakonitost izdane sodbe v konkretnem primeru.

Tožnik je izvedel dela brez gradbenega dovoljenja, kar je nezakonito dejanje. ZGO-1 nima izrecnih določb o tem, kdo je zavezanec v inšpekcijskih postopkih zaradi nedovoljene gradnje, vendar to vsaj posredno izhaja iz prvega odstavka 157. člena ZGO-1, ki ureja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki spada med „druge sankcije“ za nedovoljeno gradnjo.

Ob tem ko je bil prvostopenjski organ seznanjen s pravnomočno inšpekcijsko odločbo, izdano tožniku na podlagi 152. člena ZGO-1, je po presoji sodišča v določbah prvega in petega odstavka 157. člena ZGO-1 imel podlago, da je tožniku izdal odločbo, s katero mu je zaradi nedovoljene gradnje podpornega zidu odmeril in v plačilo naložil nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. V primeru izdane inšpekcijske odločbe po 152. členu ZGO-1 kasnejša sanacija stanja (npr. uskladitev gradnje tako, da gradbeno dovoljenje ni (več) potrebno) ni okoliščina, ki bi bila pravno relevantna za odločitev o naložitvi v plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

V primerih, kot je obravnavani, zakonska ureditev predpisuje dva ločena upravna postopka: pristojni inšpekcijski organ najprej ugotovi nelegalnost gradnje, nato po svojo odločbo pošlje upravni enoti, ki na njeni podlagi izda odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, torej odločbo, kakršna je izpodbijana v tem upravnem sporu.

Sankcije iz 152. člena ZGO-1 se primarno izreče investitorju oziroma lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti po lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt.

V obravnavani zadevi je vložitev zahteve za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 treba šteti za pravno sredstvo, ki je neločljivo povezano z izdajo odločbe na podlagi 152. člena ZGO-1. Morebitno vložitev tega pravnega sredstva je zato po presoji sodišča treba obravnavati kot nadaljevanje postopka, začetega na podlagi ZGO-1, torej v smislu prehodne določbe pravega odstavka 106. člena GZ in o njej odločiti z uporabo 156.a člena ZGO-1 na način, kot ga je določilo Ustavno sodišče RS.

Že z inšpekcijsko odločbo je bilo določeno, kdo je inšpekcijski zavezanec, in sicer, da je to tožnik (ta se je namreč v inšpekcijskem postopku opredelil kot investitor predmetne gradnje). Posledično je tožnik zavezanec za plačilo NDUP, ki ga je torej upravni organ utemeljeno odmeril (le) tožniku. V presojo, da gre za nedovoljeno gradnjo in za kakšno vrsto nedovoljene gradnje gre se organ v postopku odmere NDUP ne more več spuščati, kar obenem pomeni, da tožnik v tem postopku ne more več uspešno uveljavljati ugovorov v smeri, da ne gre za nedovoljeno oziroma nelegalno gradnjo.

Sodna praksa v primeru, ko je investitor nedovoljene gradnje eden od solastnikov, pri razlagi pojma inšpekcijskega zavezanca izhaja iz smiselne uporabe prvega odstavka 157. člena ZGO-1. Zato se šteje, da je v primeru nelegalne gradnje inšpekcijski zavezanec primarno investitor, to je oseba, ki naroči gradnjo ali jo sama izvaja, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča. Drugače je v primeru, ko je prišlo do prodaje nedovoljene gradnje. S prenosom lastninske pravice na nepremičnini namreč na novega lastnika preidejo tudi upravičenja in obveznosti, ki izhajajo iz investitorjevega položaja glede objekta. Novi lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopi v investitorjev položaj in tako nanj preidejo tudi vsa bremena glede gradnje.

Zrušitve objekta, do katere pride zaradi lastnikovih opustitev, torej brez izvedbe gradbenih in drugih del, ni mogoče šteti za gradnjo, torej tudi za nedovoljeno gradnjo ne.

Ker v predmetni zadevi ni sporno, da je tožnik investitor rekonstrukcije ostrešja in prizidave obstoječe stanovanjske hiše ter gradnje vetrolova, na kar se nanašata izpodbijani odločbi, mu je bil pravilno izrečen sporni inšpekcijski ukrep. Smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov investitorju je v tem, da naj oseba, ki je nezakonitost zagrešila, to tudi odpravi, pri tem pa naj se inšpekcijski ukrepi ne nanašajo na osebe, ki pri takšnem nezakonitem ravnanju niso sodelovale.

Sin pok. A.A. kot njegov univerzalni pravni naslednik ni mogel vstopiti v pravi položaj inšpekcijskega zavezanca, saj njegov pravni prednik, ki je umrl pred zaključkom inšpekcijskega postopka, tega položaja ni imel.

V obravnavanem primeru je ključnega pomena, da je bilo tožeči stranki nadomestilo odmerjeno na podlagi pravnomočne odločbe gradbenega inšpektorja.