158. člen ZGO-1-UPB1

Prvostopenjski organ je (na drugačni pravni podlagi kot v prvotnem postopku) zaključil, da obravnavana gradnja predstavlja neskladno gradnjo. S tako ugotovljenimi dejstvi in naziranji ter pravnimi vidiki zadeve upravni organ tožnice pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil in ji glede tega ni dal možnosti izjave. V zvezi z navedenim je zmotno naziranje upravnih organov, ki sta (očitno) štela, da se je tožnica glede navedenih dejstev in okoliščin izjavila že v pritožbi zoper prvotno odločbo. Pravice stranke do izjave v (ponovnem) postopku namreč že po naravi stvari ni mogoče šteti za izčrpano zaradi navedb, podanih v pravnih sredstvih (zoper odločbo v prvotnem postopku). V zvezi s pravico do izjave mora biti zagotovljeno tudi, da stranka ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena, in da ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. V položaju, ko se je tožnica v pritožbi zoper prvotno odločbo opredeljevala do ugotovitev in naziranja prvostopenjskega organa, da gre pri obravnavani gradnji za nelegalno gradnjo, organ pa je svoje ugotovitve in naziranje kasneje spremenil in štel, da gre za neskladno gradnjo, v pritožbi podana stališča tožnice nikakor

V obravnavanem primeru ne gre za obnovo oziroma vzdrževanje objektov oziroma za rekonstrukcijo, temveč za nelegalno gradnjo - nadzidavo. V primeru, ko je bila odstranjena in nadomeščena večina konstrukcijskih elementov objekta, ne gre več za rekonstrukcijo, temveč za novogradnjo. Obnove kot definicije ZGO-1 ni poznal, vendar pa glede na definicijo vzdrževalnih del (kamor bi lahko sodila obnova v smislu, kot jo zatrjuje tožnik), tudi ni mogoče govoriti o vzdrževalnih delih na objektih. Tožnik bi moral tudi v primeru, če bi šlo za rekonstrukcijo objektov, za ta dela pridobiti gradbeno dovoljenje.

Po določbi 11. člena ZZK-1 so predmet vpisov nepremičnine, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic. Med temi ni "prizidka k stavbi". V stvarnem pravu namreč velja načelo povezanosti zemljišča in objekta, po katerem je sestavina nepremičnine vse, kar je z njo trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini. Nelegalno zgrajeni prizidek je torej sestavina nepremičnine, to je parcele številka 402/16 v k.o. A., prepovedi, povezane z njim pa spadajo v tako imenovani širši položaj nepremičnine. Ta poleg lastninske pravice obsega še vse pravice in pravna dejstva, ki nepogojno ali pogojno omejujejo ali izključujejo vknjiženo lastninsko pravico na nepremičnini (13. a člen ZZK-1), med njimi tudi prepovedi zaradi nelegalne gradnje. Ta pravna dejstva pa se v zemljiško knjigo vpišejo pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine.

Odločba po tretjem odstavku 158. člena ZVO-1 ne pomeni samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč pomeni njena izdaja izvrševanje inšpekcijskega ukrepa, (v tem primeru izrečenega) z dokončno, ne pa (še) pravnomočno odločbo inšpektorata.

Pri objektivnem merilu gre za presojo, ali bo uradna oseba v postopku zagotavljala uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njeno nepristranskost. Ključno merilo, ki ga je v zvezi z objektivnim testom treba uporabiti, je merilo okoliščin, ki narekujejo (opravičljivo) bojazen pristranskosti uradne osebe v konkretni zadevi. V tem pogledu je pomemben tudi vtis, ki si ga ustvari stranka, vendar ta ni nujno odločilen. Odločilno je, da je mogoče bojazen pristranskosti objektivno utemeljiti. V postopkih, ki naj bi glede na svojo vsebino pri inšpektorici vzbudili odklonilni odnos do tožnice, tožnica ni nastopala kot stranka, to je kot oseba, ki bi tožnici kaj očitala in bi bila zato z njo v kakšnem posebnem osebnem razmerju, ki bil lahko zbujal dvom v njeno nepristranskost, temveč je v navedenih postopkih nastopala kot profesionalna pooblaščenka. Ne glede na zaupno razmerje, ki se sicer ustvari med stranko in odvetnikom, pa dejstvo, da je tožnica v navedenih postopkih nastopala kot profesionalna pooblaščenka, ne zbuja dvoma v inšpektoričino nepristranskost. Izvršba, začeta s sklepom o dovolitvi izvršbe, se konča s prisilno izvršitvijo nalož

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve je razvidno, da je prvostopenjski organ opravil ogled na kraju samem in da tožnica o tem ni bila obveščena. Prav tako ni bila seznanjena z vsemi ugotovitvami, zbranimi pri ogledu, saj je prejela le njihov kratki povzetek, medtem ko ji zapisnik o ogledu s fotografijami, na kar je oprta izpodbijana odločba, pred izdajo le-te ni bil vročen. Te pomanjkljivosti ni odpravil niti drugostopenjski organ, ki je tožnico prav tako le opisno seznanil s svojimi ugotovitvami, tudi ta organ pa ji ni vročil fotografij, ki so priloga k zapisniku in kot take podlaga za sprejeto odločitev. To pa pomeni, da tožnica lahko utemeljeno ugovarja, da v upravnem postopku ni imela možnosti izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah ter dokazih, na katere se opira izpodbijana odločitev.

Upoštevajoč, da gre za inšpekcijsko odločbo, ki terja izvršitev (prostovoljno oziroma prisilno), tudi z odstranitvijo objekta oziroma njegovih delov, in se zanjo zato zahteva absolutna preglednost, določnost in razumljivost izreka, ugotovljene pomanjkljivosti in njihova teža predstavljajo po presoji sodišča bistvene pomanjkljivosti odločbe.

Kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, je prvostopenjski organ opravil pregled z ogledom obravnavane gradnje na kraju samem, na katerega tožnika ni povabil. Ta zato pri ogledu ni sodeloval, v posledici česar tudi ni mogel podpisati o tem napravljenega zapisnika. Obenem je res, da v zadevnem upravnem postopku ni bila razpisana ustna obravnava. Vendar pa vse kršitve določb ZUP same po sebi ne sodijo med t.i. absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ampak je (kot izhaja tudi iz stališč pravne teorije in sodne prakse) v vsakem takšnem primeru posebej treba preizkusiti, ali je morebitna kršitev po svoji vsebini taka, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Podlage za zaključek, da bi šlo v obravnavani zadevi za takšen primer, ni. Tožniku je bila namreč, ne glede na navedeno, zagotovljena možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za sprejeto odločitev, saj ga je prvostopenjski organ seznanil z ugotovitvami inšpekcijskega postopka, na katere je oprta izpodbijana odločba in tožniku dal možnost izjave o tem.

Okoliščina, ali gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo, je ključna za odločitev. Glede na to mora biti stranki dana možnost, da se izreče o vseh relevantnih okoliščinah in dejstvih, da sodeluje pri izvedbi dokazov ter da se seznani z uspehom dokazovanja in da se o tem pred izrekom inšpekcijskega ukrepa izreče.

Tožnik pravilno opozarja, da je drugostopenjski organ pri tem, ko je en del odločbe ohranil v veljavi, neutemeljeno spremenil pravno podlago tiste odločitve, ki je ostala v veljavi, tj. za odklop toplarja. Stranka mora imeti v primeru, če drugostopenjski organ sam dopolnjuje postopek, zagotovljene pravice, ki ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji. Preden torej drugostopenjski organ izda odločbo o pritožbi, ki jo opre na drugačna dejstva kot prvostopenjski organ, mora dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Seveda to velja pod pogojem, da je bil postopek o neki zadevi sploh že začet. Drugostopenjski organ tistega postopka, ki ni bil uveden, ne more dopolnjevati.

Iz prvega odstavka 32. člena ZIN se v skladu s prvim odstavkom 3. člena v postopkih gradbene inšpekcije uporablja le glede tistih vprašanj, ki niso urejena z ZGO-1. Če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt katerega izvajanje nadzoruje, ima pravico in dolžnost odrediti ukrepe v skladu s tem zakonom ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, v roku, ki ga sam določi. Navedena določba inšpektorju nalaga ukrepanje brez obvestil ali sklepov o razširitvi, na katera se tožnika, kot podlago za začetek postopka, sklicujeta. V 150. členu ZGO-1 je v zvezi z uporabo objekta brez uporabnega dovoljenja določen le ukrep prepovedi uporabe objekta (3. točka prvega odstavka 150. člena ZGO-1), zato se tožnika ne moreta sklicevati na to, da bi moral biti izrečen drugačen ukrep, opozorilo in dan rok za odpravo pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 33. člena ZIN). Ukrepe gradbene inšpekcije določa ZGO-1 in ta v primeru uporabe objekta brez uporabnega dovoljenja določa ukrep iz 150. člena ZGO-1. Opozorilo iz drugega odstavka 33. člena ZGO-1 je oblika inšpekcijskeg

Izpodbijana odločba ne pomeni samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč njena izdaja pomeni izvrševanje inšpekcijskega ukrepa, v tem primeru izrečenega s pravnomočno odločbo inšpektorata RS za okolje in prostor. Zakon ne daje podlage za ponovno ugotavljanje oziroma preverjanje pogojev za izdajo te inšpekcijske odločbe, ki je postala pravnomočna, kot tudi ne, da bi za izvršitev prepovedi, izrečene po 158. členu ZGO-1, moral biti izveden izvršilni postopek, saj so slednje del izreka inšpekcijskega ukrepa in s tem inšpekcijske odločbe. Prepovedi, ki jih določa prvi odstavek 158. člena ZGO-1, so obvezna sestavina odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep. Te prepovedi pa je vsebovala tudi zgoraj navedena inšpekcijska odločba, ki pa ni predmet presoje tega upravnega spora. Tožnik bi torej moral navedeno prepoved (in posledice njene izvršitve) izpodbijati že s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, ne more pa tega ponovno storiti v tem upravnem sporu, ki se na prvotno inšpekcijsko odločbo sploh ne nanaša.

To, da tožnica gradbenega dovoljenja ni pridobila, ni sporno. Šele v tožbi uveljavlja, da je bil prizidek končan leta 1985, toženka pa ni ugotavljala zakonitosti/nezakonitosti gradnje v času tedaj veljavnih predpisov. S tem tožeča stranka sicer formalno uveljavlja zmotno uporabo predpisa, vendar pa je potrebno upoštevati, da se predpisi vedno uporabljajo glede na ugotovljena dejstva. Da bi organ določena dejstva ugotavljal, pa jih mora stranka zatrjevati. Tožnica v upravnem postopku (in tudi v tožbi) ni postavila ustrezne trditvene podlage, zaradi katere bi toženka opravila presojo, ali je bila gradnja v letu 1984-1985 morda legalna. V obravnavanem primeru ne gre za odločanje o sami izvršitvi inšpekcijskega ukrepa oziroma o njegovem odlogu, saj je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o inšpekcijskem ukrepu in ne o njegovi prisilni izvršitvi. Zato glede na 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča (sodna) presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa že iz tega razloga ni potrebna. Glede na to sodišče tudi ni presojalo, ali je prizidek v obravnavanem primeru dom oziroma del tožničinega doma. Z izpodbijano odločbo je za objekt prepovedan promet z njim ali z zemljiščem, na kat

Glede na to, da med strankama niti ni sporno, da za predmetne posege ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, je gradbena inšpektorica upravičeno izrekla inšpekcijski ukrep (sanacijo objekta) pri nelegalni gradnji. V času izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe veljavni ZGO-1 namreč v prvem odstavku 3. člena med drugim določa, da se rekonstrukcija objekta, za kar je šlo v obravnavani zadevi, lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

Čeprav je bil tožniku inšpekcijski ukrep že izrečen in s sklepom o ustavitvi inšpekcijskega postopka izpodbijana odločba ni bila izrecno odpravljena ali razveljavljena, po presoji sodišča ne posega (več) v tožnikovo pravico ali njegovo na zakon oprto osebno korist. Iz same narave inšpekcijskega postopka, kot tudi iz izreka izpodbijane odločbe, namreč izhaja, da inšpekcijski postopek ni zaključen že z izdajo odločbe, ki inšpekcijskemu zavezancu nalaga ustavitev del in odstranitev (dela) objekta (izvršilni naslov), ampak z zavezančevo izvršitvijo naloženega ukrepa, ki izhaja iz izvršilnega naslova, v konkretnem primeru z odstranitvijo dela objekta. Šele, če zavezanec naložene obveznosti ne izvrši, se uvede postopek izvršbe. Odločitev inšpektorja o ustavitvi inšpekcijskega postopka po presoji sodišča ni zgolj procesni sklep, ampak vsebuje ugotovitev, da nezakonitega stanja, ki je bilo ugotovljeno z inšpekcijsko odločbo, ni več in tako na podlagi te odločbe oziroma tega izvršilnega naslova, ni mogoče uvesti postopka prisilne izvršbe. Glede na to si tožnik z uspehom v tem upravnem sporu, tj. z odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati svojega pravnega položaja, kar pomeni, da ni

Vprašanje, ali je nasprotni udeleženec nepremičnino pridobil v dobri veri, ni predmet odločanja v zemljiškoknjižnem postopku. Zemljiškoknjižno sodišče namreč ne sme ugotavljati dejstev mimo listin, ki so po zakonu podlaga za vpis.

S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, saj je ugovor pogoj za pravico do te tožbe.

Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 18. 8. 2015 izhaja, da gospodarski objekt meri 10.40 m x 11.40 m, višine do kapne lege 1.80 m, do vmesne lege 4.90 m in do čopa 7.20 m, etažnosti pritličje z izkoriščenim podstrešjem. Iz zapisnika izhaja tudi, da je pritličje objekta starejše, kamnite izvedbe, podstrešje pa je leseno, z vgrajenimi okni, streha je dvokapnica s čopom na vzhodni in zahodni strani, pokrita z novo opečno kritino, s smerjo slemena V-Z. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da izvedba del, pomeni poseg v konstrukcijske elemente gospodarskega poslopja, torej gre za rekonstrukcijo objekta (v nasprotju z deli, dovoljenimi v odločbi UE C.). Ker v zadevi ni sporno, da si tožnik za sporen poseg, v skladu z določbo 3. člena ZGO-1, ni pridobil gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, ki narekuje uporabo določbe 152. člena ZGO-1.

Plačilo komunalnega prispevka za priključitev objekta, za katerega ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, ne legalizira tega objekta in zato tudi ne njegove priključitve na komunalno infrastrukturo. Zato bi lahko tožnik zahteval vračilo že plačanega zneska komunalnega prispevka, ne more pa zahtevati, naj se tedaj plačani prispevek upošteva kot že plačan komunalni prispevek v postopku, ki sledi novi vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja, saj zakon takšne možnosti ne predvideva. Iz enotne in ustaljene sodne prakse izhaja, da je bila površina parcele izenačena s pojmom gradbene parcele, ki je bila definirana kot del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. To je površina, ki jo je treba upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi. Zato je še pos

Prepovedi iz 158. člena ZGO-1 učinkujejo z izdajo odločbe in veljajo dokler nedovoljena gradnja ni legalizirana ali postopek zaradi nedovoljene gradnje ustavljen na kakšen drug ustrezen način, kar pomeni, da so pravne posledice odločbe nastopile že z njeno izdajo, v zemljiški knjigi pa se le zaznamuje pravno dejstvo, da je nepremičnina obremenjena s prepovedmi iz 158. člena ZGO-1. Če je tako, ni mogoče niti po analogiji uporabiti določbe 356. člena OZ.