VSRS Sodba X Ips 6/2024

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča, I U 136/2021 z dne 23. 2. 2023, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklepa Upravne enote Ljubljana, št. 351-420/2019-39 z dne 10. 6. 2020 in št. 351-420/2019-40 z dne 10. 6. 2020, odpravita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 1.029,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov, vloženo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, št. 351-420/2019-39 z dne 10. 6. 2020, s katerim je ta zavrgla njuno vlogo za izdajo dovoljenja za legalizacijo objekta daljšega obstoja na tam navedenem zemljišču. Glede na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve o glavni stvari, je kot neutemeljeno zavrnilo tudi tožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote Ljubljana, št. 351-420-2019-40 z dne 10. 6. 2020, s katerim je bilo na podlagi 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku odločeno o stroških upravnega postopka na prvi stopnji in revidentoma naloženo plačilo stroškov stranke z interesom v znesku 428,38 EUR.

2Upravni organ je vlogo za izdajo dovoljenja zavrgel na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker tožnika, lastnika ene enote (polovice) dvojčka, ki sta svojo enoto dvojčka nadzidala, za izvedeni poseg nista izkazala pravice graditi iz prve alineje drugega odstavka 117. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ). Vlogi za izdajo dovoljenja namreč kljub pozivu upravnega organa nista priložila soglasja lastnika druge enote dvojčka, s katero si objekt tožnikov deli skupno steno, ki naj bi bila v solastnini. Upravno sodišče je temu pritrdilo in svojo odločitev o neutemeljenosti tožbe oprlo na stališče, da je treba pri stanovanjski stavbi, ki je grajena kot dvojček s skupno vmesno steno na parcelni meji, ki je bila nadzidana, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, za legalizacijo te nadzidane enote dvojčka kot objekt daljšega obstoja, pravico graditi izkazati tudi s soglasjem lastnika sosednje enote dvojčka. Pri tem je štelo, da je položaj skupne stene primerljiv s položajem skupnih gradbenih elementov iz tretjega odstavka 3. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Do enakega stališča pa po mnenju Upravnega sodišča vodi tudi uporaba stvarnopravnega načela superficies solo cedit iz 8. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ker je stena, po kateri poteka parcelna meja, zgrajena kot skupna stena k objektoma tožnikov in stranke z interesom in je v dejanskem pogledu nedeljiva stvar. Ker je zavrnilo tožbo zoper odločitev o glavni stvari, je zavrnilo tudi tožbo zoper sklep o stroških.

3S sklepom X DoR 58/2023 z dne 4. 10. 2023 je Vrhovno sodišče na predlog tožnikov dopustilo revizijo glede vprašanja, ali v upravnem postopku za pridobitev dovoljenja za objekt daljšega obstoja lastnik nepremičnine z zemljiškoknjižno vknjiženo lastninsko pravico na svoji nepremičnini izkazuje pogoj pravice graditi, če je zid njegovega objekta znotraj meja njegove nepremičnine naslonjen na obstoječi nosilni zid, ki sicer deloma sega tudi na sosednjo nepremičnino?

4Na podlagi navedenega sklepa sta tožnika (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve 14., 22. in 33. člena Ustave. Stališču, na katerem temelji izpodbijana sodba, revidenta očitata kršitev dokaznega pravila (iz 3. točke drugega odstavka 35. člena, 6. točke prvega dostavka 43. člena, tretje alineje tretjega odstavka 114. člena, pete alineje četrtega dostavka 116. člena in prve alineje drugega dostavka 117. člena GZ), po katerem je pravica graditi izkazana, če ima investitor v zemljiški knjigi vknjiženo lastninsko pravico ali drugo stvarno pravico na nepremičnini, na kateri se bo gradnja izvajala. Sodišče naj bi ne glede na zemljiškoknjižno stanje ugotavljalo in presojalo stvarnopravna razmerja glede nepremičnine revidentov oziroma dela nosilnega zidu kot njene sestavine. Pri tem pa naj ne bi obrazložilo, zakaj ni upoštevalo navedenega dokaznega pravila in kršilo drugi odstavek 14. člena in 22. člen Ustave. Če je Upravno sodišče smelo presojati lastništvo spornega zidu, pa naj bi bilo kršeno pravilo superficies solo cedit iz 8. člena SPZ. Sklicujeta se še na stališče Vrhovnega sodišča o lastništvu objekta, grajenega preko meje. Menita, da v tem primeru ni mogoča analogna uporaba pravil o skupnih delih stavb v etažni lastnini. Z opredelitvijo skupne lastnine oziroma solastnine na delu objekta pa naj bi Upravno sodišče kršilo tudi njuno pravico do varstva zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Če nista prekršeni ne prvo in ne drugo pravno pravilo pa menita, da je kršen 19. člen SZ-1, ker naj ne bi šlo za ravnanja, ki presegajo upravičenja iz te zakonske določbe. Predlagata, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njuni tožbi v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje.

5Tožena stranka in stranka z interesom na revizijo nista odgovorili.

K I. točki izreka

6Revizija je utemeljena.

7Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 370. člena ZPP).

Dejansko in pravno stanje zadeve

8Predmet tega upravnega spora je zavrženje zahteve revidentov za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po 117. členu GZ. Sporno je stališče, da bi morala biti pravica graditi v primeru, ko je nadzidava izvedena na delu skupne stene dvojčkov, izkazana s soglasjem lastnika sosednjega dela dvojčka.

9Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in upravnem sporu, izhaja, da:

- je bil v letih 1950/1951 zgrajen stanovanjski dvojček (sedaj stavbi št. 26 na parc. št. 783/4 in št. 27 na parc. št. 783/3, obe k. o. ...) s skupno vmesno nosilno steno;

- meja med zemljiščema s parc. št. 783/4 (v lasti revidentov) in 783/3 (v lasti stranke z interesom) poteka po skupni steni dvojčka;

- da je bila stavba št. 26 v letu 1972 nadzidana brez gradbenega dovoljenja in sicer z nadzidavo vmesnega zidu, pri čemer je bila nadzidava izvedena do parcelne meje;

- da je bila stavba št. 27 leta 2015 porušena (na podlagi gradbenega dovoljenja), stranka z interesom pa je zgradila nov objekt, ki ga je "naslonila" na skupno vmesno steno.

Legalizacija objekta daljšega obstoja

10Z vidika spornega pravnega vprašanja je pomembna prva alineja drugega odstavka 117. člena GZ, ki je določala, da je zahtevi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja treba priložiti dokazilo iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, če vlagatelj zahteve v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini.

11Člen 35 GZ je določal, kaj mora vsebovati zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja. Tako je v 3. točki drugega odstavka določal, katere listine mora investitor (alternativno) predložiti, če v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske ali druge stvarne pravice na nepremičninah, na katerih se bo izvajala gradnja. Tretji in četrti odstavek 35. člena pa sta glede teh dokazil določala izjeme, če je šlo za gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture in za nepremičnine, na katerih so bile predvidene začasne ureditve za potrebe gradnje.

O pravici graditi

12Navedeni pogoj se torej nanaša na vprašanje, ali ima investitor na nepremični, na katero se nanaša poseg, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje oziroma dovoljenje za objekt daljšega obstoja, tako pravico (bodisi stvarnopravno bodisi kakšno drugo), ki mu daje pravico graditi na tej nepremičnini.

13Za izdajo gradbenega dovoljenja morajo namreč biti izpolnjeni vsi predpisani pogoji, ki jih veljavni Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ-1) določa v 54. členu. GZ, ki je veljal v času odločanja upravnega organa pa jih je določal v 43. členu. Tako je v 5. točki prvega odstavka 54. člena veljavnega GZ-1 določeno, da se gradbeno dovoljenje izda, če je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke prvega dostavka 46. člena GZ-1. Enako je (s sklicevanjem na 3. točko drugega odstavka 35. člena) določal 43. člen GZ v 6. točki prvega odstavka 43. člena.

14Iz povzete zakonske ureditve torej izhaja, da je ta pogoj izpolnjen, če je investitor zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine oziroma če ima v zemljiški knjigi vpisano drugo stvarno pravico. Če investitor ni zemljiškoknjižni lastnik in v zemljiški knjigi nima vpisane niti druge stvarne pravice (npr. stavbne pravice), pa je navedeni pogoj izpolnjen le, če pravico graditi na nepremičnini, na kateri se bo izvajala gradnja, izkaže s kakšno izmed zakonsko določenih listin (3. točka drugega odstavka 35. člena GZ in 3. točka prvega odstavka 46. člena GZ-1): - notarsko overjeno pogodbo o pridobitvi te pravice, ki je predlagana za vpis v zemljiško knjigo; - sodno ali upravno odločbo, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del; - sklep o določitvi investitorja kot upravljavca nepremičnine, če gre za nepremičnino v lasti njegovega ustanovitelja, razen če je iz uradnih evidenc razvidno, da de investitor zakoniti upravljavec; - drugo listino, ki v skladu z zakonom omogoča gradnjo oziroma izvajanje del.

15Če je torej investitor v zemljiški knjigo vpisan kot lastnik nepremičnine, na katero se gradnja nanaša, je navedeni pogoj izkazan in ga investitorju ni treba dokazovati. Nič drugače GZ ne določa glede tega pogoja (tj. pravice graditi) za legalizacijo objekta daljšega obstoja.

O pravici graditi, če se gradnja nanaša na skupno steno

16Značilnost stanovanjskih hiš, grajenih kot dvojčki je, da vsaka zgradba (hiša) stoji na svoji zemljiški parceli, ena od stranic (sten) zgradbe pa se bodisi stika s steno sosednje hiše dvojčka, ali pa imata zgradbi skupni konstrukcijski element, tj. nosilno steno tako, da meja zemljiške parcele poteka po sredini tega zidu. V okviru revizijskega vprašanja je treba odgovoriti, ali ta značilnost vpliva na izkazovanje pravice graditi, čeprav je investitor zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, na kateri se bo izvajala gradnja.

17SPZ nepremičnino v prvem odstavku 18. člena opredeljuje kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine z vsemi sestavinami. Sestavina nepremičnine pa je po 8. členu SPZ vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, razen, če zakon določa drugače (načelo superficies solo cedit). Zgradba je torej sestavina nepremičnine. Sestavina pa je po 16. členu SPZ vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. Tako so zgradbe in vsi njihovi deli (tudi zidovi) sestavine nepremičnine, na kateri stojijo.¹

18Ena od izjem od tega načela je etažna lastnina, ki je lastninska pravica posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Z zakonom predvideno soglasje etažnih lastnikov za poseg v skupne dele ima torej svoj temelj v solastnini teh skupnih delov (67. člen SPZ). Pri dvojčkih in vrstnih hišah nasploh pa ne gre za etažno lastnino.² Tudi SZ-1 vrstne hiše v drugem odstavku 2. člena opredeljuje kot enostanovanjske hiše.³ To pomeni, da pri teh objektih ni mogoče pravno opredeliti skupnih delov, na katerih bi imeli lastniki posameznih nepremičnin solastnino po določbah SPZ in SZ-1.

19Če zgradba stoji na dveh nepremičninah, je del zgradbe, ki stoji na eni nepremičnini sestavina te nepremičnine, drugi del zgradbe pa sestavina druge nepremičnine. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepu II Ips 270/2018 z dne 21. 1. 2020, na katerega se revidenta utemeljeno sklicujeta, je pravno gledano katerokoli hišo mogoče enostavno (tudi) razrezati na kateremkoli delu, kot pač potekajo navpičnice parcelnih razmejitev zemljišča, na katerem stoji.⁴

20Nobenega razumnega razloga ni, da se to stališče ne bi uporabilo tudi glede pravnega položaja zgradb, grajenih kot dvojčki. Glede na to, da je vsaka od hiš samostojna bivanjska struktura, je pravni razrez toliko bolj enostaven, če navpičnice parcelnih mej potekajo po sredini stene, ki v naravi povezuje obe zgradbi. Taka povezanost stavb v naravi torej ne terja drugačne razlage sistemskih stvarnopravnih institutov. Vpis lastninske pravice na nepremičnini, je torej po GZ dokaz o pravici graditi, tudi če je sestavina te nepremičnine enota dvojčka. Ta dokaz pa ne zadošča, če gre za gradnjo, ki posega čez parcelno mejo, ki razmejuje zemljišča, tj. če se gradbeni poseg nanaša na sosednjo nepremičnino oziroma njeno sestavino. Taka bi bila npr. nadzidava obstoječe stene čez parcelno mejo.

21Stena, čeprav si jo v naravi delita dve zgradbi, ni (kot v 15. točki izpodbijane sodbe pravilno navaja Upravno sodišče) samostojna stvar⁵ v pravnem prometu in nima posebnega lastniškega (solastninskega ali skupno-lastninskega) režima, ki bi bil drugačen od siceršnjega režima na posameznem delu dvojčka, ki vsak stoji na svoji zemljiški parceli. Dejanski konstrukcijski pomen posameznega gradbenega elementa namreč ne vpliva na stvarnopravno ureditev lastninskih razmerij. Za stališče, po katerem bi bila le stena, ki je konstrukcijski element hiše, v solastnini ali skupni lastnini lastnikov sosednih zemljišč, hiša, oziroma preostali deli objekta pa v lasti lastnika zemljišča, torej ni pravne podlage. Zato pri posegih v tako steno ni mogoče uporabiti pravil o potrebnem soglasju, ki jih SPZ določa za upravljanje s stvarjo v solastnini (peti odstavek 67. člena) ali skupni lastnini (peti odstavek 72. člena).

22To pomeni, da z vidika dopustnosti posegov v tako steno, če gre za poseg do parcelne meje, ne gre za vprašanje pravice graditi, kot jo opredeljuje gradbena zakonodaja. Če ta pravica izhaja iz vpisa lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet posega, upravni organ tudi po GZ nima podlage zahtevati dodatnih dokazil.

23Mogoče je sicer, da gradnja, ki ne sega čez parcelno mejo, kot npr. nadzidava stene, ki si jo delita dve zgradbi, dejansko vpliva na sosednjo nepremičnino, vendar gre v takem primeru za dejanski vpliv na konstrukcijsko značilnost te stene, ki sega čez parcelno mejo. Zato ima lastnik sosednje nepremičnine v postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja lahko pravno upoštevne ugovore zoper tako gradnjo, vendar take, s katerimi se brani pred nedovoljenimi vplivi gradnje. Med njimi je namreč lahko tudi ugovor glede mehanske odpornosti in stabilnosti, saj v tem pogledu gradnja ne sme negativno vplivati na bližnja zemljišča in ogrožati stabilnosti drugih objektov (tretji odstavek takrat veljavnega 16. člena GZ in tretji odstavek sedaj veljavnega 26. člena GZ-1).

24Teh ugovorov sicer stranski udeleženci v postopku legalizacije objektov daljšega obstoja nimajo (peti odstavek 117. člena GZ), kar je logična posledica tega, da tudi upravni organ v tem postopku ne ugotavlja izpolnjevanja bistvenih zahtev za objekte (razen, če bi šlo za nevaren objekt po ugotovitvi inšpekcijskega organa), temveč le, ali je bil zgrajen pred 1. 1. 1998 in ali od tedaj obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je evidentiran v katastru stavb. Seveda to ne velja za vplive nevarnih objektov, saj legalizacijo teh zakon prepoveduje (tretji odstavek 117. člena GZ). Po izrecni določbi petega odstavka 117. člena GZ temu dejstvu, tj. da ne gre za nevaren objekt, stranski udeleženec lahko ugovarja tudi v tem postopku. Vendar pa to, kot je bilo pojasnjeno, ni ugovor zoper dokazilo o pravici graditi iz prve alineje drugega odstavka 117. člena GZ. S tem ugovorom namreč ne utemeljuje, da investitor nima lastninske ali druge stvarne pravice.

25Prav tako ugovora zoper pravico graditi ni mogoče utemeljevati z odsotnostjo ustreznega soglasja po 76. členom SPZ. Gre za pravilo sosedskega prava, pravno varstvo na tej podlagi pa lahko lastnik sosednje nepremičnine uveljavlja v pravdnem postopku.

26Odgovor na revizijsko vprašanje je torej pritrdilen. To pa ne pomeni, da lastnik sosednje nepremičnine nima pravnega varstva pred nedopustnimi vplivi gradbenega posega na drugi nepremičnini, pomeni le, da tega pravnega varstva ne more uveljavljati v obravnavanem postopku z izpodbijanjem pravice graditi kot jo opredeljuje gradbena zakonodaja.

Presoja konkretnega primera

27Izpodbijani sklep prvostopenjskega in odločba drugostopenjskega upravnega organa temeljita na stališču, da bi moral tožnik za izkazovanje pravice graditi predložiti soglasje lastnika sosednje nepremičnine, ker da je obravnavana stena v solastnini lastnikov obeh sosednjih zemljišč. Po obrazloženem je tako stališče materialnopravno zmotno, saj za ugotovitev, da je stena v solastnini v obravnavanem primeru ni ne dejanske ne pravne podlage.

28Upravno sodišče stališču, da gre za steno v solastnini, sicer ni pritrdilo, ker obravnavana skupna stena ni samostojna stvar. Kljub temu je tožbo zavrnilo in presodilo, da bi moral tožnik upoštevaje peti odstavek 67. člena (upravljanje solastnikov s stvarjo) v zvezi s petim odstavkom 72. člena SPZ (skupna lastnina) predložiti soglasje obeh lastnikov. Po mnenju Upravnega sodišča praven razrez stene po navpičnici parcelne meje ne privede do sklepa, po katerem bi lahko vsak lastnik na svoji strani posegel v skupno steno brez soglasja lastnika druge strani. To utemeljuje z naravo stvari, tj. nosilne stene objekta, ki naj bi bila v dejanskem pogledu nedeljiva stvar. Ne gre torej za to, da sodišče svojega stališča ne bi obrazložilo, zato je neutemeljen revizijski očitek o kršitvi drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Utemeljen pa je revizijski ugovor o kršitvi načela superficies solo cedit.

29Izkazovanje pravico graditi po gradbeni zakonodaji namreč tako tožena stranka kot Upravno sodišče utemeljujeta z razlogi, ki ne izhajajo iz lastninskopravnih upravičenj in nimajo podlage ne v ureditvi stvarnopravnih razmerij ne v gradbenih predpisih. Dejanski, tj. mehanski vpliv gradbenega posega na sosednjo nepremičnino pa sam po sebi tudi ne narekuje analogne uporabe določb SPZ in SZ-1, ki se nanašajo na skupne dele večstanovanjskih hiš. Zato se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do revizijskih navedb, ki se nanašajo na pravni položaj etažnih lastnikov.

30Po presoji Vrhovnega sodišča sta tako stališče upravnega organa kot stališče Upravnega sodišča, na katerem temelji izpodbijana sodba, v nasprotju s prej navedenimi materialnopravnimi izhodišči. Drugačna razlaga, tj. razlaga, na kateri Upravno sodišče utemeljuje zahtevo predložiti soglasje v primeru, kot je obravnavani, ne izhaja niti iz sodnih odločb, na katere se sklicuje. V zadevi I Up 166/2007 je šlo za poseg v konstrukcijo objekta, ki je v solastnini, zadevi I Up 848/2001 in 322/2011 sta se nanašali na vprašanje potrebnosti soglasja etažnih lastnikov. Tudi v zadevi I Up 1423/2003 je šlo za večstanovanjsko hišo.

31Ker sta torej tožena stranka in Upravno sodišče napačno razložila pravno podlago glede izkazovanja pravice graditi iz prve alineje drugega odstavka 117. člena GZ, je ostalo neugotovljeno tudi dejansko stanje glede vprašanja, ali obravnavana gradnja revidentov res sega le do parcele meje njune nepremičnine, kar je stranka z interesom uveljavljala v odgovoru na tožbo. Upravno sodišče je ta ugovor zavrnilo, ker da to dejstvo za odločitev ni pomembno, saj ga upravni organ v izpodbijanem aktu ni ugotovil. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa se pokaže, da bi upravni organ to dejstvo moral ugotavljati, saj je zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice dokaz obstoja pravice graditi le na tej nepremičnini. Stranka z interesom pa ima kot stranski udeleženec v postopku na podlagi petega odstavka 117. člena GZ možnost ugovarjati vlogi za legalizacijo priloženemu posnetku obstoječega stanja (druga alineja drugega odstavka 117. člena GZ). Če bi bila s tem ugovorom uspešna, bi bila torej uspešna tudi z ugovorom zoper izkazovanje pravice graditi.

32Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo Upravnega sodišča spremenilo. Tožbi je ugodilo tako glede sklepa o zavrženju vloge revidentov kot glede odločitve o stroških, saj je ta temeljila na odločitvi o zavrženju vloge revidentov, revidenta pa sta to v tožbi tudi uveljavljala. Vrhovno sodišče je zato oba izpodbijana upravna akta toženke odpravilo, ter ji zadevo vrnilo v nov postopek (94. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je dolžna tožena stranka upoštevati stališča Vrhovnega sodišča glede izkazovanja pravice graditi po GZ, torej tudi pri odločanju glede potrebnosti prilaganja dokazil iz prve alineje drugega odstavka 117. člena GZ.

K II. točki izreka

33Revidenta sta z revizijo in s tožbo uspela, zato je Vrhovno sodišče odločilo o stroških celotnega sodnega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Revidenta sta zahtevala povrnitev stroškov postopka pred Upravnim sodiščem in za vložitev revizije.

34Povračilo stroškov v upravnem sporu je posebej urejeno v tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, ki v primeru, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, določa povračilo v pavšalnem znesku, kot je določen v Pravilniku o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, revidenta pa je zastopal odvetnik, zato mu za ta postopek po četrtem odstavku 3. člena navedenega pravilnika pripada povračilo stroškov v pavšalnem znesku 385,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 469,70 EUR.

35Stroške revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 12. členom Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek) in upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. Na podlagi druge alineje 1. točke in 5. točke tar. št. 34 OT znaša nagrada za revizijo zahtevanih 750 točk, to ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 450,00 EUR, (revidenta vračila stroškov sestave predloga za dopustitev revizije nista zahtevala). Od navedenega zneska sta v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT upravičena še do 2 % na račun materialnih stroškov (9,00 EUR), kar skupaj povečano za 22 % DDV znaša 559,98 EUR.

36Odmerjene stroške v skupni višini 1.029,68 EUR je tožena stranka dolžna revidentoma povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

37Sodišče bo sodne takse povrnilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s točko c opombe 6.1. njegove taksne tarife).

Glasovanje

38Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Glej Tratnik, M., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, (ur. M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur), Ljubljana 2016, str. 77.
² Tudi če je posamezna hiša v nizu hiš večstanovanjska in je na njej vzpostavljena etažna lastnina, ta pravni položaj zadeva le etažne lastnike te hiše. Le lastniki posameznega dela te zgradbe so solastniki skupnih delov, med katere sodi zemljišče, na katerem hiša stoji (tretji odstavek 105. člena SPZ).
³ Po klasifikaciji vrst objektov (CC-SI) 2012 med enostanovanjske stavbe spadajo ne le samostojne hiše, temveč tudi vrstne hiše ali dvojčki (11100).
⁴ Glej 16. točko obrazložitve citiranega sklepa.
⁵ SPZ v 15. členu stvar opredeljuje kot samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje.