56. člen ZGO-1-UPB1

Dokazila pravice graditi so v zakonu opredeljena določno in izčrpno, kar po presoji sodišča pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero od v zakonu naštetih dokazil. Takšna ureditev torej smiselno izključuje vsebinsko (izven oziroma onkraj v zakonu izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja.

Kot poudarja na podlagi določb ZGO-1 oblikovana upravnosodna praksa, so dokazila glede pravice graditi v ZGO-1 opredeljena določno in izčrpno, kar pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero izmed v zakonu naštetih dokazil. Takšna zakonska ureditev torej smiselno izkjučuje vsebinsko (izven oziroma onkraj v ZGO-1 izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja. Drugačna interpretacija opisane zakonske ureditve ni mogoča, saj bi lahko pripeljala do nedopustnega širjenja dosega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma pravnih posledic tega dovoljenja na področje stvarnopravnih razmerij.

Vpisana stvarna služnost ni na kakršnikoli način omejena, saj to iz podatkov zemljiške knjige ne izhaja. To pa posledično pomeni, da je izkazan dostop do nameravane gradnje in s tem izpolnjen pogoj za pozitivno odločitev organa. Tožnik sicer ugovarja, da se organ na te podatke ne bi smel zanesti, kar pa ne drži, saj je ravno izpisek iz zemljiške knjige eno izmed tistih taksativno naštetih dokazil, s katerimi je pravico graditi možno sploh izkazati v tovrstnih postopkih.

Tožnik s sodnimi odločbami, na podlagi vložene tožbe zaradi motenja posesti zoper A., ni izkazal pravice graditi.

Poseg v temelje ni poseg v posameznem delu stavbe, kot ga definira drugi odstavek 105. člena SPZ, temveč neposredno poseg v samo konstrukcijo objekta kot celote. V tem primeru pa (tudi ob predpostavki, da je na objektu vzpostavljena dejanska etažna lastnina) določb 122. člena SPZ ni mogoče uporabiti, temveč je treba uporabiti določbe 67. člena, ki se nanašajo na upravljanje s stvarjo v solastnini.

Ker je zahtevek v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja opredeljen s projektno dokumentacijo (PGD)1, se mora soglasje (to je pravica graditi, pa čeprav zgolj začasna za čas gradnje) nanašati na konkretni PGD2, to je na PGD, po katerem bo potekala gradnja. Takšnega soglasja, ki bi se nanašalo na PGD, po katerem bo v obravnavanem primeru potekala gradnja, pa tožnik v postopku nesporno ni predložil.

Ker so dokazila o pravici graditi v 56. členu ZGO-1 opredeljena določno in izčrpno, to po presoji sodišča tudi pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero od v zakonu naštetih dokazil. Takšna ureditev torej smiselno izključuje (izven oziroma onkraj v zakonu izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja.

ZGO-1 ne vsebuje posebnih določb za pridobitev gradbenega dovoljenja za objekte, ki so bili zgrajeni brez njega, tj. za legalizacijo že izvedenih gradenj. Po ZGO-1 torej legalizacija objekta v smislu gradbenih predpisov ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja pod enakimi pogoji, ki jih predpisi določajo za gradnjo šele načrtovanega objekta. Tožnika se neutemeljeno sklicujeta, da so v primeru, ko je komunalna infrastruktura že položena in objekt nanjo priključen, pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja drugačni in da je potrebno upoštevati zatečeno stanje, ker ne pride do prekopa, razkopa, niti drugih del na zemljišču. Tega ZGO-1 v 66. členu, na katerega se sklicujeta, pa tudi v nobeni drugi določbi ne določa. Čeprav objekt že stoji, za izdajo gradbenega dovoljenja za tak objekt veljajo vse določbe, ki so predpisane za nove objekte. Med njimi je tudi pogoj, da mora imeti investitor pravico graditi tako objekt kot tudi komunalne priključke.

V obravnavanem primeru gre za poseg na javni poti, zato je treba vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja kot dokazilo o pravici graditi, priložiti notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oziroma obligacijske pravice na določeni nepremičnini v zemljiško knjigo, ki investitorju dovoljuje gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini.

Na podlagi, res v trenutku odločanja razveljavljenih odločb Upravne enote Trebnje, izdanih v postopku omejitve lastninske pravice v javno korist, je organ zaključil, da je bil postopek za pridobitev služnosti začet in v teku, kar po stališču organa pomeni akte iz osmega odstavka 473. člena EZ-1. Sodišče meni, da je z navedeno ugotovitvijo, ki jo je izpeljal iz razveljavljenih odločb in je tožnici niti ne prerekata (v smislu obstoja teh aktov), organ pravilno ugotovil podanost pravice graditi v smislu prvega odstavka 56. člena ZGO-1. Pri presoji določb EZ-1 v zvezi z obsegom varovalnega pasu, kot izkazane pravice graditi, sodišče meni, da je na podlagi določbe 468. člena EZ-1 določen največji obseg varovalnega pasu. Na podlagi besedne razlage določbe tretjega odstavka 474. člena EZ-1, ki vsebuje pogoj glede obsega „največ v širini varovalnega pasu za določeno vrsto voda elektrike, kot je določen z 468. členom tega zakona oziroma največ v obsegu območja sprejetega prostorskega akta“, pa sodišče zaključuje, da je širina varovalnega pasu, na katerem je investitor upravičen izvrševati upravičenja, ki izhajajo iz vsebine določene služnosti v javno korist, lahko tudi manj kot dol

Kot listino, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi, je možno šteti soglasje etažnosti lastnikov; kot sodno odločbo, ki izkazuje pravico graditi, pa sklep sodišča, ki nadomešča soglasje etažnega lastnika.

Stavbna pravica nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 257. člena SPZ-1). Dejstvo, da je po specialni ureditvi, določeni v 56. členu takrat veljavnega ZGO-1 gradbeno dovoljenje lahko pridobila tudi stranka, ki je svojo pravico graditi izkala z notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis stvarne pravice v zemljiško knjigo, ne more vplivati na presojo ali gre v obravnavani zadevi za dobavo blaga ali ne. Opisana ureditev je bila specialno določena v takrat veljavnem ZGO-1 in je bila predvidena zgolj za uporabo v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja. Pojem pravnomočnosti iz petega odstavka 141. člena ZDavP-2 se nanaša le na materialno pravnomočnost. Davčni inšpekcijski nadzor se ne more ponoviti glede pravnomočnih vsebinskih ugotovitev in dejanj predhodno zaključenega davčnega inšpekcijskega nadzora.

Postopek določitve pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL na ugotovitev, da investitor izkazuje pravico graditi, ne vpliva.

Preden kdo komu dolguje kakšno (četudi "profesionalno") skrbnost, mora med njima obstajati obligacijsko razmerje. Za to zadevo zato ni pravno odločilna toženkina skrbnost sama po sebi in nasploh, ampak je bistveno, ali je toženka ravno tožnici dolgovala skrbnost določene vsebine. Tožnica kot investitorka je z odločitvijo za nakup in gradnjo hiše sama prevzela tveganje, da si bo morala urediti pravico do dostopa, ker je le-ta potekal preko nepremičnine v zasebni lasti, če občina pred tem zemljišč ne bo odkupila (ne glede na predhodno kategorizacijo).

Vprašanji, ki se nanašata na pravico graditi in možnost izdaje delnih gradbenih dovoljenj, glede na jasni določbi 56. in 67. člena ZGO-1 ter obsežno in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ne terjata ponovne vsebinske obravnave. Te ne terja niti vprašanje zatrjevane selektivne uporabe določb UN, saj razlaga določb, s katero se revident ne strinja, ne pomeni njihove selektivne uporabe. Vprašanje vplivnega območja in negativnih vplivov, pa tako kot je zastavljeno, ne odraža vsebine te zadeve. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje namreč ne temelji na stališču, da upravnemu organu ni treba ugotavljati vplivnega območja in vplivov gradnje na sosednja zemljišča.

Toženka je ravnala pravilno in zakonito s tem, ko obstoja pravice graditi na dostopni poti ni obravnavala kot predhodno vprašanje, temveč se je omejila na ugotavljanje, ali je tožeča stranka uspela izkazati obstoj pravice graditi na katerega od načinov, ki jih izrecno predpisuje ZGO-1.

Pravilnost odločitve v tej zadevi ni odvisna od dejstva, da sta bili obe odločbi MOP pravnomočno odpravljeni, saj vsako upravno odločanje, ki povzroči škodo, še ni samo po sebi protipravno. Protipravnost nastopi, ko nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja v taki meri, da tega ni mogoče opravičiti oziroma utemeljiti z značilnostmi samega upravnega ali pravnega sistema. Tožeča stranka ni dokazala, da je šlo v tem upravnem postopku pri odločanju za zavestno (naklepno) protipravno ravnanje upravnega organa. Upravno sodišče v nobenem delu ugotovljenega odločilnega dejanskega, materialnopravnega ali procesnega stanja ni ugotovilo kvalificiranih oblik napačnosti odločb MOP. Zaradi bistvene kršitve določb postopka je odločbi MOP razveljavilo zato, ker S. Z. nista bili vročeni pritožbi tožeče stranke zoper sklepa MOP z dne 8. in 9. 8. 2011. Napake v postopku, ki so odpravljive s pravnimi sredstvi, same zase ne morejo več pomeniti protipravnega ravnanja. Za vstop stranskega udeleženca v redni postopek izdaje gradbenega dovoljenja mora vsaka oseba z gotovostjo izkazati pravni interes. Zaradi odločbe US, s katero so bili razveljavljeni prvi in drugi odstavek 62

Lastnik zemljišča je na celotnem varovalnem pasu omejen z razpolaganjem, zato ni razloga za drugačno obravnavanje dela varovalnega pasu, ki je potreben za gradnjo in obratovanje objekta od dela, ki to ni. Enako ni razloga za drugačno obravnavanje dela zemljišča varovalnega pasu, ki leži na koridorju kablovoda, od ostalega dela varovanega pasu. V obeh primerih gre za omejitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je po 69. členu Ustave v primeru, ko ne pride do drugačnega dogovora, dopustna le proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.

Izkazana pravica graditi je materialnopravni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, pri čemer ne zadošča, da je izkazan le pravni naslov, ampak mora biti pravica graditi izkazana v zadostnem obsegu glede na nameravano gradnjo. V okviru te pravice je treba po stališčih sodne prakse izkazati tudi pravico dostopa do nepremičnine, ki mora biti dejansko mogoč in legalen.

Iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev, da bodo temelji medetaže in stopnic vpeti v temelje stavbe in da bo konstrukcija medetaže vpeta v horizontalno konstrukcijo obstoječega objekta, kar kaže na poseg v konstrukcijo stavbe, vendar drugostopenjski organ izrecno ugotavlja, da iz projektne dokumentacije ni mogoče z gotovostjo zatrditi, da gre za poseg v konstrukcijske elemente osnovnega objekta, kar pa ocenjuje za nebistveno. Po drugi strani pa v primeru, če ne gre za poseg v konstrukcijo oziroma druge skupne dele, ostaja nejasno, ali oziroma v čem nameravana gradnja res presega tožnikovo pravico do redne rabe nepremičnine v skladu z njegovim solastniškim deležem oziroma ali sploh gre za gradnjo, za kakršno je potrebno gradbeno dovoljenje.