62. člen ZGO-1-UPB1

Samo dejstvo, da je tožnik imetnik služnostne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje GD, ne pomeni, da je s tem njegov pravni interes izkazan in da je zato njegova udeležba v postopku obvezna. Posameznik, ki želi vstopiti v določen postopek izdaje gradbenega dovoljenja, mora konkretno neposredno pravno korist za vstop v postopek izkazati.

Izpodbijani akt bi lahko posegel v položaj tožnikov, če bi bilo izvajanje v zemljiški knjigi vknjižene služnosti zaradi gradnje objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja, onemogočeno ali oteženo glede na stanje pred izdajo odločbe, ki gradnjo dovoljuje. Tožnika nista zagovornika javne koristi in zato ne moreta posplošeno uveljavljati tistih ugovorov o nezakonitosti izpodbijanega akta, zaradi katerih ta akt, tudi če bi bil nezakonit, ne bi posegel v njun pravni položaj. Sodišče tako ugotavlja, da ne pojasnita, čemu naj bi ju morebiti dvakrat izdano upravno dovoljenje oviralo ali onemogočalo pri izvrševanju njune pravice, zato njunega tožbenega ugovora, da naj bi šlo za upravno stvar, o kateri je bilo že odločeno oziroma o kateri že teče postopek, ni posebej presojalo.

Vložitev predloga za obnovo postopka ni časovno neomejena, pač pa zakon določa dva zakonita in nepodaljšljiva (prekluzivna) roka: enomesečni subjektivni rok in objektivni rok treh let. Obnova se lahko izjemoma predlaga oziroma začne tudi po preteku treh let, vendar samo iz taksativno naštetih razlogov, med katere sodi izdaja odločbe na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, pri čemer se je na ta obnovitveni razlog dopustno sklicevati le, kakor je kaznivo dejanje ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo sodišča.

Občina kot udeleženka v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZGO-1 nima (z zakonom določene) stvarne legitimacije „skrbnika“ javnega interesa v teh postopkih. Pri občini gre za sui generis udeleženca postopka za izdajo gradbenega dovoljenja brez z zakonom jasno določene vloge. To lahko pomeni le, da je vlogo občine treba omejiti, v povezavi z uporabo oziroma izvrševanjem prostorskih aktov v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, na opozarjanje na pravilno uporabo prostorskih aktov. Na tako vlogo občine kaže tudi nova zakonska ureditev, saj v zdaj veljavnem Gradbenem zakonu občina, na območju katere leži nameravana gradnja, ni več določena kot udeleženka postopka za izdajo gradbenega dovoljenja.

Toženka pri svojem stališču ni upoštevala, da gre za finančni leasing, na podlagi katerega ima leasingojemalec lastninskopravno upravičenje, da ob izpolnjevanju pogodbe in ob uresničenju odkupne opcije, postane lastnik nepremičnine. Po 212. členu SPZ je stvarnopravno varstvo služnosti res pridržano zgolj lastniku gospodujoče nepremičnine, taka pa je tudi sodna praksa1. Vendar OZ določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 9. člena). Obstaja torej pravno varovana terjatev leasingojemalca do leasingodajalca, da mu ob izpolnitvi Leasing pogodbe izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice, tj. da postane lastnik nepremičnine. Po presoji sodišča gre v primeru takšne pogodbe in zahtevka, ki iz nje izvira, seveda ob pogoju, da v času odločanja zahtevek (še) obstaja, za t.i. upravičeno pričakovanje. V postopku obnove lahko pride do odprave prejšnje odločbe, ki je bila predmet obnove. Po prvem odstavku 281. člena ZUP to pomeni tudi odpravo njenih pravnih posledic, ki so iz nje že nastale. V primeru razveljavitve se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne

S tožbeno trditvijo, da ima kot občan Novega mesta pravni interes za obstoj in ohranitev registrirane kulturne dediščine na parc. št. k.o. ... se sklicuje (zgolj) na javni interes. V čem pa naj bi emisije, ki jih tožnik prav tako ne konkretizira, vplivale na njegovo (sosednjo) nepremičnino, in jih do zdaj ni bilo, tudi ne pojasni, temveč njegove navedbe ostajajo na ravni pavšalnosti in neargumentiranosti. Iz tega sledi, da pravnega interesa za izpodbijanje spornega gradbenega dovoljenja ni izkazal. Po mnenju sodišča je glede na vsebino postopkov za izdajo kulturnovarstvenih soglasij skladno z ZVKD-1 in upoštevaje, da je varstvo kulturne dediščine v javno korist, očitno, da pravni položaj tožnika, kot lastnika sosednje zemljiške parcele kot stranskega udeleženca v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, s katerim je dovoljena rušitev kulturnega spomenika (in nadomestitev z gradnjo novega objekta), v določbah ZVKD-1, ni varovan. Tožnik pa v tožbi tudi ni pojasnil svojega pravnega interesa s tem v zvezi.

V obravnavani zadevi se inšpekcijski postopek vodi v zvezi s sanacijo objekta po požaru. Tožnica v tožbi navaja, da se v okviru te sanacije na objektu izvajajo gradbena dela, za katera meni, da bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Po presoji sodišča je tožnica s temi navedbami, ki jih niti toženka, niti prizadeta stranka nista prerekali, izkazala pravni interes za udeležbo v tem inšpekcijskem postopku.

Tožnica je v upravnem postopku sodelovala kot stranska udeleženka. Da pa je stranski udeleženec s svojimi ugovori v upravnem postopku lahko uspešen, je na njem, da na trditveni in dokazni ravni izkaže, da bo z odločbo upravnega organa njegov pravno varovani interes lahko neposredno prizadet. Sodišče ugotavlja, da tožnica tudi v tožbi ni zmogla tega bremena in ni pojasnila, v čem predvidena gradnja posega v njeno pravno sfero.

Pravilnost odločitve v tej zadevi ni odvisna od dejstva, da sta bili obe odločbi MOP pravnomočno odpravljeni, saj vsako upravno odločanje, ki povzroči škodo, še ni samo po sebi protipravno. Protipravnost nastopi, ko nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja v taki meri, da tega ni mogoče opravičiti oziroma utemeljiti z značilnostmi samega upravnega ali pravnega sistema. Tožeča stranka ni dokazala, da je šlo v tem upravnem postopku pri odločanju za zavestno (naklepno) protipravno ravnanje upravnega organa. Upravno sodišče v nobenem delu ugotovljenega odločilnega dejanskega, materialnopravnega ali procesnega stanja ni ugotovilo kvalificiranih oblik napačnosti odločb MOP. Zaradi bistvene kršitve določb postopka je odločbi MOP razveljavilo zato, ker S. Z. nista bili vročeni pritožbi tožeče stranke zoper sklepa MOP z dne 8. in 9. 8. 2011. Napake v postopku, ki so odpravljive s pravnimi sredstvi, same zase ne morejo več pomeniti protipravnega ravnanja. Za vstop stranskega udeleženca v redni postopek izdaje gradbenega dovoljenja mora vsaka oseba z gotovostjo izkazati pravni interes. Zaradi odločbe US, s katero so bili razveljavljeni prvi in drugi odstavek 62

Tožnica je zoper sodbo tega sodišča I U 251/2012 z dne 22. 6. 2012, ki po ugotovitvi Ustavnega sodišča v odločbi U-I-7/13-26, Up-29/13-27 z dne 5. 11. 2015 temelji na protiustavnem Odloku, za zavarovanje svojih pravic v postopku vložila ustavno pritožbo, zato učinkuje razveljavitev Odloka tudi na odločitev v tej zadevi.

Tukajšnje sodišče je v zadevi že odločalo in je s sodbo opr. št. I U 493/2010 z dne 12. 5. 2011 tožbo zavrnilo. Pri tem je sicer menilo, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje nezakonito, vendar iz razlogov, ki jih tožnika ne moreta uveljavljati v okviru svoje pravne koristi, ker gre za izpolnjevanje pogojev za gradnjo, ki so predpisani – in se zato tudi preverjajo – izključno v okviru zaščite javne koristi. Ureditev vprašanj o umestitvi gradnje v prostor, njenem arhitektonskem oblikovanju, komunalni oskrbi in skladnosti s pogoji prostorskega akta namreč po tem stališču ni vezana na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju te gradnje, temveč zgolj na interes širše javnosti. Ustavno sodišče RS je to sodbo z odločbo št. Up-740/12-21 z dne 2. 7. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo odločanje.

V času izdaje izpodbijanega sklepa Občina Ankaran še ni bila pravna oseba, zato sama po sebi še ni bila nosilec pravic, obveznosti ali pravnih koristi. Pravni položaj ustanovljene, a še nedelujoče občine, je po določilih, ki izhajajo iz sklepov Ustavnega sodišča, lahko varovan le v obsegu zaščite tega položaja.

Toženka ni v zadostni meri pojasnila, zakaj izdaja spornega gradbenega dovoljenja ne posega v tožničine pravice in pravne koristi v smislu upravičenj, ki jih ima na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZGO-1. Toženka namreč ni upoštevala, da gre za izvajanje upravičenj, ki izhajajo iz pravnega interesa, da tožnica sama ureja prostor na svojem območju, ki se že po naravi stvari izključuje z interesom A., da ureja prostor na območju tožnice. V obravnavanem primeru ne gre le za gradnjo na območju C., ampak tudi za gradnjo na zemljiščih, ki predstavljajo občinske nepremičnine v lasti A., na katerih bi tožnica zaradi ustanovitve lahko imela določena lastninska pričakovanja, kar ves čas postopka tudi zatrjuje. S tega vidika tožničina pritožba ni bila presojana. Vpliv te okoliščine na utemeljenost zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja bi se namreč presojal v okviru ugotavljanja investitorjeve pravice graditi kot pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ustavno sodišče je v odločbi Up-699/12-25 pojasnilo, da je glede na enakost območja B. in območja A. glede na ozemlje, iz katerega izvira njegova demokratična legitimacija in glede na zgodovino nastajanja B., svet A. brez vsakega dvoma telo, ki je najbližje B. kot od C. ločeni samostojni temeljni enoti lokalne samouprave in ki je tudi najbolj primerno, da zastopa pravice in pravne koristi pritožnice, kadar in kolikor so ali bi lahko bile v koliziji z interesi C. Sodišče meni, da ni razloga, da se tudi v obravnavani zadevi prizna, da je v času upravnega postopka imela A. pravico zastopati B., ki tedaj še ni bila konstituirana. Iz navedenega razloga prvostopenjski organ vloge B., tedaj zastopane po A., ne bi smel zavreči, saj je bilo zastopanje pravilno. Zahtevo iz četrtega odstavka 62. člena ZGO-1 je ne glede na poimenovanje mogoče obravnavati kot zahtevo občine, da se jo v postopek vključi kot stransko udeleženko zaradi varstva njenega pravnega interesa glede na dejstvo, da gre za gradnjo na njenem območju.

Vpliv uredbe o državnem prostorskem načrtu za državno cesto na obravnavano gradnjo (in s tem na tožnikov pravni interes) je zgolj posreden, kar pomeni, da gre s stališča obravnavanega upravnega postopka pri tem vplivu za tožnikov dejanski, ne pa tudi pravni interes, ki bi ga lahko uveljavljal v upravnem sporu. Zgolj na posreden vpliv se tožnik sklicuje tudi s svojimi navedbami o nedoločnosti pravnih aktov, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Določbe občinskega lokacijskega načrta o umestitvi obravnavanih objektov v prostor namreč po presoji sodišča same po sebi ne kažejo kakršne koli nejasnosti oziroma nedoločnosti, niti tožnik česa takega ne utemeljuje. Za ceste glede hrupa ni predpisana ne pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, ne izdelava strokovne ocene.

Tožnica v času izdaje izpodbijane odločbe ni imela odločbe sodišča, s katero bi ji bila priznana nujna pot po zemljišču nameravane gradnje, torej še ni imela stvarne pravice nujne poti na zemljišču nameravane gradnje, lastninska pravica prizadete stranke pa še ni bila omejena, zato je ugotovitev toženke, da je prizadeta stranka v času izdaje izpodbijane odločbe izkazala pravico graditi na celotnem zemljišču, pravilna in na zakonu utemeljena. Drugačna bi bila situacija že v primeru, če bi tožnica zatrjevala, da je stvarno pravico služnosti poti pridobila po zakonu (na primer s priposestvovanjem), in v zvezi s tem poteka spor, česar pa v obravnavanem primeru ne navaja.

Tožeča stranka nedovoljenih vplivov sporne gradnje na njene nepremičnine, to je vplivov preko mere, ki jih za posamezna območja določajo predpisi ter ugovorov glede premajhnih odmikov načrtovanih objektov glede na predpisane od njenih parcelnih mej, niti ne zatrjuje niti ne izkazuje. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih bi izhajalo, da načrtovana gradnja posega v njen pravno zavarovan položaj bi lahko tožeča stranka preprečila izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnik ne za oporni zid, ne za domnevno nepravilen geodetski posnetek stanja ne navaja, v čem naj bi posegala v njegov pravni interes. Sodišče se glede opornega zidu strinja s toženko, da gradnja tega zidu ni predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja, zato to dovoljenje glede opornega zidu že po naravi stvari ne more posegati v tožnikove pravne interese.

V zadevi ni sporno, da je bil tožničin zahtevek za ugotovitev služnostne pravice hoje, „živinogonje“ in vožnje z vsemi vozili po obstoječih dveh poteh na zemljišču načrtovane gradnje pravnomočno zavrnjen. To pomeni, da tožnica zatrjevane pravice ni izkazala, zato z gradnjo v njo ne more biti poseženo. Celo v primeru, da bi bil izid sodnega postopka zanjo pozitiven, bi lahko preprečila izdajo gradbenega dovoljenja le, če bi načrtovani objekt posegal v izvrševanje služnostne pravice (jo oviral ali preprečeval).

Tožnica ni izkazala, da bi imela izdaja gradbenega dovoljenja neposreden vpliv na izvrševanje njenih pravic. Po tožbenih navedbah je namreč podlaga za odškodninski zahtevek zoper njo trditev, da je obravnavani, že zgrajeni objekt, zaradi nezakonite ukinitve javnega dobra ostal brez dostopa. Te okoliščine pa odločba, izdana v obnovljenem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za ta objekt, ne more v ničemer spremeniti. Vpliv morebitne razveljavitve gradbenega dovoljenja na izvrševanje tožničinih pravic je torej zgolj hipotetičen oziroma posreden, njen interes za izdajo oziroma neizdajo gradbenega dovoljenja pa ima v kontekstu obravnavanega postopka značaj dejanskega in ne pravnega interesa.