54. člen ZGO-1-UPB1

Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Ker Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno odločitev, zadevi pa sta v vseh bistvenih okoliščinah identični, se sklicuje na že obširno podane razloge v sodbi II Ips 47/2022.

Odlok je splošni akt lokalne skupnosti, oblastni izraz njene samouprave, s katerim ureja javnopravna razmerja iz svoje pristojnosti, med drugim tudi rabo prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena, kot je umeščanje stavb v prostor. Zato državi pri izdaji gradbenega dovoljenja ni mogoče pripisati odgovornosti za nejasne in pomanjkljive določbe prostorskega akta ali, kot je to v obravnavanem primeru, z vidika varstva pred poplavami slabe rešitve lokalne samouprave. Upoštevati je namreč treba tudi delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo (občino) in državo. Za umeščanje stavb v prostor je pristojna občina (12. člen Zakona o urejanju prostora - ZureP-1, ki je veljal v spornem času), medtem ko je pristojnost države, da v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja presoja, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo tega dovoljenja, med katerimi je na prvem mestu preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 14. člena in 54. člen in nasl. ZGO-1). V pristojnost občine spada tudi urejanje in izvedba varstva pred naravnimi nesrečami na svojem območju (prvi odstavek 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami - ZVNDN)

Za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, odgovarja izvajalec, pa tudi projektant, če napaka gradbe izvira iz kakšne napake v načrtu. Za dela, ki jih izvajalec izvede zaradi odprave napake, OZ niti v poglavju o podjemni pogodbi niti v poglavju o gradbeni pogodbi, ne določa posebnih pravil za položaj, ki nastane, ko se pozneje izkaže, da ta dela napake niso odpravila oziroma da so opravljena z napako. Zato je za ta položaj treba smiselno uporabiti 463. člen OZ (v zvezi s 100. členom OZ). To pomeni, da za ta dela (dela, na katerih naj bi bila napaka odpravljena, in dela, ki so bila izvedena zaradi odprave napake), z njihovo izročitvijo naročniku pri napaki v solidnosti gradnje začne znova teči desetletni jamčevalni rok iz prvega odstavka 662. člena OZ. Posledično v poštev ponovno pridejo tudi vsi jamčevalni zahtevki. Vendar mora biti za uporabo omenjenih pravil najprej vzpostavljena odgovornost tožene stranke (kot izvajalca ali projektanta) za prvotno izvedbo gradbe z napakami, ki so bile grajane in so se nato (skušale) odpraviti.

Tožnica je v obnovljenem postopku upravičeno izpostavila, da so bila (oziroma na podlagi PGD bodo) na predmetnem objektu izvedena dela, ki jih GD1997 ni omogočal in za katera tudi ni bilo izdano drugo ustrezno gradbeno dovoljenje ter da bi moralo biti to upoštevano v postopku za izdajo GD2014. Izdaja gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti obravnavanega dela objekta v stanju, ki bi bilo neskladno z legalnim stanjem po GD1997 (oziroma morebitnih drugih naknadno izdanih dovoljenjih), bi namreč dejansko pomenila „legalizacijo“ vseh del, ki niso zajeta v tem (oz. drugem) gradbenem dovoljenju. Gradbeno dovoljenje za (med drugim) spremembo namembnosti namreč očitno lahko temelji le na legalnem stanju, kar vsaj posredno izhaja tudi iz tretjega odstavka 54. člena ZGO-1, po katerem je treba v zahtevi za izdajo takega gradbenega dovoljenja navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen.

Sodišče ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi upravna organa preizkušala skladnost nameravane gradnje z določili prostorskega akta. Prvostopenjski organ v tej zvezi navaja le, da tožnik s tovrstnimi ugovori ne varuje svojih pravnih koristi, zato jih v tem postopku ni mogoče upoštevati, drugostopenjski organ pa obrazlaga, da tožnik ni pojasnil, kako navedbe, da projektna dokumentacija ni skladna s prostorskim aktom, vplivajo na njegovo pravno korist. Takšno stališče je napačno, saj tožnik ima pravni interes za tak ugovor in je ta tudi podan v obsegu dovoljene obnove postopka. Zato je v upravnem postopku ostalo neodgovorjeno, ali je obravnavana gradnja v resnici bližje tožnikovi nepremičnini, kot je to (brez njegovega soglasja) dovoljeno s prostorskim aktom.

Upravna enota ob izdaji gradbenega dovoljenja ni ravnala v nasprotju s profesionalnimi standardi uradniške službe, čeprav ni uporabila standarda SIST ISO 9836. Ni namreč postopala samovoljno ali neutemeljeno odstopila od tedaj uveljavljene prakse, ko je pri presojanju pogojev iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 sledila strokovni rešitvi v PGD in na podlagi te preverila, ali je pozidanost ustrezna glede na zahteve prostorskega akta.

Kot poudarja na podlagi določb ZGO-1 oblikovana upravnosodna praksa, so dokazila glede pravice graditi v ZGO-1 opredeljena določno in izčrpno, kar pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero izmed v zakonu naštetih dokazil. Takšna zakonska ureditev torej smiselno izkjučuje vsebinsko (izven oziroma onkraj v ZGO-1 izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja. Drugačna interpretacija opisane zakonske ureditve ni mogoča, saj bi lahko pripeljala do nedopustnega širjenja dosega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma pravnih posledic tega dovoljenja na področje stvarnopravnih razmerij.

Na javnih cestah v drugih primerih pridobitev stvarnih pravic, torej tudi stvarne služnosti, ni mogoča. Iz povedanega sledi, da je Pogodba o služnostni pravici nična (na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti) in zato ne more predstavljati podlage za odločitev v tej zadevi in je torej gradnja na parc. št. 534/39 k.o. ... nezakonita.

Vpisana stvarna služnost ni na kakršnikoli način omejena, saj to iz podatkov zemljiške knjige ne izhaja. To pa posledično pomeni, da je izkazan dostop do nameravane gradnje in s tem izpolnjen pogoj za pozitivno odločitev organa. Tožnik sicer ugovarja, da se organ na te podatke ne bi smel zanesti, kar pa ne drži, saj je ravno izpisek iz zemljiške knjige eno izmed tistih taksativno naštetih dokazil, s katerimi je pravico graditi možno sploh izkazati v tovrstnih postopkih.

Iz določb ZGO-1 izhaja, da se pri preizkusu izpolnjenosti pogojev iz 66. člena ZGO-1 organ ni dolžan spuščati v presojo predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev, temveč mora preveriti, ali ima PGD vse sestavine in ali so te skladne s prostorskim aktom. Tako tudi sodna praksa (npr. I U 230/2012, I U 1397/2017, idr.). Tožnica ugovarja, da minimalni odmik 2,53 m ne ustreza pogojem iz 12. člena IPN, kar ne drži glede na določbo tega člena, po kateri je dopusten minimalni odmik 2,5 m, pod tam navedenimi pogoji seveda.

Tožnik s sodnimi odločbami, na podlagi vložene tožbe zaradi motenja posesti zoper A., ni izkazal pravice graditi.

Vrhovno sodišče opozarja, da mora organ ob razveljavitvi gradbenega dovoljenja o zahtevi (ponovno) odločiti. Izrecna zahteva po odločanju na dan izdaje prvotne odločbe pa je določena le v primeru obnove po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Nadalje tudi iz 270. člena ZUP izhaja, da lahko pristojni organ v obnovljenem postopku zbere (tudi) " nove podatke". Če bi toženka dopolnilno gradbeno dovoljenje odpravila, bi ga lahko nadomestila le z odločitvijo, ki bi upoštevala stanje na dan izdaje prvotne odločbe, ker bi nova odločitev nadomeščala odpravljeno odločbo. Ker razveljavitev učinkuje ex nunc, pa je po presoji sodišča potrebno upoštevati trenutek, v katerem se ponovno odloča o zahtevi in tako ni mogoče upoštevati stanja na dan izdaje gradbenega dovoljenja, ampak zgolj stanje na dan odločanja o zahtevi za izdajo novega gradbenega dovoljenja. To pa je dan, ko je toženka izdala izpodbijano odločbo. Na ta dan je stranka z interesom, kot pravilno ugotavlja toženka, izkazala pravico graditi.

Objekta na neobstoječo komunalno opremo ni mogoče priključiti, ker ta komunalna oprema še ni zgrajena, niti ni načrtovana (ni sprejetega programa opremljanja) in se zato zemljišča smatrajo za komunalno neopremljena. ZGO-1 izrecno ureja situacijo, kot je tožničina, in v takem primeru vsaj načeloma omogoča izdajo gradbenega dovoljenja tudi, če je komunalna oskrba zagotovljena „na način, ki omogoča samooskrbo objekta in sledi napredku tehnike“ oziroma „izkazuje zadnje stanje gradbene tehnike“, in to celo v primeru, če prostorski akt zahteva obvezno priključitev objekta na komunalno opremo, ki še ni zgrajena.

V obravnavanem primeru gre za poseg na javni poti, zato je treba vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja kot dokazilo o pravici graditi, priložiti notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oziroma obligacijske pravice na določeni nepremičnini v zemljiško knjigo, ki investitorju dovoljuje gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini.

V primeru nadgradnje se celoten objekt, torej tudi že obstoječi del, ne obravnava kot novogradnjo. Za izdajo gradbenega dovoljenja za nadzidavo je tako odločilna legalnost objekta, ki je predmet nadzidave, kar bi bilo v primeru, če bi bil predmet presoje celoten objekt, očitno nesmiselno.

Kot listino, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi, je možno šteti soglasje etažnosti lastnikov; kot sodno odločbo, ki izkazuje pravico graditi, pa sklep sodišča, ki nadomešča soglasje etažnega lastnika.

Tožnica ne oporeka ugotovitvi, ki prav tako izhaja iz izpodbijane odločbe, da je bilo s pravnomočno inšpekcijsko odločbo že ugotovljeno, da je bil zgornji, mansardni del, po letu 1967 pozidan na novo, zato pomeni nelegalno gradnjo. Ob takšni ugotovitvi inšpektorja, ki je postala pravnomočna, in na katero je toženka vezana, pa ni mogoče uspeti z zatrjevanjem, da gre za rekonstrukcijo legalno zgrajenega objekta.

Pritožbeno sodišče je že pritrdilo sodišču prve stopnje, da bi bilo tudi brez projektne dokumentacije PGD mogoče ugotoviti, ali je izvedba projekta po točki 8.1.1 Pogodbe možna ali ne. Ni možno zaključiti, da je bil pogoj za zapadlost kupnine po točki 8.1.1 Pogodbe glede možnosti izvedbe petega kraka obstoječega krožnega krožišča določen v breme tožene stranke, kot to razlaga pritožnica. Zato za presojo, ali bi bila izvedba petega kraka krožišča možna ali ne, ni odločilno, da projektne dokumentacije za pridobitev PGD tožena stranka ni predložila. Tudi ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka zato nadaljevanje izvajanja Pogodbe blokirala. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je predkupna pravica občine po ZUreP-1 določena v javnem interesu, da ZUreP-1 ne ščiti pravic posameznih subjektov, temveč predmet zavarovanja in interes občine, da pod enakimi pogoji kupi nepremičnine na svojem območju ter da sta zato pravni interes in hkrati tudi aktivna legitimacija drugih oseb, razen tistih, v korist katerih je predkupna pravica določena, izključena. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se zato na kršitve teh določb ZUreP-1 tožena stranka ne more

Za izdajo gradbenega dovoljenja morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi (z zakonom in prostorskim aktom) predpisani pogoji. Torej morajo biti izpolnjeni tako v 23. členu PUP določeni pogoji glede velikosti funkcionalnega zemljišča, kot tudi v prvem odstavku 24. člena PUP predpisani pogoji o odmiku od parcelne meje in s tem povezanem soglasju sosedov.

Tožnik sicer pravnega interesa za upravni spor zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje s splošnim sklicevanjem na določbe SPZ ne more utemeljiti. Lahko pa - ob neprerekani okoliščini, razvidni iz izpodbijane odločbe, predloženih spisov zadeve in vlog v tem sporu - da je lastnik obravnavani gradnji sosednje nepremičnine, na kateri ima stanovanjsko hišo, v kateri stalno prebiva - uveljavlja ugovore, ki se navezujejo na tiste določbe materialnopravnih predpisov, ki jih mora uporabiti upravni organ v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja in ki poleg javnega varujejo tudi tožnikov zasebni interes. Prvostopenjski organ se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe do tožnikovih pripomb pomanjkljivo opredelil. Katere in zakaj ocenjuje kot nepomembne, ni niti na kratko obrazložil. Tudi do tistih pripomb, ki jih je štel kot relevantne, se je zelo skopo izrekel. Bistveno pomanjkljivi so predvsem razlogi, ki se nanašajo na ugovor, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo, ker ne gre za legalno zgrajen objekt, in s tega vidika dovolj konkretno podane tožnikove navedbe (razvidne tudi iz tožbe), da višinski gabariti po izpodbijanem gradbenem dov