VSMB Sodba in sklep II Kp 67022/2022

1. Pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se iz izreka sodbe izpustita tretji in četrti odstavek, in sicer od besedila "Priča, izvedenec, cenilec,..." do vključno besedila "pri čemer mu je bila izrečena pogojna obsodba."; odločba o zavrženju separatnih stroškov pa se razveljavi.

2. V ostalem se pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca, v celoti pa pritožba oškodovanca kot tožilca, kot neutemeljeni zavrneta in se v nerazveljavljenem in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Potrebni izdatki obdolžene B. B. in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun, oškodovanca kot tožilca pa se oprosti plačila sodne takse.

4. Pritožba obdolženke se zavrže kot nedovoljena.

5. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR.

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 67022/2022 z dne 1. 12. 2025 obdolženo B. B. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). O stroških kazenskega postopka je odločilo, da je po drugem odstavku 96. člena ZKP oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 68,40 EUR ter potrebne izdatke obdolženke in potrebne izdatke ter nagrado njenega zagovornika, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina. Po petem odstavku 95. člena ZKP je oškodovanca kot tožilca oprostilo plačila sodne takse. Na temelju prvega odstavka 94. člena ZKP je obdolženki naložilo plačilo krivdnih stroškov vročanja, in sicer v skupnem znesku 110,96 EUR za stroške vročanja 3. 4. 2024 v znesku 90,04 EUR in 25. 1. 2024 v znesku 20,925 EUR, oškodovancu kot tožilcu pa plačilo krivdnih stroškov vročanja 25. 1. 2024 v znesku 20,925 EUR. Odločilo je še, da se priglasitev separatnih stroškov zavrže kot prepozna. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca kot tožilca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili:

   - obdolženka zoper odločbo o dolžnosti plačila krivdno povzročenih stroškov, brez izrecne navedbe pritožbenega razloga in končnega predloga višjemu sodišču;

   - oškodovanec kot tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in kršitve pravice do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, hkrati še prosi za oprostitev plačila sodnih taks;

   - pooblaščenka oškodovanca kot tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da spozna obdolženko za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Dodatno predlaga, da se obdolženki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Na pritožbi oškodovanca kot tožilca in njegove pooblaščenke je odgovoril zagovornik obdolženke, ki je višjemu sodišču predlagal, da obe pritožbi kot neutemeljeni zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba pooblaščenke delno utemeljena, pritožba oškodovanca kot tožilca ni utemeljena, pritožba obdolženke pa ni dovoljena.

   K pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca:

5. Pooblaščenka uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma da je obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna. Navedeno kršitev naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je v obrazložitvi sodbe izpostavilo, da obdolženkina spremenjena izpovedba ni odločilna za sprejem odločitve v zadevi Okrajnega sodišča na Ptuju I K 49163/2014. V tej zvezi izpostavlja določbo tretjega odstavka 284. člena KZ-1 in poudarja, da vpliv krive izpovedbe na končno odločitev v kazenskem postopku ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. V podkrepitev svojega stališča navaja še sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, in sicer sodbo II Kp 52894/2010 in sklep II Kp 14487/2016. Sodišču prve stopnje tako očita, da je presojalo dejstvo, ki ni zakonski znak obdolženki očitanega kaznivega dejanja.

6. Zatrjevana kršitev ni podana. Drži sicer, da dejstvo, ali se je sodišče oprlo na izpovedbo obdolženke, za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 ni pomembno. Vendar navedeno ne predstavlja v pritožbi zatrjevane kršitve, saj določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče razlagati na način, kot to v pritožbi navaja pooblaščenka. Dokazna presoja dodatnega dejstva, ki ni zakonski znak kaznivega dejanja (in zato za obstoj kaznivega dejanja ni odločilno, temveč predstavlja obstransko okoliščino v zvezi s konkretnim očitkom iz obtožbe) ne sodi pod zatrjevano kršitev. Izpostavljena bistvena kršitev je namreč podana, če v sodbi manjka obrazložitev presoje kakega odločilnega dejstva. Tega v konkretni zadevi pooblaščenka niti ne zatrjuje, temveč ravno obratno trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o dejstvu, za katerega že sama ocenjuje, da za odločitev ni relevantno. Bistveno je, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni spregledalo zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 284. člena KZ-1, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, pri čemer je pravilna presoja, da ta dejstva niso bila dokazana. Glede dodatno zatrjevane nejasnosti obrazložitve v smislu bistvene kršitve določb kazenskega postopka pooblaščenka konkretizirano ne pojasni, v čem prepoznava navedeno kršitev, zato takšnih pritožbenih navedb ni bilo mogoče preizkusiti, višje sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) omenjene kršitve ni ugotovilo.

7. Utemeljeno pa pooblaščenka v pritožbi opozarja na modifikacijo obtožnega predloga z dne 25. 11. 2024, s čimer smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje omenjeno modifikacijo spregledalo in v izrek sodbe povzelo celotno besedilo obtožnega predloga z dne 14. 10. 2022, brez upoštevanja njegove kasnejše spremembe in vsebinske prilagoditve. Pritrditi ji je tudi, da navedena kršitev sodišča prve stopnje povzroča nejasnost izreka izpodbijane sodbe, saj dejanski očitek oškodovanca kot tožilca obdolženki zaradi tega ni jasno razpoznaven. Sodba pa se sme nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni obtožbi (prvi odstavek 354. člena ZKP). V izreku izpodbijane sodbe se tako nahaja za presojo obdolženkine krivde v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem obsežna odvečna vsebina, kar je pooblaščenka v modifikaciji obtožnega predloga iz razloga jasnosti izreka izpustila in predlagala obravnavo po spremenjenem obtožnem predlogu. Sodišče prve stopnje take nedoslednosti v izreku izpodbijane sodbe ni odpravilo, saj je modifikacijo obtožnega predloga prezrlo, zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ni pravilen, jasen in razumljiv. Višje sodišče je tako v tem delu ugodilo pritožbi pooblaščenke in izrek izpodbijane sodbe spremenilo, kot izhaja iz točke I te odločbe.

8. Pooblaščenka uvodoma navedene kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP z ničemer ne konkretizira. Iz pritožbe namreč ne izhaja, v čem naj bi bila omenjena kršitev podana, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine pritožbenih navedb. Takšno posplošeno uveljavljanje pritožbenega razloga ne nudi zadostne podlage za ustrezen pritožbeni preizkus, zato pritožbe v tej smeri ni bilo mogoče preizkusiti, višje sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

9. Pooblaščenka nadalje neutemeljeno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da obdolženki ni dokazana storitev očitanega ji kaznivega dejanja. Svoje dejanske in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno in tehtno obrazložilo, zato višje sodišče z njimi v celoti soglaša.

10. Bistvo pritožbe je v opozarjanju, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo oškodovancu kot tožilcu, čeprav (enako kot v predhodnih postopkih) vztraja pri opisu domnevnega dogodka z dne 12. 4. 2013, ko naj bi ga policist F. F. na Policijski postaji *** napadel, tako da je imel že tistega dne modrice in podplutbe. Pojasnjuje, zakaj to v medicinski dokumentaciji, ki jo kot podlago svoji odločitvi izpostavlja sodišče prve stopnje, domnevno nepošteno ni bilo zavedeno. Pri tem ponovno izpostavlja, da so to, da je bil pretepen, potrdile v pritožbi izpostavljene priče C. C., Č. Č. in D. D., sodišče prve stopnje pa njihovih izpovedb ni pravilno dokazno ovrednotilo. Pooblaščenka ponavlja trditev oškodovanca kot tožilca, da je za napad nanj in to, da je utrpel modrice in podplutbe, po njegovem zatrjevanju vedela tudi obdolženka, ki to zanika, v zvezi s čimer je 16. 6. 2021 pred Okrajnim sodiščem na Ptuju v zadevi I K 49163/2014 krivo izpovedovala. Pooblaščenka nasprotuje še dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je verjelo obdolženki, da se je oškodovanca kot tožilca bala, zato je v postopku zoper njega zaradi krive ovadbe policista po resnici pričala šele 16. 6. 2021, medtem ko je v predhodnem pričanju 10. 3. 2020 zaradi ustrahovanja z njegove strani lagala. Opozarja, da brez tehtnega razloga sodišče prve stopnje tudi ni sledilo E. E., ki je potrdila, da je do zatrjevanega dogodka prišlo, ko je v ambulantnem izvidu o njegovem doživljanju tega dogodka zapisala, da gre za travmatično podoživljanje.

11. S povzetimi pritožbenimi poudarki ni mogoče soglašati. V zvezi z izvedenim dokaznim postopkom velja sicer uvodoma izpostaviti, da ga je sodišče prve stopnje, upoštevaje pravnomočni odločitvi glede domnevnega napada policista F. F. na oškodovanca kot tožilca, širilo v nepotrebnem obsegu. Pred Okrajnim sodiščem na Ptuju je bil namreč A. A. v zvezi z zatrjevanim dogodkom z dne 12. 4. 2013 spoznan za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, in sicer zaradi ovadbe policista F. F. zaradi kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu KZ-1, ki naj bi ga storil 12. 4. 2013 z napadom na telesno in duševno celovitost oškodovanca kot tožilca, ob tem ko je bil F. F. teh očitkov v posebnem postopku oproščen.¹ Za odločitev v obeh pravnomočno zaključenih zadevah je bila odločilna presoja, da navedenega dne oškodovanec kot tožilec ni utrpel zatrjevanega napada, kot je to trdil, saj na njem ob zdravniškem pregledu (takoj po dogodku in drugič po nekaj dneh) ni bilo vidnih nobenih modric oziroma podplutb, o katerih sta sicer že takrat izpovedovala C. C. in Č. Č., vendar jima sodišče glede na pregledano zdravniško dokumentacijo in izvedensko mnenje G. G. ni sledilo. Tudi v obravnavani zadevi so zato razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni sledilo v pritožbi izpostavljenim pričam, pravilni in jim višje sodišče pritrjuje. Hkrati še dodaja, da se glede na izpostavljeni pravnomočni odločitvi o tem, da se s strani oškodovanca kot tožilca zatrjevan dogodek 12. 4. 2013 ni zgodil tako, kot to trdi oškodovanec kot tožilec, vsakršno pritožbeno problematiziranje v tej zvezi in zavzemanje za drugačno presojo izkaže za brezuspešno.

12. Pooblaščenka zato ne more uspeti z izpostavljanjem novih prič oziroma s ponovnim poudarjanjem izpovedb že zaslišanih prič, s čimer želi doseči ponovno presojo oziroma drugačno vrednotenje že pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v nasprotno ne more prepričati navajanje travmatičnega doživljanja nekega dogodka oškodovanca kot tožilca, kot izhaja iz ambulantnega izvida z dne 29. 7. 2013. E. E. je namreč v zvezi z izpostavljenim zapisom izčrpno pojasnila, da je v izvid zapisala le, kar ji je ob pregledu povedal oškodovanec kot tožilec, kar je po njeni oceni ustrezalo sumu na travmatično doživljanje dogodka, pri čemer je poudarila, da tak zapis sam po sebi ne dokazuje obstoja zatrjevanega dogodka s strani oškodovanca kot tožilca. Dodala je, da tudi sicer presoja, ali je oškodovanec kot tožilec travmo v nekem dogodku res doživel, presega nivo ambulantne obravnave, zato ni v njeni pristojnosti, da bi se o tem podrobneje opredeljevala, kar je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno upoštevalo. Na podlagi navedenega je le pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da obdolženki, ko je zaslišana pred Okrajnim sodiščem na Ptuju v zadevi I K 49163/2014 dne 16. 6. 2021 priznala, da modric in podplutb na oškodovancu kot tožilcu ni videla, temveč je predhodno o tem lažno izpovedala zaradi strahu pred njim, ko poškodb oškodovanca kot tožilca tudi objektivno ni bilo, ni mogoče očitati krivega pričanja. Nenazadnje, neresničnost prve obdolženkine izjave v navedenem postopku (10. 3. 2020) izhaja tudi iz ugotovljenih notranjih neskladnosti v njeni izjavi in okoliščine, da oškodovanec kot tožilec zatrjevanih poškodb dejansko ni utrpel.

13. Ne drži niti pritožbeno problematiziranje o napačni dokazni oceni sodišča prve stopnje v delu, ko poudarja, da obdolženka ni dokazala oziroma konkretizirala groženj in pritiska oškodovanca kot tožilca nanjo, zaradi katerih naj bi prvič, ko je pričala pred Okrajnim sodiščem na Ptuju (10. 3. 2020), lažno izpovedovala o tem, da je na oškodovancu videla modrice in podplutbe. V podkrepitev pritožbe izpostavlja predloženo komunikacijo prek sporočil med obdolženko in oškodovancem kot tožilcem ter obdolženkine intimne fotografije, poslane njemu, saj meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo njihov dokazni pomen, da se obdolženka oškodovanca kot tožilca v času podaje izjave 10. 3. 2020 ni bala. Nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da je oškodovanec kot tožilec obdolženko s predložitvijo navedenih dokazil v kazenski spis neprimerno izsiljeval. Nadalje odreka dokazno veljavo sklepu o prepovedi približevanja oškodovanca kot tožilca obdolženki iz obdobja po oktobru 2020, saj trdi, da je sklep izdan v posledici konfliktnega odnosa, ki je nastal med strankama po razpadu skupnosti po oktobru 2020. Končno še izpostavlja, da obdolženka o strahu pred oškodovancem kot tožilcem v obdobju podaje zanj sporne izjave pred Okrajnim sodiščem na Ptuju 16. 6. 2021 ni predložila nobenega dokaza.

14. Povzetim pritožbenim stališčem ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je tehtno in z razumnimi razlogi sledilo obdolženkinemu zagovoru, ko je opisala odnos z oškodovancem kot tožilcem in pojasnila, da je psihični pritisk nanjo izvajal dlje časa, v zvezi z obravnavanim pričanjem pred Okrajnim sodiščem na Ptuju pa, da jo je ustrahoval z različnimi grožnjami. Obdolženka je namreč prepričljivo pojasnila svojo odločitev ob drugem pričanju pred Okrajnim sodiščem na Ptuju 16. 6. 2021, da kljub predhodnim grožnjam pove resnico o tem, kar je v dneh 12. in 13. 4. 2013 dejansko zaznala v zvezi z domnevnim napadom policista na oškodovanca kot tožilca. Pri tem je odločno vztrajala pri trditvi, da je oškodovanec kot tožilec nad njo več let izvajal psihično nasilje in jo zastraševal, četudi se je ob tem navadila normalno funkcionirati ter mu je v trenutku drugačnega razpoloženja poslala čustveno sporočilo ali intimno fotografijo. Dodatno je sodišče prve stopnje v točkah 27 do 29 razlogov izpodbijane sodbe utemeljeno in argumentirano pojasnilo, da je obdolženki v zagovoru sledilo tudi na podlagi sklepa o prepovedi približevanja Okrožnega sodišča na Ptuju V N 231/2023 z dne 6. 2. 2024. Kot ključno v tej zvezi je namreč izpostavilo, da iz obrazložitve tega sklepa izhaja ugotovitev o dalj časa trajajočem psihičnem nasilju oškodovanca kot tožilca nad obdolženko (točka 10 obrazložitve sklepa). Višje sodišče takim razlogom v zvezi z dokazanostjo, da se je obdolženka oškodovanca kot tožilca ob prvotnem pričanju pred sodiščem 10. 3. 2020 bala, pritrjuje in dodaja, da pritožbeno zavzemanje za to, da se dogodek, ko je obdolženka 10. 3. 2020 pričala pred sodiščem v postopku zoper oškodovanca kot tožilca, obravnava ločeno in izven konteksta njunega dolgoletnega odnosa, ni utemeljeno. Dejstvo, da je obdolženka spremenila izjavo, ki jo je podala kot priča v kazenskem postopku zoper oškodovanca kot tožilca, pri čemer je naznanila, da je predhodno pred sodiščem lagala, ker se ga je bala, je namreč treba presojati ravno upoštevaje celotno naravo njunega odnosa, obremenjenega z ustrahovanjem obdolženke s strani oškodovanca kot tožilca. S takšnim preusmerjanjem pozornosti, da se ugotovitev o konfliktnem odnosu med obdolženko in oškodovancem kot tožilcem nanaša zgolj na obdobje po oktobru 2020, torej po dokončnem razpadu njune zveze (češ da zato nima vpliva na njeno izjavljanje v postopku 10. 3. 2020) pooblaščenka ne more uspeti in izpodbiti na prvi stopnji pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

15. Pritrditi pa je pritožbenim navedbam pooblaščenke, v katerih graja odločbo o stroških kazenskega postopka v delu, ko je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo njeno priglasitev separatnih stroškov (na naroku za glavno obravnavo 27. 11. 2025), in sicer za prihod na obravnavo 29. 1. 2025 in izplačane stroške priče D. D., ki jih je slednja priglasila za narok 29. 1. 2025, ki se ni izvedel. Pooblaščenka pravilno opozarja na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj odločba v tem delu dejansko ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je namreč v svojih razlogih le ponovilo stavek iz izreka brez kakšne nadaljnje obrazložitve. V tem delu je zato višje sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi pooblaščenke in izpodbijano sodbo v odločbi o zavrženju separatnih stroškov razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

16. Vendar je ne glede na ugotovljeno kršitev predmetna odločitev tudi odvečna. Pooblaščenka ima sicer prav, da sodišče prve stopnje obdolženki pri pozivu 29. 1. 2025, naj predloži opravičilo o službeni zadržanosti, ni naložilo posebnega roka. Obdolženka je nato izostanek z dne 29. 1. 2025 opravičila šele na naroku za glavno obravnavo 27. 11. 2025, ko je predložila ustrezno potrdilo o prisotnosti na delovnem mestu (l. št. 234). Glede na navedeno je torej treba njeno opravičilo šteti kot pravočasno (in utemeljeno), zato pooblaščenka do povrnitve priglašenih stroškov, ki naj bi jih povzročila obdolženka, niti ni upravičena. To pa izhaja že iz predhodne odločbe o separatnih stroških, ki v tem delu obdolženki niso bili naloženi.

    K pritožbi oškodovanca kot tožilca:

17. Oškodovanec kot tožilec v pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi glede domnevnega nasilja, ki naj bi ga izvajal nad obdolženko, in na katerega se obdolženka sklicuje v zvezi s spremembo svoje izpovedbe z dne 16. 6. 2021 pred Okrajnim sodiščem na Ptuju. V tej zvezi trdi, da iz razlogov izpodbijane sodbe ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo o izvajanju nasilja nad obdolženko in vplivu na njeno izpoved pred sodiščem. Z navedenim uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, vendar mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje se je namreč v točkah 27 do 29 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in izčrpno opredelilo do okoliščin v zvezi z nasiljem, ki ga je s strani oškodovanca kot tožilca zatrjevala obdolženka. Pri tem je prepričljivo izpostavilo razloge, zakaj obdolženki verjame glede dalj časa trajajočega psihičnega nasilja s strani oškodovanca kot tožilca. To je nenazadnje vsebinsko izpodbijala tudi pooblaščenka oškodovanca kot tožilca, na kar je že bilo odgovorjeno (v točki 14). Očitana kršitev tako ni podana.

18. Prav tako brezuspešno je zatrjevanje oškodovanca kot tožilca, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave in 16. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, s tem ko je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje G. G., pridobljeno v drugem kazenskem postopku, brez da bi ga v obravnavani zadevi prebralo na glavni obravnavi. Navedeno ne drži. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje pridobilo in prebralo spisa v zadevah Okrajnega sodišča na Ptuju I K 49163/2014 in I K 8246/2014, v katerih je bil angažiran navedeni izvedenec. Tako je prebralo tudi njegova pisna mnenja in zapisnike o njegovem zaslišanju, pri tem pa celo izrecno navedlo, da je prebralo ustno izvedensko mnenje G. G. iz zadeve I K 8246/2014. V zvezi s tem iz zapisnikov o glavni obravnavi tudi ni razvidnih nobenih pripomb (l. št. 196 in 228), zato oškodovanec kot tožilec s svojimi pritožbenimi navedbami, da ga je sklicevanje sodišča prve stopnje na izvedensko mnenje G. G. presenetilo, ne more uspeti.

19. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona oškodovanec kot tožilec ne konkretizira, saj v ničemer ne obrazloži, konkretno katera kršitev iz 372. člena ZKP naj bi prišla v poštev. Prav tako posebej ne obrazloži, s čim naj bi mu bila kršena pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Tako neobrazložene pritožbe zato ni bilo mogoče preizkusiti, višje sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

20. V zvezi s pritožbeno grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ki jo oškodovanec kot tožilec utemeljuje z navajanjem okoliščin v zvezi z nastankom zdravstvene dokumentacije, ki jo je pregledal izvedenec G. G. in na njeni podlagi izdelal svoje mnenje, višje sodišče soglaša z zagovornikom obdolženke, da gre za nedovoljene pritožbene novote. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku, vendar pri tem zahteva razloge, zakaj jih pritožnik ni navedel že prej. Tej zakonski zahtevi oškodovanec kot tožilec ni zadostil, pa tudi sicer so pritožbene navedbe o domnevnem vplivu policistov na zdravniške izvide na ravni hipotetičnih domnev brez trdne dokazne podlage.

21. Neutemeljeno oškodovanec kot tožilec izpodbija tudi odločbo o stroških postopka, in sicer odločitev o dolžnosti plačila krivdno povzročenih stroškov vročanja z dne 25. 1. 2024 v znesku 20,925 EUR. Trdi, da mu jih je sodišče prve stopnje naložilo, brez da bi ugotavljalo okoliščine konkretnega vročanja, in tako prezrlo, da teh stroškov ni povzročil. Tako je bil šele ob prejemu izpodbijane sodbe seznanjen s poskusom vročanja sodnega pisanja prek detektiva, saj predhodno od poštarja ni prejel obvestila, naj sodno pisanje prevzame na pošti. Sodišču prve stopnje še očita, da mu pred odločitvijo o naložitvi plačila krivdno povzročenih stroškov ni dalo možnosti izjave o okoliščinah vročanja. Tako je šele iz obrazložitve izpodbijane sodbe lahko razbral, da se obravnavani krivdni stroški verjetno nanašajo na prvo polovico januarja 2024, ko je moral nujno odpotovati v tujino, zaradi česar ni mogel dvigniti sodnega pisanja na pošti, če ga je tam čakalo. Sodišče prve stopnje mu je zato, kot navaja, krivdne stroške v plačilo naložilo nepravilno in v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 374. člena ZKP).

22. Nima prav. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo procesni udeleženci ne glede na izid kazenskega postopka povrniti tiste stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Na splošno velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti, oziroma so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Po 1. točki prvega odstavka 92. člena ZKP pa spadajo med stroške postopka tudi stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v točki 48 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno povzelo procesno postopanje sodišča in navedlo, da je oškodovancu kot tožilcu poskušalo vročiti sodno pisanje (preklic in preložitev naroka na 5. 2. 2024) na naslov stalnega bivališča, vendar vročitev ni bila uspešno opravljena. Oškodovanec kot tožilec namreč sodne pošiljke, kljub pravilnemu obvestilu (l. št. 140-142), ni dvignil. Sodišče prve stopnje je zato odredilo vročitev po sodnem vročevalcu. Okoliščin, ki bi jasno izkazovale, da oškodovanec kot tožilec po pošti poslanega sodnega pisanja ni dvignil iz upravičenega razloga, slednji konkretno ne pojasni, temveč le posplošeno trdi, da tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in da je moral nujno v tujino. S takšnimi navedbami pa ne more omajati utemeljenosti odločitve sodišča prve stopnje, ki je pravilno presodilo, da je pisanje sodišča zavedno ignoriral in stroške v zvezi z nadaljnjo vročitvijo po pooblaščenem vročevalcu povzročil po lastni krivdi. V izpodbijani sodbi je zadostna presoja njegovega krivdnega ravnanja, zato bi bilo vsakršno dodatno raziskovanje, zakaj oškodovanec kot tožilec pisanja ni dvignil, kot se za to zavzema slednji, nepotrebno.

23. Po obrazloženem, ko zatrjevane kršitve niso podane, glede odločilnih dejstev pa oškodovanec kot tožilec niti njegova pooblaščenka ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, je pritožbo oškodovanca kot tožilca, v preostalem, neugodenem delu pa tudi pritožbo njegove pooblaščenke, kot neutemeljeni zavrnilo in (v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

    K pritožbi obdolženke:

24. Skladno z določbo prvega odstavka 368. člena ZKP morajo upravičenci do pritožbe iz 367. člena ZKP pritožbo zoper sodbo napovedati (razen v primeru iz četrtega odstavka 368. člena ZKP, ko je obdolžencu izrečena zaporna kazen), in sicer bodisi takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pravnem pouku o pravici do pritožbe bodisi najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe, oziroma od vročitve prepisa izreka sodbe, če niso bili navzoči pri razglasitvi. Če upravičenec do pritožbe v zakonskem roku pritožbe ne napove, se, razen v primeru iz četrtega odstavka 368. člena ZKP, šteje, da se je odpovedal pravici do pritožbe.

25. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil obdolženki, ki ni bila navzoča pri razglasitvi izpodbijane sodbe 1. 12. 2025, prepis izreka sodbe vročen 12. 12. 2025 (vročilnica, pripeta k l. št. 237), pri čemer je bila obdolženka o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter o posledicah izostanka take napovedi pravilno poučena. Rok za napoved pritožbe je tako potekel 21. 12. 2025, iz podatkov spisa pa izhaja, da obdolženka pritožbe ni napovedala, čeprav je 16. 12. 2025 po elektronski pošti sodišče prve stopnje zaprosila za možnost vpogleda v spis, kar je 18. 12. 2025 tudi opravila. Takšnega ravnanja obdolženke pa ni mogoče upoštevati kot napoved pritožbe, saj mora biti slednja nedvoumna in izrecna. Glede na navedeno, ker obdolženka v navedenem roku pritožbe ni napovedala, temveč jo je le vložila, je tako treba šteti, da se je pravici do pritožbe odpovedala, zato je višje sodišče njeno pritožbo v skladu z določbo 390. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

26. Ne glede na to pa je obdolženkina pritožba, četudi bi bila pravilno napovedana, vložena prepozno. Po napovedi pritožb oškodovanca kot tožilca in njegove pooblaščenke je namreč sodišče prve stopnje izdelalo pisno sodbo z obrazložitvijo in jo obdolženki vročilo 23. 1. 2026, njenemu zagovorniku pa 5. 1. 2026 (vročilnici, pripeti k l. št. 252). Rok za vložitev pritožbe bi se tako, v primeru dovoljenosti njene pritožbe, iztekel 24. 2. 2026, iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je obdolženka pritožbo zoper sodbo vložila po elektronski pošti 17. 3. 2026, torej po preteku 30-dnevnega pritožbenega roka zoper sodbo.

    O stroških pritožbenega postopka:

27. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP, pri čemer pooblaščenka ne more uspeti s predlogom za naložitev plačila stroškov postopka obdolženki. Glede na izrek oprostilne sodbe namreč tudi stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun (točka III izreka te odločbe). Obdolženki pa je bilo naloženo plačilo sodne takse zaradi nedovoljene pritožbe zoper odločbo o separatnih stroških v znesku 50,00 EUR, ki je bila odmerjena po tarifni številki 7404 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

28. V zvezi s prošnjo oškodovanca kot tožilca za oprostitev plačila sodne takse višje sodišče pojasnjuje, da je v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) stranka oproščena plačila sodnih taks za postopek, za katerega ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Upoštevaje navedeno in glede na dejstvo, da je bila oškodovancu kot tožilcu z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju Bpp 669/2023 z dne 9. 11. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju Bpp 669/2023 z dne 2. 2. 2024 v predmetnem pritožbenem postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč, ga je višje sodišče na podlagi navedenega zakonskega določila oprostilo plačila sodne takse za zavrnitev pritožbe v znesku 360,00 EUR po tarifni številki 7222 Taksne tarife ZST-1 in odločilo, kot izhaja iz točke III izreka te odločbe.

-------------------------------
¹ Sodbi Okrajnega sodišča na Ptuju I K 49163/2014 z dne 16. 6. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 49163/2014 z dne 6. 1. 2022 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 49163/2014 z dne 9. 3. 2023 in I K 8246/2014 z dne 7. 2. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 8246/2014 z dne 24. 5. 2023.