284. člen KZ-1

Sodišče prve stopnje je modifikacijo obtožnega predloga prezrlo, zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ni pravilen, jasen in razumljiv. Brezuspešno je zatrjevanje oškodovanca kot tožilca, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave in 16. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, s tem ko je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje G. G., pridobljeno v drugem kazenskem postopku, brez da bi ga v obravnavani zadevi prebralo na glavni obravnavi.

Predmet inkriminacije po prvem odstavku 284. člena KZ-1 je navedba dejstev, katerih neresničnost je objektivno mogoče preveriti in ki so lahko podlaga za odločitev v postopku. Pri tem ni nujno odločilen le zunanji izraz izjave, pač pa predvsem njena vsebina.

Zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1 so izpolnjeni, če priča zavestno poda izjavo, ki je objektivno neresnična in se nanaša na predmet presoje oziroma na dejstva, ki morajo biti taka, da je lahko na njih utemeljena odločitev. Predmet inkriminacije po prvem odstavku 284. člena KZ-1 je izključno navajanje dejstev, katerih neresničnost je objektivno mogoče preveriti in ki so lahko podlaga za odločitev, in ne navajanje subjektivnih prepričanj, vrednostnih ocen in mnenj.

Glede na to, da se obdolženi očita, da je v pravdni zadevi krivo izpovedala, da ji je B. B. pred smrtjo dejala, da je ves svoj privarčevani denar dala E. E. in ji naročila, da ga mora v primeru njene smrti deliti s svojimi tremi sestrami v enakih delih, kar pomeni, da naj bi obdolžena v trenutku njene smrti torej morala vedeti, da se denar nahaja pri E. E., je za odločitev v predmetni zadevi, kot že rečeno, ključno predvsem njeno ravnanje, povezano z iskanjem spornega denarja. V tem delu pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo in natančno obrazložilo, da iz zbranih dokazov ne izhaja, da bi obdolženka vedela, kje se nahaja iskani denar, kar bi kazalo na verjetnost zgoraj povzete izjave B. B. o tem, da ima denar E. E. in naj ga razdeli med vse štiri hčerke.

Pritožbeno sodišče opozarja, da je izvedba posameznega dokaza resda v dometu razpravljajočega sodnika, ki pa mora vendarle biti izveden na način, da ga (tudi) obramba lahko preizkusi, kar pa v danem primeru glede na spisovne podatke, ko je bilo procesnim udeležencem omogočeno zgolj poslušanje telefonskega pogovora priče A. A. z obdolženim B. B., ki je v vzročni zvezi z inkriminirano vsebino, ni razvidno. Pritožbeno sodišče predvsem pogreša razumne in prepričljive razloge za odklonilno prvostopenjsko procesno odločitev do večkrat podanega predloga zagovornika obdolženega C. C. po prepisu zvočnega posnetka, ki bremeni obdolžena procesna udeleženca. Ugotovljeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.

Glede na izvedene dokaze v pravdnem postopku in ob odsotnosti konkretnih dokazov, ki bi potrjevali interpretacijo obdolženčevega ravnanja v pravdnem postopku, kot jo ponuja oškodovanec kot tožilec, ni nobenega dokaza, ki bi sodišče prepričal v to, da je verjetnost, da je obdolženec v pravdnem postopku krivo izpovedal, večja od verjetnosti, da je govoril po resnici.

V točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče razumno pojasnjuje, da (in zakaj) mora biti kaznivo dejanje do stopnje utemeljenega suma raziskano že pred vložitvijo obtožnega akta, prav tako pa pravilno ocenjuje, da oškodovanec kot tožilec v obrazložitvi obtožnega predloga ni konkretno navedel dokazov, ki bi utemeljevali sum, da je A. A. storila kaznivo dejanje, ki je predmet obtožnega predloga. Enako kot prvostopenjsko, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec kot tožilec podal zgolj lastno presojo in analizo v cit. pravdni zadevi že izvedenih dokazov, ki se od pravnomočno sprejete odločitve, s katero očitno ne soglaša, razlikuje, medtem ko novih dokazov takšne narave, ki bi podprli utemeljeni sum storitve kaznivega dejanja, ne ponudi.

Izpovedovanje priče ne more predstavljati oblike kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, kolikor ne gre za izvršitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu KZ-1. Ob tem se obdolženec tudi ni izražal žaljivo in s tem ne gre niti za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ-1.

Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 284. člena KZ-1 je lahko le tisti izvedenec v postopku, ki ga za izvedenca določi upravni organ ali sodišče, ne pa tudi izvedenec, ki v postopku nastopa kot strokovni pomočnik stranke.

Pogoj za obstoj krive izpovedbe je objektivna neresničnost dogodka, pri čemer se mora lažnost nanašati na predmet obravnavanja oziroma je lahko podlaga za odločitev. Storilec pa izvrši to kaznivo dejanje tudi, če se naknadno izkaže, da dejstvo, o katerem je krivo izpovedal, ni pravno pomembno za konkretni postopek, vendar je v času podajanja lažne izpovedbe obstajala možnost, da bi sodišče lahko svojo odločitev nanjo oprlo. Izpovedba se mora torej nanašati na dejstva, ki so ali bi lahko bila pomembna za odločitev.

Za kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem in prvem odstavku 284. člena KZ-1 gre za skrajno predrzno in zavržno ravnanje obtoženca, katerega okoliščina, da je šlo za pomoč partnerju njegove pastorke, ki je bil obtožen kaznivega dejanja ropa, ne more omiliti. Takšno pomoč je v luči vrednot pravnega reda in generalne prevencije potrebno najstrožje obsojati. Gre namreč za napad na pravosodje, ki ga je obtoženi stopnjeval. Najprej je sodnika skušal zavesti z lažno izpovedbo, nato pa je v podkrepitev svojih izjav pokazal in dovolil, da se fotokopirata ponarejena pogodba in zapisnik. Obtoženi se je na to, da bi sodnika zavedel in storilcu hudega kaznivega dejanja zagotovil alibi, intenzivno in vnaprej pripravil.

Zavarovana dobrina kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je integriteta sodnih postopkov ter s tem avtoriteta organa, ki vodi postopek. Stranka z izvršitvijo kaznivega dejanja sodišču onemogoči ugotovitev resničnega dejanskega stanja, ki je pogoj za uporabo pravilnega materialnega prava, pod dodatnim pogojem iz drugega odstavka tega člena, da je sodišče na njeno krivo izpovedbo oprlo svojo odločbo.

Za storitev tega kaznivega dejanja je ključno, da storilec kot izvedenec bodisi zavestno in hote navaja neresnična bodisi namerno uporabi napačna pravila stroke z namenom, da bo izvedensko mnenje lažno. Ta storilčev namen namreč opredeljuje zakonski znak podaje lažnega pisnega mnenja. Tako bit tega kaznivega dejanja ni izpolnjena že s podajo vsakršnega izvedenskega mnenja, ki ne odraža resničnih dejstev (objektivni zakonski znak), temveč mora iti storilcu prav za to, da zavestno in hote poda takšno mnenje (subjektivni zakonski znak). Šele takšen storilčev namen bo konstituiral obstoj tega kaznivega dejanja. Upoštevaje povedano mora biti tudi ta namen kot subjektivni zakonski znak skladno s standardom iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP v opisu kaznivega dejanja naveden in ustrezno konkretiziran.

Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne z odreditvijo vročitve obtožnega akta obdolžencu, zato sodišče prve stopnje, v kolikor po prejemu obtožnega predloga pri formalnem in materialnem preizkusu ugotovi pogoje za zavrženje obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP) ali razloge za ustavitev postopka določene v 277. členu ZKP (prvi odstavek 437. člena ZKP) obtožni predlog s sklepom zavrže, po odreditvi vročitve obtožnega akta obdolžencu pa ob izkazanih zakonsko določenih pogojih in smiselni uporabi določb rednega postopka s sklepom kazenski postopek ustavi. Pritožnik utemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje presojo, ali so podani razlogi za ustavitev postopka iz 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, opravi v fazi t. i. predhodnega preizkusa obtožnega predloga, ki ga mora opraviti takoj po prejemu obtožnega predloga in pred odreditvijo njegove vročitve obdolžencu, nadalje pravilno ugotavlja, da za ustavitev kazenskega postopka iz navedenega razloga v določbah 293. člena ZKP ni zakonske podlage. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da upoštevaje zahtevo po konkretizaciji objektivnih elementov kaznivega dejanja v op

Nosilno in ključno vprašanje v predmetni zadevi v ponovljenem postopku je, ali je obdolženec kot sodni cenilec v cenitvi z dne 8. 2. 2014 navajal izmišljena dejstva in zavestno uporabljal lažna pravila stroke, ali pa je cenitev z dne 8. 2. 2014 bila izdelana nestrokovno in malomarno.

Obsojenka je z izpovedovanjem z namenom zavesti sodišče, izkrivljala resnico o svojem statusu, česar se je glede na ugotovitve sodišča o njeni visoki izobrazbi in predhodni zaposlitvi na mestu vodje finančno računovodske službe, morala zavedati. Na njeno takšno izpovedbo pa je v delovnem sporu sodišče oprlo svojo odločbo, saj je obsojenka s tožbo v delovnem sporu za to isto obdobje zaradi statusa brezposelne osebe uveljavljala priznanje delovnega razmerja in nadomestilo neizplačanih plač. Sodišče ji je navedeno priznalo, saj mu je bilo znano le, da je obsojenka brez zaposlitve, katero tudi vztrajno išče. Zamolčano dejstvo je zato bilo pomembno za pravilno odločitev sodišča.

S pritožbo se je mogoče strinjati v delu, da je v tej zadevi eno od bistvenih vprašanj, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil takšno vsoto denarja, kot naj bi bila izročena A. A. 30. 10. 2003, nikakor pa ne v delu, da način, kako je bil ta denar prislužen, za verodostojnost takratne njegove izpovedbe 23. 12. 2014 ni relevanten. Prvo sodišče je namreč po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbo temeljito raziskalo ne le možnosti, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil tako vsoto denarja, kot tudi način, kako naj bi ta denar bil prislužen. Prvo sodišče pa v nasprotju s pritožbenimi očitki tudi ni prezrlo, da je obt. C. C. v izpovedi 23. 12. 2014 na dveh mestih, ki jih tudi pritožba izpostavlja, sicer omenil tudi pravice, kupone in vavčerje, kar pa je prvo sodišče prepričljivo ocenilo kot njegovo, v času podaje izpovedi nezadostno poznavanje postopkov privatizacije in njene časovne dinamike, medtem ko je sicer v svoji izpovedbi ves čas govoril o trgovanju z delnicami in certifikati, kar izhaja tudi iz tabel, ki jih je že takrat v postopku sam predložil in s katerimi je hotel prepričati v zatrjevan način poslovanja. Zato pričo v sodnem posto

Izpovedba je kriva, kadar se v njej navaja kaj neresničnega, pri tem pa mora imeti storilec v zavesti, da je dejstvo, o katerem izpoveduje kot resničnem, neresnično. Zagovor obdolženca, predvsem pa listinska dokumentacija, na katero se obdolženec sklicuje, ne izkazujejo utemeljenega suma, da je slednji po krivem izpovedal. Problematizirane izjave obdolženca predstavljajo zgolj del, izsek njegovih daljših odgovorov na postavljena vprašanja zagovornika in sodišča na glavni obravnavi in zadevajo celotni kontekst odgovorov obdolženca kot sodnega izvedenca. Pri presoji podanosti utemeljenega suma krive izpovedbe je bistvena vsebina in kontekst obdolženčevih odgovorov, ne pa tudi neutemeljena in zmotna interpretacija sodišča. Preiskovalni sodnik pri presoji utemeljenega suma upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 stori stranka, ki pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpove, in sodišče ali drug pristojni organ na to izpovedbo opre svojo odločbo v postopku. Ker je bistvo tega kaznivega dejanja tedaj v izpovedbi, mora biti tedaj ta izpovedba jasna, nedvoumna in koncizna. Sklepanje na to, kaj je nekdo hotel povedati, razlage te njegove izpovedbe ali pa razumevanje posamezne izpovedbe, tudi upoštevaje pri tem predmet tožbe, ali pa sklicevanje na to, kar je obdolženec povedal pred nekim drugim organom, pri čemer je v konkretni kazenski zadevi tudi to zanikal, za obstoj kaznivega dejanja krive izpovedbe ne zadošča.

Ugotavljanje določenosti dejanja v Kazenskem zakoniku.