266. člen KZ-1

Sodišče prve stopnje je zlasti na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. A., ki je pregledal vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo za oškodovanca kot tožilca, ugotovilo, da se njegove navedbe o poškodbah niso potrdile v pregledani dokumentaciji, zaradi česar nobena od zapisanih diagnoz ni postala dokazana diagnoza, sam zapis šifer diagnoz pa ne predstavlja objektivizacije telesnih poškodb.

Iz tega sledi, da se je tudi obtoženec kot uradna oseba vključil v obravnavo prekrška, saj je na kraj dejanja prišel prav s tem namenom in sicer po prvotni informaciji D. D., da imajo drogo. Prav nobenega dvoma zato ne more biti, da je obtoženec kot uradna oseba hotel od mladoletnikov pridobiti informacije glede lastništva droge in je zato tudi z uporabo sile in grožnje od njih želel izsiliti izjavo glede lastništva. Obtoženec je s tem, ko je zbiral informacije glede lastništva droge izvajala pooblastila po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in po Zakonu o prekrških. Obseg in način izvedbe preiskave je torej odvisen od predmeta, ki se išče, zaradi česar ni nujno, da se oseba preišče v celoti in tudi s fizičnim pregledovanjem. V obravnavani zadevi je obtoženec od oškodovanca zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, da bi preveril, ali morebiti tam ne skriva mamila, za kar je zadoščal že vizualni pregled. Dejstvo, da ga pri tem fizično ni pregledoval, tudi po oblačilih ali telesu, ni pomembno, saj je glede na svoje izkušnje z uživalci mamil očitno ocenil, da zadošča že pregled spodnjih oblačil.

Oviro pri iskanju oziroma pridobitvi zaposlitve v pravosodju predstavlja neuspešno opravljen pravniški državni izpit. Način in pogoje, pod katerimi se lahko pristopi k opravljanju pravniškega državnega izpita, določa ZPDI, vsebino in potek izpita določa Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu.

V obravnavani zadevi je bila varovanje dolžna organizirati zasebna družba, kar so narekovale določbe 71. člena ZZasV-1, 12.a člena ZJZ in uredba vlade. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je obsojene varnostnike, ki so na podlagi zakonskega pooblastila izvrševali dolžnost varovanja oseb in premoženka, šteti kot uradne osebe v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, zato kršitev kazenskega zakona ni podana.

Če je bil obdolženčev odnos do oškodovančeve lahke telesne poškodbe malomaren, mu ni mogoče očitati, da pa je oškodovančevo človeško dostojanstvo istočasno kršil naklepoma.

Sicer drži, da je zaslišanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji kot veljajo za obremenilne priče, ena izmed pravic do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), vendar je treba v obravnavanem primeru izhajati iz predhodnega soglasja strank, po katerem je bila izpovedba priče D.V. prebrana in zlasti iz njene vsebine, po kateri je priča zaznala zgolj tisto, kar je odločilnim dejstvom sledilo, medtem ko so bila po izpovedbi priče U.D. odločilna dejstva neposredno zaznana. V takšnem položaju, ko sta se razbremenitev in obremenitev po vrsti zaznanih dejstev razlikovala ter ob drugih dokazih, kot so oškodovančeva izpovedba in izvid ter mnenje izvedenca medicinske stroke, ki bi glede na pritožnikov zagovor objektivno morala biti drugačna, naknadno predlagano, vendar neizvedeno soočenje med zgornjima pričama ni vplivalo na pravilnost in ne na zakonitost sodbe. Izdaja sodbe o kaznovalnem nalogu ni obvezni razlog za sodnikovo izločitev, ki ima nato za posledico bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Lahko pa je neobvezni (fakultativni) razlog za izločitev

Stranki sta se v pogodbi o izobraževanju dogovorili za pravice in obveznosti za obdobje od 6. 10. 2014 do 18. 9. 2015, pri čemer je toženec nastopil prestajanje zaporne kazni šestih mesecev na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje sicer pravilno navede, da ZDR-1 v 5. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavec zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Poudariti pa je, da je navedena določba umeščena v 110. člen ZDR-1, ki sicer ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca, ki je najhujši ukrep prenehanja delovnega razmerja, torej nikakor ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da delovno razmerje tožencu ni prenehalo po lastni volji, niti po krivdi.

Utemeljeno je verjelo oškodovancu, saj je le ta, kot je že navedeno, ves čas postopka izpovedoval enako o odločilnem dejstvu, da je obdolženec z njim ravnal neprimerno in agresivno, skratka tako, da je kršil osebno dostojanstvo oškodovanca, kot je to sicer povzeto tudi v izreku izpodbijane sodbe. Odstopanja v izpovedbah je oškodovanec sprejemljivo pojasnil, kot je to povzeto v točki 2 izpodbijane sodbe. Storitev obravnavanega kaznivega dejanja oškodovanec niti ni prijavil in torej tudi ni zasledoval premoženjske koristi, temveč sta dejanje prijavila R. in G.G. in pritožbeno sodišče ne dvomi, da navedena ne bi klicala policije, če za to ne bi imela tehtnega razloga. Če se ne bi zgodilo nič, oziroma če storitve obravnavanega kaznivega dejanja ne bi videla, o čemer želi prepričati pritožnik, priči ne bi o tem obveščali policije in pri tem tudi izpovedovali smiselno enako kot oškodovanec, ki ga sicer prijavitelja dejanja sploh ne poznata in zato tudi ni videti prav nobenega razloga, da bi si dogodek preprosto izmislila.

Nujni vstop v stanovanje po prvem odstavku 218. člena ZKP kot razlog za izključitev protipravnosti pri kaznivem dejanju po tretjem in prvem odstavku 141. člena KZ-1.