283. člen KZ-1

Obstoj dejanske zmote, četudi je ta izogibna, izključuje naklep. V primeru kaznivih dejanj, ki so lahko izvršena le naklepno, je zato v takem primeru izključena krivda obdolženca (prvi odstavek 30. člena KZ-1).

Četudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil obdolženi pred podajo kazenske ovadbe s strani policista Policijske postaje Celje A. A. opozorjen na posledice krive ovadbe v skladu z 283. členom KZ-1 in v celoti sprejema prepričljive razloge izpodbijane sodbe v točki 10 obrazložitve, pa je vendarle potrebno opozoriti, da opozorilo na posledice krive ovadbe ni zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe oziroma objektivni pogoj kaznivosti. Zato je kaznivo dejanje krive ovadbe podano tudi, če naznanitelj ni opozorjen na posledice.

Uvedba kazenskega postopka po podani prijavi ne izključuje kazenskega pregona za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Odprt kazenski postopek zoper ovadeno osebo ne more biti okoliščina, ki bi izključevala pregon ovaditelja za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, pri čemer višje sodišče ugotavlja, da je bil zoper oškodovanca kot tožilca na podlagi kazenske ovadbe z dne 28. 10. 2020 vložen obtožni predlog le za en historični dogodek (dogodek z dne 15. 10. 2020) za kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1, postopek pa je bil zaradi umika predloga s pravnomočnim sklepom ustavljen. Pooblaščenci zato pravilno navajajo, da lahko storilec kaznivega dejanja krive ovadbe stori v realnem steku še kaznivo dejanje krive izpovedbe po 284. členu KZ-1, če v postopku, sproženem po krivi ovadbi, še krivo izpove kot priča. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno zaključilo, da zaradi „uvedbe in oprave kazensko preiskovalnega postopka“, kot navaja, obstajajo okoliščine, ki izključujejo pregon (3. točka 277. člena ZKP).

Izpovedovanje priče ne more predstavljati oblike kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, kolikor ne gre za izvršitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu KZ-1. Ob tem se obdolženec tudi ni izražal žaljivo in s tem ne gre niti za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ-1.

Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. V opisu kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi se prepleta opis zavesti obdolženke, da kaznivi dejanji, ki ju je naznanila, nista bili storjeni, z opisom, za kateri dejanji je obdolženka podala krivo ovadbo. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja je mogoče izluščiti po eni strani obdolženkino zavest in védenje, da dejanji, ki se preganjata po uradni dolžnosti, nista bili storjeni, na drugi strani pa tudi, kateri kaznivi dejanji nista bili storjeni.

Iz opisa kaznivega dejanja krive ovadbe, v tenorju obtožnega predloga, mora izhajati vsaj vsebinska oziroma smiselna konkretizacija vseh zakonskih znakov naznanjenega kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, sicer očitano dejanje krive ovadeb ni kaznivo dejanje.

Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 283. člena KZ-1 gre za primer neposredne krive ovadbe. Storilec lažno naznani določeno osebo, da je storila uradno pregonljivo dejanje, čeprav ve, da ga ni storila. Pri tem pa sploh ni pomembno, ali je kaznivo dejanje v resnici storila druga, ne pa ovadena oseba, ali pa sploh ni bilo storjeno. Storilec se (zgolj) mora zavedati, da prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje.

Sodišče prve stopnje je zlasti na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. A., ki je pregledal vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo za oškodovanca kot tožilca, ugotovilo, da se njegove navedbe o poškodbah niso potrdile v pregledani dokumentaciji, zaradi česar nobena od zapisanih diagnoz ni postala dokazana diagnoza, sam zapis šifer diagnoz pa ne predstavlja objektivizacije telesnih poškodb.

V opisu dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 mora biti navedeno, (1) da je bila kazenska ovadba podana pri pristojnem državnem organu, (2) navedena mora biti pravna opredelitev naznanjenega dejanja ter (3) okoliščine, iz katerih izhaja, da je storilec vedel, da naznanjeno dejanje ni bilo storjeno, pri čemer ni potrebno, da bi opis kaznivega dejanja krive ovadbe vseboval tudi opis vseh znakov naznanjenega kaznivega dejanja. Glede na to, da kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 varuje organe pregona pred obravnavanjem kaznivih dejanj, ki niso bila storjena, s čimer se varuje integriteta predkazenskega in kazenskega postopka, je pri presoji bistveno, ali je naznanitelj v sami ovadbi podal informacije, na podlagi katerih je lahko organ, ki je ovadbo sprejel, sklepal, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

Formalni preizkus obtožnega akta, ki se nanaša na njegove obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP, obsega presojo, ali ima obtožni akt morebitne formalne pomanjkljivosti. Če pri tem preizkusu sodnik ugotovi, da formalne napake obstajajo, v skladu s tretjim odstavkom 76. členom ZKP pozove vložnika, da jih popravi oziroma vlogo dopolni in mu za to določi primeren rok. Materialni oziroma vsebinski preizkus pa je faza, ki sledi predhodnemu formalnemu preizkusu in obsega presojo, ali je podan kakšen od razlogov za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP, kamor spada tudi preverjanje konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. V tej fazi sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi tožilca pozvalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljivega obtožnega predloga. Za naznanitev kaznivega dejanja je mogoče v osnovi šteti pisno ovadbo, podajo ustne ovadbe na zapisnik ali podajo ovadbe v okviru katerega drugega postopka, v katerem sodelujejo osebe, ki so pooblaščene za sprejem ovadbe (policija, tožilec, sodišče - 147. člen ZKP), pri čemer se upoštevajo tudi vse druge oblike podaje ovadbe

Ker je toženec prijavo naredil na podlagi dogodkov, ki so se izkazano zgodili, mu ni mogoče očitati krivde, če je bila njegova ocena pravne kvalifikacije, kot pravnega laika, napačna. Toženčevo ravnanje ni bilo usmerjeno v povzročitev škode tožniku z namenom, da ga prizadene, ampak je bila vložitev ovadbe reakcija toženca na dolgotrajne tožnikove pritiske, ki so postajali vse bolj agresivni. Zato vložena ovadba ni bila protipravno oziroma nedopustno ravnanje.

Okrožni državni tožilec sicer izrecno uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar je pritožbeno sodišče v navedbah, da je sodišče prve stopnje na eni strani povzemalo ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke B. B., da je obdolženi dne 8. 9. 2020 razumel pomen svojega dejanja in ravnanja ter se zavedal in razumel ustrezna opozorila, na drugi strani pa je iz lastnega zaključilo, da obdolženi dne 8. 9. 2020, ko je zoper sebe podal samoobtožbo, ni bil razpravno sposoben, prepoznalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po oceni pritožbenega sodišča tudi podana. Razlogi o odločilnih dejstvih, tj. glede vprašanja obdolženčeve prištevnosti tempore criminis v izpodbijani sodbi so popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju

V zvezi s pavšalno uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka pa je poudariti, da pritožba očitno prezre, da se sodišče prve stopnje ni dolžno opredeliti do prav vseh dokazov, pač pa le tistih, ki so za presojo obdolženi očitanega kaznivega dejanja bistveni. Pri tem so odločilna dejstva tista, ki so pomembna za ugotavljanje, ali je podano kaznivo dejanje in krivdna odgovornost obdolžene ali pa je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona glede obdolžene in njej očitanega kaznivega dejanja. Vztrajno in obširno ponavljajoče izpostavljanje nepomembnih podatkov, nebistvenih za v predmetni kazenski zadevi obravnavano kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 je zatorej smatrati za brezpredmetno in zavajajoče. Središče pritožbene graje je v oceni pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje po presoji izvedenih dokazov obdolženo obtožbe oprostiti. A s ponavljanjem jedra obdolženkinega zagovora in zaključne besede njene obrambe, ponujanjem lastnih drugačnih ocen v pritožbi izpostavljenih dokazov ter z izpostavljanjem nebistvenega (npr. v zvezi z vprašanjem posesti) in posledično enostranskimi lastnimi zaključki o nedokazanos

Ker je zavest storilca o tem, da lažno prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje, zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja, mora biti v opisu dejanja natančno konkretizirana in za sklepčnost opisa ne zadostuje le pravni stavek oziroma abstraktni opis, kot to zmotno meni pritožnica. V tem primeru ne gre za zahtevo po nepotrebnem ekstenzivnem opisovanju kaznivega dejanja, pač pa za konkretizacijo njegovih zakonskih znakov, ki jih ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo obtoženega akta ali morebitne sodne odločbe.

S pritožbo se je mogoče strinjati v delu, da je v tej zadevi eno od bistvenih vprašanj, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil takšno vsoto denarja, kot naj bi bila izročena A. A. 30. 10. 2003, nikakor pa ne v delu, da način, kako je bil ta denar prislužen, za verodostojnost takratne njegove izpovedbe 23. 12. 2014 ni relevanten. Prvo sodišče je namreč po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbo temeljito raziskalo ne le možnosti, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil tako vsoto denarja, kot tudi način, kako naj bi ta denar bil prislužen. Prvo sodišče pa v nasprotju s pritožbenimi očitki tudi ni prezrlo, da je obt. C. C. v izpovedi 23. 12. 2014 na dveh mestih, ki jih tudi pritožba izpostavlja, sicer omenil tudi pravice, kupone in vavčerje, kar pa je prvo sodišče prepričljivo ocenilo kot njegovo, v času podaje izpovedi nezadostno poznavanje postopkov privatizacije in njene časovne dinamike, medtem ko je sicer v svoji izpovedbi ves čas govoril o trgovanju z delnicami in certifikati, kar izhaja tudi iz tabel, ki jih je že takrat v postopku sam predložil in s katerimi je hotel prepričati v zatrjevan način poslovanja. Zato pričo v sodnem posto

Sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), zato sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravna relevantnost predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti uspeha ni bila izkazana, sodišče pa predlaganih dokazov ni dolžno izvajati v nedogled in neoziraje na stroške. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 11. 8. 2014. Ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je šestletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel 14. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da obstaja resen dvom, da naj bi si prav obdolženec protipravno prilastil blago iz zaloge blaga pri oškodovanki oziroma denar od p

Sodišče prve stopnje je torej izvedlo obsežni dokazni postopek, v katerem je razjasnilo vsa odločilna dejstva in na osnovi izvedenih dokazov, katerih vsebino je podrobno povzelo v obrazložitev sodbe, pravilno ugotovilo, da je storitev obeh kaznivih dejanj obdolžencu dokazana in da je zanju tudi krivdno odgovoren. Obdolženčev zagovor, ki ga ponavlja v pritožbi, da je sklenil ustno pogodbo za dodatna dela, je bil ovržen s prav vsemi v dokaznem postopku izvedenimi dokazi, na osnovi tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je vsebina računa, ki ga je dne 30. 4. 2013 v višini 26.990,00 EUR izdal U. M. lažna ter brez podlage in ne izkazuje resničnega poslovnega dogodka. Tak račun pa je obdolženi odstopil družbi P. S. d.o.o. v izterjavo, čeprav je vedel, da je njegova vsebina lažna, s čemer je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditev ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa in to v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo (točka 17 obrazložitve).

Pritožba spregleda, da so predlagalni delikti kazniva dejanja, ki so uradno pregonljiva, pri katerih pa zakon upošteva tudi interes oškodovanca, tako, da je njegov predlog za pregon procesna predpostavka (ex officio) pregona. Opozorilo na posledice krive ovadbe ni zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe oziroma objektivni pogoj kaznivosti. Zato je kaznivo dejanje krive ovadbe podano tudi, če naznanitelj ni opozorjen na posledice.

O prekoračenju pravice govorimo, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.

V obtožnem predlogu ni podan zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, in sicer naznanitev kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Nestrinjanje s procesnim vodstvom civilne sodnice ne zadošča za konkretizacijo tega zakonskega znaka. Status ovaditelja ne more nadomestiti pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja niti v kazenski ovadbi niti v obtožnem predlogu.