VSL sodba PRp 165/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika sta dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso: pravna oseba V. d. o. o. v znesku 7.575,00 EUR in odgovorna oseba A. A. v znesku 150,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo izpodbijano sodbo opr. št. PR 75/2016-2414 z dne 1. 4. 2016 potem, ko je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi predlagatelja in pritožbama zagovornikov pravne in odgovorne osebe ter je razveljavilo sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 898/2014 z dne 4. 5. 2015. V ponovljenem postopku je obdolženo pravno in obdolženo odgovorno osebo spoznalo za odgovorni za dva prekrška po 4. točki prvega odstavka 109.a člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) ter je po določitvi sankcij za posamezni prekršek pravni osebi kot enotno sankcijo izreklo globo 50.000,00 EUR in stransko sankcijo izločitev iz postopkov javnega naročanja za dobo treh let od pravnomočnosti sodbe, medtem ko je obdolženi odgovorni osebi po določitvi globe za posamezni prekršek izreklo enotno globo 1.000,00 EUR. Obema obdolžencema je naložilo še plačilo sodne takse: pravni osebi na podlagi tar. št. 8111 in 8114 v znesku 5.050,00 EUR in odgovorni osebi po tar. št. 8111 v znesku 100,00 EUR.

2Proti sodbi se pritožujeta pravna in odgovorna oseba po zagovornikih s skupno pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da postopek ustavi in pritožnikoma povrne nastale stroške, podrejeno predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, skrajno podrejeno pa, da sodbo spremeni v delu izrečene sankcije in sicer globo zniža ter pravni osebi V. d. o. o. ne izreče stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja.

3Predlagatelj postopka Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil je vložil odgovor na pritožbo, v katerem argumentirano uveljavlja, zakaj naj višje sodišče pritožbo obdolžene pravne osebe in obdolžene odgovorne osebe zavrne kot neutemeljeno.

4Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti na podlagi določil 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da v ponovljenem postopku proti obdolženi pravni osebi in obdolženi odgovorni osebi ni prišlo do v zakonu naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku niti kršitev materialnega prava na škodo obdolžencev, prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter glede izrečenih sankcij.

5Z navedbami, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do navedb pisnega zagovora glede napačnih podatkov o višini dolga pritožnika na dan 30. 11. 2012, da je povsem prezrlo dejstvo začetka postopka prisilne poravnave, njegovih posledic in obveznosti pritožnika v tem obdobju in da se sodišče v sodbi sploh ni opredelilo do navedb pritožnikov, da se odgovorna oseba ni zavedala oziroma da je menila, da se štejejo vse obveznosti, ki so nastale pred pričetkom prisilne poravnave za nezapadle in da sodišče v svoji odločitvi ne obrazloži, zakaj ni sledilo izpovedi pritožnika, da ni ravnal namenoma ter da je menil, da so okoliščine take, da je bilo njegovo dejanje dopustno ter se tako ni opredelilo do elementov, ki izključujejo krivdo odgovorne osebe (drugega pritožnika), s tem pa tudi odgovornost pravne osebe (prvega pritožnika) za storitev očitanega prekrška, pritožba smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče ocenilo navedbe zagovora in tako tudi navedbe glede vpliva postopka prisilne poravnave na navedeno zadevo, saj je v točki 8 razlogov sodbe določno navedlo, da postopek prisilne poravnave ne vpliva na ugotovitev o tem, da so terjatve, ki so zapadle in bile neplačane pred začetkom tega postopka, še vedno zapadle in neplačane in da so z začetkom postopka prisilne poravnave nastale le določene posledice glede dovoljenosti izplačil iz njenega računa ter da je Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) glede učinkov prisilne poravnave na prednostne terjatve in glede obveznosti do nujnih plačil, med katere spadajo tudi davčne obveznosti, povsem jasen; nadalje je v točki 8 tudi pojasnilo stališče sodišča do navedb zagovorov v zvezi s postopanjem Mestne občine ... glede obstoja ali zapadlosti dolga v konkretni zadevi; posredno pa se je opredelilo tudi do navedb pisnih zagovorov glede zatrjevanega dejstva, da je Davčna uprava RS Mestni občini ... podala napačne podatke o višini dolga pritožnika na dan 30. 11. 2012, saj je v točki 4 obrazložitve navedlo, da se pri ugotovitvi, da je obdolžena pravna oseba na dan 15. 11. 2012, ko se je iztekel rok za oddajo ponudb, davčnemu organu dolgovala 295.023,56 EUR neporavnanih zapadlih obveznih dajatev, oprlo na dokument Davčnega urada ... DT 000 z dne ... in v 6. obrazložitve, da iz listin prekrškovnega organa izhaja, da je še prekrškovni organ pri Davčnem uradu ... ponovno preveril višino davčnega dolga na dan 15. 11. 2012 in 25. 1. 2013. Sicer pa v zvezi s to navedbo pritožbeno sodišče pripominja, da je za obstoj znaka prekrška po 4. točki prvega odstavka 109.a člena ZJN-2, kot se pod točkama 1 in 2 izreka sodbe očita obema obdolženima pomembno že dejstvo, da je obstajal dolg, ki znaša več kot 50,00 EUR, ker že v takem primeru davčni urad sporoči naročniku, da je neresnična trditev ponudnika o neobstoju davčnega dolga ter je torej višina dolgovanega zneska lahko odločilnega pomena le pri manjših zneskih in ne pri taki višini neporavnanih zapadlih obveznih dajatev, kot so v primeru obdolžene pravne osebe. Nikakor tudi ne držijo pritožbene trditve, da se sodišče ni izreklo do navedb v zvezi z obstojem odgovornosti odgovorne osebe (in posredno pravne osebe). Razlogi v zvezi s tem so obširni, saj je sodišče navedlo jasne in razumne razloge, zakaj je A. A. vedel, da je izjava o nezapadlih davčnih obveznostih in obveznostih iz naslova neplačanih zapadlih prispevkov neresnična v zvezi s storitvijo prekrška iz točke 1 in točke 2 izreka sodbe in sicer v točki 7 obrazložitve (sodišče navaja, da je obdolženi A. A. dobro vedel za finančne težave pravne osebe, saj je obdolžena pravna oseba že pred presečnim datumom v letu 2012 neredno plačevala davke in prispevke delavcev, tako da sta ji bila v marcu in aprilu 2012 izdana dva opomina pred začetkom davčne izvršbe, da je sam vložil predlog za uvedbo postopka prisilne poravnave in je tudi v postopku zaradi insolventnosti podajal redna poročila dolžnika o poslovanju družbe, zaradi česar je bil o vseh obveznostih družbe, vključno z neporavnanini zapadlimi davčnimi obveznostmi in obveznostmi iz naslova neplačanih zapadlih prispevkov za socialno varnost podrobno seznanjen ob storitvi prekrška iz točke 1 izreka in enako tudi v času storitve prekrška iz točke 2 izreka, ko je bil izdan že sklep o potrditvi prisilne poravnave nad obdolženo pravno osebo, ki je postal pravnomočen 5. 12. 2012). S svojimi razlogi je nadaljevalo še v točkah 9 z navedbami, zakaj šteje, da obdolžena odgovorna oseba A. A. nastopa v pravnem položaju odgovorne osebe v smislu prvega odstavka 15. člena ZP-1 in v točki 10, zakaj sta obdolžena pravna in obdolžena odgovorna oseba vedela, da ob predložitvi izjave in ponudbe terjatve niso poravnane in sta tako v ponudbi vedoma podala izjavo o plačanih davčnih obveznostih. Nadalje je navedlo, da pravna oseba ni vpogledala v sistem e-davki niti ni tega storil zakoniti zastopnik, prav tako si ni pridobil pisnega potrdila o davčnem dolgu iz uradne knjigovodske evidence davčne uprave, prejeta pa sta bila tudi dva opomina. V točki 12 razlogov sodbe je tudi obrazložilo, zakaj ne gre za izključitev odgovornosti, temveč postopanje odgovorne osebe šteje kot naklep, ker se je obdolženec zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti, saj je ob podpisu izjave vedel, da pravna oseba ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje na javnem naročilu. Pritožba sicer poskuša prikazati, da je bil direktor pravne osebe kot odgovorna oseba v dobri veri glede posledic prisilne poravnave, vendar je sodišče tudi v zvezi s tem navedlo razloge v točki 8, iz katerih jasno izhaja, zakaj sodišče zaključuje, da je bila obdolžena odgovorna oseba kot direktor podrobno seznanjen o vseh obveznostih obdolžene pravne osebe že ob storitvi prekrškov, pri čemer je ZFPPIPP glede učinkov prisilne poravnave na prednostne terjatve in glede obveznosti do nujnih plačil povsem jasen, ter je bil obdolženi A. A. kot direktor pravne osebe (katere obveznosti izhajajo iz statuta obdolžene pravne osebe) nedvomno seznanjen z vsemi določili ZFPPIPP glede učinkov prisilne poravnave na prednostne terjatve in glede obveznosti do nujnih plačil, med katere spadajo tudi davčne obveznosti. V točki 12 razlogov je tudi navedlo, da pravna oseba z navedbami v zagovoru ni izkazala obstoj razbremenilnega razloga in da je pravna oseba odgovorna za prekršek zaradi povezave z odgovorno osebo. Tako ni podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo zatrjuje pritožba.

6Prav tako sodišče ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve, ker da je obdolženca pozvalo na podajo pisnega ali ustnega zagovora, vendar ga pred izdajo odločbe ni seznanilo niti s stanjem postopka niti z zbranimi in izvedenimi dokazi ter mu ni dalo možnosti, da se o njih izjavi ali predlaga nasprotne dokaze, v zvezi s čimer se pritožba (neutemeljeno) sklicuje na stališče „Višjega sodišča v odločbi Up-1544/10-13 z dne 21. 6. 2012“. Pregled spisovnega gradiva pokaže, da sta bila tako obdolžena odgovorna oseba kot tudi obdolžena pravna oseba v zahtevi za pisni zagovor seznanjena, da sta lahko navzoča pri izvajanju posameznih dokazov in da ju bo sodišče na njuno zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, vendar sta v pisnem zagovoru zatrjevala, da so ugotovitve zmotne, nista pa sodišču predlagala, naj izvede kak dokaz niti nista posebej izrazila želje po prisotnosti na naroku v primeru, da bi se sodišče odločilo za zaslišanje priče. Kot je pravilno (za razliko od obrambe) ugotovil predlagatelj, pa sodišče prve stopnje v svojem postopku ni zaslišalo nobene priče, zato se pritožnika neutemeljeno sklicujeta na odločbo Up-1544/10-13 z dne 21. 6. 2012 in celo nepravilno navajata izdajatelja odločbe, ki je Ustavno sodišče RS in ne višje sodišče. Iz spisovnega gradiva in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče odločilo na podlagi dokumentov, ki so obstajali že v času vložitve obdolžilnega predloga, pri tem pa sta bila obdolžena pravna in obdolžena odgovorna oseba že seznanjena z obstojem teh dokumentov, saj jih navaja že obdolžilni predlog, ki sta ga prejela ob vabilu za podajo pisnega zagovora na l. št. 9 spisovnega gradiva; prvi odstavek 102. člena ZP-1 pa tudi določa, da imajo predlagatelj postopka, obdolženec in njegov zakoniti zastopnik, zastopnik obdolžene pravne osebe, zagovornik, oškodovanec, njegov pooblaščenec in njegov zakoniti zastopnik pravico pregledovati in prepisovati spise in si ogledati dokazne dokumente. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene pritožbene navedbe glede kršitve pravice do obrambe in kršitve načela kontradiktornosti in s tem relativne bistvene kršitve iz drugega odstavka 155. člena ZP-1.

7Neutemeljene so še pritožbene navedbe glede kršitve materialnega prava, pri čemer pritožba najprej zatrjuje kršitev načela materialne resnice iz 68. člena ZP-1, z navedbo, da sodišče ni enako skrbno preiskalo okoliščin in ugotovilo tako dejstev, ki naj bi pritožnika obremenjevala, kakor dejstev, ki so mu v korist. Pregled spisovnega gradiva pokaže, da trditve ne držijo, kajti sodišče je ocenilo navedbe zagovora pravne in odgovorne osebe in pregledalo vse predložene listine; le listine je ovrednotilo drugače, kot bi to želela obramba, pri čemer je pravilno izhajalo iz tega, kateri so znaki prekrška, ki se obdolženima očita (podaja neresnične izjave o (ne)zapadlih in (ne)plačanih davčnih obveznostih v času oddaje ponudbe). Okoliščina, da je sodišče ugotovilo za oba obdolženca obremenilna dejstva, pa še ne pomeni kršitev načela materialne resnice, saj je potrebno poudariti, da ima sodišče po določilih 71. člena ZP-1 pravico do proste presoje dokazov.

8Obširne pritožbene navedbe, da je sodišče prezrlo splošne posledice prisilne poravnave, pri čemer se pritožba sklicuje na 46. člen ZFPPIPP (enaka obravnavo upnikov), 215. člen ZFPPIPP (da odločba drugega državnega organa proti insolventnemu dolžniku izgubi moč izvršilnega naslova) in peti odstavek 212. člena ZFPPIPP, da se ta pravila smiselno uporabljajo tudi za davčno terjatev, ki jo je dolžnik kot zavezanec za davek izračunal sam v obračunu davka, s katerimi pritožba zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, prav tako niso utemeljene. 154. člen „razlogi za pritožbo“ določa, da se sme sodbo o prekršku izpodbijati med drugim „2. zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek“. Ugotovljeno je že bilo, da do kršitve materialnih določb ZP-1 ni prišlo, prav tako predpis, ki določa prekršek, predstavlja Zakon o javnem naročanju (v navedenem primeru ZJN-2) in ne ZFPPIPP.

9Sicer pa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo določila ZFPPIPP. ZFPPIPP navaja v oddelku 2.2. obveznosti družbe ter njenega poslovodstva in nadzornega sveta pri nastanku insolventnosti in v pododdelku 2.2.1 „Splošna pravila o obveznostih“. Med drugim v 34. členu ureja obveznost enakega obravnavanja upnikov, pri čemer v prvem odstavku določa „če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe“ in nato v drugem odstavku, da velja, da so za redno poslovanje družbe nujna zlasti plačila, ki jih našteva in med njimi pod točko 4 davek na dodano vrednost, trošarine in druge davke in prispevke, ki jih mora dolžnik obračunati in plačati v skladu s predpisi. Tudi 21. člen istega zakona ureja prednostne, podrejene in navadne terjatve ter kot take v 6. točki prvega odstavka določa davke in prispevke, ki jih mora izplačevalec obračunati in plačati hkrati z izplačili iz 1., 3., 4. in 5. točke tega odstavka. V točki 8 razlogov sodbe se je sodišče tudi pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 160. člena ZFPPIPP, po katerem začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za zavarovane in prednostne terjatve ter izločitvene pravice, pravilno pa se je oprlo tudi na določila oddelka 4.5 „Pravni učinki potrjene prisilne poravnave“, to je na določila 212. in 213. člena ZFPPIPP.

10Pritožba neutemeljeno ponavlja navedbe, da izjave, ki so bile podane v postopku javnega naročanja niso neresnične, zato niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega prekrška po 4. točki prvega odstavka 109.a člena ZJN-2 ter uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne da bi pojasnila, v katerem delu dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno; če ima pritožba v mislih zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1 ni podan. Sodišče je v sodbi navedlo pravilne razloge, ki so bili delno pojasnjeni že v zvezi z uveljavljano absolutno bistveno kršitvijo, da je najprej naročnik Mestna občina ... in nato še prekrškovni organ preveril višino davčnega dolga pravne osebe na dan 15. 11. 2012 in 25. 1. 2013 ter ugotovil, da je imela pravna oseba na dan 15. 11. 2012 skupno najmanj 295.023,56 EUR neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti in obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ob upoštevanju datuma 27. 11. 2012 kot datuma razkritja višine dolga (točka 6 razlogov) in da je obdolžena pravna oseba na dan 25. 1. 2013 davčnemu organu dolgovala za 106.922,34 EUR obveznih dajatev (točka 5) ter je ob pravilni uporabi določil ZFPPIPP v točki 8 razlogov navedlo, da postopek prisilne poravnave ne vpliva na ugotovitev o tem, da so terjatve, ki so zapadle in bile neplačane pred začetkom tega postopka, še vedno zapadle in neplačane. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prezrlo splošne posledice prisilne poravnave in da bi moralo ugotoviti, da je bil postopek prisilne poravnave nad pravno osebo pritožnikom oklican 28. 6. 2012, pri čemer je pravna oseba oddala (prvo) ponudbo v postopku javnega naročanja 15. 11. 2012, to je pet mesecev po oklicu postopka prisilne poravnave in da je nad pravno osebo tudi v času (druge) oddaje ponudbe še vedno potekal postopek prisilne poravnave in le-ta obveznosti nastalih pred pričetkom postopka prisilne poravnave ni smela plačevati, ampak le obveznosti nastale z rednim poslovanjem. Tudi pritožbeno sodišče glede na spisovne podatke in določbe ZFPPIPP ugotavlja, da je šlo v primeru davčnih obveznosti pravne osebe v obeh primerih (torej ob predložitvi obeh ponudb) za že zapadle in neplačane davčne obveznosti; zaradi oklica postopka prisilne poravnave nad pravno osebo (oklic je bil izveden 28. 6. 2012) pa so nastale z začetkom postopka prisilne poravnave le določene posledice glede dovoljenosti izplačil iz računa pravne osebe, neresnične pa so pritožbene navedbe, da zaradi samega oklica davčnih obveznosti ni bilo. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da gre za prednostne terjatve iz 6. točke prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP, pri čemer glede na drugi odstavek 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje na zavarovane in prednostne terjatve ter izločitvene pravice (kar velja za prvo ponudbo); prav tako 213. člen ZFPPIPP določa terjatve, za katere ne učinkuje potrjena prisilna poravnava (torej v obdobju predložitve druge ponudbe) in mednje našteva zavarovane terjatve, prednostne terjatve in izločitvene pravice. Glede na ta določila so tudi neutemeljene navedbe, v katerih se pritožba sklicuje na določbo 215. člena ZFPPIPP, da odločba drugega državnega organa proti insolventnemu dolžniku izgubi moč izvršilnega naslova in da to skladno s petim odstavkom 212. člena ZFPPIPP velja tudi za davčno terjatev, ki jo je dolžnik kot zavezanec za davek izračunal sam v obračunu davka. Višje sodišče glede na navedeno kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da ni bilo zapadlih in neplačanih terjatev v času predložitve izjave v zvezi s prvo ponudbo (15. 11. 2012) ali drugo ponudbo (25. 1. 2013). Dejstvo je, da so zapadle in neplačane obveznosti obstajale, kar pa za presojo resničnosti izjave odgovorne osebe edino pomembno dejstvo. Tako pritožbene navedbe niso uspele vzbuditi dvoma glede pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z objektivnim delom dejanskega stanja.

11Prav tako pa ni dvoma v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s subjektivnim delom, to je odgovornostjo A. A. kot odgovorne osebe in pravne osebe V. d. o. o. Pritožbeno sodišče je namreč že pod točko 5 razlogov sedanje sodbe navedlo, zakaj ne držijo pritožbene navedbe, v katerih obramba očita sodišču, da se ni opredelilo do navedb pisnega zagovora v zvezi s krivdo odgovorne osebe. Tako je na strani 4 in 5 te sodbe višje sodišče že pojasnilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem podalo obširne razloge, ki so jasni in razumni, s čimer je dalo vedeti, da se s temi razlogi strinja. V izogib ponavljanju se nanje tudi sklicuje, saj je sodišče določno in v skladu s spisovnimi podatki ugotovilo in navedlo, da je obdolženec kot direktor pravne osebe nedvomno dobro vedel za obstoj dolga glede na to, da je sam kot odgovorna oseba v imenu obdolžene pravne osebe pri Okrožnem sodišču v Celju vložil predlog za uvedbo postopka prisilne poravnave in je na tej podlagi Okrožno sodišče v Celju tudi izdalo sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki pa na obstoj dolga nima vpliva in da je celo vedel za opomine pred izvršbo, zato ni mogoče upoštevati navedb pritožbe, v katerih obramba ponavlja isto kot v zagovoru. Pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje tako ne more ovreči niti vnovična navedba, v kateri se obramba sklicuje na stališče Mestne občine ..., v zvezi s katerim pa je že sodba navedla pravilno oceno, da stališče Mestne občine ... nima prav nikakršnega pomena za konkretno zadevo v zvezi z vprašanjem obstoja ali zapadlosti dolga in da torej mnenje oziroma stališče Mestne občine ... ni moglo zavesti obdolženca, da bi zmotno mislil, da obveznosti niso zapadle, temveč je sam zelo dobro vedel, katerih obveznosti (davčnih obveznosti) pravna oseba ni poravnala in da torej navedene obveznosti obstajajo in so obstajale ob predložitvi ponudb. Prav tako obdolženca ne more ekskulpirati okoliščina, da je Mestna občina ... V. d. o. o. povabila v postopek s pogajanji, kot sodišče prve stopnje v točki 9 razlogov sodbe že pravilno ugotavlja ter navaja, da iz statuta obdolžene pravne osebe, ki podrobneje določa naloge direktorja, izhaja (19. člen) tudi vodenje rednih poslov, pri čemer mora obdolženec med drugim skrbeti in odgovarja za zakonitost dela družbe pri izvajanju poslovanja. Sodišče prve stopnje je že pravilno ugotovilo, da je obdolženec sprožil postopek prisilne poravnave in dajal poročila v zvezi s tem postopkom ter se je tako nedvomno seznanil tudi z določili ZFPPIPP, ki so bila povezana z izvedbo tega postopka in torej tudi glede učinkov prisilne poravnave na prednostne terjatve ter na obveznost do nujnih plačil, med katere spadajo tudi davčne obveznosti. Navedeno pa pomeni, da se obdolženec ne more uspešno izgovarjati na nepoznavanje določil ZFPPIPP, zato so neutemeljene tovrstne pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve sodbe še pravilno ugotovilo in navedlo, da je obdolženec podal izjavo v imenu oziroma v korist pravne osebe in to kot direktor pravne osebe, ki je bil pooblaščen opravljati delo v imenu, na račun, v korist oziroma s sredstvi pravne osebe, zato je mogoče zaključiti, da gre za odgovorno osebo v smislu prvega odstavka 15. člena ZP-1 in s tem za neposrednega storilca, zaradi česar je podana tudi odgovornost pravne osebe na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1. Višje sodišče pa pritrjuje tudi pravilnim razlogom sodbe glede oblike krivde (naklep), ker je obdolženec kot direktor pravne osebe podpisal in vložil ponudbo ter hkrati z njo neresnično izjavo glede neporavnavanih zapadlih davčnih obveznosti, pri čemer je celo izjavo podal pod materialno in kazensko odgovornostjo, kot je navedeno na obrazcu izjave. Tako je pritrditi razlogom, da se je zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti, ker ni nobenega dvoma, da je dobro vedel, da izjava ni resnična in da v resnici pravna oseba ne izpolnjuje pogojev za sodelovanja na javnem naročilu, kar velja za prvo in drugo izjavo. Ni pa mogoče slediti pritožbeni navedbi, da obdolženec ni imel namena podajati neresničnih izjav v predmetnem postopku javnega naročanja, kar naj bi izhajalo iz dejstva, da pravna oseba ni skrivala, da je v postopku prisilne poravnave in ker gre za družbo, ki ima sedež v Mestni občini ..., saj pravno ni pomembno, ali se je obdolženec zavedal, da se bo v postopku razkrilo, da njegova izjava ni resnična, temveč je pravno pomembno le, da je izjavo podal zavestno in hote, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na podlagi v postopku ugotovljenih dejstev. Pritožba tako neutemeljeno meni, da so podani elementi, ki izključujejo krivdo odgovorne osebe in s tem tudi odgovornost pravne osebe. Sodišče je navedlo številne in pravilne razloge, zakaj je obdolženec nedvomno poznal določbe ZFPPIPP in zakaj je dobro vedel, da gre za neresnično izjavo in da njegovo dejanje ni dopustno. Glede na direktorsko funkcijo in jasne določbe ZFPPIPP so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolženec opravičljivo mislil, da dolg zaradi začetka postopka prisilne poravnave ni zapadel.

12Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v objektivnem in subjektivnem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je oba obdolženca spoznalo za odgovorna za dva prekrška po 4. točki prvega odstavka 109.a člena ZJN-2. Obema je izreklo za vsak prekršek tudi globo v primerni višini, pri čemer je pri odmeri globe pravni osebi upoštevalo določilo prvega odstavka 109.a člena ZJN-2, odgovorni osebi pa četrti odstavek 109.a člena ZJN-2. Višje sodišče glede na predpisano globo (od 25.000,00 do 100.000,00 EUR) ugotavlja, da je bila globa pravni osebi za vsakega od prekrškov določena na spodnji predpisani meji in prav tako je bila na spodnji predpisani meji (od 500,00 do 2.000,00 EUR) določena globa odgovorni osebi; pri obeh pa so bila pravilno uporabljena tudi določila o steku 27. člena ZP-1, po katerih se za prekrške, storjene v steku, izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o izjemno visoki sankciji in o nesorazmernosti s samo očitano kršitvijo, kajti gre za odmero posamezne globe v okvirih predpisane, pri čemer v postopku niso bile ugotovljene posebne olajševalne okoliščine, ki bi omogočale odmero globe pod spodnjo predpisano mejo. Kot je bilo že pojasnjeno pritožba neutemeljeno uveljavlja opravičljivost dejanja, saj je bilo v postopku nedvoumno ugotovljeno, da ne gre za opravičljivo dejanje obdolžene odgovorne osebe in posledično obdolžene pravne osebe, prav tako so neresnične navedbe o nizki stopnji krivde ob tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolžena odgovorna oseba ravnala z naklepom, medtem ko se nekaznovanost upošteva le kot olajševalna okoliščina, ki vpliva na odmero globe v predpisanih okvirih in ne predstavlja posebne olajševalne okoliščine. Pritožba še neutemeljeno uveljavlja nepravilno izhodišče za odmero globe, to je velikost družbe, saj za svoje pritožbene navedbe ne predloži nobenih dokazil, poleg tega pa sodišče ni samo ugotavljalo prihodkov obdolžene pravne osebe, temveč je upoštevalo objavljena konsolidirana letna poročila obdolžene pravne osebe ter je skladno z osmim odstavkom 55. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) ugotovilo, da gre pri obdolženi pravni osebi za veliko družbo po ZGD-1, kar je imelo za posledico, da je pravni osebi izreklo globo po prvem odstavku 109.a člena ZJN-2.

13Utemeljeno in zakonito je sodišče prve stopnje pravni osebi poleg globe za drugi prekršek določilo in nato izreklo še stransko sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja za dobro treh let po pravnomočnosti sodbe, saj je sankcija izločitve iz postopkov javnega naročanja obvezno predpisana za tovrstni prekršek. Peti odstavek 109.a člena ZJN-2 namreč določa, da se za prekršek iz 4. točke prvega odstavka 109.a člena ponudniku iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena izreče tudi sankcija izločitve iz postopkov javnega naročanja in sicer: če je predmet naročila blago ali storitev, za dobo treh let od pravnomočnosti odločbe o prekršku oziroma če je predmet naročila gradnja, za dobo petih let od pravnomočnosti odločbe o prekršku, zato v pritožbi predlagana sprememba sodbe ni možna.

14Zaradi navedenega je višje sodišče ugotovilo, da pritožba zagovornikov obeh obdolžencev ni utemeljena in da v postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na škodo obdolžencev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15Ker pritožba pravne in odgovorne osebe ni bila uspešna, sta pritožnika na podlagi 147. člena ZP-1 dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso. Pri določitvi zneska sodne takse je višje sodišče upoštevalo določila Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je sodno takso pravni osebi odmerilo po tar. št. 8132 v zvezi s tar. št. 8111 in 8114 ZST-1, odgovorni osebi pa po tar. št. 8132 v zvezi s tar. št. 8111 ZST-1. V izreku navedeni znesek sodne takse sta obdolženca dolžna plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe in poziva, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.