160. člen ZFPPIPP

Oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse je izjema od splošne obveznosti, zato je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja. Obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca se ne izključujeta. Postopek prisilne poravnave sicer res izkazuje slabo finančno stanje tožnice, vendar sam po sebi še ne utemeljuje taksne oprostitve, sicer bi že ZST-1 dejstvo insolventnosti stranke (ki je pogoj za začetek postopka prisilne poravnave) opredelil kot okoliščino, ki narekuje oprostitev plačila sodne takse, pa tega ni storil.

Ne drži, da so razlogi izpodbijane odločbe nejasni. Tožnica se pri tem očitku sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, v katerem toženka navaja, da je položaj Finančne uprave Republike Slovenije (pravilno Republike Slovenije) v postopkih po ZFPPIPP sicer načeloma izenačen s položajem ostalih upnikov, da pa ZFPPIPP specifično ureja položaj obveznosti iz naslova javnih obveznih dajatev ter v nadaljevanju citira nekatere določbe Pravilnika o postopku uveljavljanja terjatev Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti, ki se nanašajo na aktivno legitimacijo v postopkih zaradi insolventnosti. Res je, da ni jasno, zakaj je toženka navedene razloge vključila v obrazložitev izpodbijane odločbe, vendar je očitno, da z njimi ne utemeljuje svoje odločitve. Ta, kot že rečeno, temelji na presoji, da začeti postopek prisilne poravnave in njegove posledice ni relevanten za presojo izpolnjenosti pogojev za oprostitev plačila okoljske dajatve, ne pa na presoji, da bi tožnica te obveznosti lahko poravnala tudi še po začetku postopka prisilne poravnave. Dejstvo, da se tožnica s temi razlogi ne strinja, pa ne pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, temveč gre za ugovor zmotne uporab

Terjatev iz naslova povrnitve pravdnih stroškov nastane šele z izdajo sklepa o stroških, ne glede na to, kdaj so stranki stroški, do povrnitve katerih je upravičena, nastali. Odločitev o stroških je namreč odvisna od uspeha v pravdi in šele s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (glede temelja) in nato še s pravnomočnostjo odločitve o višini priznanih stroškov nastane terjatev v razmerju med pravdnima strankama.

Začetek postopka prisilne poravnave in potrditev prisilne poravnave vplivata le na navadne terjatve upnikov. Navadne terjatve upnikov v primeru potrditve prisilne poravnave zapadejo v plačilo šele pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Na drugi strani pa zavarovane terjatve upnikov z začetkom postopka prisilne poravnave ne zapadejo v plačilo, prav tako ne zapadejo v plačilo s potrditvijo prisilne poravnave. Zavarovane terjatve tako tudi po začetku in potrditvi prisilne poravnave zapadejo v plačilo v skladu z določili temeljnega obligacijskega posla iz katerega izhajajo. Ko so nastale in še vedno nastajajo terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., te najprej za t. i. "juridično sekundo" zastanejo v premoženju tožene stranke nato pa takoj zaživijo učinki fiduciarne cesije in se terjatev avtomatično prenese v premoženjsko sfero družbe F d. o. o. Ko nato pride na vrsto učinkovanje drugega zavarovanja po vrsti (ustanovitev zastavne pravice tožene stranke na bodočih terjatvah) tožeča stranka nima več pravice razpolaganja, saj je bila terjatev že predhodno prenesena v premoženjsko sfero družbe F. d. o. o. Zato na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih na terjatva

Pritožnika (v zvezi s sprejetim stališčem) utemeljeno opozarjata, da se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP ne uporablja tako kategorično oziroma ne velja tako absolutno, kot je njegovo uporabo in veljavnost razumevalo sodišče prve stopnje. To nenazadnje izhaja tudi iz stališč sodne prakse, na katere se sklicujeta (že) pritožnika. Odločbe sodišč, predvsem odločbi UPRS II U 147/2018 z dne 14. 5. 2020 in VSRS II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011, se sicer nanašajo na prekinitev postopkov izvršbe zaradi insolventnosti dolžnika po 132. členu ZFPPIPP, a jih je (glede na namen, ki ga zasledujejo) povsem mogoče aplicirati tudi na postopke zavarovanja in na določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP.

Če mora sodišče v skladu z ZFPPIPP o posamezni zadevi odločiti na podlagi mnenja upniškega odbora in ta v 15 dneh po objavi zahteve za mnenje odločitve o mnenju ne sprejme, velja, da je izpolnjena procesna predpostavka za odločitev sodišča v zvezi z mnenjem upniškega odbora. Izjav, ki sta jih v tem postopku podala upniška odbora ni mogoče šteti za obrazloženi mnenji, vendar upniškega odbora ni mogoče prisiliti, da svoje mnenje obrazloži. Če njegovo mnenje ni obrazloženo (soglasje pa niti ni potrebno), se na ta način upniški odbor odpove možnosti za tvorno sodelovanje pri oblikovanju stališča sodišča prve stopnje o določenem predlogu, o katerem lahko poda mnenje.

V postopku prisilne poravnave nad majhno, srednjo in veliko kapitalsko družbo je s predlogom prisilne poravnave dovoljeno ponuditi tudi prisilno prestrukturiranje zavarovanih terjatev. Prisilno prestrukturiranje učinkuje tako tudi na terjatve upnikov, ki niso privolili v sprejetje prisilne poravnave. Če je predmet načrta finančnega prestrukturiranja tudi prestrukturiranje zavarovanih terjatev za ločitvene pravice, s katerimi so te terjatve zavarovane, nastane posebna pravna posledica, in sicer mora zastavni upnik v takem primeru po začetku postopka prisilne poravnave za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice pridobiti soglasje sodišča. Pravilo o soglasju sodišča za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice ima tako značilnost posebnega pravila - izjeme od splošnega pravila iz drugega odstavka 160. člena ZFPPIPP, po katerem začetek in tek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za ločitvene upnike. Iz navedene zakonske določbe nadalje izhaja, da sodišče zavrne soglasje, če je premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, nujno za opravljanje podjema dolžnika. O tem soglasju odloči sodišče na podlagi mnenja upravitelja in mnenja upniškega odbora ločitvenih upnikov ter upniškega od

Kot zavarovana terjatev v insolvenčnem postopku se šteje zgolj tista terjatev upnika, ki je zavarovana s pravico do prednostnega plačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice. Med ločitvene pravice zato spadata, na primer, zastavna pravica, kot tudi pravica fiduciarja pri prenosu lastninske pravice v zavarovanje. Navedeno pomeni, da druga sredstva zavarovanja (npr. menica, ček), ki ne ustvarjajo pravice upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov iz istega premoženja, upniku, v skladu z določbami ZFPPIPP, ne dajejo ločitvene pravice. Zastavna pravica služi zavarovanju ene ali več terjatev in pooblašča zastavnega upnika, ki mu terjatev ob zapadlosti ni izpolnjena, da se poplača iz vrednosti zastavljenega objekta. Poplačilna pravica zastavnega upnika poleg glavnice zajema tudi obresti in stroške in ima prednost pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Upnik lahko zahteva od sodišča prodajo zastavljene nepremičnine in poplačilo terjatve iz prejete kupnine s hipotekarno tožbo, lahko pa od realnega dolžnika, ki je hkrati osebni dolžnik, zahteva plačilo terjatve z dajatveno tožbo. Dolžnik klj

Na garanciji je izjava garanta (banke), da se ta nepreklicno in brezpogojno zavezuje upravičencu izplačati katerikoli znesek do višine zneska garancije, ko upravičenec predloži ustrezno zahtevo za plačilo, skupaj z drugimi listinami. Pogoji, pod katerimi se je banka torej zavezala plačati znesek, ne vsebujejo izjave upravičenca, v kateri je navedeno, da je bil naročnik bančne garancije pozvan k plačilu finančnih obveznosti, ki izhajajo iz osnovnega posla in teh ni plačal. Ker neplačilo ni pogoj v tej zadevi, je sklicevanje na prvi odstavek 1083. člena ZOR brezpredmetno, pravilno pa stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila taka izjava upravičenca le pogoj dokumentarne narave. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno ocenilo, da gre v tej zadevi za neodvisno bančno garancijo. Garancija "brez ugovora" oziroma garancija na prvi poziv je po svoji pravni naravi abstraktna in torej banka kot garant prevzame samostojno zavezo pod pogoji, določenimi v garanciji, upravičencu izplačati dogovorjeni znesek. Pri tem proti upravičencu ne more uveljavljati ugovorov, ki bi jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavljal proti njemu iz zavarovane obveznosti. Torej je banka d

Tožniki s tožbo zahtevajo odpravo napak na skupnih delih večstanovanjskih stavb v stanovanjsko poslovnem naselju P. Legitimacija prvo tožeče stranke (upravnika) temelji na določilu 29. člena ZVKSES. Legitimacija etažnih lastnikov, ki so hkrati solastniki skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ oziroma četrti odstavek 3. člena SZ-1), pa temelji na 100. členu SPZ, po katerem imajo pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari in tudi za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov na skupnih delih po obligacijskem pravu. Zahtevek tožeče stranke za odpravo napak je zahtevek za izpolnitev nedenarne terjatve, ki se po prvem odstavku 161. člena ZFPPIPP z začetkom postopka prisilne poravnave nad insolventnim dolžnikom pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave). Glede na to, da je zahtevek tožeče stranke mogoče pretvoriti v denarno terjatev, ne gre za terajtev, ki ne bi vplivala na premoženje drugo tožene stranke oziroma na stečajno maso, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Sodni depozit ni namenjen zavarovanju terjatve, ampak so temu namenjeni drugi instituti izvršilnega prava.

Po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi in zavarovanju. Prvi odstavek 160. člena ZFPPIPP, ki določa, da (poenostavljena) prisilna poravnava ne vpliva na terjatve, ki so nastale po začetku postopka prisilne poravnave, ne določa izjeme od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v insolventnem postopku, zato je te terjatve mogoče izterjati v izvršbi šele po končanem postopku poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom.

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po določilih 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka). Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov d

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve. Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve. Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej vtoževani dve plači pred postopkom prisilne poravnave. Po določilih 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka). Izrek o stroških sodišča prve stopnje je ustrezno formuliran. Pravilno je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo.

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve. Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve. Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi

V 23. členu Pogodbe so bile dogovorjene posledice v primeru, da bi bil nad toženo stranko v času veljavnosti Pogodbe začet insolvenčni postopek in sicer je bila tožena stranka o začetku postopka dolžna obvestiti Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Z dnem obvestila oziroma sklepa o začetku postopka preneha obveznost Ministrstva do upravičenca iz naslova te pogodbe ter se zahteva vračilo prejetih nepovratnih sredstev skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev na TRR račun upravičenca do dneva vračila v Proračun RS. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je po določbi 23. člena Pogodbe terjatev nastala šele takrat, ko so za njen nastanek nastopili pogoji, to je z začetkom postopka prisilne poravnave nad toženo stranko.

Pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v postopku zaradi insolventnosti, se načeloma uporablja za vse postopke izvršbe, ne glede na čas nastanka in naravo izterjevane terjatve. Edine izjeme od tega pravila so predvidene v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP, in te izjeme je treba razlagati restriktivno. V fazi odločanja o dovolitvi izvršbe presoja učinkov postopka poenostavljene prisilne poravnave na izterjevano terjatev ni pravno pomembna, temveč je bistvenega pomena le vprašanje, ali že začet postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro, zaradi katere izvršba določene terjatve zoper dolžnika ni dovoljena.

Zavarovalna pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom učinkovanja postopka prisilne poravnave je s strani zavarovalnice neizpolnjena samo takrat, kadar je do začetka prisilne poravnave že nastala obveznost zavarovalnice do plačila zavarovalnine, pa ta še ni bila izplačana. Pravica terjati izpolnitev obveznosti (terjatev) nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev. Pravni temelj za terjatev tožeče stranke je sklenjena zavarovalna pogodba za obdobje, ki se je izteklo že po začetku postopka prisilne poravnave (30.6.2012). Odločitev sodišča prve stopnje, da prisilna poravnava na terjatev v višini 1.798,18 EUR ne vpliva, je zato pravilna.