68. člen ZP-1

Četudi prvi odstavek 14. člena ZP-1 določa, da je pravna oseba (oziroma ob upoštevanju določbe prvega odstavka 14.a člena samostojni podjetnik posameznik) odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, ter da se lahko te odgovornosti po tretjem odstavku ekskulpira le, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, je ob dejstvu, da gre pri samostojnem podjetniku posamezniku za fizično osebo, treba upoštevati, da mora njegova odgovornost temeljiti na lastnem prispevku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). V nasprotnem primeru bi namreč tudi za fizične osebe veljala objektivizirana odgovornost, kar bi ne bilo skladno z vsebino in namenom določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije ter s sistematiko ZP-1, ki odgovornost fi

Ker so prekrški del kaznovalnega prava, morajo biti storilcu, glede na sodno prakso ESČP in številne judikate Vrhovnega sodišča RS, tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (prekluzija) in čeprav je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je sodišče vezano na načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, posledično mora izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Cilj postopka o prekršku je namreč pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška. Očitno sodišče je podvomilo v to, da je storilec storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj je pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo, ali ima v Republiki Sloveniji izdano veljavno vozniško dovoljenje in ugotovilo, da ima storilec izdano zgolj dovoljenje za začasno prebivanje in čeprav je razpolagalo

Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dokazni predlog storilca z zaslišanjem njegove hčere obrazloženo zavrnilo, zgolj dejstvo, da hčere ni zaslišalo, ne predstavlja posega v storilčevo pravico do obrambe. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga so sicer neprepričljivi, vendar pa očitana zavrnitev tega dokaznega predloga ni mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila navedena priča, kot pritožba sama izpostavlja, predlagana v zvezi s trditvami v ZSV, da storilec prekrška ni storil in da zanj ne more biti odgovoren. Ob takem substanciranju dokaznega predloga pa je zaključiti, da ga obramba ni ustrezno konkretizirala, saj iz predloga ne izhaja, katera konkretna materialnopravna relevantna dejstva glede storilčeve odgovornosti za prekršek, ugotovljen s tehničnimi sredstvi, bi lahko navedena priča potrdila2. Tak dokazni predlog pa ne omogoča zaključka o njegovi materialnopravni relevantnosti. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 68. člena ZP-1 oziroma o vnaprejšnji dokazni oceni sodišča prve stopnje.

Pritožnik zatrjuje, da je tako v postopku s prekrškovnim organom kot v postopku pred sodiščem prve stopnje sodeloval dejanski storilec prekrška B.B, ki je, ko je bil vprašan za osebne podatke, povedal ime in priimek ter osebne podatke za obdolženca. Ko iz podatkov spisa izhaja, da je prvič prek pošte bila naslovniku - obdolžencu A.A. vročena šele sodba z obrazložitvijo (oziroma z ugotovitvijo, da nihče od upravičencev ni napovedal pritožbe), pritožba utemeljeno očita, da je sodišče vročalo vso dokumentacijo v tem postopku osebi, katere identiteto ni preverilo. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je pritožnik vzbudil razumen dvom pri sodišču druge stopnje, da se je postopek vodil zoper pravo osebo.

Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje ne sledi izpovedbi storilca oziroma zakaj jo šteje za neverodostojno, prav tako pa tega ni mogoče sklepati iz dokazne ocene izpovedbe oškodovanke, saj je le ta pomanjkljiva, ker je obrazložena le z zaključkom, da jo sodišče šteje za verodostojno. Pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1 se tako izkažejo za utemeljene, saj je takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje v neskladju z določbo 68. člena ZP-1, ki izrecno določa, da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Vsled navedenemu, ko sodišče dokazov obrambe sploh ni dokazno ocenilo, pa je okoliščine, ki so storilcu v korist, preiskalo manj skrbno kot okoliščine, ki ga obremenjujejo.

Pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1 izkažejo za utemeljene, saj ob nepotrjenem zaključku o izmikanju priče A. A. ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje enako skrbno kot okoliščine, ki so storilki v korist, razčistilo tudi okoliščine, ki storilko obremenjujejo.

Sodišče prve stopnje je upoštevaje prepričljivo izpovedbo policista A. A., ki je kritičnega dne vodil postopek s storilcem, zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca grafološke in forenzične stroke z razlogi, da je policist na zaslišanju v razpravni dvorani storilca kot voznika neposredno prepoznal. Ob tem, ko po določbi tretjega odstavka 41. člena ZNPPol lahko policisti, če dvomijo o pristnosti javne listine ali je oseba nima ali identitete ni možno z gotovostjo ugotoviti, ugotavljajo identiteto z razgovorom, v katerem preverjajo podatke o identiteti s pomočjo podatkov iz evidenc po tem zakonu, uradnih evidenc in drugih zbirk podatkov, drugih listin, s pomočjo drugih oseb ali na drugem kraju ali na način, ki ga predlaga oseba, če je varen in razumen, po določbi prvega odstavka 112. člena ZNPPol pa policisti zaradi opravljanja policijskih nalog zbirajo in obdelujejo osebne in druge podatke, vključno s podatki o biometričnih značilnostih oseb in podatki iz zaupnih razmerij oziroma poklicnih skrivnosti, pri čemer smejo podatke o biometričnih značilnostih oseb obdelovati pri identifikacijskem postopku, pritožbeno sodišče zaključuje, da kljub zavrnitvi dokaznega predlo

Če bi imel zakonodajalec namen popolnoma in v celoti prepovedati uporabo elektronskih naprav med vožnjo, bi to določil izrecno in s prepovedno normo1. Zato je besedilo "ki bi zmanjševala njuno slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila" v prvem odstavku 35. člena ZPrCP treba šteti kot samostojen vsebinski del norme in s tem kot zakonski znak prekrška. To pomeni, da je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja potrebno presoditi dva sklopa odločilnih dejstev: (i) dejstva, ki dokazujejo ravnanje z elektronsko napravo oziroma uporabo te naprave in (ii) dejstva, iz katerih izhaja, da je bila elektronska naprava uporabljena na način, ki je zmanjševal ali bi lahko zmanjševal kršiteljevo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

Zaključek sodišča prve stopnje, da storilec ni zanikal, da bi prekoračil hitrost v naselju, je vsled izrecne trditve v ZSV, da storilec zanika storitev očitanega prekrška, zgoraj povzete izpovedi storilca ter obstoja zakonske domneve nedolžnosti, napačen. Ker je izpoved policista A. A. diametralno nasprotna od obrambnih trditev storilca, ki zanika storitev prekrška ter zatrjuje, da ni moglo biti merjeno njegovo vozilo, sodišče prve stopnje pa se je poleg listinskih dokazov oprlo tudi na izpoved priče A. A., pritožnik utemeljeno zatrjuje, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe dokazna ocena izvedenih dokazov ne izhaja. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja zgolj prepis izpovedi storilca in policista A. A., ne pa tudi tehtanje teh dokazov po sodišču prve stopnje skladno z določbo 133. člena ZP-1 (vsakega zase in vseh dokazov skupaj).

Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (Pravilnik) za nesamodejne merilnike hitrosti sicer res predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti vsaka meritev hitrosti pokazana vozniku, saj to pri odhajajočih vozilih objektivno ni mogoče. Poleg tega, da taka razlaga ni le v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Prav tako pa bi bila taka razlaga tudi v nasprotju s samim namenom meritev in kontrole hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega promet

Prekrškovni organ je priložil zgoščenko (priloga A2 spisa), na katerih je datoteka z izpisi meritev za zahtevani merilnik s pojasnilom, da je obravnavana meritev prikazana pod številko 138. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je storilec v zvezi z omenjeno zgoščenko izjavil, da se meritev hitrosti pod številko 138 ne nanaša na dan 30. 12. 20202 ter da na ta dan glede na podatke zgoščenke, meritve ob 11:02 uri ni bilo. Vsled temu je prekrškovni organ poslal novo zgoščenko ter sodišče z dopisom z dne 22. 6. 2023 obvestil ,ter da bo, v kolikor bo datoteka natisnjena kot pdf datoteka, kritična meritev prikazana pod številko 138. Storilec je izjavil, da je očitno meritev v računalniški program vnesena naknadno, in kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje tem ugotovitvam storilca pridružilo. Vendar pri tem iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče zgoščenki vpogledalo, saj dokaznega sklepa o tem v sodbi ni, prav tako pa iz razlogov ne izhaja opredelitev sodišča prve stopnje do zatrjevanj prekrškovnega organa, da je očitno do pomanjkljivega izpisa prišlo pri tiskanju datoteke iz omenjene zgoščenke, ne pa zato, ker te datotek

Storilec je v ZSV zatrjeval, da je vozila A. A. ter priložil njeno podpisano izjavo, v kateri prekršek priznava. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je ob verodostojni izpovedi priče A. A., da je ona vozila kritičnega dne v dvomu glede obravnavanega dejstva, da naj bi storilec kot lastnik vozila storil obravnavani prekršek. Prekrškovni organ je ob predložitvi zadeve sodišču priložil tudi povečavo fotografije voznika. Iz razlogov izpodbijane sodbe opredelitev sodišča prve stopnje do tega dokaza ne izhaja, prav tako iz listin v spisu ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje s A. A. izrecno razčistilo, ali je na predloženi povečavi fotografije res ona. Pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1 se tako izkažejo za utemeljene.

V pritožbi storilec zatrjuje, da je iz avta izstopil zaradi astmatičnega napada, ker je rabil Ventolin, ki je bil v zadnjem delu avtomobila ter za svoje trditve sodišču predlaga, da si pridobi storilčevo medicinsko dokumentacijo. S takimi navedbami povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Poleg tega zgoraj povzete pritožbene trditve in v pritožbi predlagani dokazi (naj si sodišče pridobi storilčevo medicinsko dokumentacijo) predstavljajo pritožbene novote, saj storilec ni verjetno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1). Kot take so za pritožbeno sodišče neupoštevne in jih zato pritožbeno sodišče ni presojalo v smeri kršitve načela materialne resnice.

Kar se tiče pritožbenega očitka, da je sodišče dokazna predloga zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno, ker ju je izničil obremenilni dokaz, pritožbeno sodišče odgovarja, da sme sodišče predlagane dokaze zavrniti tudi če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da ne spreminjajo stanja stvari. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu, če se izkaže, da bi utegnil predlagani oziroma neizvedeni dokaz povzročiti dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico ustavitev postopka o prekršku. To pomeni, da sodišče v zvezi s predlaganimi dokazi sprejme prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi ugotavlja dejansko stanje in presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti. Iz istega razloga lahko od izvedbe določenega dokaza tudi odstopi.

Iz listin v spisu ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje z oškodovanko izrecno razčistilo okoliščine v zvezi s subjektivnim znakom navedenega prekrška, kljub temu, da je oškodovanka pred prekrškovnim organom povedala, da se je zaradi storilčevega opisanega obnašanja počutila ogroženo in prestrašeno in v svoji izpovedbi pred sodiščem prve stopnje tega ni izrecno zanikala. Pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1 se tako izkažejo za utemeljene, zaključek sodišče prve stopnje, da oškodovanka ni potrdila tega zakonskega znaka uvodoma navedenega prekrška, pa preuranjen.

Ob tem, ko iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje z oškodovanko izrecno razčistilo okoliščine v zvezi s subjektivnim znakom prekrškov, kljub temu, da je oškodovanka pred prekrškovnim organom povedala, da se je zaradi storilčevega opisanega obnašanja počutila zgroženo in prizadeto in v svoji izpovedbi pred sodiščem prve stopnje tega ni izrecno zanikala, se pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1 izkažejo za utemeljene.

Čeprav je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je storilca seznanilo z opisom dejanskega stanja prekrškovnega organa in ga pozvalo na izjavo, same vsebine tega opisa v razlogih sodbe ne povzema, prav tako tudi ne vsebine storilčeve izjave policistu. Poleg tega iz razlogov sodbe izhaja, da se sodišče pri odločanju ni oprlo na storilčevo izjavo policistu, kar nenazadnje navaja tudi storilec sam v pritožbi. Glede na navedeno ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Utemeljeno pa storilec opozarja na to, da sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagal v svojo korist in da tudi ni pojasnilo, zakaj ni bil izveden. V konkretnem primeru je sodišče izvedlo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, vendar pa dokaznega predloga storilca za pridobitev podatkov GPS gibanja policijskega vozila ni izrecno zavrnilo, niti ga ni izvedlo. Čeprav sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga storilec, mora v razlogih sodbe argumentirano obrazložiti in pojasniti zavrnitev dokaznih predlogov za izvedbo razbremenilnih dokazov.

Ob tem, ko torej iz razlogov sodišča prve stopnje, ki ne sledi zagovoru storilke zaradi izpovedbe policista A. A., v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem policista B. B. izhaja zgolj, da njegova izpovedba zagotovo ne bi vplivala na ugotovljeno dejansko stanje ter da ni več zaposlen pri policiji, se pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena ZP-1 izkažejo za utemeljene, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje tako pomanjkljiva, da je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.

Iz povzete izpovedi ne izhaja nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da bi se lahko pri priči Škulj zaradi potiska ob točilni pult, pojavil občutek ponižanja in prizadetosti. Glede na izpovedbo oškodovanca, iz katere izhaja, da je vedel, da storilec ne želi vrniti kavnega mlinčka, da je po kavni mlinček prišel skupaj s kolegom in da je po lastni volj odšel v storilčev lokal, nato pa po samem očitanem izvršitvenem ravnanju kavni mlinček še odnesel, medtem ko je kolega D.D. storilca držal, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno raziskalo vsa dejstva, ki storilca obremenjujejo in je zato očitek kršitve načela materialne resnice neutemeljen.

Zagovornik se ne le na načelni ravni, temveč tudi v svojih pritožbenih navedbah s tem, (-) ko najprej graja dokazno oceno obdolženčevega zagovora, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, prav tako (-) dokazno oceno izpovedb obeh zaslišanih policistov A. A. in B. B. ter neposredne očividke in priče C. C., giblje v polju očitkov o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog, kajti pritožbeno sodišče je v hitrem postopku o prekršku na dokazno oceno, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, vezano.