Javna naročila

V izpodbijani sodbi so obširno pojasnjeni razlogi za zavrnitev vseh ponudb. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bil razlog za odstop navidezen zgolj zato, ker je bilo v sami zavrnitvi vseh ponudb zapisano, da bo storitve izvajala druga toženka. Predmetno si tožnica očitno razlaga na način, da bi jih morala izvajati sama (v lastni režiji). Temu ni mogoče slediti, saj je ugotovljeno, da je bila podlaga za predmetno zavrnitev vseh ponudb v sklenjenem Protokolu in v njegovih namenih. Zoper prenos v izvajanje družbi Č. d.o.o. tožnica ni vložila pravnih sredstev po ZPVPJN in tudi sicer je omenjeni prenos skladen z nameni Protokola, o katerih so izpovedale številne priče. In da, v tem delu ter podobno tudi glede javnega naročila družbe Č. d.o.o. je bila pretrgana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje se pri presoji očitka navideznosti zavrnitve vseh ponudb in favoriziranja družb C. d.o.o. in B. d.o.o. ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati prav do vseh morebitnih (ne)pravilnosti kasnejših ravnanj, glede katerih je bila prekinjena vzročna zveza.

Državna revizijska komisija je pooblaščena za nadzor nad spoštovanjem predpisov javnega naročanja. Njen položaj nadzornega organa in njeno organizacijo ureja ZPVPJN, medtem ko njen položaj prekrškovnega organa urejata ZJN-3 in ZP-1. Na eni strani torej DKOM opravlja nadzor nad izvrševanjem ZJN-3, na drugi strani pa opravlja tudi funkcijo prekrškovnega organa. Vendar imata nadzorna in prekrškovna funkcija različen ratio legis. Neutemeljeno pritožbi uveljavljata, da je obdolženemu A. A. bil kršen privilegij zoper samoobdolžitev, ker je DKOM kot prekrškovni organ v funkciji pregona za potrebe obdolžilnega predloga od njega z dopisi zahteval posredovanje podatkov, ne da bi ga poučil o pravici do molka in da se je obdolženec s posredovanimi podatki samoobdolžil. Res je sicer obdolženec na dopise odgovoril kot zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa je potrebno izpostaviti, da je prekrškovni organ z dopisi zahteval posredovanje podatkov tudi za obdobje preden je obdolženi A. A. nastopil funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in se z odgovorom ni samoobdolžil, temveč je podatke posredoval kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, ki pa privilegija zoper saooobd

Tožnik je v novem zahtevku za revizijo brez dvoma uveljavljal tudi nove ugovore, glede katerih omejitve iz 16. člena ZPVPJN po naravi stvari niso mogle nastati, kar sta, kakor izhaja iz sklepa z dne 16. 7. 2025, prepoznala tudi naročnik in stranka z interesom, ko sta trdila, da omejitve iz 16. člena ZPVPJN obstajajo le glede nekaterih ugovorov. To pomeni, da toženka tožnikovega zahtevka ne bi mogla (niti delno, kakor je sodišče že pojasnilo) zavreči na podlagi tretjega odstavka 31. člena ZPVPJN, ampak je morala o njem (ob izpolnjenosti ostalih procesnih predpostavk) vsebinsko odločiti na podlagi 39. člena ZPVPJN, zoper takšno odločitev pa tožnik ima sodno varstvo na podlagi 39.a člena ZPVPJN (ki ga je tudi izkoristil z vložitvijo tožbe v upravnem sporu I U 1442/2025). V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je tožnik vložil tožbo zoper odločitev toženke, s katero je v izreku tožnikovemu zahtevku za revizijo v celoti ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, upoštevaje, da je tožnik vložil tožbo tudi zoper drugo odločitve o zahtevku za revizijo (tj. sklep z dne 16. 7. 2025, v katerem bodo lahko njegovi ugovori glede postavke N 2 13 111 presojani po vsebini),

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je v primeru gradbene pogodbe, sklenjene v postopku javnega naročanja, in iz katere izhaja, da je pogodbena cena določena na podlagi ponudbe izvajalca (in s tem glede na cene kalkulativnih elementov, kot so veljale v času predložitve ponudbe), za pričetek teka obdobja zakonske valorizacije po 656. členu OZ potrebno upoštevati datum predložitve ponudbe ali datum sklenitve pogodbe?

Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu. Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno razlagala merilo M2. Tudi po stališču sodišča naročnik z navedenim merilom ni izključil uporabe določbe petega odstavka 89. člena ZJN-3, saj bi moral v določilu razpisne dokumentacije to izrecno in nedvoumno napisati, tega pa ni storil. Sodišče se strinja tudi s stališčem, da predložitev tehnično (zelo) slabih kopij/scanov dokumentov v ponudbi ne pomeni položaja, da ta dokazila sploh niso bila predložena. Tožnik je dokazila za izpolnjevanje merila M2 ob oddaji ponudbe torej predložil, čeprav delno neberljiva, zato ga je naročnik ob pravilni uporabi petega odstavka 89. člena ZJN-3 zakonito pozval na dopolnitev ponudbe - predložitev boljših kopij/scanov dokumentov (stališče tožene stranke).

Vse pravno odločilne okoliščine, na katerih je sodišče druge stopnje utemeljilo višino pavšalnega finančnega popravka, so bile že predhodno obravnavane in ugotovljene v okviru odločanja o obstoju temelja zahtevka. Sodišče druge stopnje tako ni samo prvič odločalo o višini pavšalnega finančnega popravka kot samostojni pravni celoti, temveč je le pravno odločilne okoliščine umestilo pod pravilno materialnopravno podlago in opravilo tehtanje sorazmernosti višine zahtevanega pavšalnega finančnega popravka. Zato sodišče druge stopnje v tem primeru ni kršilo določil ZPP in posledično ni kršilo ustavne pravice tožene stranke do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Ne glede na to, če je naročnik prejel dopustno ponudbo, s tem še ni zavezan k sklenitvi pogodbe o oddaji javnega naročila. Ta pravica je skladna z obligacijskimi pravili, po katerih oseba ni zavezana k slenitvi pogodbe, dokler ne izkaže svoje dokončne volje za sklenitev pogodbe oziroma ne poda ponudbe. Objava obvestila o oddaji javnega naročila nima narave ponudbe po 22. členu OZ in zato naročnika vse do pravnomočnosti ne zavezuje.

Vložitev zahtevka za revizijo neizbranega ponudnika v postopkih javnega naročanja ni procesna predpostavka odškodninskega zahtevka po 49. členu Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN). Vendar pa se neizbrani ponudnik, v kolikor lahko v revizijskem postopku doseže poln učinek tega pravnega sredstva, z vložitvijo zahtevka za revizijo izogne učinku pretrganja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem v postopku oddaje javnega naročila in zatrjevano škodo. Neizbrani ponudnik z odškodninskim zahtevkom po 49. členu ZPVPJN zasleduje svoj zasebni interes, zato se opustitve vložitve zahtevka za revizijo ne more razbremeniti s tem, da je zahtevek za revizijo vložil zagovornik javnega interesa. ZPVPJN obema potencialnima vložnikoma določa različne vloge, temu ustrezno so tudi posebej urejena nekatera procesna vprašanja.

ZJN-2 do novele in tudi po noveli ZJN-2B ni določal naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ. Deseti odstavek 5. člena izvajalske pogodbe in dopis toženke z dne 3.10.2014 (dano soglasje k podizvajalcu) ne pomenijo akcepta nakazila in nenazadnje ne gre za izjavi toženke podizvajalki, ampak za izjavi toženke izvajalcu (prvi odstavek 1036. člena OZ). Velja pritrditi zavzemanju toženke s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso , da bi moral biti akcept nakazila dejanski (in ne kar vnaprej predpostavljen) ter jasno in nedvoumno izražen, predvsem pa konkretiziran glede obveznosti, ki jo mora izpolniti asignat, saj je njegova posledica nastanek direktnega zahtevka podizvajalca do naročnika, pri čemer je njegova terjatev abstraktna glede temeljnega posla. Zmotno je tožničino stališče, da so bile te njene terjatve pripoznane s strani izvajalca in naročnice, ker nihče ni zavrnil njenih začasnih situacij. Potrditev količine in vrednosti opravljenih del (100%), čemur so situacije namenjene, namreč ne pomeni pripoznanja obstoja terjatev iz naslova 10% zadržanih sredstev. Ta sredstva so namenjena zavarovanju naročnika oziroma pri podizva

Ne glede na to, da je bilo javno naročilo razdeljeno in je vsak sklop ločena celota, ni sporno, da je v tej zadevi naročnica znotraj istega postopka javnega naročila z vsemi partnerji sklenila eno pogodbo, zato pritožnica ne more uspeti s trditvami, da je bila možnost na vsakem sklopu izbrati drugega ponudnika. Bistvo neomejene solidarne odgovornosti je v ravno tem, da posamezni član skupine ponudnikov ne odgovarja naročniku zgolj in samo za lastna dejanja, ampak tudi za dejanja vseh ostalih članov skupine in iz teh dejanj izhajajoče posledice. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da del zahtevka tožnice predstavlja terjatev podizvajalca in ne tožničine terjatve, ki bi jo ta imela do toženke. Pogodba med tožnico in njenim podizvajalcem ne ustvarja obveznosti za toženko, saj velja le v razmerju med tožnico in podizvajalcem. Toženka na podlagi pogodbe med tožnico in podizvajalcem ne dolguje nasprotne izpolnitve, pač pa dolguje nasprotno izpolnitev tožnici na podlagi Pogodbe DARS. Zapadlost je odložena do trenutka, ko se toženka lahko izreče o nastalih terjatvah do tožnice zaradi neizpolnitve pogodbe. Že sodišče prve stopnje je predhodno pravilno ug

Sodišče na podlagi obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je tožena stranka presojo pravilnosti odločitve naročnika, da je ponudba izbranega ponudnika dopustna (29. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3), sprejela med drugim ob upoštevanju stališča, da so določbe razpisne dokumentacije (točke 9.1.4.4. Navodil) jasne in nedvoumne. To stališče je po presoji sodišča materialno pravno napačno.

Namen razpisnih pogojev v zvezi s predpisanim začetkom izvedbe operacije je v tem, da se finančne spodbude zagotovijo novim (še ne začetim oziroma že izvedenim) projektom - predvsem tistim, ki brez javnega financiranja najverjetneje ne bi bili izvedeni, ali pa bi bila njihova izvedba otežena. V primeru, ko je prijavitelj v postopku javnega naročanja svojo kontrahirno dolžnost vnaprej izključil s klavzulo o možnosti odstopa od javnega naročila, ni mogoče šteti, da se je tožnik k sklenitvi pogodbe in s tem k zavezujočemu naročilu opreme zavezal že s samo izbiro najugodnejšega ponudnika. Kadar je naročnik s klavzulo v dokumentaciji v zvezi z objavljenim naročilom svojo kontrahirno dolžnost izrecno izključil, pogodbe z izbranim ponudnikom kasneje ni dolžan skleniti. V takšnem primeru zato ni mogoče šteti, da je prijavitelj z zavezujočim naročanjem opreme začel že z samo izbiro ponudnika oziroma z objavo odločitve o oddaji naročila na spletnem portalu javnih naročil, kot meni to napačno organ v izpodbijanem sklepu.

Aneks ni bil sklenjen v skladu s 3. členom pogodbe niti ni bil sklenjen s konkludentnimi dejanji, saj predračuna ni potrdila pooblaščena in odgovorna oseba po pogodbi za izvajanje pogodbe, ki je bila tožeči stranki znana, saj je tožeča stranka pogodbo podpisala. Oblika pogodbe (in tudi aneksa) o javnem naročanju predpisana le v dokazne namene (torej ad probationem) in sama pisna oblika kot taka ni pogoj za veljavnost pogodbe oziroma aneksa o javnem naročilu. Tega niti ne določa 3. člen pogodbe o dobavi blaga (A2). Zato je prvostopno sodišče povsem pravilno presojalo ali je aneks k pogodbi (A2) bil sklenjen s konkludentnimi dejanji in ugotovilo, da tudi na ta način aneks k pogodbi glede spremembe pogodbeno določenih cen za artikle po pogodbi ni bil sklenjen, saj ga ni potrdila v pogodbi pooblaščena odgovorna oseba naročnika za izvajanje pogodbe (12. člen pogodbe), ki je bila tožeči stranki nedvomno znana, saj je pogodbo o dobavi blaga podpisala.

Eno glavnih načel javnega naročanja je omogočiti konkurenco med ponudniki in naročnik ne sme zahtevati od ponudnika, da pri izvedbi naročila sodeluje z določenimi podizvajalci ali da izvede kakšen drug posel (prim. tretji odstavek 5. člena ZJN-3). V takem primeru je imela prva toženka kot ponudnica že v postopku oddaje javnega naročila možnost vložiti zahtevek za revizijo in uveljavljati kršitve določb zakona o javnem naročanju ali kasneje uveljavljati ničnost pogodbe iz razlogov, določenih v zakonu, ki ureja integriteto in preprečevanje korupcije, na katerega se v pritožbi prav tako sklicuje. Pri navidezni pogodbi je med strankama soglasje o navideznosti. Kdor uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana, kar pomeni, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Da tožnica vztraja pri veljavnosti podizvajalske pogodbe, izhaja že iz dejstva, da je vložila to tožbo.

Če bi bilo tožniku omogočeno, da izmed večjega števila aparatov v njegovi ponudbi, katerih naziv vsaj delno ustreza nazivu, navedenemu v ponudbi (nenazadnje pa tudi izmed vseh ostalih aparatov v njegovi ponudbi), naknadno (po poteku roka za predložitev ponudb) določi tistega, ki naj bi ga (že ves čas) dejansko želel ponuditi, bi bilo tožniku s tem omogočeno, da (v tem delu) poda novo ponudbo. To bi bilo v neskladju s šestim odstavkom 89. člena ZJN-3, naročnik pa tožnika k takšni dopolnitvi ali pojasnilu ponudbe tako ni smel pozvati. Na podlagi predstavljenih izhodišč iz sodne prakse Sodišča EU je dopuščena poprava oz. dopolnitev podatkov iz ponudbene dokumentacije, vendar zgolj v omejenem obsegu in pod pogojem, da gre za takšne elemente oz. podatke, katerih obstoj pred iztekom roka, določenega za predložitev ponudb, je mogoče objektivno preveriti, da ne gre za bistvene spremembe, ki bi dejansko privedle do nove ponudbe, in da je pri tem spoštovano načelo enakopravne obravnave ponudnikov.

Jezikovna razlaga 17. člena ZJN-3 pokaže, da se pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju ne uporabljajo za katerekoli dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja, temveč je določen tudi namen tega izkoriščanja, ki je v tem, da se prevoznikom po morju zagotavlja pristaniška infrastruktura. Takšno stališče podpira tudi namenska razlaga relevantnih zakonskih določb, katerih namen je, da se pravila javnega naročanja na infrastrukturnem področju prenesejo na pravno osebo, ki opravlja pristaniško dejavnost, samo v tistem obsegu, za katerega ji je država podelila posebne ali izključne pravice. Pri presoji katere pravice je država prenesla na obdolženo pravno osebo, pa je sodišče prve stopnje namensko razlago relevantnih določb pravilno dopolnilo tudi z razlago 32. člena PZ. Iz povzete razlage relevantnih določb pritožbeno sodišče zagovarja stališče, da za obdolženo pravno osebo na podlagi 17. člena ZJN-3 veljajo pravila javnega naročanja za dejavnosti, katerih namen je prevoznikom po morju zagotoviti pristaniško infrastrukturo, da lahko pravna oseba prevoznikom izpolni pogodbeno obveznost pretovora kot svojo pridobitno dejavnost, ki jo opravlja na

Da naj bi bili tonerji izbranega ponudnika neustrezni, tožnik ugovarja prepozno, tega, da sama s strani izbranega ponudnika predložena dokazila ne dokazujejo njihove ustreznosti, pa tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi ni uveljavljal. Pravzaprav to prvič posredno navaja šele v prvi pripravljalni vlogi, vloženi v tem upravnem sporu, ko se sklicuje na konflikt interesov na strani izbranega ponudnika, ki je predložil lastna potrdila. Vendar je to glede na prekluzivni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu prepozno.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je občina organ javnega sektorja iz prvega odstavka 35. člena ZIntPK? 2. Ali je sodišče pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 35. člena ZIntPK s tem, ko je presodilo, da so bili pravni posli tožeče stranke takšni, ki jih je potrebno voditi skladno s predpisi, ki urejajo javno naročanje?

Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Torej, da je stranka lahko v zmoti morata biti izpolnjena dva pogoja: zmota mora biti bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.