109.a člen ZJN-2-UPB5

Pri vprašanju, kaj je bil predmet javnega naročila, je potrebno izhajati iz določb ZJN-2. Ta v drugem členu opredeljuje pomen v zakonu uporabljenih izrazov. Pri tem napotuje tudi na uporabo CPV (Common Procurement Vocabulary). Enotni besednjak javnih naročil oziroma enotni klasifikacijski sistem za javna naročila ter na nomenklaturi NACE in CPC (4. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2).

Zakonodajalec za prekršek po tretjem odstavku 109.a člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 109.a člena ZJN -2 ni izkoristil možnosti določitve daljšega zastaralnega roka, zato v konkretnem primeru velja splošno določilo o absolutnem zastaranju pregona, to je 4 leta od storitve prekrška.

Pritožbi ne problematizirata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolžena pravna oseba kot ponudnik v postopku oddaje javnega naročila dala izjavo, ki jo je v njenem imenu in na njen račun lastnoročno podpisal direktor - odgovorna oseba A. A., da pravna oseba ni v postopku pri Agenciji za nadzor nad revidiranjem ali da ni bil s strani Agencije izrečen ukrep, temveč v pritožbenih navedbah uveljavljata, da je bila izjava dana in podpisana v zmoti, češ da je predsednik sveta naročnika v posvetu z revizorko izrazil stališče, da se izjava ne nanaša na pravno osebo, temveč na osebo revizorja, ki je bil namenjen za izvedbo postopka revizije pri naročniku, kar je bil predmet javnega naročila. Sodišče prve stopnje je navedeno zatrjevano dejstvo utemeljeno zavrnilo ter se pri tem prepričljivo oprlo tudi na listinsko dokumentacijo, zlasti na izjavo o izpolnjevanju pogojev, ki jo je v imenu ponudnika podpisal njen direktor A. A., iz katere že z jezikovno razlago besedila izjave, ko je uporabljena dikcija „nismo v postopku“ jasno izhaja, da se je izjava nanašala na pravno osebo in ne na posameznega revizorja, ki bo sodeloval pri izvedbi predmetnega javnega naročila. Ob tem pa je sodišče

Drži, da v obrazcu izjave, katere predložitev je naročnik v razpisni dokumentaciji zahteval z namenom preverjanja dokazovanja pogoja tehnične usposobljenosti ponudnika, ni natančno navedena oprema in gradbena mehanizacija, ki jo mora imeti ponudnik. Vendar to ne pomeni, da (ne)resničnosti inkriminirane izjave v konkretnem primeru ni mogoče presojati, in da v opisu ravnanja niso ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega prekrška.

ZJN-2 niti ZNJ-3 v definiciji pojmov ne opredeljuje pojma neresnične izjave ali dokazila v smislu določil 109.a člena ZJN-2 oziroma 112. člena ZJN-3; pač pa Slovar slovenskega knjižnega jezika neresnično izjavo opredeljuje kot nekaj kar ni resnica, torej kot neresnične podatke ali celo kot neresnično izjavo z namenom zavajati v zmoto – torej laž. V tem smislu je zato potrebno presojati izjavo oziroma dokazilo, ki je bilo s strani pravne osebe oziroma odgovorne osebe predloženo kot priloga ponudbe in ni mogoče slediti razlagi, ki jo ponujata pritožbi sklicujoč se na pojem ponarejene listine ali spremenjene listine v smislu uporabe odločil 251. člena KZ-1. Ob v postopku nedvomno ugotovljenem dejstvu, da je direktor pravne osebe v imenu in za račun pravne osebe v ponudbi med drugim oddal izjavo (s priloženim certifikatom), kar je oboje podpisal in ožigosal (z namenom zavajanja naročnika, da izpolnjujejo zahtevane pogoje v zvezi z lesom, čeprav se je zavedal, da certifikat sploh ni bil izdan njihovemu podjetju niti v konkretnem postopku javnega naročanja) ni mogoče šteti, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, predvsem ne, ker je to storil prav

Ker je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (dolg obdolženega samostojnega podjetnika posameznika je bil v primerjavi s preplačilom bagatelni; dolg je poplačal naslednji dan; FURS je dal naknadno navodilo prav za primere postopkov javnega naročanja in za primere, ko ima davčni zavezanec na eni strani majhen dolg in na drugi strani večje preplačilo), in pri tem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica (ponudnikov je bilo dovolj, da je imel naročnik možnost izbire med ostalimi ponudniki in tako ni bilo potrebno ponavljati postopka javnega naročanja s strani naročnika), sta bila izpolnjena oba pogoja in gre za prekršek neznatnega pomena v smislu 6.a člena ZP-1.

Ker je sodišče prve stopnje opis dejanja spremenilo le glede očitane oblike krivde (iz direktnega naklepa v zavestno malomarnost), zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, ni bil prekoračen. Premalo je bilo le prepričanje obdolženca, da ima poravnane vse davčne obveznosti in obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ne da bi se pred podpisom izjave prepričal, da podatki držijo, s čimer je ravnal lahkomiselno, ker resničnosti v izjavi zatrjevanega dejstva, da pravna oseba na dan oddaje ponudbe nima neporavnanih obveznosti, ni preveril, zaradi česar se je tudi moral zavedati možnosti, da takšna izjava ni resnična, kar utemeljuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je ravnal (vsaj) z zavestno malomarnostjo.

Ker je obdolženec kot direktor pravne osebe podpisal in vložil ponudbo ter hkrati z njo neresnično izjavo glede neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, je pritrditi razlogom, da se je zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti, ker ni nobenega dvoma, da je dobro vedel, da izjava ni resnična in da v resnici pravna oseba ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje na javnem naročilu. Pravno nepomembno je, ali se je obdolženec zavedal, da se bo v postopku razkrilo, da njegova izjava ni resnična. Glede na direktorsko funkcijo in jasne določbe ZFPPIPP so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolženec opravičljivo mislil, da dolg zaradi začetka postopka prisilne poravnave ni zapadel.

Že zaradi stopnje odgovornosti, majhnega zneska neplačane obveznosti, takojšnjega ukrepanja in poplačila zneska, datuma zapadlosti (tik pred postopkom odpiranja ponudb) so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Prav tako je pravilna obrazložitev sodišča glede nadaljnjega pogoja, da pri tem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica.

Navedbe obdolžene odgovorne osebe, da je v postopku javnega naročanja podala izjavo o poravnanih obveznostih družbe v prepričanju o njeni resničnosti, je potrebno presojati ustrezno kritično in upoštevaje, da je ekonomistka ter dolgoletna direktorica pravne osebe, ki je glede na svojo funkcijo dolžna izpolnjevati zakonske obveznosti in skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe. Pred podpisom izjave se je bila dolžna prepričati o stanju na računu in o dejstvu, ali ima (ne)poravnane zapadle obveznosti iz naslova socialnih prispevkov in davkov.

Po določbah 25.a člena ZP-1 in ZJN-2 je stranska sankcija „izločitev iz postopkov javnega naročanja“, le doba trajanja po pravnomočnosti odločbe o prekršku je odvisna od tega, ali je predmet javnega naročila blago ali storitev ali pa je predmet javnega naročila gradnja.

Ponudnik, ki v ponudbi vedoma ali z zavestno malomarnostjo da neresnično izjavo ali dokazilo, stori prekršek po 4. točki prvega odstavka 109.a člena ZJN-2 (že) z oddajo ponudbe naročniku ne glede na nadaljnji potek postopka.