21. člen ZFPPIPP

Davčni organ s plačilom davčnega zavezanca sicer zapre terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navede v plačilnem nalogu, vendar pa znotraj posamezne vrste davka zavezanec ne more sam določati vrstnega reda plačil in torej ne more doseči prednostne poravnave pozneje dospele obveznosti te vrste davka. Ob upoštevanju pretrganja relativnega zastaralnega roka s sklepoma o davčni izvršbi in upoštevajoč čas zadržanja teka zastaralnega roka zaradi trajanja postopka osebnega stečaja ter epidemije Covid izterjava davčnih obveznosti ni ne relativno in ne absolutno zastarala.

Namen določbe 383.a člena ZFPPIPP je, da lahko stranka, ki vlaga predlog za začetek postopka osebnega stečaja, kvalificirano pretehta, kakšne bodo zanjo posledice vloženega predloga.

V drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP je določeno, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Zakon torej kot prednostne terjatve opredeljuje vse prispevke, torej tudi prispevke samozaposlenih oseb.

Na obveznosti iz naslova prispevkov, ne glede na to, kdaj so nastale (v konkretnem primeru se izvršilni naslovi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, nanašajo na celotno obdobje od avgusta 2010 do avgusta 2019), odpust obveznosti v okviru pravnomočno zaključenega postopka osebnega stečaja skladno s 408. členom ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP ne vpliva.

V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.

Po zaključenem stečajnem postopku je davčni organ izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi, po katerem so predmet davčne izvršbe poleg stroškov postopka davčne izvršbe terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in iz naslova davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja REK-1 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka pravilno pojasni, da terjatve, ki so predmet izpodbijanega sklepa o izvršbi, sodijo v 6. točko prvega odstavka 21. člena (terjatve iz naslova davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja)1 in v drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP (terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike). Tožnikove trditve, da odpust obveznosti učinkuje tudi na prispevke za zasebnike, nimajo opore v drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP. V primeru odpusta obveznosti to pomeni, da so iz odpusta obveznosti izvzeti vsi prispevki, tudi prispevki za zasebnike.

V pravdnem oziroma smiselno v izvršilnem postopku je sodišče na prej izdano pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano. Dolžnica je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja goljufije, s čimer je upnikoma povzročila veliko premoženjsko škodo. Gre za kaznivo dejanje, ki ga je mogoče storiti le z naklepom. Oboje navedeno pa pomeni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, to je, da je dolžnica upnikoma namerno povzročila škodo.

Zgolj dejstvo, da je bil dejanski način plačevanja tožničine obveznosti iz najemne pogodbe tak, da ji je znesek 300,00 EUR trgala toženka od plače, ne pomeni, da se je s tem toženka odpovedala 50,00 EUR višji mesečni terjatvi iz naslova najemne pogodbe. Po splošnih pravilih civilnega prava terjatev lahko preneha z odpustom dolga, vendar le, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (319. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Česa takega tožnica niti ne zatrjuje. Za odločitev ni relevantno, da si toženka (ob izplačilih plače) ni pridržala pravice kasneje terjati razliko v najemninah. Dejstvo, da je to razliko uveljavljala kot svojo protiterjatev v stečajnem postopku, ni nasprotno načelu vestnosti in poštenja, skladno z 9. členom OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Toženka je bila tako upravičena od tožnice terjati znesek 5.103,99 EUR, tako da je do te višine v stečajnem postopku po samem zakonu na podlagi 261. člena ZFPPIPP prenehala tožničina terjatev, ki

Davčni organ je postopal pravilno, ko je upošteval drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP z vsebino, kot velja od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje, kar pomeni, da odpust obveznosti ni učinkoval na prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale (kadarkoli) pred začetkom postopka osebnega stečaja tožnice. Po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi na različna sredstva izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, vse do poplačila celotnega dolga.

Povzeta stališča izpodbijane sodbe so prvenstveno dokazno nepodprta in neobrazložena ter tudi materialnopravno napačna.

Ugovor tožnika, da se 21. člen ZFPPIPP ne nanaša na terjane prispevke nima podlage v izreku sklepa o odpustu obveznosti z dne 21. 10. 2019 (kjer je v 2. točki določeno, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 9. 8. 2016, razen tistih, kot jih določa drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP), niti v določbah ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP jasno določa, da imajo naravo prednostnih terjatev tudi „nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov“, torej vseh prispevkov, tako prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja, kot tudi za prispevke za socialno varnost za zasebnike, kar pomeni, da na te obveznosti odpust obveznosti ne učinkuje.

Zoper sklep o davčni izvršbi je sicer dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

V skladu z določbo drugega in četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 se pojem davek razlaga kot davek s pripadajočimi dajatvami (obresti). Obresti, ki jih odmerja oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno (četrti odstavek 3. člena ZDavP-2). To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, v konkretnem primeru prispevkov, in kar pomeni, da niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti.

Predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost ima po poteku rokov iz te določbe naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam. Izvršljiv obračun davka (prav tako izvršljiv obračun prispevkov za socialno varnost) je po 2. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 izvršilni naslov. Tako je toženka že pravilno pojasnila, da po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

V postopku davčne izvršbe zavezanec za davek ne more vplivati na vrstni red poplačila davka. Navedeno pravilo tako pomeni, da znotraj posamezne vrste davka zavezanec ne more sam določati vrstnega reda plačil in torej ne more doseči prednostne poravnave pozneje dospele obveznosti te vrste davka.

ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete.

Poslovanja družbe ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcev oziroma z neizplačilom obveznih prispevkov za socialno varnost. Plače, nadomestila plače, neizplačane odpravnine ter plačilo obveznih prispevkov imajo tudi po določbi 21. člena ZFPPIPP naravo prednostnih terjatev, kar pomeni, da ima plačilo teh terjatev v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP) in tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno), zlasti pa pred stroški, povezanimi z iskanjem novih projektov. Ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da je bil obdolženec s svojimi ravnanji, zlasti ko je vlagal v nove projekte, v dobri veri.

Določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete. Določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP je jasna in ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnica, ki meni, da citirane zakonske določbe glede na njen namen ni mogoče uporabiti v primeru neplačanih prispevkov za socialno varnost zasebnikov. Da sklep o odpustu obveznosti v postopku stečaja ne učinkuje na neplačane prispevke, ne glede na to v čigavo korist bi morali biti plačani, potrjuje tudi ustaljena upravnosodna praksa. Obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost nastane namreč po odločbi tretjega odstavka 44. člena ZDavP-2 zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, kar pomeni, da je davčni organ z izpodbijanim sklepom od tožnice pravilno terjal tudi obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov za celotni mesec.

Osrednje procesno dejanje v postopku prisilne poravnave je glasovanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave. Procesno legitimacijo glasovati o tem imajo upniki samo glede tistih terjatev, ki so bodisi priznane bodisi verjetno izkazane (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP). Zato mora v postopku prisilne poravnave sodišče s sklepom o preizkusu terjatev odločiti tudi o tem, katere (prerekane) terjatve so verjetno izkazane (3. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). Če je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena, ni pa ugotovljena, sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za takšno terjatev. Položaj takega upnika je izenačen s položajem upnika, ki ni prijavil terjatve v postopku prisilne poravnave. Pri tem posebnega položaja nimajo upniki, katerih terjatve so bile prerekane, a je sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP s sklepom o preizkusu terjatev odločilo, da so verjetno izkazane. Za tako situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, saj je terjatev upnika prerekal drug upnik. Ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana ima za posledico le pridobitev glasovalnih pravic takega upnika v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek

289. člen ZFPPIPP upnikom, ki nadaljujejo sodelovanje z dolžnikom tudi med postopkom prisilne poravnave, določa poseben položaj, in sicer, da se njihove terjatve poplačajo kot strošek postopka v primeru, da prisilna poravnava ni potrjena. Navedeno dolžniku omogoča normalno poslovanje v času postopka prisilne poravnave ter poseben položaj upnikom v primeru stečaja. Neizplačane plače pa predstavljajo prednostne terjatve, za katere je v drugem odstavku 289. člena ZFPPIPP jasno navedeno, da ne morejo biti vključene med terjatve upnikov, ki se poplačujejo v skladu z navedeno določbo in v skladu z določbo tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP kot občasni stroški stečajnega postopka.