VSL sodba II Cp 1033/2016

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 40260/2015 z 8. 4. 2015 v prvem odstavku izreka za 210,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in v tretjem odstavku izreka za 60,00 EUR (I. točka izreka). Citirani sklep je razveljavilo v delu, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo 135,16 EUR s pripadajočimi obrestmi in 40,00 EUR izvršilnih stroškov ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo 242,80 EUR pravdnih stroškov tožnika (III. točka izreka).

2Tožnik v pravočasni pritožbi (zoper II. in III. točko izreka) nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na stroške izterjave, terenske kontrole (stroške preverjanja in obdelave podatkov ter kilometrine), plačilo DDV ter izpodbija stroškovno odločitev. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Glede stroškov izterjave kot bistveno navaja, da je tožnik javni zavod, toženec pa gospodarski subjekt, vpisan v Poslovni register. Ker je obveznost plačila nadomestila nastala v zvezi z opravljanjem pridobitne dejavnosti toženca, meni, da je sodišče zmotno zavrnilo stroške izterjave po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1).

Prvostopenjskemu sodišču očita, da je pri odločanju o terenski kontroli prekršilo 13. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je odločilo o zadevi izven svoje pristojnosti. Opozarja na določbo 7. odstavka 157. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), po kateri so sodišča vezana na veljavni skupni sporazum. To pomeni, da je odločanje rednih sodišč o skladnosti sporazuma z ZASP izključeno. Pojasnjuje, da strošek preverjanja uporabnikov predstavlja strošek poslovanja le, kadar gre za običajne kontrole in ne pri neaktivnih uporabnikih. V podkrepitev stališča, da pritožniku pripada povrnitev stroškov terenske kontrole, se sklicuje na 2. odstavek 4. člena in 11. člena Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave (v nadaljevanju skupni sporazum) ter na odločbi VS RS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014.

Prav tako je prvostopenjsko sodišče nepravilno zavrnilo zahtevek za plačilo DDV z utemeljitvijo, da gre za odškodninski zahtevek. Po mnenju pritožnika je intelektualna lastnina izenačena z lastninsko pravico na stvari (40. člen ZASP). Materialna pravica je prenesena šele s plačilom nadomestila, do takrat pa je uporabnik neupravičeno obogaten, in sicer tako za znesek nadomestila, kakor tudi z neplačilom DDV. Poudarja, da se odškodninski zahtevek in zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ne izključujeta. Stališče prvostopenjskega sodišča neenakopravno obravnava uporabnike, ki obveznosti izpolnjujejo. Navaja, da je upravičen do povrnitve obračunanega DDV, saj je zavezan DDV plačati državi. Zahtevek za plačilo DDV utemeljuje 7. člen skupnega sporazuma in 8. točka priloge 1 Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), po kateri se tudi za pravice izvajalskih umetnikov obračuna DDV po nižji davčni stopnji.

Po mnenju pritožnika je pri odmeri izvršilnih stroškov treba uporabiti 5. odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ker je tožnik na podlagi predloga za izvršbi prišel do delnega poplačila terjatve, bi moralo prvostopenjsko sodišče celotne izvršilne stroške naložiti v plačilo tožencu kot nujno potrebne stroške.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

O stroških izterjave

5Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da uporaba ZPreZP-1 v razmerju med pravdnima strankama ne pride v poštev, ker nista obe stranki gospodarska subjekta ali javna organa (1. odstavek 3. člena ZPreZP-1). Med gospodarske subjekte se po ZPreZP-1 res štejejo tudi druge pravne osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo (1. odstavek 6. člena ZPreZP-1). Toda tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da vtoževana terjatev izvira iz toženčeve pridobitne dejavnosti. To iz oblike organiziranosti toženca, ki kot društvo opravlja nepridobitno dejavnost (1. člen Zakona o društvih), namreč samo po sebi ni razvidno(1). Trditve, ki jih tožnik glede pridobitne dejavnosti toženca navaja v pritožbi(2), so nedovoljene pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj pritožnik ni navedel opravičljivih razlogov za tako pozno navajanje (1. odstavek 377. člena ZPP). Ker tožnik ni zatrjeval, da toženec opravlja pridobitno dejavnost, niti da je šlo v konkretnem primeru za pogodbo, ki je v zvezi s to dejavnostjo, je pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu(3).

O stroških preverjanja, obdelave podatkov in stroškov kilometrine

6Zahtevek tožnika (kolektivne organizacije) za povrnitev stroškov zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi določbe 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice (1. odstavek 146. člena ZASP). Iz vsebine 5. točke (nadzor nad uporabo del iz repertoarja) in 6. točke (izterjava plačila nadomestil) izhaja, da naloge tožnika niso omejene le na običajno kontrolo uporabnikov, ki svojo obveznost izpolnjujejo. Pod nadzor tožnika ne sodi le preverjanje resničnosti dobljenih podatkov o uporabi, temveč tudi odkrivanje neprijavljene uporabe(4). Terenskih kontrol torej tožnik ni izvajal zato, ker je toženec javno priobčeval fonograme, pač pa zato, ker je to njegova zakonska obveznost. Nadzor bi moral opravljati, četudi bi bilo kršilcev zelo malo ali pa nobenega.

7Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da kolektivni organizaciji pri zahtevku za plačilo civilne kazni ni treba dokazovati, ali je nastala premoženjska škoda (3. odstavek 168. člena ZASP). V avtorskem pravu je bila torej napravljena izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda (1. odstavek 164. člena OZ). Razlog za to je lahko le v tem, da se iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje(5).

8Pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na drugačno vsebino skupnega sporazuma. Sodišče je vezano le na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). Zato določba 7. odstavka 157. člena ZASP o vezanosti sodišča na skupni sporazum ne pomeni, da sodišče pri odločanju ne more zavrniti uporabe določbe skupnega sporazuma, ki ni v skladu z zakonom(6). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da se odločbi VS RS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014, na katere se sklicuje pritožnik, ne ukvarjata z vprašanjem priznavanja stroškov terenske kontrole. Sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani pa je tudi po izdaji citiranih odločb Vrhovnega sodišča vztrajala na stališču, da ni podlage za zaračunavanje stroškov terenskega preverjanja.

O plačilu DDV od nadomestila

9Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo DDV od priznanega nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Višina obogatitve na strani toženca in prikrajšanja na strani tožnika sta odvisni od tega, ali je bil od prisojenega zneska odveden DDV. Tožnik bi bil za znesek iz naslova DDV na nadomestila prikrajšan le, če bi ga v obdobju nastanka obdavčljivega dogodka dejansko obračunal in odvedel (primerjaj prvi odstavek 33. člena ZDDV-1). Da je DDV obračunal in odvedel, tožnik ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti tega ne zatrjuje v pritožbi(7). Ker je zavrnitev zahtevka iz naslova povračila DDV posledica pomanjkljivih trditev tožnika, pritožbene trditve o neenakopravnem obravnavanju uporabnikov ne zdržijo resne presoje. Za uspešno uveljavitev DDV bi tožnik moral zadostiti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je sam že obračunal DDV. Tega ni storil. Odgovornost za neenakopravno obravnavanje uporabnikov, ki obveznosti redno izpolnjujejo v primerjavi z uporabniki, ki tega ne počnejo, zato pritožnik neutemeljeno pripisuje sodišču(8).

10Pritožbeno sodišče dodaja, da zahtevek za plačilo DDV ni utemeljen tudi zato, ker je pravni temelj neposlovne narave(9). Sodna praksa o navedenem vprašanju ni povsem enotna, vendar je večinsko stališče višjih sodišč, da za obračunavanje DDV v takšnih primerih ni podlage(10). Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (odškodninski zahtevek, zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve in civilni delikt) namreč niso predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), saj ne gre za promet blaga ali storitev, ki jih opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti za plačilo (primerjaj 1. odstavek 3. člena ZDDV-1). Od zneska, prisojenega v pravdi, tožniku torej ne bo plačal DDV, upoštevajoč ZDDV-1. Ali bi mu bilo treba plačati DDV, če bi mu toženec prostovoljno plačal dolgovani znesek, za odločitev v tej zadevi ni pomembno(11). Glede na razloge za zavrnitev zahtevka za plačilo DDV so preostale pritožbene navedbe o plačilu DDV neutemeljene(12). O njih se pritožbeno sodišče zato podrobneje ne izjavlja (1. odstavek 360. člena ZPP).

O izvršilnih stroških

11Pravilna je tudi stroškovna odločitev. Prvostopenjsko sodišče je postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in po ugovoru nadaljeval kot pravdni postopek, utemeljeno štelo kot celoto. Zato je pravilno odločilo o izvršilnih stroških glede na uspeh v celotnem postopku (154. člen ZPP)(13). Pritožnik povrnitve vseh stroškov izvršilnega postopka ne more doseči s sklicevanjem na peti odstavek 38. člena ZIZ, po katerem mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Že sama določba omejuje zahtevek na povrnitev potrebnih stroškov. Ker je tožnik zahteval več, kot mu pripada, je s tem povzročil nepotrebne stroške. To velja ne glede na to, da je lahko le s sodnim postopkom prišel do plačila(14).

12Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj: odločbe VSL I Cp 3074/2015, II Cp 17/2016 in V Cpg 1422/2015.

Op. št. (2): Da je obveznost plačila nadomestila nastala v zvezi z opravljanjem pridobitne dejavnosti toženca, ki je na račun prireditve dosegel gospodarsko korist s spremljajočimi (gostinskimi) dejavnostmi.

Op. št. (3): Zmotno je namreč stališče pritožnika, da pogodbo predstavlja Skupni sporazum. Očitno je, da je po ZPreZP-1 mišljena pogodba obveznostnega prava, zanjo pa je potrebno soglasje pogodbenih strank (15. člen OZ). Ker med strankama tega spora ni bila sklenjena pogodba, je tožbeni zahtevek tožnika v vsakem primeru neutemeljen (glej VSL sodba V Cpg 1422/2015 s 13. 1. 2016).

Op. št. (4): Enako odločbe VSL II Cp 2953/2015, II Cp 17/2016 in I Cpg 443/2013, V Cpg 338/2015 in I Cp 2498/2015.

Op. št. (5): Glej odločbi VSL I Cpg 443/2013 in V Cpg 338/2015.

Op. št. (6): Enako VSL sodba II Cp 17/2016.

Op. št. (7): Tožnik ni trdil, da je obračunal DDV, temveč je navedel le, da na podlagi računa terja skupno 305,16 EUR z vključenim DDV (glej točko II. na list. št. 23).

Op. št. (8): Primerjaj VSL sodba V Cpg 2043/2014 s 16. 9. 2015 .

Op. št. (9): Tožnik v pritožbi (in II. točki pripravljalne vloge s 13. 7. 2015) sam navaja, da je pravni temelj neupravičena obogatitev. To pomeni, da gre za neposlovno (in ne poslovno) obveznost.

Op. št. (10): Glej odločbe: VSL sodba II Cp 1270/2015 s 1. 7. 2015, VSL sodba I Cp 996/2015 z 20. 5. 2015, VSL sodba II Cp 791/2015, VSL sodba I Cp 741/2015 s 26. 5. 2015, VSL sodba II Cp 939/2015 s 26. 5. 2015, VSL sodba V Cpg 2043/2014 s 16. 9. 2015, VSL sodba V Cpg 2029/2014 s 17. 6. 2015, VSL sodba V Cpg 1456/2015, VSL soda in sklep V Cp 1455/2014, VSL sodba I Cpg 95/2014 z 29. 5. 2014, VSL sodba V Cpg 1509/2015 s 27. 1. 2016, VSL sodba II Cp 1598/2014 z 8. 10. 2014, VSL sodba in sklep II Cp 1332/2014 s 1. 10. 2014, VSL sodba I Cpg 99/2014 z 29. 5. 2014, VSL sodba II Cp 1701/2014 z 10. 9. 2014, VSL sodba I Cpg 396/2013 z 28. 3. 2013, V Cpg 885/2014 z 21. 8. 2014, VSL sodba I Cpg 1265/2013 z 10. 7. 2014, VSL sodba V Cpg 1422/2015 s 13. 1. 2016, VSL sodba I Cp 858/2014 s 6. 8. 2014, sodba II Cp 1099/2014 z 8.10.2014, VSL sodba I Cp 3087/2014 s 4. 3.2015, VSL sodba I Cp 2498/2015 z 11. 11. 2015 in druge.

Op. št. (11): Tožnik bi bil upravičen do zneska DDV le, če bi bil sam zavezan za njegovo plačilo. Ker odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, tožnik ne more zahtevati povrnitve DDV od toženca. Enako izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Nič drugače ni, če je pravni temelj zahtevka neupravičena obogatitev. Toženec bi sicer lahko bil obogaten za vrednost DDV, ker tega zneska ni plačal tožniku. Vendar tožnik ni prikrajšan za navedeni znesek (prvi odstavek 190. člena OZ), ker mu DDV od zahtevka na plačilo neupravičene obogatitve ni treba plačati. Plačilo toženca namreč ne bi bilo nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV.

Op. št. (12): Tako so nerelevantne pritožbene navedbe, da je tožnik zavezan plačevati DDV državi, kakor tudi sklicevanje na 8. točko priloge I k ZDDV-1 in na 7. člen Skupnega sporazuma. Za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve je namreč bistveno le, ali je v konkretnem primeru DDV tožnik odvedel.

Op. št. (13): Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti (sklep VSRS II Ips 454/2007 z 18. 3. 2010).

Op. št. (14): Primerjaj VSL sodba V Cpg 1422/2015 s 13. 1. 2016 in VSL sodba I Cp 3074/2015 s 23. 12. 2015.