40. člen ZASP

Dokazna presoja, da sta toženca na tožnika prenesla lastninsko pravico na mavčnem odlitku kipca „ TXXC “, temelji na tožnikovi izpovedi in izpovedi dveh (njegovih) prič. Pomanjkljivost takšne dokazne presoje se izkazuje v dejstvu, da je sodišče prve stopnje verodostojnost in prepričljivost izpovedbi obeh prič ocenjevalo le v povezavi s tožnikovo izpovedjo, ne pa tudi v povezavi z dokazi, ki sta jih ponudila toženca. Te je brez ustrezne obrazložitve popolnoma izključilo iz dokazne presoje. Izostalo je že temeljno pojasnilo, zakaj je tožnikova izpoved prepričljivejša/verodostojnejša od izpovedi tožencev.

Pritožnik ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da sporni posegi spadajo v okvir upravičenj iz 114. člena ZASP. Prav tako za pritožnika ni sporno, da je bila tožena stranka zakonita oziroma upravičena uporabnica računalniškega programa ADP. To pa (v odsotnosti drugačnega pogodbena dogovora) pomeni, da je imela tožena stranka neposredno na podlagi zakona upravičenja, ki jih določa 114. člen ZASP.

Odločitev sodišča prve in druge stopnje glede tožbenega zahtevka na sklenitev dogovora med pravdnima strankama, na podlagi katerega mora tožena stranka od tožeče stranke odkupiti materialne avtorske pravice na avtorskih delih, navedenih v tožbenem zahtevku, temelji na stališču, da toženke v sklenitev takšnega pravnega posla ni mogoče prisiliti, ker ji materialno pravo takšne obveznosti ne nalaga. Povedano z drugimi besedami: tožnik po materialnem pravu nima pravice od toženke zahtevati, da z njim sklene dogovor s takšno vsebino, kot izhaja iz tožbenega zahtevka.

V primeru, da je dogovorjeno mesečno plačevanje določenega zneska, gre za občasne terjatve, ki v skladu s 1. odstavkom 347. člena OZ zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Glede na to, da ZASP glede tega nima posebnih določb, je namreč potrebno upoštevati določbo splošnega predpisa, to je OZ.

S pogodbami o filmski produkciji je prvi toženec prenesel materialne avtorske pravice na tožečo stranko. S tem pa je za tožečo stranko (producenta) v razmerju do prvega toženca nastal tudi na avtorskem pravu temelječ zahtevek na izročitev stvari, ki je nosilec avtorskega dela (in na kateri je vsebovano avtorsko delo).

Kršitev avtorske pravice, ki utemeljuje civilno kazen, lahko izhaja iz poslovnega ali neposlovnega razmerja. Avtorska pravica je neodvisna od lastninske pravice. Avtor zato ne more zahtevati, da mu posestnik izroči nosilce avtorskega dela. Takšno pravico ima le, če je hkrati tudi njihov lastnik oziroma obstaja druga (pravnoposlovna) podlaga, ali pa je to potrebno zaradi uresničevanja pravice reproduciranja ali predelave.